look & roll

Že drugič bo v Ljubljani v gosteh švicarski filmski festival look&roll iz Basla, ki bo tukajšnjemu občinstvu v Kino Šiška predstavil nov izbor najboljših kratkih filmov o življenju oseb z različnimi omejitvami in potrebami.
Kratki filmi so opremljeni s podnapisi za gluhe in zvočnim opisom za slepe osebe v slovenščini (skupaj 82 min). Vstop je prost.

Irlen sindrom

Gledanje in videnje ima toliko različnih komponent, da se pojavi lahko tudi cela množica načinov gledanja in videnja. Včasih nekatere stvari tako za "prmej" vzamemo za primerne, da sploh ne pomislimo, da bi ena majhna sprememba omogočala lažje gledanje/videnje... branje. Tu ni le disleksija, tu je tudi skotopični sindrom oz. Irlen sindrom, poimenovan po ga. Heleni Irlen, ki ga je raziskovala. Pri tem sindromu lahko že barvna folija pomaga.
Poglejte si tudi članek Katarine Kesič Dimic.

Inkluzija ekskluzija

Pa tu ne gre za ekskluzivnost... ampak za izločenost.
21. aprila organizirajo brezplačno on-line diskusijo na temo oblikovanja in tehnologije in ljudi in skupin, ki jih včasih izločimo ter potrebi, da po oblikovanju predmetov in storitev, ki jih sprejemajo z dobrodošlico.
Kje in kam?
https://x.design.blog/

Vsi za enega, eden za vse

Prikupna knjiga z naslovom Vsi za enega, eden za vse je izšla leta 2007 pri založbi Kres avtorice Brigitte Weninger. Govori o prijateljih s posebnostmi in razumevanju le-teh. Ni sicer prilagojena za slabovidne. Je pa luštna za pogovor o posameznikovih dobrih lastnostih. Priporočam!

Naslovnica knjige Vsi za enega, eden za vse

Universal learning design

Knjiga predstavlja prispevke mednarodne konference v Linzu, ki se je odvijala od 11 do 13 julija 2012. Naša Mateja Jenčič v njej predstavlja LaTeX.
Kar je meni padlo v oči je bil že prvi prispevek na temo dostopnosti. Če govorimo o javnem sektorju, nam je takoj jasno, da ne gre za privatnega in da mora biti javno dostopno. Na začetku so uporabljali word dokumente, zdaj pa vedno več pdf obliko, ki ponovno vzpostavlja vprašanje dostopnosti v ospredje.
Dostopnost (str. 11) je sposobnost uporabnikov, da s pomočjo tehnologije spremenijo slog...
(the ability of consumers to realise an authorial intention through the use of technologies to alter the style of an authorial production.)
kar naj bi bila optimalna prilagoditev (cenovno ugodno razmerje med zagotavljanjem prilagoditev in uporabnostjo le-teh):

• podatkovnih značilnosti
• oblikovanih značilnosti (velikost, font, razdalja med vrsticami, črkami, poravnava)
• barve (ozadje in ospredje, osvetljenost) (str. 12)

kar naj bi bila seveda odgovornost avtorja in ne uporabnika, ki to izvaja v post-produkciji. Poraja se mi tudi vprašanje e-inkluzije. Kje smo tu? O učenju internetne dostopnosti piše članek na str. 183, kjer opisujejo platformo za učenje (str. 185). Ponujajo pa tudi (str. 2018) učenje v okolju Second Life. je to sploh še popularno? O merjenju realne dostopnosti govori članek na str. 191.:
https://www.w3.org/WAI/intro/wcag
Mislim, da bi morali na Zvezi ali pa na Zavodu ponuditi testno skupino ljudi (glej str. 193), ki bi preverjali koliko je kaj prilagojeno. Po moje bi to lahko delali tudi proti plačilu?
Na str. 89 se pojavlja hibridna knjiga, kot digitalni dokument z sinhronizirano multimedijsko vsebino. Tekmuje z Daisy. A ima še videoposnetke in je osnovana kot internetna knjiga.
Ker je to na koncu koncev le knjiga, ki govori o tehnologiji, žal tudi nekateri linki več ne delujejo - jih je tehnologija že povozila? Ali pa druge modne ideje?
Zanimiv se mi zdi prikaz prilagajanja gradiv v Belgiji v e obliko. Od založbe zahtrevajo pdf format in ga v roku petih ur prilagodijo. Uau, če je kdo to kdaj delal, bo vedel, da je to hudo hitro in mi ni jasno, kako jim to uspe. Če mi dobimo pdf se le za glavo držimo. Najlažje je delati le s tekstom. Če dobimo pdf, poznam le en plačljiv software OmniPage, kjer lahko vneseš pdf dokument in ga pretvori v tekst, ki pa ga je potrebno (tako kot vsak drug tekst - je to mogoče bolj povezano s tem, da delamo s slovenščino?) še zelo pregledati, kje je naredil odstavke, ali je mogoče spregledal e, č...?
Tu je še povezava na predstavitev iz AEGIS konference leta 2011:
http://www.slideshare.net/aegisproject/20-adibib-aegis-paper
V članku Tactile images for inclusive teaching in primary education nature and science (str. 111) pa potrjujejo naše mnenje, da je potrebno pri oblikovanju taktilnih slik (na napihljivem papirju) izhajati iz ciljev in ne iz slike! Pomembni podatki so tudi, ali naj učenci delajo sami, razumejo vsebino, sodelujejo z videčimi.
Oblikovanje tipnih slik pa zahteva svoj čas. Mi slike gledamo, tipne se tipajo in to razliko morajo vsi vpleteni razumeti (učitelji, oblikovalci, uporabniki). Prav zaradi tega učitelji ne izberejo slike sami (povejo pa cilj). Ugotavljajo tudi, da tipna slika omogoča več vprašanj ob dobri obrazložitvi in boljše razumevanje.
In s tem znanjem vam potem lahko ponudim dva programčka za pretvarjanje sličic v brajico:
http://www.pentronics.com.au/index_files/PictureBraille.htm
http://robobraille.org/
Na str. 135 V članku Tactile Applications in Development of the Multimodal Learning Environment for the BLind Students naštejejo nekaj softwareov, ki jih pri nas še ne uporabljamo: Daxbury, MegaDots, Braille 2000 (mi imamo WinBraill). Samo v opombo, Daxbury uporabljajo tudi na Hrvaškem, licenca pa je 500€ za enega uporabnika. WinBraill se že nekaj let ne posodablja, te meče ven iz programa brez shranjevanja... razumete zakaj sem nehala delati brajico?
V članku Communicative Images na str. 159 predstavijo idejo, kako dodati fotografiji še GPS koordinate, detektor obrazov.
Članek A guide system for people with handicap at publiv facilities na str. 180 me spomne, pa upam da bo še koga, na to, da bi morali ljudi s posebnimi potrebami vključiti v pripravo Načrta evakuacije v sili.
Vsi ki bi radi študirali:

Johannes Kepler Universität Linz
Institut Integriert Studieren
Altenberger Straße 69
4040 Linz, Österreich
Na strani 224 pravijo tudi, da je velik osip študentov s posebnimi potrebami zaradi "pomanjkanja?" socialnih veščin in slabših komunikacijskih veščin.

Naslovnica knjige

Najprej se oblikuje za posebne potrebe

Lepota, denar, ženske in posebne potrebe

Razmišljala sem, da dokler nam stvari prodajajo lepe ženske, ljudje s posebnimi potrebami žal ne bodo imeli šans pri zaposlitvi. OK, poznam jih kar nekaj, ki so čisto simpatični, lepi. A vseeno, dokler imamo merilo lepota in denar inkluzija ne bo uspešna.
Povejte mi, ste zaposleni? Opravljate milijon dodatnih del? Časovno omejeni? Si predstavljate nekoga s posebnimi potrebami, da bo kos temu? Kdo bo, drugi spet ne. Službe v glavnem zaposlujejo ljudi s posebnimi potrebami (oprostite, da posplošujem, jezna sem), da dosegajo kvote, dobijo finančno pomoč. Ali katera zaposluje zaradi ljudi samih? Njihovih kvalitet?
In da se vrnem na lepoto. Mogoče bom kot huda feministka začela udrihati po nepravičnosti pri reklamiranju, pa bodo potem nekateri moški na položajih ugotovili, da je to res nepravično in se bo stvar vsaj tu začela spreminjati.
Naj začnem? Poglejte plakat neke nadaljevanke Da, draga, da dragi. Priznam, ne gledam TVja, a reklame me obkrožajo.

Na fotografiji sta moški in ženska v svetlih oblačilih slikana do prsi. Ženska na levi je suha, ima daljše svetle lase, ramena ima rahlo naprej potisnjena, močno odprte oči. Za njo stoji za čelo višji moški, debelušen, s krajšimi lasmi. Podbradek, slabše pobrit in z nagubanim čelom.
Kaj mi sporočata? Da za vsako lepo žensko stoji en grd moški? Kako pa ponavadi govorimo o debelejših moških. Jaz sem ponavadi slišala izraz medvedek. Mislite, da je kdo meni rekel medvedka? S prijetnim glasom? Ha! Ali pa šarmantno sivi? Neobrit moški? Ha, si predstavljate tako žensko? Ne zmorem naštet lepih igralcev. Mogoče dva. Lepih igralk? Milijon. Debelejše in stare igrajo tako ali tako samo babice. Že tu lahko vidite, da če niste po nekih čudnih pravilih zgrajene, nimate šans v službi.
Zato pravim: lepo prosim, nehajte mi prodajat na reklamah grde moške. Če bi za vse reklame začeli uporabljat same lepe ljudi (retuširane), bi se mogoče začel svet hitreje spreminjati? Ker bi namreč udaril po fantovskih egih? Mogoče. Gre za sprejemanje naših različnosti. Pa da vidim, če bo potem še dolgo časa tako malo ljudi s posebnimi potrebami zaposlenih.
Ah, saj bi z veseljem preskočila obdobje lepih moških na reklamah. Naj kar začnejo takoj danes sprejemati drugačnost.

Čudo

Po nekem prijetnem slučaju je Zavodska knjižnica pridobila svetovno mladinsko uspešnico avtorice Palacio z naslovom Čudo. Knjiga ima kratka poglavja (črke žal niso povečane) a obstaja tudi v elektronski izdaji in je dostopna preko Biblos in e-Emka. V pripravi je tudi avdio knjiga. Dobili smo tudi priročnik, ki je nastal v OŠ Ledina za pogovore v razredu s pomočjo poglavij iz te knjige. 

Naslovnica knjige je svetlo modra. Z velikim s črnim debelim pisalom je obrisan bel obrazom z enim očesom, nad katerim je napisan naslov Čudo.

Knjiga govori o desetletnemu Avgustu, ki prvič stopi v šolo. Avgust se je rodil z redko gensko okvaro, ki mu je pustila, kljub množičnim operacijam, hudo deformacijo obraza. 

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=23003

Zakaj jo priporočam? Pretresla me je! Prebrala sem jo v dveh dneh! Naj vam natresem samo nekaj ocvirkov:

Pretreslo me je recimo to, da notri en bogat starš reče, mi nismo inkluizivna šola in ji ravnatelj nazaj odgovori, pa saj fant nima posebnih potreb... uf, a res lahko tako daleč pridemo, da starši zahtevajo neinkluzivne šole? Sem preveč naivna? Jaz stremim za inkluzivnim svetom, tu pa se gredo neinkliuzivne šole. Obup. 

Priporočajte jo vsem, mladim, starim, knjižnicam, delavcem iz inkluzivnih šol (pa neinkluzivnih tudi).

Kar nekaj dobrih idej za šolo lahko da knjiga. Mesečne maksime pri učitelju angleščine so že nekaj takega ter priprava šole na vstop otroke. Opaziš tudi, kaj vse bi še lahko naredili...

Pa še tale izrek: Poskušaj biti vedno malo bolj prijazen kot bi moral bit. 

Nekako se mi je zdelo, da tematika za naše otroke z okvaro vida ne bo tako zanimiva. Kako sem se zmotila! Tudi oni slišijo slabe opazke: "lej tega slepega..." Ne gre le za videz, gre za nesprejemanje drugačnosti. Kje se začne odkrit in nežaljiv pogovor na temo, "kaj je s tabo/mano drugače"? Na koncu koncev se mi je vedno zdelo, da znanje odpira meje, odstranjuje strahove in ruši tabuje. 

V knjigi se mogoče rahlo pravljično prikaže razvoj tega sprejemanja drugačnosti - najprej pod mus, ko ti nekdo reče, da moraš sprejeti, potem mogoče to celo sprejmeš na osebni ravni, navzven pa ne, pri večini pa se to sprejemanje po moje ustavi pri pokroviteljstvu, zaščitništvu, kar pa je še daleč od sprejemanja. 

Mogoče... v nekem normalnem procesu verjetno sprejmemo in ne vidimo/čutimo več različnost.

Bontonček se predstavi

Ste že kdaj želeli slepemu pomagati čez cesto, pa niste vedeli kako in ste raje šli po svoje? Ali ste bili že kdaj v zadregi, ko ste se pogovarjali z nekom, ki jeclja, pa niste vedeli ali bi ugibali kaj želi povedati ali ne? Morda se je kdaj jezil na vas človek na vozičku, ker ste skočili po sendvič in parkirali na pločniku? Ali ste kdaj premišljevali zakaj ima kuža, ki ste ga srečali, na sebi plašč z narisano prečrtano roko?

Če ste na katero izmed zgornjih vprašanj odgovorili pozitivno, je projekt Bontonček za vas prava stvar. Ampak, kaj pa je Bontonček?

Bontonček je projekt, ki je pri društvu YHD - društvu za teorijo in kulturo hendikepa nastal v letu 2008. Ime je dobil po istoimenski knjižici, ki jo je izdala Zveza telesnih invalidov na Hrvaškem, na društvu YHD pa smo pridobili pravico za njeno širjenje po Sloveniji.

Knjižica Bontonček je zasnovana tako, da je v prvi vrsti namenjena mlajšim, čeprav je njeno sporočilo namenjeno prav vsem. 21 kratkih pravil spremljajo vabljive ilustracije. Pravila in ilustracije govorijo o tem kako ravnati, ko se srečamo s hendikepirano osebo ali z nekom, ki ima kakšno kronično bolezen ali pa govorijo o odnosu do tistih, ki imajo težave pri vzpostavljanju socialnih stikov. Hkrati z izdajo knjižice je zrasla tudi ideja o projektu, ki bi bil v prvi vrsti namenjen lažji integraciji hendikepiranih otrok v običajne šole, posredno pa vsem ostalim.

Projekt Bontonček je po dobrih štirih letih prisotnosti med ljudmi že dobro poznan. Največ delavnic izvedemo v Ljubljani, saj je Mestna občina Ljubljana pomemben sofinancer našega projekta, se pa radi podamo tudi kam drugam. Projekt Bontonček predstavljamo v osnovnih šolah, zaradi potreb, ki jih zaznavamo na terenu, pa ga širimo. Tako smo že drugo leto izvajali delavnice v četrtnih mladinskih centrih po Ljubljani, sodelovali smo s knjižnicami in Zvezo prijateljev mladine, pokukali smo v vrtce ter na različne festivale. Želimo pa si čimbolj priti v stik z ljudmi, saj je potreba po vedenju, ki ga širi Bontonček, velika.

Naše delo poteka v obliki delavnic, ki jih večinoma izvajamo hendikepirani izvajalci. To je posebna dodana vrednost projekta. Na delavnicah je pravilo, da se vpraša vse, dobrodošli pa so tudi kakršnikoli komentarji v zvezi z obravnavano tematiko. Z udeleženci se pogovarjamo o hendikepu in življenju hendikepiranih, s pomočjo različnih iger se posamezniki lahko vživijo v doživljanje hendikepiranih ali pa se preizkusijo kot njihovi osebni asistenti. Predvsem takrat, ko delamo z mlajšimi, se podrobneje ustavimo ob knjižici Bontonček. Med nami pa že nastaja sorodna knjižica, ki bo namenjena starejšim.

Res živimo v svetu, ko se zdi, da imamo na razpolago mnogo pripomočkov s katerimi lahko sami naredimo praktično vse. Po drugi strani pa mnogokrat opazimo, da smo vendarle bolj odvisni drug od drugega kot si želimo priznati. Zato je najbolje, da se čim bolje spoznamo in zaživimo drug z drugim. Prav k takemu sobivanju spodbuja tudi naš projekt Bontonček. Odzivi udeležencev naših delavnic so zelo pozitivni in priporočal jih bi tudi tistim, ki nas še ne poznate. Da nas boste lažje našli, pa sledi še spletna stran z vsemi potrebnimi informacijami.

www.yhd-drustvo.si/bontoncek

Viki Vertačnik

vodja projekta Bontonček

NATURA NI OVIRA

Tor, 17.7.2012, (v primeru dežja pon, 23.7.), 17 - 21h, Mestni park Maribor, Glasbeni paviljon

17.00 Uvodni nagovori

17.30 Pogostitev

18.00 Delavnica tip (Društvo študentov invalidov MB)

Kakšen je svet, če ga zaznavamo samo s tipom? Risali bomo predmete, ki si jih bomo opisovali samo na podlagi naše tipne zaznave. Zarili bomo svoje radovedne prste v vreče in škatle polne tipnih presenečenj.
Kako slepi vidijo Mestni park? Zaupajmo našim vodnikom in spoznajmo park skozi zaprte oči in odprto srce.

19.30 Nastop plesalcev na vozičkih (Plesni klub Zebra)

20.00 – 21.00 Učenje plesa na plesni ploščadi (Klemen Pirman, PK Zebra)

Natura ni ovira je zaokrožen program dogodkov, trajnih in začasnih instalacij, vezanih na Mestni park Maribor, bližnji sedež invalidskih organizacij na Trubarjevi 15 ter ožjo okolico.
Namenjen je vsem obiskovalcem, še posebej pa je bil zasnovan z mislijo na tiste, ki imajo posebne potrebe.

Kultura ni ovira je projekt društva Smetumet kot del programa Evropska prestolnica kulture Maribor 2012, sklopPriložnost za vse.
Več v epk videu in euronews videu.

Različnost nas bogati oz. iz drugačnosti se učimo

Kim Mack Rosenberg, predsednica National Autism Association (NY Metro Chapter), govori o pripravi osebe z avtizmom na obisk muzeja in kje lahko tu muzeji pomagajo staršem, skrbnikom, učiteljem. Objavljam pa na tej internetni strani zato, ker se včasih nekatere slepe osebe obnašajo zelo "avtistično" (še jaz sem kdaj taka) in v tem kratkem prispevku omeni nekaj zelo zanimivih, pogosto izpuščenih stvari: od najbolj tipičnih opisov, kako zgleda muzej, kavarna, do teh, ki jih večkrat pozabimo: kako zgleda vratar, kaj naredi pri vhodu (če te pregleda) .

Joseph Gordon je naglušen Newjorčan in govori o posebnih zvočnih vodičih za take primere.

Learning Ally

Branje, ki je dosegljivo vsem, omogoča tudi manj stresno življenje.

Kaj lahko nudi muzej ljudem s PP?