Maria Theresia von Paradis se je rodila na Dunaju 15. maja 1759 avstrijskemu vladnemu uslužbencu Josefu Antonu von Paradisu. Pri treh letih je izgubila vid a je kljub temu pridobila dobro izobrazbo. Pri sedmih letih so jo opozorili v cerkvi na petje in od takrat je bil njen glasbeni talent vedno bolj viden. Starši so jo poslali v uk k skladatelju Koželuchu. Tu se je učila klavirja in petja. Pri enajstih letih je pela sopran v Avguštinski cerkvi na Dunaju in se spremljala na orglah. Cesarica Maria Tereza naj bi bila njena botra in ji je letno plačala 200 guldnov , s katerimi si je plačala nadaljnje izobraževanje. Poleg glasbe se je učila tudi jezika, zgodovine in geografije. Imela je lastno taktilno mapo, pisala pa je s pisalnim okvirjem. Kasneje ji je dunajski mehanik Wolfgang von Kempelen skonstruiral napravo za pisat. Glasbene note so bile izrezane iz kartona in prilepljene na debelejši papir. Uporabljala je tudi leseno ploščo z dvignjenimi črtami, kamor si lahko pritrdil glasbene znake.
Bila je zelo elegantna, neodvisna po svojem domu, za kar so jo zelo občudovali. Znala je plesat minuet. Znana pa je postala zaradi svojega igranja klavirja in petja. Leta 1784 je z mamo odšla na umetniško turnejo po Nemčiji in Švici. Njen uspeh jo je spodbudil, da je naslednje leto odšla za 6 mesecev v Pariz. Valentin Haüy, ki je kasneje odprl prvo šolo za slepe, je tudi prisostvoval na enem od njenih koncertov. Nato naj bi se z njo tudi srečal, se z njo pogovoril in pregledal njene pripomočke. Nad njo je bil navdušen tudi Johann Wilhelm Klein, ki je odprl prvo šolo za slepe na Dunaju leta 1804.
Tudi v Londonu so bili nad njo navdušeni. Bodoči kralj Juri IV jo je spremljal na violončelu. Njeno dvoletno turnejo je končala v Bruslju ter se vrnila domov pomladi leta 1786. Od takrat dalje je bilo njeno življenje bolj privatno. Redko je nastopala a s komponiranjem je nadaljevala.
Leta 1808 je odprla prvo javno glasbeno šolo na Dunaju, kjer so se dekleta lahko učila igrati klavir, peti. Bila je ravnateljica te šole do svoje smrti 1. februarja, leta 1824.
Njen grob je neznan, večino njenih skladb pozabljenih. Živi pa kot spomin na njeno moč in voljo, da kot slepa ženska pokaže svoje sposobnosti, svojega duha in šarm.
Povzeto po članku Maria Theresia von Paradis (1759-1824) avtorja Matthias F. Bleier, str. 26-31 v Review of the European Blind, št. 2 XX, 1978
Leo Haas je bil avstrijsko-nemško-češki slikar rojen leta 1901 in umrl avgusta leta 1983. Delal je kot slikar, grafik, karakturist. Prihajal je iz židovske družine in v bil leta 1939 zaprt, spuščen, leta 1942 zopet zaprt skupaj z ženo v koncentracijskem taborišču Terezin (Theresienstadt) in nato v Auschwitzu. V taborišču je na skrivaj risal.
Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 2 letnika LII iz leta 1986, na str. 30 opisal Haasovo delo Slepi v Theresienstadt. Terezin je majhno mesto severno od Prage, ki je bil namenjen kot dom za boljše žide med drugo svetovno vojno, a večina tega ni preživela. Med preživelimi je bil tudi Leo Haas, ki je takoj začel risati živeljenje v getu, da bi zagotovil naslednjim generacijam dokumentacijo, saj fotografom ni bilo dovoljeno vstopati. Na podlagi 400 risb, je umetnik naredil cikel 20 grafik. Risbe so preživele, ker jih je umetnik skril.
Na petih grafikah so upodobljeni tudi slepi. Prepoznamo jih po hoji s palico in po traku okoli roke, ki ima tri pike. Vidimo jih glasbeni kavarni, prostoru, ki je bil bolj zato, da je z goljufijo prepričal mednarodne komisije, da je bil ta geto v resnici normalno mesto in ne desetkrat prenaseljeno kot pa je v resnici sprejelo, saj so ljudje čakali, da jih premestijo v Auschwitz. Prikazani so tudi kako brskajo po kupih smeti ter drugih pozah.
Na grafiki z naslovom Dnevna soba, je videti vogal osvetljene stavbe, a vse je bolj sivkasto. Ljudje zgledajo izčrpani. Dva nosača počivata v senci ob razpadajočem oknu, izčrpano človeško bitje v agoniji leži na nosilih ob njima. Skozi razbita izložbena okna se vidi množica ljudi, postelj. Slepi sprehajalec je edina aktivna oseba. Hodi mimo izložbenega okna.
Zakaj je umetnik posvečal pozornost slepim? Jih je bilo veliko v getu? Administracija v Spominskem parku Theresian je Jaedicku povedala, da je bilo poleti leta 1942 med 75.000 zaprtimi 1000 slepih. To je nekako normalno povprečje, sploh med starejšimi, bi pa ti slepi v tistem času živeli odmaknjeno življenje. V prenapolnjenem getu pa so bili videni in tako nase vlekli pozornost.
Pričujoč prispevek je prevod Blind People's appearance in art, dr. Martin Jaedicke, Nemčija v reviji Review of the European (European Blind Union), letnik LXXII, 1991, št. 2 na strani 26-32. Nekatere članke z naslovom Misli o sliki tega avtorja sem povzemala v preteklih objavah, če mi je bila slika blizu oz. zanimiva.
Že leta so lahko bralci brali Misli o sliki na koncu našega časopisa. Našega feltona. Vendar so bile mišljene več kot to. Vse te misli so se vrtele okoli enega samega problema: Kako so na nas gledali in kako bi radi da na nas gledajo? Slike niso bile vedno prijetne, vendar je to mnogo pogledov na zgodovino integracije in nikoli ni bilo možnosti vsiljevanja želje po laskajočem portretu. Upoštevati bi bilo potrebno, če je možno in na kakšen način bi lahko zveze slepih ustvarile in kultivirale kontakte z umetniki.
Slepota je v evropski kulturi ovira, ki je neovirano upodobljena vse od Homerjevih dnevov, zato ker je to prepoznajo (v primerjavi z Azijo) kot socialno slabotnost. Vsaka oblika manifestirajoče slepote pa vendar ne pomeni fiziološke napake. V mnogih primerih je bila alegorijsko izkoriščana. V srednjem veku je bilo versko zdravljenje slepih enakovredno zdravljenju vidnih okvar, pomenilo pa je človeško spreobremenjenje v pravo vero. Brueglova znana Slepec vodi slepega iz leta 1568 ne uporablja slepih posameznikov temveč deformirane bebce, ki so alegorija za padec zaslepljenega človeštva. Napačna interpretacija te slike predstavlja problem razreševanja umetniškega kodiranja. V vsakem primeru moramo pregledati, ali gre za resnično slepot ali ne.
Slepi berači so bi najbolj razširjen predmet do današnjih dni. V manjšini primerov so tudi bili resnične slepe osebe. V zelo redkih primerih je bil njihov namen tudi socialna kritika. V Nemčiji, po koncu vojne leta 1918, je kritiko začel Dix, Baluschek in Nagel. Ti umetniki so prvič gledali na slepe osebe kot na žrtve vojne in kapitalizma. To je bilo veličastno odkritje in v istem trenutku tudi obogatitev našega predmeta. V srednjem veku so bili berači nič drugega kot kanonični atributi za Sv. Martina ali Sv. Elizabeto. Če ne bi bilo teh beračev, se svetnikov ne bi niti prepoznalo. Starost in hude slabosti, kot so slepota, so samo poudarjale lastnosti beračev. V baroku in kasneje so slepe posameznike upodabljali posebej, oblečene v raztrgane obleke in razcapane čevlje. Predstavljali pa niso nič drugega kot slikovite objekte. Med realisti je bilo pri pristopu veliko razlik. Callot (1592-16359 je slepega posameznika upodobil s ponosom in kljubovanjem. On je osebnost, v kateri lahko začutimo da sovraži to da je berač. 200 let kasneje Delpeck (1778-1825) kopira model do najmanjšega detajla. Igra se s tem, da ga naredi bolj grobega, saj zanemari ilustrativno grotesknost. 19. st. je prineslo poplavo slik s slepimi berači skupaj z ženskami, otroci, psi ali inštrumenti ali brez njih. Te poceni reprodukcije so morda poučile lastnike, niso pa bile v korist slepim.
Pri tem bi vas rada opozorila še na naslednje najdbe:
- sodelovanje fotografinje Nine Rojc na masterclassu (31') s Susan Meiseles v Jakopičevi galeriji s projektom, kjer sodeluje z Zvezo društev slepih in slabovidnih
STEREOTYPES ABOUT BLINDNESS AND PEOPLE WITH VISUAL IMPAIRMNTS
Portrayals of the Blind in Art History: shaping conceptions of blindness
Blindness in South and East Asia:Using History to Inform Development
Miniaturne pokrajine Barryja Hazarda, Ameriškega slikarja, pobegnejo iz okvirjev in z malo dodatka (različnh struktur) bi bile verjetno odlične za osebe z okvaro vida. Kaj pa vi mislite?
 |
| Zimska kabina, akril na lesu z okvirjem 3 x 3.5 inches |
Akdrilni mediji:
https://www.liquitex.com/us/uncapped/how-are-acrylic-mediums-made/
ali
Ob slovenskem kulturnem prazniku so v v Novem krilu Narodne galerije predstavili zvočno-tipno prilagoditev slike Riharda Jakopiča Zima, ki sta jo v okviru študijskega programa Inkluzija v vzgoji in izobraževanju na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru pripravili Hana Kovač in Barbara Škrubej pod mentorstvom Aksinje Kermauner. Ob predstavitvi je bila razstavljena tudi Jakopičeva slika Zima iz leta 1904, ki sicer trenutno ni na ogled javnosti.
Žal sem vse zapiske izgubila in ostali so mi le fotografski spomini.
V 1. sezoni Star Trekov: The next generation, 14 delu z naslovom 11001001, pokažejo podpoveljnika Geordi La Forge, ki uči androida Dato slikati. V čem je tu zanimivost? Podpoveljnik Geordi je bil rojen slep. Pri petih letih naj bi dobil poseben pripomoček/vizir, ki mu je omogočal, da vidi, a malo drugače kot večina. Na vesoljski ladji Enterprise je deloval kot glavni inženir. Data je sintetična življenjska oblika z umetno inteligenco. Je kot računalnik na dveh nogah. Vprašanja, ki se tu pojavijo so, ali lahko računalnik ustvarja (v zadnjih letih to dokazujejo) in ali lahko slepi učijo slikanja - zakaj pa ne, kot dodana vrednost.
Poveljnik William T. Riker komentira: "Slepec uči androida slikati? To mora biti vredno nekaj strani v kakšni knjigi".
Pa še gled La Forga. Raziskave gredo v tej smeri, da bi ne samo popravili čutila za osebe, ki imajo okvare, temveč tudi (jasno je tu verjetno tudi vojska) izboljšali čutila, ki jih imamo. Poslušajte ta podcast.
Martin Jaedicke se je v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika LV iz leta 1987, na str. 32 opiše grafiko z naslovom Zapuščena hiša iz okoli 1850 Hablota Knighta Browna, ki je bil angleški umetnik in ilustrator (ilustriral je tudi Charlesa Dickensa). Prav v tem času bo minilo 140 let od njegove smrti.
Gravura prikazuje slepega moža, ki ima psa na vrvici pred zapuščeno zaraščeno, razpadajočo a včasih bogato hišo. Stoji pred vhodno stopnico s sklonjeno glavo in igra klarinet. Skozi razpadajoče čevlje vidimo že nekaj prstov. Njegov plašč je razcefran, čez ramena je pokrit z mogoče ovčjo kožo in na glavi nosi klobuk z veliko čepico, mogoče neke vrste baretko. Ima daljše svetle lase. Na hrbtni strani mu visi razpadajoča torbica, spredaj pa košara v še hujšem stanju, na katero je pripet napis PITY POOR BLIND (usmiljenje, reven slepec). Tudi na klarinetu se že vidijo razpoke časa.
Na levi strani stopnic je malo manj kot človek visok steber. Na njem je majhen grifon s ščitom. Pes se naslanja na desni steber, ki je že bolj v razvalinah in gleda postrani. Ve kar njegov gospodar ne ve, da je hiša zapuščena. Na desni steber je privezana veja z napisom:
Paradise house
this elegant
family mansion
for let or sold
(Rajska hiša, ta elegantna družinska graščina na voljo za najem ali prodajo). Pa od elegantne hiše ni več kaj dosti ostalo. Vse na tej sliki prikazuje razpad in brezupno bedo. Vendar ne čutimo sočutja. Umetnik je pretiraval s prikazom bede slepega moža, se posmehoval kamniti razpadajoči graščini in obupu psa, da bi pridobil potencialne kupce svojega izdelka.
Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 2 letnika XXXII iz leta 1981, na str. 30 opisal delo nemškega slikarja in grafika Ludwiga Richterja (1803–1884). Richter je bil en izmed bolj popularnih grafikov tistega časa. Njegove grafike so bile uporabljene v pravljicah, časopisih, na karticah, čestitkah. Težke izkušnje odraslih ljudi niso bile zaželene v njegovih grafikah. Lesorez, velik približno 11 x 16 cm iz leta 1859, z naslovom Slepi pomladi prikazuje slepega moškega.
Slepi starejši glasbenik sedi na kamniti klopi obrnjen proti poti, na kateri v daljavi vidimo še nekaj oseb. Iz torbe na klopi mu štrli flavta. Z levo drži klobuk na kolenih, z desno palico. Ob njegovi desni kleči dekle, ki mu nekaj kaže s prstom usmerjenim v levo, na njegovi levi je majhen pes. Klopca je postavljena ob plot, kjer je nekaj grmičevja in eno drevo, vse v brstih in cvetu. Majhni svetni lističi padajo v njegov klobuk. Glavo ima sklonjeno naprej in na glavi šilt. Oči ima zaprte. Videti je utrujen.
Dr. Martin Jaedicke je v Review of the European Blind št. 3 letnika LIII iz leta 1986, na str. 32 opisal sliko Belizar, ki jo je naslikal romantični francoski slikar François-Pascal-Simon Gérard leta 1797. Gre za olje na platnu, v merah približno višina 90 in širina 70 cm.
Belizar je bil poveljnik armade Bizantinskega cesarstva pod Justinjanom I. Živel je v času od 500 do 565 in igral pomembno vlogo pri pridobitvi večine mediteranskega ozemlja, ki ga je zahodno cesarstvo izgubilo. Leta 562 so ga obtožili zarote proti Justinjanu in bil je kratek čas zaprt. Tu se začenjajo legende srednjega veka, saj naj bi ga Justinjan za kazen oslepel. Kot slikarski motiv pa je postal popularen v 18. st., ko so Justinjana primerjali s takratnimi vladarji. Belizar na Gérardovi sliki je brez sledu šibkosti in podrejenosti. Vesel veteran odločno koraka mimo gledalca. V desni toki drži palico in v levi nosi odraščajočega otroka, svojega spremljevalca. Otroka je ugriznila kača, ki je še vedno ovita okoli njegove noge in zdaj slepi Belizar hiti, da bi ga rešil. Veterana lahko prepoznamo po čeladi, ki je še vedno pripeta na njegov pas, noge in roke so mišičaste. Lahko smo brez dvoma, da bo ta slepa oseba uspela pri nameri.
Martin Jaedicke se je v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika LIX iz leta 1988, na str. 32 opiše sliko nemškega slikarja Otta Dixa. Tokrat se je lotil biblične zgodbe ko Jezus ozdravi slepega. Oljna slika prikazuje Jezusa, ki fizično ozdravi slepega moža. Njegova glava, sklonjena nad slepega moža, zavzema večino slike. Svetniški sij je videti kot svetel ogenj in tako poudarja Jezusovo glavo in lase. Slepi mož je pristopil k Jezusu iz temnega zelenega ozadja. Nižji je od Jezusa, verjetno je padel na kolena in gleda gor proti Jezusu. Svetniški sij sije tudi nanj.
Ta tema ima že daljšo tradicijo slikanja. Že Otto Dix je isto temo uporabil tudi v litografiji. Temo so uporabljali pri okraševanju katakomb, do Rembrandta. Po tem je tema izginila iz evropskega slikarstva, ker ljudje niso več verjeli v čudeže.
Zakaj je Otto Dix se lotil te teme? Dix je bil v prvi svetovni vojni vojak in nato postal odločen vojni nasprotnik. Zato so ga v času fašizma preganjali. Tolažbo je našel v neke vrste krščanstvu. Kot ujetnik v francoskem koncentracijskem taborišču Colmar je tik pred koncem vojne za "hišnega" zdravnika, ki je bil sam neurejen, včasih slep in je po čudežu spregledal, naslikal na papir to moderno upodobitev čudeža. Neugodne razmere v taborišču niso zmanjšale njegove hvaležnosti, da se je osvobodil psihične in fizične grožnje fašizma.
Poslušam podcast (za nazaj) Accessing Art with Amy in v prvi oddaji ima intervju z slepim umetnikom Bruce Horakom, ki ima zanimivo serijo portretov The way I see. Priporočam! Portret pa lahko tudi odsedite preko ZOOMa. Vidite kako so nekateri sodobni.
Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika LI iz leta 1986, na str. 32 opisal delo Slepo dekle sira Johna Everetta Millaisa (1829 - 1896), angleškega slikarja. Če kliknete na povezavo za Slepo dekle in nato na sliko, dobite lep opis slike v angleščini. Priporočam.
Drugače pa g. Jaedicke pravi nekako (včasih kaj dopolnim, včasih kaj izpustim) takole: Dež, ki je ujel dve mladi dekleti na odprtem travniku, se je ustavil. Še vedno ju vidimo kako sedita na bregu ob robu poti, tokrat že na soncu. Starejše dekle je potegnilo rahlo nazaj do polovice glave debelo rjavo ogrinjalo, da se vidijo njeni oranžno-zlati lasje počesani na prečo. Pod ogrinjalom sta verjetno obe iskali zaščite pred dežjem. Svoj obraz z zaprtimi očmi nastavlja soncu. Na njeni levi sedi mlajše dekle z do ramen dolgimi blond lasmi, mogoče sestra v modrem obrabljenem krilu. Pazljivo dviguje ogrinjalo in kuka stran od nas v daljavo, kjer se vidita dve mavrici, ki se začneta bočiti v nebo pri manjšem naselju ob koncu travnika. Njen obraz vidimo le v profilu.
Starejše dekle posluša mogoče potok takoj za njunima hrbtoma ali pa ptice in domače živali, ki jih vidimo na svetlozelenem travniku v daljavi. Z desno roko drži stebelce drobne cvetke. V naročju na krilu ji leži majhna harmonika/koncertina. Krilo je rjave barve do gležnjev dolgo, vendar že rahlo raztrgano, da se vidi podkrilo. Na ogrinjalu sedi metulj. Na ovratnik ima pripet napis Usmili se slepih, ki se čisto rahlo vidi.
Vendar je ta svet poln tegob in nasprotovanj. V ospredju en nekaj prišepetava debelejšemu možakarju. Okoli je poplava ljudi, dobrih in slabih, lačnih ljubezni, gola ženska se dviga iz množice z dvignjeno baklo, druga ženska je vsa vesela, ker je dobila šopek rož, otrok drži mamo za roko, ena ženska pada z glavo navzdol... Za množico ljudi so različne stavbe, tena, na levi strani je ognjemet, na desni ena zvezda na temnem nebu.
Vendar te slepe ženske vse to nič ne moti, odstranjena je od vseh človeških zadev. Kakšno nasprotje. V svetu, kjer je vse privlačno ali odbijajoče, kjer ljudje potiskajo v to ali ono smer, kjer ni nihče sam, ali je slepa ženska lahko tista, ki je srečna? Mogoče zato, ker ne vidi? Kaj pa ali čuti vibracije, sliši hrup? Mogoče pa ne želi videti?
V umetnosti slepota večkrat nosi simbolični pomen. Mogoče Masereel ni želel prikazati prave slepe osebe; verjetno je želel pokazati nekoga, ki je duševno slep in ki išče srečo zunaj človeških izkušenj, daleč proč od stvari, ki se dotaknejo ljudi: lakota, ljubezen, družbeni boj, sreča, nesreča.
...
Ali večina človeške sreče se skriva v naključjih, ki jih stalno ogroža vojna, depresija, beda in obup? Masereel odgovori z lesorezom: Ne pomaga, da zapreš oči okoliščinam. Pridružiti se moraš boju, če želiš narediti ta svet bolj human."
Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 3 letnika XXIX iz leta 1980, na str. 32 opisal delo nemške umetnice Selle Hasse (1878 - 1963). Gre za črno-bel lesorez iz leta 1919, čeprav splet pravi pa da je lesorez iz leta 1935. Jaedicke pravi, da je to verjetno ena izmed prvih bolj znanih umetnic, ki so upodobili slepega delavca pri delu na nekem aparatu. Na ta način je pokazala svojo sočutje do vojnih žrtev. Končno se poklažejo prve možnosti enakopravnega zaposlovanja, služenja denarja na dostojanstven način.
Slepa oseba je na desni strani grafike. najprej vidimo njegov miren skoncentriran obraz, ki ne kaže trpljenja. Slepota se kaže samo skozi njegove zaprte oči. S svojo levo roko postavlja nek manjši delec na rezkalni stroj, ki zavzema levo stran grafike. Njegova desna roka je nekakšna kljuka, na katero je pritrjena vrv, ki je povezana z vzvodom stroja. Poleg slepega moža v desnem kotu grafike je pes. V ozadju med strojem in slepim moškim se nahaja še en delavec.
Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 4 letnika XXXIV iz leta 1981, na str. 32 opisal delo nemškega slikarja in grafika Otta Dixa (1891–1969) z naslovom Prodajalec vžigalic slika in jedkanica.
Bivši vojak s črnimi očali, brez nog, rok, zob sedi na ulici. Na glavi ima majhno vojaško kapo, edini ostanek preteklosti. Pladenj z vžigalicami visi v njegovem naročju. Tisti, ki želijo kupiti, si morajo vžigalice sami vzeti in pustiti denar na pladnju. Invalid nekaj govori (napis je viden v "zraku" izpisan z belo na sliki) a ljudje hodijo mimo, ne da bi ga opazili. V levem kotu vidimo eno nogo v hlačah človeka, ki gre mimo proti levi, na desni pa vidimo noge para, ki hiti mimo v desno. Zgornjih delov mimoidočih se ne vidi. Manjši kratkodlaki pes (jazbečar) se je ravnokar polulal na štrcelj invalidove leve noge.
To zgodbo je naslikalo več slikarjev. Čisto, čisto na kratko gre za zgodbo iz stare zaveze o Tobitu, ki je oslepel in njegovemu sinu Tobiji, ki ga na koncu s pomočjo angela Rafaela ozdravi.
Naslikal jo je Valerio Castello (1624–1659). Tu prikazuje skupino šestih. Skrajni desni je angela. Majhni deček, tretji z leve, se dotika obraza starejšega moža z zaprtimi očmi. Skrajno levo stoji ob stebru črno-bel pes.
Kar nekaj risb, grafik iz te zgodbe je upodobil Rembrandt Harmenszoon van Rijn. V jedkanici iz leta 1651 vidimo slepega moža v dolgi halji, ki stopa k zidu zraven vrat z iztegnjeno desnico. Pod nogami se mu smuka majhen pes, za njim na tleh vidimo prevrnjen kolovrat.
6. januarja bo minilo 170 let od smrti Louisa Brailla (1809-1852), ki je v najstniških letih priredil, poenostavil, posodobil točkasto pisavo za vojake Charlesa Barbierja v pisavo za slepe.
Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika XXXI iz leta 1981, na str. 32 opisal lesorez, ki je bil objavljen v londonskem časopisu leta 1871. Lesorez z naslovom Slepi bralec na mostu v Londonu prikazuje ljudi, ki se sprehajajo mimo slepega bralca na Waterloo mostu.
Slepi mož sedi na kamnitem podstavku, naslanjajoč se na ograjo v sredini grafike, levo od njega po pločniku v desno stopajo tri različno stare ženske osebe, desno od njega v levo hodi mož. Pred njim je še ena deklica, ki hodi v desno in nas opazuje. Eno žensko na levi spremlja deklica s kovancem v roki. Gospa je vzela roko ven iz mufa in drži denarnico ter gleda deklico in ji z roko nakazuje, naj da slepemu možu desno od nje kovanec. Za njo je še ena ženska, ki gleda slepega.
Jaedicke pravi, da je bil slepi bralec verjetno fenomen v mestu leta 1870. Nekaj literature v reliefni pisavi je že bilo na razpolago, vendar ni bila standardizirana. Knjiga, ki jo bere pa je bila verjetno Biblija, ena izmed redkih prepisanih knjig. Slepi bralec je ponujal nekaj posebnega okolici, novo umetnost s katero je pridobival pozornost. Z branjem na glas je lahko beračil.
Leta 1868 je Thomas Armitage, slepi zdravnik, postavili temeljni kamen za British and Foreign Society for Improving the Embossed Literature, ki je zagovarjala sprejetje brajevega sistema kot glavnega standarda reliefne pisave za slepe. Kasneje se je preimenovala v Royal National Institute for the Blind.
