TIPANKA O ŠVICARIJI

sreda, 25. april, 11.00-13.00, Ustvarjalni center Švicarija

predavanje in delavnica, izvaja dr. Aksinja Kermauner

Kako vidijo ljudje z okvaro vida? Kdo so? Kako jim omogočiti čim prijaznejše bivanje v okolju, ki ni prilagojeno za njih?  Predavanje in delavnica bosta poskus premagovanja stereotipov, predsodkov, strahov ..., saj se bodo udeleženci s črnimi prevezami čez oči in simulacijskimi očali skušali dotakniti sveta slepih in slabovidnih, hkrati pa na lastni koži opazili, kaj bi se dalo izboljšati. 

Pisateljica in tiflopedagoginja dr. Aksinja Kermauner je na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani  (današnji Center IRIS) poučevala slovenščino in likovni pouk do leta 2013, od leta 2011 pa predava kot docentka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem (predmet Metode dela s slepimi in slabovidnimi na smeri Inkluzivna pedagogika). Piše znanstvene in strokovne članke ter leposlovje za otroke, mladino in odrasle (izdanih 24 knjig), je avtorica prve slovenske tipne slikanice za slepe Snežna roža. Vodi projekte za senzibilizacijo okolja in inkluzijo otrok s posebnimi potrebami. Je podpredsednica Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije, predsednica Upravnega odbora Bralnega društva ter predsednica Mladinske sekcije Društva slovenskih pisateljev.

Javno predavanje z delavnico je uvod v proces izdelave tipanke (tipne knjige) Ustvarjalnega centra Švicarija.

Za sodelovanje v delavnici, ki bo potekala v drugem delu srečanja, so zaradi omejenega prostora obvezne predhodne najave na lili.sturm@mglc-lj.si.

Svet pod prsti

V torek so v Mestnem muzeju v kavarni (daleč stran od oči) po rahlo predolgem kulturnem uvodu odprli razstavo z naslovom Svet pod prsti, ki jo je pripravila Aksinja Kermauner. Razstava bo na ogled do 20. 12.
Razstavljene predmete so izdelali študentke in študenti Inkluzivne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Kopru Univerze na Primorskem v letih 2011 do 2014 pod mentorstvom dr. Aksinje Kermauner (Metode dela s slepimi in slabovidnimi) in dr. Janje Plazar (Učenje naravoslovja v inkluzivnih oddelkih). Avtorske tipne slikanice so bile zasnovane v okviru projekta AKTIV, med seboj različnih, a enakopravnih (financiran iz strani Ministrstva za kulturo in EU, ESS skladi, prijavitelj društvo ŠKUC, vodja projekta Katja Sudec) - za spodbujanje demokratičnega emancipiranega dialoga med ponudniki kulturnih dobrin in obiskovalci v sklopu ekipe AKTIV III pod mentorskim vodstvom dr. Aksinje Kermauner ter dr. Jerneje Herzog, avtorji pa so študentke in študenti Likovne pedagogike Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru.
Mogoče ni čisto vse primerno za slepe, a presodite sami.

Cvet sodelujočih

Sebastjan Kamenik je odlično povezoval, Roman Zupančič pa zaigral

Kako nastane tipanka

Toliko časa že predavam o gradivu za slepe, pa tako malo tipank sama uspela narediti. Čas, čas. Berem in se izobražujem na temo sestavljanja zgodb in me je tako zmotiviralo, da imam kup listkov z zapisanimi idejami. A ob listkih se že slabo počutim. Teorija mi kar puhti ven skozi ušesa. Pa dajmo to teorijo malo v prakso spet spravit, da jo preverimo. 
Ne, sem si rekla, kar na delo se bom spravila. Drugače bom čez nekaj let lahko žalostno rekla: O to sem pa tudi jaz mislila narest!

Končno bodo gumbi, ki si jih spravljam že leta, prišli do izraza.V Müllerju sem si kupila rahlo oguljen foto album. Vmesni lističi na žalost ne gredo tako lepo ven, pa tudi cena na ovitku je potegnila barvo dol (ene študentke so sledi rešile s črnim lepilnim trakom). Toliko o mojem varčevanju. Ideja o zgodbi pa se je v glavi še naprej razvijala. Preštela sem liste v albumu, jih v mislih združevala, da so postali trši in ugotovila koliko enakih gumbov potrebujem za istega akterja. 

In borbo za glavno vlogo akterja z imenom Mala je dobil modri gumb!

To je bila nepravična tekma. Zmagal je le zaradi številčnosti. Obljubim drugim gumbom, da bodo tudi oni dobil zgodbo. Torej vzela sem vse ostale gumbe in jih vrgla na mizo, pa šivanke, sinove škarje in niti za vezenje.

Na računalnik sem napisala ogrodje in ga poslala dragemu, da mi ga pogleda. 

Zgodbo sem razdelila na ilustracije ter napisala kdo se v njih pojavi. Šele ko sem zapisala mi je začelo v glavi razbijati opozorilo, da prozorna barva ne bo dobra v kombinaciji s črno na temni podlagi .

Ob sestavljanju družine sem kmalu zelo načrtno začela razmišljati s katero barvo jih bom šivala in na kakšen način. Ob ilustraciji se lahko tako pogovoriš (in ta vprašanja sem tudi zabeležila) komu je Mala podobna in po čem ter komu so podobni njeni starši? In potem sem začela šivati, lepiti...

Predstavitev družine

Šivala in vozlala sem gumb po gumb.

Zalepila strani skupaj, da se vozli skrijejo in da list postane trši.

Trak sem kar požgala po robovih, da se ne para naprej.

Ali najdeš Malo? Čutiš razliko v temperaturi posameznih gumbov?

Najprej sem gumbe postavila na papir in uredila kompozicijo.

In potem našla enostavnejše šivanje gumbov - kar vse skupaj povežeš.

Temni in rdeči gumbi, katerih je več? In kje je Mala?

 So vse rdeče barve enake? Kaj pa temne, razločiš odtenke? Hude vaje vida. Pa nič politike prosim.

Koga je srečala?

itd... razčistit moram zgodbo, lepila mi bo zmanjkalo in je že naslednji dan, po mojem grem lahko spat.
Tekst moramo še skombinirat z vidnim tekstom (v povečanem tisku). To pomeni kar nekaj zafrnkacij na računalniku, tiskalniku in prob tiskanj na navadnem papirju, preden se  stvar zares natisne. Na tak način tudi ugotoviš, ali pride ves tekst na eno stran. Vidni tekst nad brajevim in ne čez.Ali gre v tiskalnik 160g, več? Kje dobiti pravo kremno barvo papirja?
Rezultat je simpatična unikatna knjiga, ki jo je lepilo in šivanje rahlo zmečkalo.

A spasso con le dita

povezava

• Soffio di vento, Elisa Lodolo (Italia),

• Ho un po’ paura, Laure Constantin (Francia),

• Giorgetto l’animale che cambia aspetto, Claudette Kraemer (Francia),

• Tutt’altro, Antje Sellig (Germania),

• Versi tra versi, Anette Diesen (Norvegia).

 Tipne ilustracije istih velikosti so izdeli priznani italijanski ilustratorji. Zgornjo z naslovom Mano (roke) je izdelal Fanny Pageaud, spodnjo Insieme (skupaj) pa Francesca Pirrone.

Kaj se skriva v luknjah? 

Multisenzorni otočki za ustvarjanje.

Kako postavljamo brajico.

Mize polne različnih tipnih materialov, škarij in lepil.  

Moja družina na srečo uživa, ko jih moja služba notri potegne.

Pietro Vechiarelli, organizator razstave, v pogovoru z mano.

Po prostoru z prsti je razstava najboljših tipnih slikanic v Italiji in še mnogo več. Je prikaz nacionalnega projekta, ki se je začel leta 2010 in ga podpira Enel Cuore. Do sedaj so naredili po 1000 izvodov vsake od petih naslovov tipnih knjig (med katerimi je bila ena tudi častno omenjena na Typhlo & Tactus). Razdelili so jih inštitucijam, ki se tako ali drugače ukvarjajo z mladimi (bolnice, knjižnice -  a žal ima Italija 4000 knjižnic). Naklada je ogromna, če pomislimo, da so vse ilustracije izdelane ročno. Najbolj ponosni pa so na nagrado, ki jo podeljuje nacionalni projekt branja staršev v predšolskem obdobju.
Pet knjig:

Nekatere so bile napisane za slepe, druge pa za vse, a je zgodba in ilustracije take, da se jih da prilagoditi slepim. Razstava se bo selila po Italji še v letu 2014, a trenutna postavitev v Questuri v Trstu (levo od Piazze del Unita, če je morje za tabo), nam je najbližja. 

Na majhnem prostoru policijske uprave (Questura) je bila skupaj z razstavo del priznanih italijanskih ilustratorjev tudi ustvarjalnica.

Razstava je bila organizirana tudi v povezavi 100 letnice Rittmayer inštituta v Trstu ter srečanja direktorjev vseh Inštitutov za slepe v Italiji, ki poteka v tem času v Trstu. Odprta pa bo do ponedeljka, 8. 7. 2013.
Mogoče, če najdemo sponzorje, nam uspe razstavo pripeljati tudi do Zavoda. In mogoče, nam uspe tudi naše ilustratorje zanimirat pri izdelavi teh tipnih podob. Kar je dobro za slepe, je dobro za vse!