Listening to the blind

ONCE, Španska nacionalna organizacija za slepe je v kooperaciji z Otroškim komitejem pri Svetovni organizaciji slepih (WBU) in Mednarodnim svetom za izobraževanje leta 2008 gostila mednarodni kongres  ter nato izdala knjigo s pričevanji več kot 60 najstnikov z okvaro vida s celega sveta od Avstralije do Zimbabveja (Slovenije ni).
Knjigo lahko jemljete tudi kot zgodovinski prerez izobraževanja slepih, saj se v nekaterih državah dogaja tisto, kar se je pri nas pred 50 leti in nekje tisto, kar se še bo. Vsi pa občutijo stalne izzive pri komunkaciji, vzpostavljanju stikov z videčo okolico. Nekje gre za popolno nesprejemanje že pri starših, drugje pri učiteljih ali sošolcih. Ena pričevanja so tako žalostna, kažejo odnos ljudi do otrok na splošno, ne le do otrok s posebnimi potrebami, druga so polna patriotizma za katerega se sprašujem ali je resničen. Pričevanja so napisali verjetno ajpametnejši najstniki, tisti, ki imajo željo po pisanju, poročanju, tako da se lahko samo še vprašamo, kaj pa tisti otroci, ki niso najboljši v razredu, niso "pisatelji", kako se pa oni počutijo?
Tako mi je zanimiv vidik Katie iz Avstralije, ki govori o tem, da mora vedno sedeti pri isti mizi, ker ima toliko pripomočkov medtem ko se njeni sošolci lahko presedajo, Niti ni prostora, da bi se kakšen sošolec usedel zraven nje. Pa še pomočnik je zraven, za katerega mislijo sošolci, da ji le suflira.
Raul iz Kube pa je prav hudomušno napisal, da so se nekatere učiteljice celo naučile brajico, kar pa mu ni všeč, ker potem preverjajo njegove teste in pravilen zapis. A učitelji drugače ne berejo brajice?
Da ne rečem koliko otrok se sploh ne hodi v šolo in kako hvaležno potem o tem pišejo (ko bi to razumeli šolarji našega prostora in časa), da so prišli do šole, ker je mama vzela posojilo, da je lahko plačala šolo... pa govorimo o osnovni šoli!
Knjigo vodi prepričanje, da smo vsi prišli na svet z nekim ciljem. Ko bi vsaj več ljudi tako razmišljalo.
Knjiga je na voljo v knjižnici Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Knjiga ima 290 strani, malo razširjen A5 format in ima priložen CD, kjer je audio in pdf dokument. Audio dokumenta mi domači računalnik ne začene in zato ne vem ali je celotna knjiga posneta ali samo uvod, ki se ga sliši.

Naslovnica knjige je v modri barvi. Na sredini zgoraj je narisan svet, kjer stojita dva narisana človečka. Pod svetom je naslov Listening to the children Testimonies from the world's blind and partially sighted teenagers. Pod naslovom je desno znak WBU in levo ONCE.

Knjige v povečanem tisku na tržišču (knjigarne in knjižnice)

Pripravljam priporočilni seznam (vsebinska in oblikovna kvaliteta po mojem izboru) leposlovja v povečanem tisku. Kar nekaj cvetk se najde me literaturo za prvo triado. Prvih nekaj najdenčkov omenjam spodaj. Mogoče pa bo otrok z okvaro vida med njimi našel katero, ki jo bo lahko bral brez pripomočkov in mu bo tudi vsebinsko všeč.

• serija štirih knjižic Regec in Kvakec pisatelja Arnolda Lobela je bila izdana pri Mladinski knjigi. So simpatične, humoristične krajše zgodbice natisnjene v večji pisavi (s serifi) o dveh žabcih.

• serija knjig o Anici pisateljice Dese Muck, so zgodbice, ki bi se lahko zgodile komurkoli. Natisnjene so v večji brezserifni pisavi.
• Christine Nöstlinger je napisala serijo zgodbic o Mini (izšle so pri Slovenski knjigi). Natisnjene so v večji brezserifni pisavi. Pozorni moramo biti le na to, da je nekaj  dialogov napisanih v sklopu ilustracij (a se bo razumelo tudi brez teh ilustracij).
• Ista pisateljca je napisala tudi serijo humorističnih zgodb o Francu. Večina jih je natisnjenih pri Mohorjevi založbi v večji brezserifni pisavi.
• Pri založbi KMŠ Hiša knjig so v sklopu zbirke Knjigoljub izšle knjige za 1. (velike tiskane) in 2. bralno stopnjo (male tiskane) s kar velikimi črkami. Občasno tekst prekrije ilustracijo, a jih preizkusite in sporočite, če so vam všeč. 

Zlatorogova pravljična dežela

Lepo soboto in nekaj družinskih obveznosti, sem izkoristila tudi za ogled Zlatorogove pravljične dežele v Ukancu, na koncu Bohinja. To je sedem igralnih postaj, ki so povezane s sedmimi čustvi, sedmimi čutili (poleg znanih pet še ravnotežje in gibalni tip), sedmimi različnimi bohinjskimi pravljicami. Otroka sta uživala. Ob opazovanju njunega igranja in raziskovanja sem pomislila, da so ta igrala, ta pot, primerna tudi za slepe otroke. Boste poskusili?

Za eno tako uživancijo potrebujete čas, lep dan, dobro voljo, otroke (lahko pa tudi brez), ki naj bodo športno oblečeni, malica (predzadnja postaja v bližini gostiča Erlah je temu namenjena), lopatke so bile v peskovniku, fotoaparat v torbici. V turističnih objektih naokoli lahko kupite malo knjižico s pravljicami in dodatnimi navodili (1,5€), kamor lahko tudi žigosate štampiljke ko opravite posamezno postajo. Začne se zadaj za hotelom oz. nasproti pizzerije, konča pa pri Erlah.
No, vsako potovanje se začne že doma. Lahko pa vključite v pot tudi kako ladjico. Pravljično deželo so naredili v sklopu Slow tourism projekta Italija-Slovenija. Pripravila sta jo OŠ Dr. Janeza Mencingerja Bohinjska Bistrica vrtec Bohinj in Turizem Bohinj.