Wislawa Szymborska

Prebrala sem zbirko pesmi poljske pesnice Wislawe Szymborske v prevodu Jane Unuk in izdane pri Mladinski knjigi, Ljubljana, leta 2019. Dvakrat sem jo začela brat. Prvič mi ni zrasla k srcu, ta drugič pa sem si rekla, hajdi čez te doline in pristala na zelo lepih višavah.

Eno za pokušino pa moram prav tu tudi načeti (str. 397).

Olikanost slepih

Pesnik bere pesmi slepim.
Ni pričakoval, da bo to tako težko.
Drhti mu glas.
Drhtijo mu roke.

... (izpustila, da bi vas premamilo si knjigo kupit oz. izposodit in jo prebrat celo)

Toda velika je olikanost slepih,
velika njihova uvidevnost in velikodušnost.
Poslušajo, smehljajo se in ploskajo.

Eden od njih celo pristopi
z narobe odprto knjigo
in prosi za sebi nevidni avtogram.

Zvoki okolja

Berem John Hull Notes on blindness (knjigo je knjižnici Centra IRIS podaril moj kolega Grega) in se navdušujem nad njegovimi opisi zvokov. Zdi se mi, da v tem vizualnem svetu pozabljam(o) na bogatenje tega dela jezika (onomatopoija). Kako opisati različne zvoke je svojevrstna umetnost. Dokler pa tega ne obvladamo, pa lahko samo poslušamo oz. beremo in se čudimo.

Spodaj je odlomek iz knjige:

“27 April

What is the world of sound? I have been spending some time out of doors trying to respond to the special nature of the acoustic world. I am impressed by the many different aspects of reality, the range and depth of the contact points between myself and something created by sound.

(…)

On Holy Saturday I sat in Cannon Hill Park while the children were playing. I heard the footsteps of passers-by, many different kinds of footsteps. There was the flip-flop of sandals and the sharper, more delicate sound of high-heeled shoes. There were groups of people walking together with different strides creating a sort of patter, being overtaken now by one, firm, long stride, or by the rapid pad of a jogger. There were children, running along in little bursts, and stopping to get on and off squeaky tricycles or scooters. The footsteps came from both sides. They met, mingled, separated again. From the next bench, there was the rustle of a newspaper and the murmur of conversation. Further out, to the right and behind me, there was the car park. Cars were stopping and starting, arriving and departing, doors were being slammed. Far over to the left, there was the main road. I heard the steady, deep roar of the through traffic, the buses and the trucks. In front of me was the lake. It was full of wild fowl. The ducks were quacking, the geese honking, and other birds, which I could not identify, were calling and cranking. There was continual flapping of wings, splashing and squabbling, as birds took off and landed on the surface, or fought over scraps of bread. There was the splash of the paddle boats, the cries of the children, and the bump as two boats collided. Parents on shore called out encouragement or warning. Further away, from the larger expanse of the lake, there was the different sound of the rowing boats as they swished past, and beyond that was the park. People were playing football. I heard the shouting, running feet, the impact of leather upon leather as the ball was kicked. There seemed to be several groups playing different games. Here there were boys; further over in that direction there seemed to be a group of young children playing. Over this whole scene, there was the wind. The trees behind me were murmuring, the shrubs and bushes along the side of the paths rustled, leaves and scraps of paper were blown along the path. I leant back and drank it all in. It was an astonishingly varied and rich panorama of movement, music and information. It was absorbing and fascinating.

The strange thing about it, however, is that it was a world of nothing but action. Every sound was a point of activity. Where nothing was happening, there was silence. That little part of the world then died, disappeared.

(…)

The intermittent nature of the acoustic world is one of its most striking features. In contrast, the perceived world is stable and continuous. The seen world cannot escape from your eyes. Even in the darkness, you can use a torch and force things into visibility, but I have very limited power over the acoustic world.

Here is another feature of the acoustic world: it stays the same whichever way I turn my head. This is not true of the perceptible world. It changes as I turn my head. New things come into view. The view looking that way is quite different from the view looking this way. It is not like that with sound. New noises do not come to my attention as I turn my head around. I may allow my head to hang limply down upon my chest; I may lean right back and face the sky. It makes little difference. Perhaps there is some slight shading of quality, but the acoustic world is mainly independent of my movement. (…) This is a world which I cannot shut out, which goes on all around me, and which gets on with its own life. I can, of course, train myself to pay attention to it; I can learn to distinguish this from that sound, become more practised in judging distance and so on. Nevertheless, my ears remain fixed in a stationary head, while my eyes, if I could see, would be darting here and there with innumerable movements in a head which itself was moving.

Acoustic space is a world of revelation.”

Hull, John M. (2017) Notes on blindness. London: Profile books Ltd (str. 64-68) (tropičje v oklepaju pomeni, da sem izpustila dele besedila)

Poslušanje zvoka v različnih okoljih pa v tem koronačasu, postane zanimivo potovanje brez  pravega potovanja. Ne s prstom po zemljevidu, ampak z ušesom po zvočnem zapisu nekega kraja. Radio 202 je začel 8. aprila 2020 predvajati tedenske desetminutne oddaje z naslovom Izlet doma. To so zvočni posnetki različnih naravnih okolij. Čista uživancija. Včasih se mi zdi kar škoda, da niso daljši.
Če pa bi želeli potovati kam dlje kot po Sloveniji, sem našla tudi zvočne posnetke New Yorka (kjer nisem še nikoli bila). Čisto spodaj na tej spletni strani je povezava tudi do drugih sprehodov po drugih mestih. Nekatera so tudi z govorom.
Zame je sprehod v dežju in z dežnikom zelo pomirjujoč. Imam en CD s klasiko na temo dežja (le kje je seda?), mož pa mi je za prvi porod naredil skupek dežnih zvočnih posnetkov, da me pomiri (tega pa nimam več in glede na to, da je dežja vedno manj, lahko ugibate kakšna sem).
Na Youtubu sem našla potem Nomadic Ambience in Wanna walk kanal, ki imata samo vidne in zvočne sprehode. Toliko o potovanju preko spleta z zvokom.

Mark Avrelij

Zdravo oko mora videti vse, kar se videti da, ne pa, da bi dejalo: Jaz hočem le zeleno. – To velja le za take, ki so na očeh bolni. Tudi sluh in voh morata, ako sta zdrava, dojemati vse, kar je mogoče slišati in duhati. In zdrav želodec mora biti do vseh jedi enak, prav kakor mora mlin sprejemati vse, za kar je namenjen, da melje. Potemtakem mora biti tudi zdrav razum pripravljen na vse, karkoli ga more zadeti. Če pa pravi na primer: Ah, ko bi mi ostali le otročiči živi! ali: Ko bi le vsi hvalili, kar naredim! je kakor oko, ki hoče samo zeleno, ali zobje, ki bi radi samo mehko. 35

Dnevnik Cesarja Marka Avrelija, v prevodu Antona SOvreta, priredil Kajetan Gantar, izdala Slovenska matica, Ljubljana, 2006, str. 136

Čriček na ognjišču : pravljica o domu

Črička na ognjišču je napisal Charles Dickens. Objavljen je bil v knjigi z naslovom Božični duh : izbrane božične pripovedi. Knjigo je prevedel Branko Gradišnik, izdala pa jo je DZS leta 1994. Mislim, da sem jo v celoti prebrala šele lansko leto, čeprav sem si jo kot ljubiteljica Dickensa kupila že takoj po izidu. To pa je težava nakupov knjig pri meni, če si jih kupim si dam čas za branjae v neskončnost. Knjižnica pa to malo pohitri.
Ko sem jo prebrala, smo nato z otroki pregledali vse Božične zgodbe, kar smo jih našli na spletu. Ta zgodba pa je povezana s slepoto in z očetovo željo, da prikaže slepi hčerki svet drugačen kot je v resnici bil. Odlomek je vzet iz konca pravljice, zato tisti, ki bi jo želeli prebrati ne da bi vedeli kaj se zgodi nehajte brati in hop v knjižnico po knjigo.
Drugače pa ta odlomek lahko jemljete tudi kot razmislek kako delati audiodeskripcijo.

Pa vesele praznike vsem!

Naslovnica knjige Božični duh Charlsa Dickensa

Spodnji odlomek je iz str. 264-267

Caleb je Berthin oče, Bertha je slepa deklica, Mary, ki jo kličejo Pika, pa je njuna prijateljica

»Vse vas poznam,« je rekla Bertha, »bolje, kakor pa si mislite. Ampak nikogar pa ne tako dobro kot njo. Še celo vas ne, oče. Sama nisem niti do polovice tako resnicoljubna in iskrena, kakor pa je ona. Če bi se mi v tem hipu povrnil vid, pa ne bi nihče niti črhnil, bi jo vseeno prepoznala v celi množici! Sestra mi je!«

»Bertha, draga moja!« je rekel Caleb, »Nekaj mi teži misli, kar bi ti rad povedal, dokler smo še sami. Lepo me poslušaj! Izpovedati se ti moram, draga moja.«

»Izpovedati, oče?«

»Zablodil sem od resnice in se izgubil, otrok moj,« je rekel Caleb in zbeganost na njegovem obrazu je klicala sočutje. »Zablodil sem od resnice, ker sem hotel biti prizanesljiv do tebe – bil pa sem neusmiljen.«

Obrnila je proti njemu osupli obraz in ponovila: »Neusmiljeni!«

»Preostro se obsoja, Bertha,« je rekla Pika. »Kmalu boš tudi ti rekla tako. Prva boš, ki mu boš to povedala.«

»On, pa neusmiljen z mano?« je zaklicala Bertha z nejevernim nasmeškom.

»Ne da bi bil nameraval, otrok moj,« je rekel Caleb. »Ampak takšen sem bil, pa čeprav vse do včeraj tega nisem niti zaslutil. Moja draga slepa hči, prisluhni mi in odpusti mi! Svet, v katerem živiš, ti moje srčece, ni takšen, kakršnega sem ti prikazoval. Oči, na katere si se zanašala, so te goljufale.«

Še vedno je obračala k njemu svoj prepadli obraz, vendar pa se je odmaknila in se tesneje oprijela prijateljice.

»Tvoja cesta v življenje je bila razdrapana, ubožica moja,« je rekel Caleb, »in hotel sem jo zgladiti zate. Zamenjaval sem eno z drugim, spreminjal značaje ljudi, si izmislil marsikaj, česar sploh bilo ni, da bi te le osrečil. Prikrival sem ti, slepil sem te, Bog mi odpusti, in te obdajal z izmislicami!«

»Ampak živi ljudje pač niso izmislice!« je naglo rekla in prebledela kot stena, še vedno odmaknjena. »Ljudi ne morete spreminjati!«

»Jaz sem to počel, Bertha,« je rekel Caleb. »Je nekdo, ki ga poznaš, golobica moja –«

»Oh, oče! zakaj pravite, da koga poznam?« je odgovorila z bridkim očitanjem v glasu. »Kaj in koga pa jaz sploh poznam! Jaz, ki nimam nikogar, da bi me vodil! Jaz, ki sem taka nesrečna slepka.«

V srčni bolečini je stegnila predse roke, kakor da bi tipala svojo pot; potem si je z njimi kar se da klavrno in žalostno pokrila obraz.

»Danes se bo poročil,« je rekel Caleb, »trd, skopuški izžemalec. Dolga leta nama je bil, draga moja, hud gospodar. Grd je tako po videzu kot po čudi. Vedno hladen, vedno brezčuten. Prav v ničemer ni takšen, kakršnega sem ti slikal, otrok moj. Prav v ničemer ne.«

»Oh, počemu,« je zaklicala slepica v, kakor je kazalo, skoraj neznosnih mukah, »počemu neki ste počeli to! Počemu neki ste mi najprej napolnili srce, potem pa segli vanj kakor sama Smrt in mi iztrgali iz njega tiste, ki jih ljubim! Oh, nebesa, kako sem slepa! Kako nebogljena in sama!«

Njen strti oče je pobesil glavo in ni znal odgovoriti drugače kot s svojim kesom in žalostjo.

Le kratek čas se je utapljala v to strastno obžalovanje, potem pa je začel čirikati čriček na ognjišču, in od vseh ga je slišala samo ona. Čirikal ni veselo, ampak tiho, šibko in tožeče. Slišalo se je tako žalostno, da so ji potekle solze; in ko se je za njenim hrbtom prikazala Navzočnost, ki je bila vso noč ob razvozniku, in je pokazala na njenega očeta, so se ji usule kakor dež.

Kmalu je bolj razločno slišala čričkov glas in kljub slepoti se je zavedela Navzočnosti, ki je lebdela nad očetom.

»Mary,« je rekla slepica, »povej mi, kakšen je moj dom. Kakšen je v resnici.«

»Revno domovanje je to, Bertha; zares zelo revno in golo. Naslednjo zimo bo hiša le težko zadržala veter in dež zunaj. Pred vetrom je zavarovana prav tako zanikrno, Bertha,« je s tihim, jasnim glasom nadaljevala Pika, »kakor tvoj ubogi oče v svojem plašču iz vrečevine. «

Slepica se je v silni vznemirjenosti vzdignila in popeljala razvoznikovo ženo vstran.

»Tista darila, ki sem jih tako skrbno varovala; ki so prihajala malone, kakor sem si jih zaželela, in ki so mi bila tako ljuba,« je rekla z drgetom, »odkod so prihajala? Si jih pošiljala ti?«

»Ne.«

»Kdo torej?«

Pika je videla, da že ve, in je molčala. Slepica si je znova prekrila obraz. A zdaj nekako drugače .

»Ljuba Mary, samo hipec. En sam? Še več jih bo. Po tihem mi govori. Ti si iskrena, vem. Zdajle me ne bi slepila, kajne da ne?«

»Ne, Bertha, res ne!«

»Ne, prepričana sem, da me ne bi. Preveč se ti smilim. Mary, ozri se čez sobo tja, kjer sva še pravkar sedeli – kjer sedi moj oče – moj oče, tako sočuten in ljubeč z mano – in mi povej, kaj vidiš.«

»Vidim,« je rekla Pika, ki jo je dobro razumela, »starca, ki sedi v naslanjaču in se žalobno naslanja vznak, obraz pa mu počiva na njegovi dlani. Kakor da bi bil potreben tolažbe svojega otroka, Bertha.«

»Da, da. Dobil jo bo. Nadaljuj.«

»Star mož je, zdelan od skrbi in garanja. Mršav, potrt, tuhtajoč sivolasec. Vidim ga zdajle, sključenega, ko sedi kot kup nesreče, ne da bi si še prizadeval. Ampak Bertha, velikokrat poprej sem ga videla, ko si je vselej na vse mogoče načine prizadeval doseči en sam svet cilj. In častim njegovo sivo glavo in ga blagoslavljam!«

Slepo dekle se ji je iztrgalo; vrglo se je pred njim na kolena in priželo njegovo sivo glavo k svojim nedrjem.

»Vid se mi je povrnil. Vidim!« je zaklicala. »Bila sem slepa, zdaj pa so se mi oči odprle. Sploh ga nisem poznala! Če pomislim, da bi utegnila umreti, ne da bi bila kdaj zares uzrla očeta, ki je tako ljubeč do mene!«

Calebovega čustva ni bilo mogoče izraziti z besedami.

»Na tem svetu ni plemenite duše,« je vzkliknilo slepo dekle in ga še kar objemalo, »ki bi jo tako srčno ljubila in tako vdano častila, kakor pa je tale! Bolj ko ste sivi in bolj ko ste zdelani, oče, ljubši ste mi! Naj nikar ne govorijo več, da sem slepa. Na njegovem obrazu je ni gube, na njegovi glavi ga ni lasu, ki bi nanju pozabila v svojih molitvah in zahvalah nebesom!«

Calebu se je posrečilo izreči: »Moja Bertha!«

»In v svoji slepoti sem mu verjela,« je reklo dekle in ga božalo s solzami plemenite ljubezni, »da je tako drugačen! In čeprav je bil dan na dan poleg mene in je vselej tako skrbel zame, se mi še sanjalo ni o tem!«

»Tisti čili, gizdalinski oče v modrem plašču, Bertha,» je rekel ubogi Caleb. »Ni ga več!«

»Ni res,« je odgovorila. »Preljubi oče, ne! Vse je še tukaj – v vas. Oče, ki sem ga tako zelo ljubila; oče, ki ga nisem nikoli ljubila dovolj, pa tega nisem vedela; dobrodelnik, ki sem ga začela častiti in ljubiti, ker je premogel tolikšno sočutje do mene! Vsi ti so tukaj, v vaši osebi. Zame ni mrtev nobeden. Tukaj je duša vsega tistega, kar mi je bilo najbolj ljubo – tukaj, skupaj z zgaranim obličjem in s sivo glavo. In nisem več slepa, oče, nič več ne!«

Slepi galerist

Tole knjig sem našla na Dunaju, sam si je nisem kupila... mogoče jo bo KSS.
Pa še članek na to temo:
https://www.theguardian.com/artanddesign/2019/jun/21/art-dealer-johann-konig-blind-gallerist-some-pictures-make-promises-they-cant-keep

Blinder Galerist

by 

Johann König

really liked i

»DIE BILDER, DIE IM KOPF ENTSTEHEN, SIND GENAUSO WICHTIG WIE DIE BILDER AN DER WAND.«
Johann König, einer der wichtigsten deutschen Galeristen, verliert als Kind durch einen Unfall fast vollständig seine Sehkraft. In seinem Buch beschreibt er, wie es ihm gelang, die Welt und die Kunst neu wahrzunehmen.

Andy Warhol, Isa Genzken, On Kawara, Rosemarie Trockel – von Kindheit an ist Johann König umgeben von großen Künstlern und ihrer Kunst. Mit zwanzig gründet er eine Galerie, obwohl er kaum etwas sieht.

Was bedeutet es, nicht sehen zu können und Galerist zu werden? Wie kann man sich Kunst erschließen, wenn man sich auf seine Augen nicht verlassen kann? Was ist Sehen überhaupt, wenn die Welt um einen herum verschwimmt? Als Kind bekommt Johann König von Gerhard Richter Indianerkassetten geschenkt. Sein Vater Kasper nimmt ihn mit in die Städelschule und nach New York in das Atelier von Jeff Koons. Ein tragischer Unfall mit zwölf Jahren wirft ihn komplett aus der Bahn. Am tiefsten Punkt erkennt er, dass Kunst seine Rettung ist. In einer Betonkirche aus den Sechzigern betreibt er heute eine der spektakulärsten Galerien Deutschlands.Joseph Beuys, Gerhard Richter, Martin Kippenberger, Jeff Koons, Norbert Bisky, Isa Genzken oder Katharina Grosse – von Kindheit an ist Johann König umgeben von großen Künstlern und ihrer Kunst. Mit zwanzig gründet er eine Galerie, obwohl er blind ist.

Tole pa sem našla na Goodreads. Mogoče enkrat, nekje... (jo preberem).

The Rules of Seeing

by 

Joe Heap

Nova can do many things. She can speak five languages. She can always find a silver lining. And as an interpreter for the Metropolitan Police, she can tell when someone is lying just from the sound of their voice.

But there’s one thing Nova can’t do. She can’t see.

When her brother convinces her to have an operation that will restore her sight, Nova wakes up to a world she no longer understands. Until she meets Kate.

As Kate comes into focus and their unlikely friendship blossoms, Kate’s past threatens to throw them into a different kind of darkness. Can they both learn to see the world in a different way?

Komunikacija telesa

Viljem Ščuka: Šolar na poti do sebe (Didakta, 2007) pravi: (str. 121) "Govorica telesa ne laže, vendar govori v jeziku, ki ga razume le drugo telo. Komunikologi radi poudarjajo, da ljudje izražamo 55% simbolov z gibi in mimiko, 38% z barvo glasu in komaj 7% z besedami. Običajno so ozaveščene le besede. Ozavestiti govorico telesa torej pomeni vzpostaviti stik tudi s tistim, kar je avtomatizirano in že dolgo nezavedno."
In če ne vidiš? Slišiš barvo glasu. Ali telo razume vibracije drugega telesa?

Odstopanja v kreativnost

Začela sem brat knjigo in takoj rekla uaa, pa res!

Kaj berem? Deviate, the science od seeing differently. Napisal jo je Beau Lotto, profesor nevroznanosti. Izdana je vila leta 2017 pri Weidenfeld & Nicolson in je tudi že prevedena v nemščino. 

Torej kaj me je zdramilo? Spodaj je moj prevod izsekov.

Ko odpremo oči, ali vidimo svet tako kot je v resnici? /.../ Odgovor je, da ne vidimo resnice. Svet obstaja. Mi ga samo ne vidimo. Ne sprejemamo sveta kot je zato ker se naši možgani niso razvili da bi. Je neke vrste paradoks: naši možgani nam dajejo občutek, da je naša percepcija objektivno realna. Toda senzorni proces, ki omogoča percepcijo, nas ločuje od tega, da bi prišli sploh do realnosti. Naših pet čutov je tako kot tipkovnica na računalniku - dajejo pomen informacijam, ki jih sprejemamo iz sveta /.../ samo 10 procentov  informacij naših možgani vidijo, pride iz oči. Vse ostalo pride iz drugih delov možganov in knjiga govori o teh 90 procentih. Percipcija izhaja ne le iz naših pet čutov, temveč tudi iz iz neskončno sofisticirane možganske mreže, ki daje pomen vsem prihajajočim informacijam...

Hvala Andragoški knjižnici v Ljubljani, da so jo nabavili in mi jo sposodili.

Razumeti barve?

Fotografija strani v knjigi

Anton Trstenjak, v Psihologiji ustvarjalnosti, izdani leta 1981 pri Slovenski matici, navaja naslednjo indijsko bajko na strani 314:

Slep berač vpraša prijatelja: "kakšna je bela barva?"

"Belo je takšno kot sneg na planinah."

"Torej je to hladna in mehka barva?"

"Ne vedno; tudi papir je bel."

"Je torej nežna in občutljiva barva?"

"Ne nujno; tudi mleko je belo."

"Ali je potem tekoča in hranljiva?"

"ne nujno; vse mogoče stvari so bele: oblaki, zobje, brada starega moža, tudi tvoje poči. zato ne moreš z njimi videti."

"Ah, pustite to; to je grozna barva. menda je najbolje, če sploh ne poskusim, da bi jo razumel."

Konfucij o slepem glabeniku

42) Mojster in slepi glasbenik

Glasbeni mojster Mian je napravil obisk. Ko je prišel do stopnic, je mojster dejal: »Tu so stopnice.« Ko je prišel do rogoznice, je mojster dejal: »Tu je rogoznica.« Ko so vsi sedeli, mu je mojster to povedal in dejal: »Ta in ta je tu, ta in ta je tam.«

Ko je glasbeni mojster odšel, je Zi-zhang vprašal in dejal: »Ali je to način, kako je treba govoriti z glasbenim mojstrom?« Mojster je dejal: »Ja, seveda je treba slepemu tako pomagati.« 

Kofucij (1988). Pogovori, Ljubljana, Cankarjeva založba (XV. knjiga, str. 195)

Povečan tisk/ large print

Kolegica iz Centra IRIS me je prijazno opozorila na tri spletne strani, kjer prodajajo knjige (v angleščini) v povečanem tisku. Juhej, ko bom velika, bom še lahko brala.
V Amazonu odtipkajte v iskalno okence "large print books" in najde tiste, ki so tako označene. Doubleday je založba, ki tudi izdaja v povečanem tisku. Sicer ne vem, ali je kaj povezana z ameriško založbo Knopf Doubleday. Sicer se moraš včlanit z nakupom dveh knjig, a potem zgleda ni obveze (kot recimo pri Svetu knjige, kjer moraš na četrtletje kupovat). Knjige občasno priredijo (skrajšajo/abridged), zato da so še vedno lahko poceni, kljub temu, da so v večjem tisku, a večina naj bi bila originalnih. Nekatere so prav za njih napisane.
Large print books pa pravijo, da ponujajo največji izbor knjig v povečanem tisku. Samo klik na posamezno knjigo te privede zopet do Amazona. Mogoče vam bo le olajšalo iskanje. Je pa povečan tisk zelo raztegljiv pojem. Kar prelistajte knjigo na Amazonu in videli boste, da nič ne vidite, pa je zraven napisano large print. Hmmm.

Prvi brezserifni fonti

Veste kaj so to fonti? To so pisave, ki jih lahko izbereš v kašnem urejevalcu teksta. Brajica ima samo en font, eno velikost (ok, tu se da še debatirat, nekje tiskajo malo manjšo za majhne prstke, višje, za začetne bralce, a načeloma ostajamo pri eni velikosti, eni obliki). Vidne črke pa so lahko različnih oblik, razlike so že med malimi in velikimi črkami (pri brajici je samo predznak, ki opozarja, da je velika začetnica). Mali vidni a je lahko krog s črto na  desni strani, lahko je mali krogec s črto nad njim, ki ga obkroža še po desni strani. Lahko ima debelejše vodoravne črte, lahko je razpotegnjen...
Ko predavam o gradivu, prilagojenemu za slabovidne in za dislektike, ponavadi uporabim izraz brezserifni. To so tiste črke, ki nimajo zastavic (kot jih ima Times) na koncu ravnih črt. Te brezserifne črke naj bi bile primernejše za branje, če slabše vidiš (kot so Arial, Helvetica).
In tu pridem do oblikovalske zgodbe: prvi brezserifni fonti so se pojavili zaradi slepih. Večina izumov je bila najprej vojaških, tako tudi brajica, a brezserifni fonti? Tu pa bi se skoraj zgodil čudež, če bi bili fonti javni, pa niso bili - namenjeni so bili le slepim in njihovim videčim sorodnikom, učiteljem. Le-te je leta 1786 izumil in prvi uporabil Valentin Haüy v Eseju o izobraževanju slepih. Šele čez 30 let so se nato pojavili prvi javni brezserifni fonti z imenom Egipčanski.

Črke, ki jih je uporabil, izhajajo iz pisanih črk, vendar so poenostavljene in med posameznimi črkami je malo prostora, da so jih slepi lahko brali in tiskali.

https://camillesourget.com/en-12022-haUy-valentin-essai-sur-l-education-des-aveugles--the-first-printed-book-.html

Modrost pogleda

Berem Nenehno vzhičenost esej o prisilni sreči Pascala Brucknerja. Zanimiva knjiga, ki pa potrtebuje vse možgane, kar pa mi ne uspe vedno.
Na str. 123 sem našla tole:
"Modrost kratkovidnosti, zatopljene v sedanjost, zadovoljne, ker je, kar je, modrost daljnovidnosti, ki dela načrte in se ne zadovolji s svojim stanjem."
Mogoče pa zato z leti tudi postanemo modrejši, ker smo hkrati kratkovidni in daljnovidni.

Pravljične urice v knjižnici Centra IRIS

V knjižnico Centra IRIS tedensko prihajajo na obisk otroci našega vrtca nato pa še oddelek posebnega programa vzgoje in izobraževanja. Brali smo Tigrovo preprogo Geralda Rosa.

naslovnica knjige

Pred branjem smo razmišljali o sorodnikih, kdo so naši sorodniki, nato smo prišli na mačke, njenega sorodnika tigra ter poslušali kako se oglaša. Kar nekaj tigrov se je (najprej po čistem slučaju) pojavilo v knjižnici: Tigor (Igor), Matigor (Matic) in Tiler (Tilen).
Med branjem se je pokazala potreba po tem, da razložimo še besedi preproga, stepanje preproge, pa če preprogo to boli...
Na koncu pa smo enostavno črtno risbo tigra pobarvali in oblepili z zmečkanimi koščki krep papirja in tako dobili sodobno preprogo. Slepim sem obris tigra prerisala z debelim nanosom akrilne barve (a pride malo preostra in preveč neenakomerna).

izdelki vrtičkarjev

Prilagajanje obstoječih ilustracij/knjig za slepe

Včasih dobiš kakšno knjigo v knjižnico, ki ima malo teksta na strani, ima trde papirje in enostavne ilustracije. In potem lahko v knjigo zalepiš natisnjeno brajico na foliji in se lotiš ilustracij z različnimi tehnologijami.
Tokrat predstavljam tehnologijo, ki se ni obnesla. Delala sem s konturno pasto za steklo (za nalepke delat). Kljub večdnevnemu sušenju, se še vedno sprime s sosednjo stranjo.

Če bi želeli sodelovati pri mednarodnem natečaju za izvirno tipanko, pa kliknite na spodnji povezavi:
http://center-iris.si/povabilo-k-izdelavi-tipank-za-natecaj-2017/
http://center-iris.si/pripravili-smo-priporocila-za-izdelavo-tipne-slikanice/

Najdba: Viktor Lowenfeld

John A. Michael v članku z naslovom Viktor Lowenfeld: Pioneer in Art Education Therapy, objavljenem leta 1981 v reviji Studies in Art Education (vol. 22, št. 2, str. 7-19 ), ki jo je izdajala National Art Education Association govori o verjetno enih prvih poizkusov ustvarjanja slepih.
Odlomek iz mojih zapiskov:

Lowenfeld (Michael, 1981, str.8) je bil verjetno eden izmed prvih umetnikov, ki se je zanimal za ustvarjanje slepih. Neko nedeljo v času obiskov leta 1922 je na skrivaj prinesel glino v Hohe Warte Institut za slepe na Dunaju ter delal s tremi slepimi gojenci. Kakor pravi Lowenfeld, slepi do takrat niso ustvarjali temveč le golo reproducirali, da bi pokazali svoje sposobnosti. Niso bili motivirani, niti jim ni bilo dovoljeno, da bi sami ustvarjali. Na Lowenfeldovih skrivnih nedeljskih srečanjih so ustvarili kar nekaj mask in portretov. Z izdelki je nato želel dokazati direktorju dr. Bürkle, da slepi lahko ustvarjajo, a ga je direktor nagnal ven. Vendar direktorji se menjajo in v letu 1924 je Lowenfeld začel delati kot učitelj modeliranja, novo nastalega predmeta z novim direktorjem dr. Siedfried Altmannom. 

Tu je delal do leta 1938, ko je zaradi prihajajočega režima pobegnil v Anglijo in nato v Ameriko, kjer je učil na Harvardu.

Vsi za enega, eden za vse

Prikupna knjiga z naslovom Vsi za enega, eden za vse je izšla leta 2007 pri založbi Kres avtorice Brigitte Weninger. Govori o prijateljih s posebnostmi in razumevanju le-teh. Ni sicer prilagojena za slabovidne. Je pa luštna za pogovor o posameznikovih dobrih lastnostih. Priporočam!

Naslovnica knjige Vsi za enega, eden za vse

Optimizem

V knjižnici Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana imamo cvetko:

Helen Keller je v zgonjih letih, takoj po študiju napisala droben sestavek o optimizmu.
"... Ako ste slijepi od rođenja - tražite bogastva u tmini! Ona su skupocjenija od zlata i dragog kamenja, ona su ljubav i dobrota, istina i nada, a njihova je cijena veća od cijene rubina i safira." str. 40

TRETJA MOJZESOVA KNJIGA (LEVITIK) (1,1-27,34)

​14 Ne preklinjaj gluhega in slepemu ne nastavljaj spotike; boj se svojega Boga; jaz sem GOSPOD.

Zgodovina pedagogike slepih

Ottokar Wanecek je davnega leta 1969 napisal knjigo Geschichte der Blindenpädegogik, ki je bila leta 1973 prevedena v srbščino z naslovom Povijest pedagogije slijepih.
Zanimivo je gledat, kako se ene stvari ponavljajo.In zopet sem si obljubila, da bom prebrala še kakšno zgodovinsko in pedagoško knjigo.

Naslovnica knjige ima bel okvir in svetlo moder pravokotnik, na katerem je naslov

Kakšen čas je bil to, ko se je ustanovila prva šola za slepe. V Franciji se je pripravljala revolucija, Avstrija je zgubila vojno. In izobraževanje slepih in gluhoslepih se je začelo preden se pojavi splošna šola (str.34), Ljudje, ki so ustanavljali šole za slepe in gluhoslepe so bili razumniki, s pogledom naprej, idelaisti a poznavalci trpljenj.
Opisujejo posebna pisala, ki puščajo gosto sled, ki se hitro strdi. Freisauff von Neudegg (str. 47) je na Dunaju leta 1836 izumil postopek - ektipografijo, ki so jo uporabljali tako za pisanje kot za risanje zemljevidov. Vsi ti načini pa so bolj omogočali branje, kot pa da bi slepi lahko tudi pisali.
Na str. 50 je narisana tabela, kako je Barbier postavil abecedo in določil s točkami pozicijo, črke v tej tabeli (prvo število točk pokaže vrstico, drugo število pa kolono). Vsega skupaj je lahko črka imela do 12 pik.
Knie (str. 52) je že leta 1837 napisal, da je potrebno učiti slepe s sredstvi, ki jih oni sami izumljajo. Tako kot sedaj rečemo: Niče za/o slepih brez slepih.
V letu 1833 (str. 55) piše Howe, da je preveč dobrodelnosti in izolacije slepih in premalo poskusov, da bi se usposobili za delo in vključili v družbo. Priporoča, da bi slepi otroci prihajali v stik z videčimi.
Govorijo tudi (str. 59) o predšoli kot o šoli, kjer se 4 leta preizkuša otroke, za kaj so sposobni (obrt, znanost, glasba). Prav tako govorijo o tem, da je cilj te predšole, da se nadoknadi pogosto zanemarjen fizični razvoj slepih otrok. Ferchen (str.68) govori o posebnih komisijah, ki so pripravljale poučne predmete in tako pripravile kar 150 predmetov iz zoologije.
Starost učencev, ki so prihajali v te zavode se je vedno bolj zmanjševala: prej z 10 ali 12 leti, potem pa prihajajo predlogi Mecker (str. 69) predlaga starost 6 let v letu 1888. A razvojne napake se niso mogle popolnoma preprečiti in tako se začnejo pojavljati vrtci, ki so se združevali s predšolami. Prav tako pa so se začeli pojavljati tudi vzgojno-poučevalni obiski staršem slepih otrok.
Lietz (str.80) je postavil eksperiment z vzgojnim domom v naravi, kjer se slepim nudi doživetja, ki jih internat nikoli ne bi mogel.
Na str. 83 so napisana merila za izdelavo pripomočkov.
V začetku 20. stoletja se začenjajo raziskave branja brajice (Bürklen, Grasemann, Wanecek, Kremer - str. 88).
Steinberg (str. 92) leta 1927 govori o permanentnem doživljanju različnosti, ki ga doživljajo slepi. Na str. 96 govorijo o tem, da se v praksi neprenehoma srečujemo s slepimi otroci, ki kažejo reaktivne motnje osebnosti,vzburjenost pri odnosu z ljudmi, slabo komunikacijo in samostojnost.
Perkinsov inštitut (str. 96) je tam nekje v 50ih razvil prakso svetovanja staršem z imenom "One-Week-Baby-School". Vabili so družine z dojenčki, da se jim pridružijo za en teden bivajo pri njih in z lastnim opazovanjem prepoznajo in popravijo postopke. ne vem pa če to še delajo. Veliko zavodov je ustanovilo svetovalnice za starše. Starši lahko pridejo k njim, ali gredo oni k staršem ter da se prirpavijo prisna navodila.
Broek govori o treh svobodah, ki se morajo nuditi slepemu otroku:
1. svoboda manipulacije s predmetom,
2. svoboda da se čim več giblje
Proti koncu knjige (str.108) se dotakne tudi zaposlovanja slepih. Predvsem ugotavljajo, da se v industrijskih državah vedno manj slepih uči za delo v kmetijstvu, čeprav so različni raziskovalni centri dokazovali, da slepi še vedno zmorejo opravljati dela v kmetijstvu - predvsem ker so raziskovali v svojem okolju in na podlagi lastnih kulturnih predpostavk.
In potem čisto na koncu (str. 111) imate še hitri kurs iz izobraževanja gluhoslepih.