V okviru Open house festival sva si z možem v Dublinu pogledala dva prostora. Prvo vodstvo je bilo namenjeno osebam z okvarami vida v Muzeju literature MOLI. Po hišah številka 85 in 86 nas je vodila jazz umetnica, umetnostna psihoterapevtka Emilie Conway z dvema pomočnicama, prostovoljkama v okviru Open houses festivala (ena je bila iz Slovenije). Ga. Conway je zelo slikovito opisovala prostore, uporabljala je tudi 3D natisnjene modelčke, glasbo ter zvoke tistega časa, ko sta hiši nastali (in živeli). Glasbo je predvajala preko svojega telefona na zunanji zvočnik. 3D tisk je bil sicer po moje premajhen in pregrob. Skoraj ne bi mogla verjet, da se je res dalo iz njega potipat štukature, ki so bile v prostoru po stropu in zidovih. Kamine smo si lahko pa tudi potipali (brez rokavic). Hiši sta lepi predstavnici gregorjanskega razkošja 18. st. Muzejski del (št. 85) je zgradil leta 1738 Richard Castle za Hugh Montgomerieja. Štukature sta naredila brata Lafranchini, originalno iz Švice. Pravijo, da sta pri violinah kar pravo violino zalepila na zid in jo prebarvala z belo, ker naj bi bilo to lažje. Hiša št. 86 je bila zgrajena malo kasneje, leta 1765 za Thomasa Whaleya, močnega anti-katolika. Podatek pomemben predvsem zaradi ironije, da so po njegovi smrti hišo spremenili v katoliško univerzo, ki naj bi jo obiskoval tudi James Joyce (ki je imel tudi neke težave z očmi). Gospod Whaley je bil znan tudi po tem, da je za stavo šel peš do Jeruzalema.
Drugo vodstvo po Dublinski palači je bilo prilagojene za osebe z avtizmom. Prilagojeno naj bi bilo predvsem za tiste, ki imajo posebne senzorne potrebe. V pedagoški sobi smo si lahko nabrali kakšen poseben pripomoček (glušnike, taktilne stimulanse), da bi morda lažje prebrodili drugače popolnoma običajno vodstvo. Samo vodstvo se mi je zdelo čisto zanimivo, ni mi pa nič novega ponudilo, če bi bila oseba s PP. Z možem sva razmišljala, kako nehote (no, nekateri so me sicer že ocenili, da sem rahlo avtistična) postaneva še bolj pozorna na vse zvoke, zdaj, ko sva imela to možnost, da bi nosila glušnike (pa jih nisva). Kot da se avtomatično prilagodiva vrsti vodstva. Pri vodstvu za okvare vida z veseljem tipam in vonjam. Tu pa so me motili čisto vsi zvoki (v prostoru so bile tudi druge skupine). Po prostorih nas je stalno spremljala gospa z ogromnim napisom (senzorno vodstvo, prosim bodite pozorni). Samo pri eni sliki so nam dali v roke tudi svilo, ki bi jo morda ta gospa nosila, pa ni ravno bil pravi efekt, ker je gospod govoril o težki svili, tisto, kar smo dobili v roke, pa je bilo rahlo kot peresce.
Mogoče bi jaz na začetku ne začela razbijat ledu z prihajajočimi prazniki (noč čarovnic), ker je to lahko strašljivo, pozornost preusmeri tja, kamor ni treba. Prav tako bi pričakovala, da nas na začetku seznanijo s potekom (koliko sob). So pa nas pred vsako novo sobo opozorili na to, da bodo recimo škripala tla, da bo soba večja in se bo glas vodiča zato slabše slišal, naj zato pridemo bližje - to mi je bilo super. Optimalno bi bilo, da bi se nas druge skupine še malo bolj izogibale, a najbrž se to ni dalo.
Kaj pravite, sem torej malo avtistična tudi?
Zakaj sva šla v Dublin? Ker je Sašo leta 2024 dobil nagrado za fotografijo potovanje zanj v katerokoli mesto, ki sodeluje pri OHF. Meni je dal možnost izbire mesta in izbrala sem Dublin. In zdaj se skoraj strinjam s komadom Dirty old town od The Pouges.
Vir:
https://irishhistorichouses.com/tag/charlemount-house-dublin/
