torek, 22. marec 2016

Čudo

Po nekem prijetnem slučaju je Zavodska knjižnica pridobila svetovno mladinsko uspešnico avtorice Palacio z naslovom Čudo. Knjiga ima kratka poglavja (črke žal niso povečane) a obstaja tudi v elektronski izdaji in je dostopna preko Biblos in e-Emka. V pripravi je tudi avdio knjiga. Dobili smo tudi priročnik, ki je nastal v OŠ Ledina za pogovore v razredu s pomočjo poglavij iz te knjige. 
Naslovnica knjige je svetlo modra. Z velikim s črnim debelim pisalom je obrisan bel obrazom z enim očesom, nad katerim je napisan naslov Čudo.
Knjiga govori o desetletnemu Avgustu, ki prvič stopi v šolo. Avgust se je rodil z redko gensko okvaro, ki mu je pustila, kljub množičnim operacijam, hudo deformacijo obraza. 
Zakaj jo priporočam? Pretresla me je! Prebrala sem jo v dveh dneh! Naj vam natresem samo nekaj ocvirkov:
Pretreslo me je recimo to, da notri en bogat starš reče, mi nismo inkluizivna šola in ji ravnatelj nazaj odgovori, pa saj fant nima posebnih potreb... uf, a res lahko tako daleč pridemo, da starši zahtevajo neinkluzivne šole? Sem preveč naivna? Jaz stremim za inkluzivnim svetom, tu pa se gredo neinkliuzivne šole. Obup. 
Priporočajte jo vsem, mladim, starim, knjižnicam, delavcem iz inkluzivnih šol (pa neinkluzivnih tudi).
Kar nekaj dobrih idej za šolo lahko da knjiga. Mesečne maksime pri učitelju angleščine so že nekaj takega ter priprava šole na vstop otroke. Opaziš tudi, kaj vse bi še lahko naredili...
Pa še tale izrek: Poskušaj biti vedno malo bolj prijazen kot bi moral bit. 
Nekako se mi je zdelo, da tematika za naše otroke z okvaro vida ne bo tako zanimiva. Kako sem se zmotila! Tudi oni slišijo slabe opazke: "lej tega slepega..." Ne gre le za videz, gre za nesprejemanje drugačnosti. Kje se začne odkrit in nežaljiv pogovor na temo, "kaj je s tabo/mano drugače"? Na koncu koncev se mi je vedno zdelo, da znanje odpira meje, odstranjuje strahove in ruši tabuje. 
V knjigi se mogoče rahlo pravljično prikaže razvoj tega sprejemanja drugačnosti - najprej pod mus, ko ti nekdo reče, da moraš sprejeti, potem mogoče to celo sprejmeš na osebni ravni, navzven pa ne, pri večini pa se to sprejemanje po moje ustavi pri pokroviteljstvu, zaščitništvu, kar pa je še daleč od sprejemanja. 
Mogoče... v nekem normalnem procesu verjetno sprejmemo in ne vidimo/čutimo več različnost.

Ni komentarjev:

Objavite komentar