Karl Kluth: Portret Gustava Schieflerja

Jaedicke je v Review of the European Blind št. 1 letnika LXXI iz leta 1991, na str. 32 opisal sliko nemškega slikarja Karla Klutha (1898-1972) z naslovom Portret Gustava Schieflerja iz leta 1932/34, na spletu sem ga našla pod drugim naslovom in zrcalno sliko (dostopano 29. 9. 2021). Po malo daljšem spletnem raziskovanju menim, da se Jaedicke ni zmotil, ko je napisal, da gre za Gustava Schieflerja, nemškega sodnika, zbiratelja, mecena in umetniškega kritika, ki je živel v letih od 1857 do 1935. Gustav je bil pasivni član skupine Die Brücke in pisal kataloge za Emila Nolde, Ernsta Ludwig Kirchnerja, Maxa Liebermanna in Edvarda Muncha. Okoli leta 1920 je postal slep. Tako da upam, da sem vas popeljala na pravo sliko, če nisem, me prosim popravite. V živo je nisem videla.

Slika prikazuje starejšega moškega, ki samostojno hodi po sončnem vrtu. Temnejša očala, (Jaedicke opisuje tudi voz, ki ga pa ne vidim ne na črno-beli reprodukciji v reviji, niti na spletu) palica v rokah nas prepričata, da gre za slepo osebo. Hodi po poti med travo na levi in rožami na desni. Dobimo le bežen vtis na detajli pri njegovi obleki: odprta jakna, svetel telovnik z gumbi, trd ovratnik in večji kravatni vozel, ki je že takrat zgledal malo iz mode. Privlači nas njegov osvetljen obraz, ki je obrnjen proti zahajajočemu soncu in je dokaz fizičnega napora, ki mu je izpostavljen zaradi stalne koncentracije. Gube na čelu, napete oči in usta ter rahlo naprej nagnjena poza odkrivajo njegov trud starega moža, ki zunaj samostojno hodi.

Ta samozavest pri slepemu je nekaj posebnega pri portretu. Pred prvo svetovno vojno bi taki portreti bili zelo presenetljivi, osebe s posebnimi potrebami so bile skrite in se ne bi pod nobenim primerom kazale. A ker je med 1914 in 1918 domov prišlo milijon vojnih invalidov, med katerimi jih veliko niti ni moglo niti želelo skriti svojih invalidnosti, je večina ljudi spremenila svoj pogled na osebe z invalidnostjo in skrivajoče se telesne okvare. Ta sprememba pogleda se še ni do danes (piše leta 191, pa bi lahko rekli tudi zares danes) popolnoma spremenila. Vendar ta portret iz leta 1932/34 že kaže pot kako sebe vidijo invalidi. Slepota ni več defekt, ki bi ga morali zaskrbljeno skrivati, temveč človeški test in izziv kjer lahko blestiš.

Representing Disability in DGPC museums collections - Patricia Roque Martins

Patricia Roque Martins je video pripravila na podlagi svojega postdoktorskega projekta z naslovom Predstavljanje posebnih potreb v DGPC muzejih, za Digital Spring Programme 2021 Evropske fundacije. Projekt se bo zaključil v naslednjem letu in bo poskušal odgovoriti na dva vprašanja: Zakaj je pomembno prikazovanje posebnih potreb in Zakaj bi morali muzeji raziskati prikaze posebnih potreb v svojih zbirkah.

Hans Baluschek: Slepe

Dr. Martin Jaedicke je v Review of the European Blind št. 3 letnika LXI iz leta 1988, na str. 30-32 opisal sliko Slepe Hansa Baluscheka, nemškega realističnega slikarja iz leta 1900. Spodaj sledi povzetek njegovega članka.

Na sliki je širok park doma za slepe. Nekaj slepih žensk in deklet hodi proti nam, druge se bodo k nam še obrnile. V ozadju je uniformirana sestra, ki vodi mlajšega otroka. G. Jaedicke piše, da ubogajo zvonec za večerjo. Oči imajo zaprte, hodijo po tri ali v paru in tudi same. Obleke so večinoma temne. Predpasniki brezmadežni. V sredini je mlado dekle, ki se razlikuje po obleki, saj nosi mornarsko srajco z dvemi črtami na ovratniku, kar je bilo zelo modno v tistem času. Njo so bogatejši starši verjetno poslali sem samo začasno na trening. Ko se vsega nauči bo zapustila ta dom. Ostale so živele pod okriljem doma, si služile nekaj denarja v kultiviranem okolju. Ta privilegij je bilo omogočen le redkim slepim v tistem času. Zakaj so torej tako depresivne, nobena ne govori, kot da bi bile zapornice?

Hans Baluschek je v tistem času živel v bližini Berlin - Steglitz doma za slepe. Slepe ženske je videl kot žrtve brez radosti in upanja na izboljšanje. V institucijah za slepe so okoli leta 1900 poleg branja, pisanja, računanja in ročnih spretnosti učili tudi hvaležnosti in pobožnosti. Slepe osebe niso imele nekega zagotovila da jih bo to še kam pripeljalo. Če ne bi bili v teh inštitucijah, bi bili v breme svojim družinam oz. družbi, ker si ne bi našli službe, ki bi jih preskrbela. In če se je kdo želel poročiti, so mu/ji bile odvzete vse pravice. 

Leto poprej je Jaedicke v Review of the European Blind št. 2 letnika LVI iz leta 1987, na str. 32 opisal sliko V vojni oslepeli berač. Gre za kredo/pastel in akvarel iz leta 1923. Scena prikazuje Nemčijo po prvi svetovni vojni. Slepi berač je v uniformi z zaponkami za medaljo stoji zraven prodajalke cvetja. Dekle je oblečena svetlo in se nagiba naprej in opazuje slikarja. Pomlad je, v rokah drži vijolice, mimoidoči pa so še vedno oblečeni temno. Ta nepravi par ni dovolj oblečen. 

V oči bode v center slike postavljen napis, ki visi na prsih slepega moža: 

SLEP
PARALIZIRAN
LEVA ROKA
IN NOGA

Pod napisom ima obešeno še profesionalno zbirno škatlo.

George Grosz: Somrak

Martin Jaedicke je v Review of the European Blind št. 3 letnika LXIX iz leta 1990, na str. 30 opisal akvarel Georga Grosza iz leta 1922 z naslovom Somrak oz. Mrak (Dämmerung). George Grosz je bil rojen kot Georg Ehrenfried Groß leta 1893. Znan je postal po svojih političnih karikaturah in slikah v letih od 1919-1932. Leta 33 je emigriral v ZDA ter se nato tik pred smrtjo vrnil v Berlin, kjer je leta 1959 umrl.

Akvarel poln različnih barv predstavlja skupino stereotipnih sprehajalcev na ulici. Spodaj levo nam mežika prostitutka z rdečim klobukom s tančico in rjavim puhastim ovratnikom. Z desne hodi kmet v zelenem plašču in kapi ter rdečim "alkoholnim" nosom, s cigaro v ustih in z rokami v žepu. V sredini s hrbtom proti nam obrnjen hodi debel možakar v svetlem plašču. Kaže nam le delček vratu. Zgoraj levo na sceno prihaja manjši gospod z visokim ovratnikom, črnim cilindrom in temnim plaščem. V sredini za debelejšim človekom čisto zgoraj pa se nahaja preprost človek, ki kaže zobe. Vidimo le delček njegove modre srajce in rjav klobuk. Skrajno desno je slep moški, ki prodaja vžigalice. Stoji ob hiši, kjer skozi okno vidimo še dva obraza. Slep moški ima sivo čepico, svetlorjav plašč, rjave hlače. Okoli vratu ima zavezano rjavo pentljo, dol z vratu pa mu visi napis Slep (Blind). V desni roki drži palico, levico drži v pesti. Pred sabo ima čez ramena obešeno odprto škatlo z manjšimi paketki (vžigalic?). G. Jaedicke meni, da je slepi možakar edina pozitivna oseba na sliki.