Slepi in slabovidni: slepota

Prikaz objav z oznako slepota. Pokaži vse objave

ponedeljek, 28. avgust 2023

Belizar

Nacionalni muzej na Švedskem, Štokholm.

Belizar, naslikal ga je leta 1799 Per Krafft. Belizar je bil poveljnik armade Bizantiskega cesarstva in naj bi po nekaterih legendah oslepel.

http://www.diva-portal.org/smash/get/diva2:1423468/FULLTEXT01.pdf

petek, 30. junij 2023

Reprezentacija slepih v umetnosti

Pričujoč prispevek je prevod Blind People's appearance in art, dr. Martin Jaedicke, Nemčija v reviji Review of the European (European Blind Union), letnik LXXII, 1991, št. 2 na strani 26-32. Nekatere članke z naslovom Misli o sliki tega avtorja sem povzemala v preteklih objavah, če mi je bila slika blizu oz. zanimiva.

"Reprezentacija slepih v umetnosti

Povzetek Misli o sliki

Vprašanje

Že leta so lahko bralci brali Misli o sliki na koncu našega časopisa. Našega feltona. Vendar so bile mišljene več kot to. Vse te misli so se vrtele okoli enega samega problema: Kako so na nas gledali in kako bi radi da na nas gledajo? Slike niso bile vedno prijetne, vendar je to mnogo pogledov na zgodovino integracije in nikoli ni bilo možnosti vsiljevanja želje po laskajočem portretu. Upoštevati bi bilo potrebno, če je možno in na kakšen način bi lahko zveze slepih ustvarile in kultivirale kontakte z umetniki.

Slepota kot alegorija

Slepota je v evropski kulturi ovira, ki je neovirano upodobljena vse od Homerjevih dnevov, zato ker je to prepoznajo (v primerjavi z Azijo) kot socialno slabotnost. Vsaka oblika manifestirajoče slepote pa vendar ne pomeni fiziološke napake. V mnogih primerih je bila alegorijsko izkoriščana. V srednjem veku je bilo versko zdravljenje slepih enakovredno zdravljenju vidnih okvar, pomenilo pa je človeško spreobremenjenje v pravo vero. Brueglova znana Slepec vodi slepega iz leta 1568 ne uporablja slepih posameznikov temveč deformirane bebce, ki so alegorija za padec zaslepljenega človeštva. Napačna interpretacija te slike predstavlja problem razreševanja umetniškega kodiranja. V vsakem primeru moramo pregledati, ali gre za resnično slepot ali ne.

Slepe osebe kot berači

Slepi berači so bi najbolj razširjen predmet do današnjih dni. V manjšini primerov so tudi bili resnične slepe osebe. V zelo redkih primerih je bil njihov namen tudi socialna kritika. V Nemčiji, po koncu vojne leta 1918, je kritiko začel Dix, Baluschek in Nagel. Ti umetniki so prvič gledali na slepe osebe kot na žrtve vojne in kapitalizma. To je bilo veličastno odkritje in v istem trenutku tudi obogatitev našega predmeta. V srednjem veku so bili berači nič drugega kot kanonični atributi za Sv. Martina ali Sv. Elizabeto. Če ne bi bilo teh beračev, se svetnikov ne bi niti prepoznalo. Starost in hude slabosti, kot so slepota, so samo poudarjale lastnosti beračev. V baroku in kasneje so slepe posameznike upodabljali posebej, oblečene v raztrgane obleke in razcapane čevlje. Predstavljali pa niso nič drugega kot slikovite objekte. Med realisti je bilo pri pristopu veliko razlik. Callot (1592-16359 je slepega posameznika upodobil s ponosom in kljubovanjem. On je osebnost, v kateri lahko začutimo da sovraži to da je berač. 200 let kasneje Delpeck (1778-1825) kopira model do najmanjšega detajla. Igra se s tem, da ga naredi bolj grobega, saj zanemari ilustrativno grotesknost. 19. st. je prineslo poplavo slik s slepimi berači skupaj z ženskami, otroci, psi ali inštrumenti ali brez njih. Te poceni reprodukcije so morda poučile lastnike, niso pa bile v korist slepim.

Integracije slepote v umetnost

Samo nekaj slik je bilo upodobljenih pred letom 1914, ki prikazujejo integrirane slepe posameznike, kot so glasnik Mathias WInkler iz Ziller Valley ali prodajalec knjig Jakob Birrer iz Švice, ki je izdal avtobiografijo leta 1840. Knjižna ilustracija ga prikazuje skupaj s psom kako pohajkujeta sama po kantonih, s skrbjo da zbujata prijeten in posloven vtis. Slike znanih slepih oseb nimajo kaj dosti koristi predmetu slepote, saj so se slikarji izogibali prikazovanju slepote. Heinrich Vogeler (1872-1942) je v tem primeru lahko moderen primer. Naslikal je Sovjetsko-Ruskega Nikolaia OStrovskyga (1904-1936) v letu 1936. Takrat je bil Ostrovsky že kakih 10 let slep in paraleliziran, pa tega ne vidimo na tej lirično-herojski sliki.

Portret Gustava Schieflerja, narejenega 1932/34 je prvi poklic slepote. Karl Kluth (1898-1972) je upodobil slepega moža, ki hodi s palico po svojem vrtu s temnimi očali z veliko koncentracije. Schiefler je celo poudaril, da želi biti upodobljen kot slep posameznik na svoji zemlji in s tem predstavil svetu popolnoma novo ikonografijo te teme. Šele pred kratkim (op. prevajalke, članek je izšel leta 1991) smo izdali lesorez Slep mož na cesti Hermanna Sprauerja (rojenega 1905). TU se vidi utelešenje našega ideala integrirane slepe osebe: mobilnost, neodvisnost, diskreten videz v smislu oblačil in obnašanja, samo palica ter rokav, ki označuje posamezno stanje. Kar je presenetljivo o tem portretu je dejstvo da je bil ta ideal naslikan že v letu 1930! Zadnja slika slepega delavca je bila naslikana v letu 1965. Grof Hans Hubertus Merveldt (1901-1969) je srečal slepega prodajalca srečk v španskem mestu. Glasno reklamira svoje srečke, bela palica mu vesi čez roko. Slika je verjetno spontan spomin na njegovo popotovanje. Vsaka njegova poteza prikazuje simpatijo. Kluth, Sprauer in Merveldt so predstavljali nepristranski pogled na slepe osebe, ki so prosti tradicije beračev in žrtev. Ustvarjajo moderne slike s katerimi se radi identificiramo. Tako ni niti naključje, da so bili vsi trije preganjani v nacističnem času. Njihov koncept človeka ni bil enak Hitlerjevemu dojemanju človeka.

Stari in brezmočni slepi

Še ena manifestacija slepote je, saj vsi ne morejo živeti z idealom integracije. Kako so lahko stari, velikokrat nemobilni slepi posamezniki predstavljeni? Posamezniki, ki na koncu koncev, predstavljajo večino te skupine? Tobias predstavlja srečno izjemo starejšega slepega moža, ki živi naročju svoje družine. Rembrandt (1606-1669) je ustvaril avtentični portret moža. Kaj manjka taki humani atmosferi? Leta 1924 je Otto Nagel (1894-1967) natisnil Oseba, ki praznuje svoj jubilej za cikel Lakota. Temna očala so primerna indikacija moževe slepote, ker posameznikova slabost ne pomeni veliko v primeru z človeškim pohabljanjem kot celota po življenju dolgem mučnem delu. Njegovo življenjsko ravnotežje je negativno in obeti so predvidljivi.

Organizacije za slepe in umetniki - kako naprej?

Samo na področju Nemčije, je več modernih portretov slepih posameznikov, ki so spontano nastali zaradi organizacij za slepe. So, seveda, prepričljivi avtoportreti. Naj zato postavimo pod vprašaj ali naj si zveze slepih prizadevajo za sodelovanje z umetniki, v smislu kot navdih, patroni, zbiralci pa tudi kot organizatorji diskusij in razstav. Če začnemo, so naši partnerji lahko akademije, zveze umetnikov, umetniške revije, kjer vzpostavimo kontakte s posamezniki. Zgleda kot da naši odnosi z javnostjo hlepijo po kreativnih kontaktih s posamezniki, ki imajo neko empatijo do umetnosti, ljudje, ki so že združeni v simpatiji do nas."

Se opravičujem za okoren prevod. Smiseln se mi je pa še vedno zdel, čeprav je minilo že več kot 30 let od prve objave.

Pri tem bi vas rada opozorila še na naslednje najdbe:

- sodelovanje fotografinje Nine Rojc na masterclassu (31') s Susan Meiseles v Jakopičevi galeriji s projektom, kjer sodeluje z Zvezo društev slepih in slabovidnih

STEREOTYPES ABOUT BLINDNESS AND PEOPLE WITH VISUAL IMPAIRMNTS

Portrayals of the Blind in Art History: shaping conceptions of blindness

Blindness in South and East Asia:Using History to Inform Development

ponedeljek, 17. oktober 2022

Občutiti Triglav

V Tedniku na RTv SLO, 17. 10. 2022 je lep prispevek o hoji na Triglav. Poglejte si:

https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174906765?s=mmc&t=176

ponedeljek, 10. oktober 2022

Slep uči androida slikat

V 1. sezoni Star Trekov: The next generation, 14 delu z naslovom 11001001, pokažejo podpoveljnika Geordi La Forge, ki uči androida Dato slikati. V čem je tu zanimivost? Podpoveljnik Geordi je bil rojen slep. Pri petih letih naj bi dobil poseben pripomoček/vizir, ki mu je omogočal, da vidi, a malo drugače kot večina. Na vesoljski ladji Enterprise je deloval kot glavni inženir. Data je sintetična življenjska oblika z umetno inteligenco. Je kot računalnik na dveh nogah. Vprašanja, ki se tu pojavijo so, ali lahko računalnik ustvarja (v zadnjih letih to dokazujejo) in ali lahko slepi učijo slikanja - zakaj pa ne, kot dodana vrednost.

Poveljnik William T. Riker komentira: "Slepec uči androida slikati? To mora biti vredno nekaj strani v kakšni knjigi".

Pa še gled La Forga. Raziskave gredo v tej smeri, da bi ne samo popravili čutila za osebe, ki imajo okvare, temveč tudi (jasno je tu verjetno tudi vojska) izboljšali čutila, ki jih imamo. Poslušajte ta podcast.

torek, 31. maj 2022

Zvezdne steze

Kot skromna ljubiteljica fantastike sem z možem v lanskem letu začela časovno (po času dogajanja in ne po času nastanka filma oz. serije) predelovati vse do sedaj posnete Star treke. Zdaj sva pri 3 sezoni originalne serije iz leta 1969 (čeprav piše pa tudi, da je iz leta 71). To je idealna serija za te z virusi, vojnami, ekološkimi in čudnimi političnimi odločitvami polne čase. Večina humanoidov je pametnih in lepih, slabo se obnašajo samo, če so pod kakšnim čudnim vplivom (nezemljanov oz. lastnih odločitev za doseganje višjih dobrih namenov). Svoja negativna čustva znajo kontrolirati (večino časa) in se prav odločati. Kakšen lep ideal.

Od tu dalje vas opozarjam na KVARNIK (spoiler), za vse, ki bi si radi najprej ogledali samo serijo. Ne berite dalje.

V 5. delu z naslovom Is There in Truth No Beauty? (Ali v resnici ni lepote?) se srečamo z lepo telepatko (Zemljanko) dr. Mirando Jones (ok, priznam, vse ženske v seriji so lepe in pomanjkljivo oblečene), ki spremlja ambasadorja Kollosa. Kollos je pospravljen v škatlo, ker je njegov videz kot predstavnik "Meduzarjev" tako grozljiv, da spravi vsakega človeka v norost. Vulkan Spock (pol Vulkan in pol Zemljan) ga lahko gleda skozi posebna očala. Ko odpre škatlo mi vidimo le odsev migetajočih belo-zelenih lučk.

Skozi zgodbo ugotovimo, da je Miranda slepa in zato ji Kollos ne more škodovati. Miranda nosi posebno prosojno ogrinjalo polno malih drobnih barvitih biserčkov, ki zaznavajo prostor okoli nje, še bolj natančno kot mi vidimo (od vrat je oddaljena 1m in 4 cm). O svoji slepoti ne govori in to Spock in kapetan Kirk odkrijeta šele ko zdravnik McCoy odkrito zaradi slepote nasprotuje, da bi Miranda vzpostavila stik s Kollosom in nato vozila vesoljsko ladjo po Kollosovih navodilih ter jih rešila iz roba galaksije. Slepota preseneti tudi Spocka, ki njej in njenemu izdelovalcu ogrinjala ob tem čestita a hkrati ne razume, zakaj je želela prikriti slepoto. Kapetan Kirk razloži, da mu je Miranda malo prej razlagala, da ji je najbolj grozno čustvo usmiljenje. Usmiljenje, ki ga verjetno tudi najbolj "izšolani" ljudje nezavedno izražamo vsakič, ko srečamo slepega človeka.

https://www.imdb.com/title/tt0708433/

Mr. Spock: I fail to understand why you apparently try to conceal your blindness, Doctor Jones.

Captain James T. Kirk: I think I understand. You said it. Pity is the worst of all.

Dr. Miranda Jones: Pity... Which I hate. Do you think you can gather more information with your eyes than I can with my sensors? I could play tennis with you, Captain Kirk. I might even beat you. I am standing exactly one meter, four centimeters from the door. Can you judge distance that accurately? I can even tell you how fast your heart is beating.

Captain James T. Kirk: No, that won't be necessary.

ponedeljek, 25. april 2022

Linhartova pot za slepe Radovljica

V soboto smo se odpravili na gorenjsko. Najprej smo si ogledali Grad Kamen, nato pa naredili sprehod po Radovljici tudi v sklopu čokoladnega sejma. Ker smo pri čokoladi zelo zbirčni, smo sejem prav hitro obdelali in obšli še preostali del stare Radovljice, ki nas je prijetno presenetil. Šivčeva hiša, Lekarniški muzej, cerkev, stavba Čebelarskega muzeja. Vse povsod se je kaj dogajalo, nekaj stvari smo videli že prej, pa smo jih zdaj samo z novimi očmi videli.

Potem pa me otroci opozorijo na tole (spodaj) spominsko ploščo, pritrjeno na hišo. Postavljena je bila leta 2009. Z rahlo povečano brajico je napisano, da gre za rojstno hišo Antona Tomaža Linharta, rojenega hmmm, brajica tu malo zamoči, 11. 12. 1856. Tablo so skupaj še z dvema postavili Lions klub Bled in občina Radovljica.

Zdi se mi, da sam naslov Linhartova pot za slepe in slabovidne obljublja mnogo več, kot ponuja. Prvič, tri table so verjetno samo za slepe (drugih dveh nisem videla). Slabovidni tu nimajo kaj iskati. Drugič, ne vem, če je pot povezana in če omogoča tudi še kaj drugega kot samo dotikanje kipov. Kako vedeti, kje se ustaviti (mogoče sem prezrla bunkice na tleh?), da bi prebral napis? Kje dobiti dodatne informacije, kaj vse se da v okviru Linhartove poti za slepe videti. Se pa strinjam da predvsem videče opozarjajo, da med njimi živijo tudi slepi. Vendar bi take pobude morali nehati ustvarjati zaradi tega drugega razloga. Ko bomo prišli do stanja, kjer se bodo pobude izvrševale samo zaradi oseb s PP, bom vedela, da inkluzija obstaja - takrat bomo mi brez deklerativnih PP že osveščeni, da PP obstajajo.

Oseba s slepoto ne bi imela kaj od tega sprehoda, ki smo ga mi naredili v Radovljici. Gužva in hrup na festivalu čokolade bi vsakega odvrnila od preizkušanj čokolade (in v istem času se je v Ljubljani odvijal festival Čili in čokolada - se tega ne bi mogli kako drugače zmeniti?) Kako se brez vida postaviti v vrsto, ki ni vrsta, za nakup vstopnice in bonov za preizkušanje (in vedeti, da moraš bone tudi kupiti), kako potem zbežati ven iz vrst in v katero smer, ko si vstopnico enkrat že kupil, kako pristopiti k štantu, izbrati čokolado, ki bi jo preizkusil? Pa bi si človek mislil, da bo sejem čokolade lahko tudi primeren za slepe.

Radovljica obeta, lahko diši, lahko se tipa, posluša, a kako do teh informacij, še ne vem.

petek, 11. februar 2022

Bruce Horak

Poslušam podcast (za nazaj) Accessing Art with Amy in v prvi oddaji ima intervju z slepim umetnikom Bruce Horakom, ki ima zanimivo serijo portretov The way I see. Priporočam! Portret pa lahko tudi odsedite preko ZOOMa. Vidite kako so nekateri sodobni.

nedelja, 24. oktober 2021

Karl Kluth: Portret Gustava Schieflerja

Jaedicke je v Review of the European Blind št. 1 letnika LXXI iz leta 1991, na str. 32 opisal sliko nemškega slikarja Karla Klutha (1898-1972) z naslovom Portret Gustava Schieflerja iz leta 1932/34, na spletu sem ga našla pod drugim naslovom in zrcalno sliko (dostopano 29. 9. 2021). Po malo daljšem spletnem raziskovanju menim, da se Jaedicke ni zmotil, ko je napisal, da gre za Gustava Schieflerja, nemškega sodnika, zbiratelja, mecena in umetniškega kritika, ki je živel v letih od 1857 do 1935. Gustav je bil pasivni član skupine Die Brücke in pisal kataloge za Emila Nolde, Ernsta Ludwig Kirchnerja, Maxa Liebermanna in Edvarda Muncha. Okoli leta 1920 je postal slep. Tako da upam, da sem vas popeljala na pravo sliko, če nisem, me prosim popravite. V živo je nisem videla.

Slika prikazuje starejšega moškega, ki samostojno hodi po sončnem vrtu. Temnejša očala, (Jaedicke opisuje tudi voz, ki ga pa ne vidim ne na črno-beli reprodukciji v reviji, niti na spletu) palica v rokah nas prepričata, da gre za slepo osebo. Hodi po poti med travo na levi in rožami na desni. Dobimo le bežen vtis na detajli pri njegovi obleki: odprta jakna, svetel telovnik z gumbi, trd ovratnik in večji kravatni vozel, ki je že takrat zgledal malo iz mode. Privlači nas njegov osvetljen obraz, ki je obrnjen proti zahajajočemu soncu in je dokaz fizičnega napora, ki mu je izpostavljen zaradi stalne koncentracije. Gube na čelu, napete oči in usta ter rahlo naprej nagnjena poza odkrivajo njegov trud starega moža, ki zunaj samostojno hodi.

Ta samozavest pri slepemu je nekaj posebnega pri portretu. Pred prvo svetovno vojno bi taki portreti bili zelo presenetljivi, osebe s posebnimi potrebami so bile skrite in se ne bi pod nobenim primerom kazale. A ker je med 1914 in 1918 domov prišlo milijon vojnih invalidov, med katerimi jih veliko niti ni moglo niti želelo skriti svojih invalidnosti, je večina ljudi spremenila svoj pogled na osebe z invalidnostjo in skrivajoče se telesne okvare. Ta sprememba pogleda se še ni do danes (piše leta 191, pa bi lahko rekli tudi zares danes) popolnoma spremenila. Vendar ta portret iz leta 1932/34 že kaže pot kako sebe vidijo invalidi. Slepota ni več defekt, ki bi ga morali zaskrbljeno skrivati, temveč človeški test in izziv kjer lahko blestiš.

ponedeljek, 27. september 2021

Heinrich Zille: Slepa ženska v baru

Heinrich Zille je bil nemški ilustrator, rojen leta 1858. Znan je postal predvsem po svojih včasih tudi smešnih risbah stereotipnih berlinčanov. Bil je litograf in se sam ni imel za pravega umetnika. Portretiral je ponavadi čisto nič smešne resnične življenjske zgodbe invalidov, prostitutk, različnih uslužbencev in njihovih otrok. Umrl je v Berlinu leta 1929.

Članek Martina Jaedicke, ki se nahaja v Review of the European Blind št. 4 letnika XLII, 1983, na str. 32 se je lotil risbe Heinricha Zillea Die Blinde in der Kneipe.

Na risbi iz leta 1905 je narisan kletni bar. Tako gostje kot oprema so zelo enostavni. Vsi razen slepe ženske imajo klobuke. Levo za mizo spi možakar, desno sedi na mizo s komolcem naslonjena gospa z ogromnim klobukom. V centru na klopi ob steni sedi proti nam obrnjen unikaten par. Ženska nosi okoli vratu napis Slep. V naročju ima prodajno škatlo preko katere ima naslonjeno roko. Z drugo roko za roko drži spečega moškega zraven. Iz podnapisa pod sliko vemo, da je moškemu ime Willem. Čepica mu visi globoko čez obraz, noge ima stegnjene naprej.

Podnapis pod sliko pravi: "Willem, mislim da moraš biti zelo lep."

Risba prikazuje nasprotje med resnico in željo. Hkrati pa prikazuje, kako si je slepa ženska v tistem času služila denar s prodajo vžigalic, igel, buck ali vezalk, ki jih je verjetno imela v škatli.

ponedeljek, 13. september 2021

Otto Nagel: Slepi harmonikar

V starejših revijah z naslovom Review of the European Blind/Revue des aveugles européens/Umschau des europäischen Blindenwesens (ne izhaja več, vsaj ne s tem imenom) se večkrat pojavijo zanimivi članki na temo slepote v umetnosti. Napisal jih je dr. Martin Jaedicke (verjetno je to gospod, ki je bil rojen v Berlinu leta 1926 in umrl leta 1992) iz vzhodne Nemčije. Nekaj jih bom počasi povzela na teh straneh bloga. Revijo je izdajala Deutsche Zentralbücherei für Blinde v Leipzigu (kjer je tudi nekaj časa delal). V tistem času je bil sekretar Zveze slepih in slabovidnih GDR. Toliko, da boste vedeli, da ni vse zrastlo na mojem zelniku.

Prvo likovno delo je oglje z naslovom Slepi harmonikar, ki ga je narisal Otto Nagel (1894-1967) leta 1929. Članek se nahaja v št. 3 letnika XLI, 1983, na str. 32.

Otto Nagel je bil nemški slikar, grafični oblikovalec in dolgoletni vodja berlinske akademije za likovno umetnost.

Slepi glasbenik sedi na škatli. Vidimo ga od strani, obrnjen v levo stran, rahlo naslonjenega na steno, ki si jo lahko samo predstavljamo. Kolena in stegna ima pokrita s črtasto deko. Nanjo ima naslonjeno harmoniko, katere meh je raztegnjen. Njegova skrajno leva roka, ki je vidna, drži harmoniko. Na nadlahti te roke ima trak s tremi črnimi pikami. Ima brke in je plešast in nosi črna očala.

Ta risba naj bi bila ena izmed prvih umetniških pričevanj uporabe varnostnih oznak v prometu. Gre namreč za uporabo rumenega traku s tremi pikami, ki so ga v nemško govorečih deželah sprejeli kot Mednarodni varnostni prometni znaki za slepe, težko-slišeče in gluhe, da bi te osebe varovali pred vedno gostejšim prometom na ulicah (Internationales Verkehrsschutzzeichen für Blinde, Schwerhörige und Taubstumme). Zakon ni postal mednaroden, se pa oznaka še vedno uporablja. Samo oznako je predlagal berlinski pisatelj in knjižničar Konrad Plath leta 1919. Le-ta znak si ni sam zmislil, ampak sposodil pri starejšemu prometnem znaku iz leta 1910, s katerim so prepovedali vožnjo motorjem. Predlog je bil hitro sprejet in leta 1920 so zakon sprejeli. Pri nas to nalogo opozarjanja prevzema bela palica, pes vodič.

sreda, 11. avgust 2021

Wislawa Szymborska

Prebrala sem zbirko pesmi poljske pesnice Wislawe Szymborske v prevodu Jane Unuk in izdane pri Mladinski knjigi, Ljubljana, leta 2019. Dvakrat sem jo začela brat. Prvič mi ni zrasla k srcu, ta drugič pa sem si rekla, hajdi čez te doline in pristala na zelo lepih višavah.

Eno za pokušino pa moram prav tu tudi načeti (str. 397).

Olikanost slepih

Pesnik bere pesmi slepim.
Ni pričakoval, da bo to tako težko.
Drhti mu glas.
Drhtijo mu roke.

... (izpustila, da bi vas premamilo si knjigo kupit oz. izposodit in jo prebrat celo)

Toda velika je olikanost slepih,
velika njihova uvidevnost in velikodušnost.
Poslušajo, smehljajo se in ploskajo.

Eden od njih celo pristopi
z narobe odprto knjigo
in prosi za sebi nevidni avtogram.

petek, 29. maj 2020

Eyeborg

Rob Spence je filmski režiser, slep na eno oko, ki ga je zgubil pri 9 letih. Leta 2008 je oko zamenjal za kamero in od takrat naredil že kar nekaj različic kamere/očesa: realističnega, prozornega, Terminatorskega (ki se sveti rdeče). Na začetku je lahko zaradi pregrevanja posnel le 3 minute, zdaj že več. Oči dela skupaj s Pojskim oftalmologom Marcinom Jaworskim, ki 3D natisne prostetična očesa. Kamere-očesa ne nosi ves čas.

https://eyeborgproject.tv/

https://slo-tech.com/novice/t499361

https://www.vice.com/en_us/article/9k5de7/rob-spence-eyeborg-video-camera-eye-socket-toronto-filmmaker

Malo spominja na drugega transčloveka Neil Harbissona.

sreda, 6. maj 2020

Zvoki okolja

Berem John Hull Notes on blindness (knjigo je knjižnici Centra IRIS podaril moj kolega Grega) in se navdušujem nad njegovimi opisi zvokov. Zdi se mi, da v tem vizualnem svetu pozabljam(o) na bogatenje tega dela jezika (onomatopoija). Kako opisati različne zvoke je svojevrstna umetnost. Dokler pa tega ne obvladamo, pa lahko samo poslušamo oz. beremo in se čudimo.

Spodaj je odlomek iz knjige:

“27 April

What is the world of sound? I have been spending some time out of doors trying to respond to the special nature of the acoustic world. I am impressed by the many different aspects of reality, the range and depth of the contact points between myself and something created by sound.

(…)

On Holy Saturday I sat in Cannon Hill Park while the children were playing. I heard the footsteps of passers-by, many different kinds of footsteps. There was the flip-flop of sandals and the sharper, more delicate sound of high-heeled shoes. There were groups of people walking together with different strides creating a sort of patter, being overtaken now by one, firm, long stride, or by the rapid pad of a jogger. There were children, running along in little bursts, and stopping to get on and off squeaky tricycles or scooters. The footsteps came from both sides. They met, mingled, separated again. From the next bench, there was the rustle of a newspaper and the murmur of conversation. Further out, to the right and behind me, there was the car park. Cars were stopping and starting, arriving and departing, doors were being slammed. Far over to the left, there was the main road. I heard the steady, deep roar of the through traffic, the buses and the trucks. In front of me was the lake. It was full of wild fowl. The ducks were quacking, the geese honking, and other birds, which I could not identify, were calling and cranking. There was continual flapping of wings, splashing and squabbling, as birds took off and landed on the surface, or fought over scraps of bread. There was the splash of the paddle boats, the cries of the children, and the bump as two boats collided. Parents on shore called out encouragement or warning. Further away, from the larger expanse of the lake, there was the different sound of the rowing boats as they swished past, and beyond that was the park. People were playing football. I heard the shouting, running feet, the impact of leather upon leather as the ball was kicked. There seemed to be several groups playing different games. Here there were boys; further over in that direction there seemed to be a group of young children playing. Over this whole scene, there was the wind. The trees behind me were murmuring, the shrubs and bushes along the side of the paths rustled, leaves and scraps of paper were blown along the path. I leant back and drank it all in. It was an astonishingly varied and rich panorama of movement, music and information. It was absorbing and fascinating.

The strange thing about it, however, is that it was a world of nothing but action. Every sound was a point of activity. Where nothing was happening, there was silence. That little part of the world then died, disappeared.

(…)

The intermittent nature of the acoustic world is one of its most striking features. In contrast, the perceived world is stable and continuous. The seen world cannot escape from your eyes. Even in the darkness, you can use a torch and force things into visibility, but I have very limited power over the acoustic world.

Here is another feature of the acoustic world: it stays the same whichever way I turn my head. This is not true of the perceptible world. It changes as I turn my head. New things come into view. The view looking that way is quite different from the view looking this way. It is not like that with sound. New noises do not come to my attention as I turn my head around. I may allow my head to hang limply down upon my chest; I may lean right back and face the sky. It makes little difference. Perhaps there is some slight shading of quality, but the acoustic world is mainly independent of my movement. (…) This is a world which I cannot shut out, which goes on all around me, and which gets on with its own life. I can, of course, train myself to pay attention to it; I can learn to distinguish this from that sound, become more practised in judging distance and so on. Nevertheless, my ears remain fixed in a stationary head, while my eyes, if I could see, would be darting here and there with innumerable movements in a head which itself was moving.

Acoustic space is a world of revelation.”

Hull, John M. (2017) Notes on blindness. London: Profile books Ltd (str. 64-68) (tropičje v oklepaju pomeni, da sem izpustila dele besedila)

Poslušanje zvoka v različnih okoljih pa v tem koronačasu, postane zanimivo potovanje brez pravega potovanja. Ne s prstom po zemljevidu, ampak z ušesom po zvočnem zapisu nekega kraja. Radio 202 je začel 8. aprila 2020 predvajati tedenske desetminutne oddaje z naslovom Izlet doma. To so zvočni posnetki različnih naravnih okolij. Čista uživancija. Včasih se mi zdi kar škoda, da niso daljši.
Če pa bi želeli potovati kam dlje kot po Sloveniji, sem našla tudi zvočne posnetke New Yorka (kjer nisem še nikoli bila). Čisto spodaj na tej spletni strani je povezava tudi do drugih sprehodov po drugih mestih. Nekatera so tudi z govorom.
Zame je sprehod v dežju in z dežnikom zelo pomirjujoč. Imam en CD s klasiko na temo dežja (le kje je seda?), mož pa mi je za prvi porod naredil skupek dežnih zvočnih posnetkov, da me pomiri (tega pa nimam več in glede na to, da je dežja vedno manj, lahko ugibate kakšna sem).
Na Youtubu sem našla potem Nomadic Ambience in Wanna walk kanal, ki imata samo vidne in zvočne sprehode. Toliko o potovanju preko spleta z zvokom.