Vodstvo za osebe z okvaro vida v Dublinu

V okviru Open house festival sva si z možem v Dublinu pogledala dva prostora. Prvo vodstvo je bilo namenjeno osebam z okvarami vida v Muzeju literature MOLI. Po hišah številka 85 in 86 nas je vodila jazz umetnica, umetnostna psihoterapevtka Emilie Conway z dvema pomočnicama, prostovoljkama v okviru Open houses festivala (ena je bila iz Slovenije). Ga. Conway je zelo slikovito opisovala prostore, uporabljala je tudi 3D natisnjene modelčke, glasbo ter zvoke tistega časa, ko sta hiši nastali (in živeli). Glasbo je predvajala preko svojega telefona na zunanji zvočnik. 3D tisk je bil sicer po moje premajhen in pregrob. Skoraj ne bi mogla verjet, da se je res dalo iz njega potipat štukature, ki so bile v prostoru po stropu in zidovih. Kamine smo si lahko pa tudi potipali (brez rokavic). Hiši sta lepi predstavnici gregorjanskega razkošja 18. st. Muzejski del (št. 85) je zgradil leta 1738 Richard Castle za Hugh Montgomerieja. Štukature sta naredila brata Lafranchini, originalno iz Švice. Pravijo, da sta pri violinah kar pravo violino zalepila na zid in jo prebarvala z belo, ker naj bi bilo to lažje. Hiša št. 86 je bila zgrajena malo kasneje, leta 1765 za Thomasa Whaleya, močnega anti-katolika. Podatek pomemben predvsem zaradi ironije, da so po njegovi smrti hišo spremenili v katoliško univerzo, ki naj bi jo obiskoval tudi James Joyce (ki je imel tudi neke težave z očmi). Gospod Whaley je bil znan tudi po tem, da je za stavo šel peš do Jeruzalema.

3D natisnjena štukatura in strop prostora

Individualno vodenje po 3D tisku

Škatla s pripomočki za taktilno vodstvo

3D tisk fasade in delčka štukature na fasadi

Stojimo ob kaminu

Pisana družba poslušalcev taktilnega vodstva je bila sestavljena iz dveh oseb z vidno okvaro vida, ostali pa smo svoje PP zamolčali.

Prostovoljki sta nosili brezrokavnik z napisom Irish Architecture Foundation

Drugo vodstvo po Dublinski palači je bilo prilagojene za osebe z avtizmom. Prilagojeno naj bi bilo predvsem za tiste, ki imajo posebne senzorne potrebe. V pedagoški sobi smo si lahko nabrali kakšen poseben pripomoček (glušnike, taktilne stimulanse), da bi morda lažje prebrodili drugače popolnoma običajno vodstvo. Samo vodstvo se mi je zdelo čisto zanimivo, ni mi pa nič novega ponudilo, če bi bila oseba s PP. Z možem sva razmišljala, kako nehote (no, nekateri so me sicer že ocenili, da sem rahlo avtistična) postaneva še bolj pozorna na vse zvoke, zdaj, ko sva imela to možnost, da bi nosila glušnike (pa jih nisva). Kot da se avtomatično prilagodiva vrsti vodstva. Pri vodstvu za okvare vida z veseljem tipam in vonjam. Tu pa so me motili čisto vsi zvoki (v prostoru so bile tudi druge skupine). Po prostorih nas je stalno spremljala gospa z ogromnim napisom (senzorno vodstvo, prosim bodite pozorni). Samo pri eni sliki so nam dali v roke tudi svilo, ki bi jo morda ta gospa nosila, pa ni ravno bil pravi efekt, ker je gospod govoril o težki svili, tisto, kar smo dobili v roke, pa je bilo rahlo kot peresce. 

Napis z usmerjevalnikom kje se zberemo

Glušniki in taktilni pripomočki

Svilnati trakovi v naših rokah

Gospa z napisom Sensory tour Please be mindful

Mogoče bi jaz na začetku ne začela razbijat ledu z prihajajočimi prazniki (noč čarovnic), ker je to lahko strašljivo, pozornost preusmeri tja, kamor ni treba. Prav tako bi pričakovala, da nas na začetku seznanijo s potekom (koliko sob). So pa nas pred vsako novo sobo opozorili na to, da bodo recimo škripala tla, da bo soba večja in se bo glas vodiča zato slabše slišal, naj zato pridemo bližje - to mi je bilo super. Optimalno bi bilo, da bi se nas druge skupine še malo bolj izogibale, a najbrž se to ni dalo. 

Kaj pravite, sem torej malo avtistična tudi?

Zakaj sva šla v Dublin? Ker je Sašo leta 2024 dobil nagrado za fotografijo potovanje zanj v katerokoli mesto, ki sodeluje pri OHF. Meni je dal možnost izbire mesta in izbrala sem Dublin. In zdaj se skoraj strinjam s komadom Dirty old town od The Pouges.

Vir:

https://irishhistorichouses.com/tag/charlemount-house-dublin/ 

Zvočno-tipna prilagoditev Jakopičeve Zime

Ob slovenskem kulturnem prazniku so v v Novem krilu Narodne galerije predstavili zvočno-tipno prilagoditev slike Riharda Jakopiča Zima, ki sta jo v okviru študijskega programa Inkluzija v vzgoji in izobraževanju na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru pripravili Hana Kovač in Barbara Škrubej pod mentorstvom Aksinje Kermauner. Ob predstavitvi je bila razstavljena tudi Jakopičeva slika Zima iz leta 1904, ki sicer trenutno ni na ogled javnosti.

Žal sem vse zapiske izgubila in ostali so mi le fotografski spomini.

Prilagoditev je zelo izvirna. Original (in prilagoditev) prikazuje zasnežen pogled na vaško veduto. Iz spodnjega desnega kota se v sredino levo vije lesena ograja (ki bi jo moje površno oko zelo hitro zamenjalo za pot, šele natančen ogled prilagoditve mi je razjasnil kaj to je). na vsaki strani ograje je golo drevo. Za desnim drevesom vidimo večjo hišo. Za njo pa v nebo štrli zvonik. V zgornjem delu slike je modro nebo, pod njim nekaj hribovja, ki ga skoraj na sredini preseka zgoraj omenjeni zvonik. 

Slika je prilagojena na tršem materialu (kot kapa line). Je tretjino manjša kot original. Izdelana je s 3D tiskanimi reliefnimi ploščami, lepljenimi na podlago v kombinaciji z drugimi materiali. Tipala za zvočne senzorje so nalepljena na zadnji del slike. Slika želi zvočno predstaviti tudi impresionizem, v katerem je slika naslikana. Tako to ni običajna audiodeskripcija. Za prostor s tako veliko sljudmi je zvok sicer slabše slišen. Deluje pa ob dotiku s površino (ni čisto natančno vezano na samo polje ki ga reprezentira). Torej, ko se dotakneš snega, slišiš škripanje hoje po njem, ko se dotakneš gozda, slišiš lomljenje vej, ptičje petje, zvonika, zvonenje). 

Slika ni namenjena samostojnemu opazovanju, je pa odlično ponazorilo nekega obdobja. Škoda da tudi sama prilagoditev ni v okvirju.

Visual Intelligence | Amy Herman | Talks at Google

Ta video je odličen prikaz, iz česa bi morala audiodeksripcija nastat.

Čriček na ognjišču : pravljica o domu

Črička na ognjišču je napisal Charles Dickens. Objavljen je bil v knjigi z naslovom Božični duh : izbrane božične pripovedi. Knjigo je prevedel Branko Gradišnik, izdala pa jo je DZS leta 1994. Mislim, da sem jo v celoti prebrala šele lansko leto, čeprav sem si jo kot ljubiteljica Dickensa kupila že takoj po izidu. To pa je težava nakupov knjig pri meni, če si jih kupim si dam čas za branjae v neskončnost. Knjižnica pa to malo pohitri.
Ko sem jo prebrala, smo nato z otroki pregledali vse Božične zgodbe, kar smo jih našli na spletu. Ta zgodba pa je povezana s slepoto in z očetovo željo, da prikaže slepi hčerki svet drugačen kot je v resnici bil. Odlomek je vzet iz konca pravljice, zato tisti, ki bi jo želeli prebrati ne da bi vedeli kaj se zgodi nehajte brati in hop v knjižnico po knjigo.
Drugače pa ta odlomek lahko jemljete tudi kot razmislek kako delati audiodeskripcijo.

Pa vesele praznike vsem!

Naslovnica knjige Božični duh Charlsa Dickensa

Spodnji odlomek je iz str. 264-267

Caleb je Berthin oče, Bertha je slepa deklica, Mary, ki jo kličejo Pika, pa je njuna prijateljica

»Vse vas poznam,« je rekla Bertha, »bolje, kakor pa si mislite. Ampak nikogar pa ne tako dobro kot njo. Še celo vas ne, oče. Sama nisem niti do polovice tako resnicoljubna in iskrena, kakor pa je ona. Če bi se mi v tem hipu povrnil vid, pa ne bi nihče niti črhnil, bi jo vseeno prepoznala v celi množici! Sestra mi je!«

»Bertha, draga moja!« je rekel Caleb, »Nekaj mi teži misli, kar bi ti rad povedal, dokler smo še sami. Lepo me poslušaj! Izpovedati se ti moram, draga moja.«

»Izpovedati, oče?«

»Zablodil sem od resnice in se izgubil, otrok moj,« je rekel Caleb in zbeganost na njegovem obrazu je klicala sočutje. »Zablodil sem od resnice, ker sem hotel biti prizanesljiv do tebe – bil pa sem neusmiljen.«

Obrnila je proti njemu osupli obraz in ponovila: »Neusmiljeni!«

»Preostro se obsoja, Bertha,« je rekla Pika. »Kmalu boš tudi ti rekla tako. Prva boš, ki mu boš to povedala.«

»On, pa neusmiljen z mano?« je zaklicala Bertha z nejevernim nasmeškom.

»Ne da bi bil nameraval, otrok moj,« je rekel Caleb. »Ampak takšen sem bil, pa čeprav vse do včeraj tega nisem niti zaslutil. Moja draga slepa hči, prisluhni mi in odpusti mi! Svet, v katerem živiš, ti moje srčece, ni takšen, kakršnega sem ti prikazoval. Oči, na katere si se zanašala, so te goljufale.«

Še vedno je obračala k njemu svoj prepadli obraz, vendar pa se je odmaknila in se tesneje oprijela prijateljice.

»Tvoja cesta v življenje je bila razdrapana, ubožica moja,« je rekel Caleb, »in hotel sem jo zgladiti zate. Zamenjaval sem eno z drugim, spreminjal značaje ljudi, si izmislil marsikaj, česar sploh bilo ni, da bi te le osrečil. Prikrival sem ti, slepil sem te, Bog mi odpusti, in te obdajal z izmislicami!«

»Ampak živi ljudje pač niso izmislice!« je naglo rekla in prebledela kot stena, še vedno odmaknjena. »Ljudi ne morete spreminjati!«

»Jaz sem to počel, Bertha,« je rekel Caleb. »Je nekdo, ki ga poznaš, golobica moja –«

»Oh, oče! zakaj pravite, da koga poznam?« je odgovorila z bridkim očitanjem v glasu. »Kaj in koga pa jaz sploh poznam! Jaz, ki nimam nikogar, da bi me vodil! Jaz, ki sem taka nesrečna slepka.«

V srčni bolečini je stegnila predse roke, kakor da bi tipala svojo pot; potem si je z njimi kar se da klavrno in žalostno pokrila obraz.

»Danes se bo poročil,« je rekel Caleb, »trd, skopuški izžemalec. Dolga leta nama je bil, draga moja, hud gospodar. Grd je tako po videzu kot po čudi. Vedno hladen, vedno brezčuten. Prav v ničemer ni takšen, kakršnega sem ti slikal, otrok moj. Prav v ničemer ne.«

»Oh, počemu,« je zaklicala slepica v, kakor je kazalo, skoraj neznosnih mukah, »počemu neki ste počeli to! Počemu neki ste mi najprej napolnili srce, potem pa segli vanj kakor sama Smrt in mi iztrgali iz njega tiste, ki jih ljubim! Oh, nebesa, kako sem slepa! Kako nebogljena in sama!«

Njen strti oče je pobesil glavo in ni znal odgovoriti drugače kot s svojim kesom in žalostjo.

Le kratek čas se je utapljala v to strastno obžalovanje, potem pa je začel čirikati čriček na ognjišču, in od vseh ga je slišala samo ona. Čirikal ni veselo, ampak tiho, šibko in tožeče. Slišalo se je tako žalostno, da so ji potekle solze; in ko se je za njenim hrbtom prikazala Navzočnost, ki je bila vso noč ob razvozniku, in je pokazala na njenega očeta, so se ji usule kakor dež.

Kmalu je bolj razločno slišala čričkov glas in kljub slepoti se je zavedela Navzočnosti, ki je lebdela nad očetom.

»Mary,« je rekla slepica, »povej mi, kakšen je moj dom. Kakšen je v resnici.«

»Revno domovanje je to, Bertha; zares zelo revno in golo. Naslednjo zimo bo hiša le težko zadržala veter in dež zunaj. Pred vetrom je zavarovana prav tako zanikrno, Bertha,« je s tihim, jasnim glasom nadaljevala Pika, »kakor tvoj ubogi oče v svojem plašču iz vrečevine. «

Slepica se je v silni vznemirjenosti vzdignila in popeljala razvoznikovo ženo vstran.

»Tista darila, ki sem jih tako skrbno varovala; ki so prihajala malone, kakor sem si jih zaželela, in ki so mi bila tako ljuba,« je rekla z drgetom, »odkod so prihajala? Si jih pošiljala ti?«

»Ne.«

»Kdo torej?«

Pika je videla, da že ve, in je molčala. Slepica si je znova prekrila obraz. A zdaj nekako drugače .

»Ljuba Mary, samo hipec. En sam? Še več jih bo. Po tihem mi govori. Ti si iskrena, vem. Zdajle me ne bi slepila, kajne da ne?«

»Ne, Bertha, res ne!«

»Ne, prepričana sem, da me ne bi. Preveč se ti smilim. Mary, ozri se čez sobo tja, kjer sva še pravkar sedeli – kjer sedi moj oče – moj oče, tako sočuten in ljubeč z mano – in mi povej, kaj vidiš.«

»Vidim,« je rekla Pika, ki jo je dobro razumela, »starca, ki sedi v naslanjaču in se žalobno naslanja vznak, obraz pa mu počiva na njegovi dlani. Kakor da bi bil potreben tolažbe svojega otroka, Bertha.«

»Da, da. Dobil jo bo. Nadaljuj.«

»Star mož je, zdelan od skrbi in garanja. Mršav, potrt, tuhtajoč sivolasec. Vidim ga zdajle, sključenega, ko sedi kot kup nesreče, ne da bi si še prizadeval. Ampak Bertha, velikokrat poprej sem ga videla, ko si je vselej na vse mogoče načine prizadeval doseči en sam svet cilj. In častim njegovo sivo glavo in ga blagoslavljam!«

Slepo dekle se ji je iztrgalo; vrglo se je pred njim na kolena in priželo njegovo sivo glavo k svojim nedrjem.

»Vid se mi je povrnil. Vidim!« je zaklicala. »Bila sem slepa, zdaj pa so se mi oči odprle. Sploh ga nisem poznala! Če pomislim, da bi utegnila umreti, ne da bi bila kdaj zares uzrla očeta, ki je tako ljubeč do mene!«

Calebovega čustva ni bilo mogoče izraziti z besedami.

»Na tem svetu ni plemenite duše,« je vzkliknilo slepo dekle in ga še kar objemalo, »ki bi jo tako srčno ljubila in tako vdano častila, kakor pa je tale! Bolj ko ste sivi in bolj ko ste zdelani, oče, ljubši ste mi! Naj nikar ne govorijo več, da sem slepa. Na njegovem obrazu je ni gube, na njegovi glavi ga ni lasu, ki bi nanju pozabila v svojih molitvah in zahvalah nebesom!«

Calebu se je posrečilo izreči: »Moja Bertha!«

»In v svoji slepoti sem mu verjela,« je reklo dekle in ga božalo s solzami plemenite ljubezni, »da je tako drugačen! In čeprav je bil dan na dan poleg mene in je vselej tako skrbel zame, se mi še sanjalo ni o tem!«

»Tisti čili, gizdalinski oče v modrem plašču, Bertha,» je rekel ubogi Caleb. »Ni ga več!«

»Ni res,« je odgovorila. »Preljubi oče, ne! Vse je še tukaj – v vas. Oče, ki sem ga tako zelo ljubila; oče, ki ga nisem nikoli ljubila dovolj, pa tega nisem vedela; dobrodelnik, ki sem ga začela častiti in ljubiti, ker je premogel tolikšno sočutje do mene! Vsi ti so tukaj, v vaši osebi. Zame ni mrtev nobeden. Tukaj je duša vsega tistega, kar mi je bilo najbolj ljubo – tukaj, skupaj z zgaranim obličjem in s sivo glavo. In nisem več slepa, oče, nič več ne!«

look & roll

Že drugič bo v Ljubljani v gosteh švicarski filmski festival look&roll iz Basla, ki bo tukajšnjemu občinstvu v Kino Šiška predstavil nov izbor najboljših kratkih filmov o življenju oseb z različnimi omejitvami in potrebami.
Kratki filmi so opremljeni s podnapisi za gluhe in zvočnim opisom za slepe osebe v slovenščini (skupaj 82 min). Vstop je prost.

Zvočni podnapisi in zvočni opisi na dodatnem zvočnem kanalu

Na Televiziji Slovenija tujejezične vsebine podnaslavljajo. Podnaslovi pa niso dostopni vsem osebam z okvaro vida, osebam z motnjami branja in tudi drugim, ki ne zmorejo prebrati podnapisov. Prizadevajo si, da bi omogočili dostopnost do njihovih vsebin vsem gledalcem, zato so uvedli novo storitev zvočnih podnapisov in zvočnih opisov na dodatnem zvočnem kanalu.

Kaj je dodatni zvočni kanal?

Dodatni zvočni kanal je kanal, ki si ga v TV sprejemniku vključimo namesto osnovnega jezika. Na dodatnem zvočnem kanalu so v izbranih oddajah originalnemu zvoku oziroma osnovnemu zvoku sočasno dodani zvočni podnapisi ali zvočni opisi. Storitev je namenjena predvsem uporabnikom z okvaro vida. Kadar zvočni podnapisi ali zvočni opisi niso na voljo, je zvok na dodatnem zvočnem kanalu enak kot na osnovnem.

Kaj omogoča dodatni zvočni kanal?

Dodatni zvočni kanal omogoča kakovostno spremljanje televizijskih vsebin slepim in slabovidnim uporabnikom in vsem drugim z motnjami branja. Zvočni podnapisi omogočajo sledenje tujejezičnim delom programa. Podnapisi v sliki se s pomočjo sinteze govora predvajajo zvočno.  Zvočni opis je prevod slike v besedo.
Pripovedovalec med premori, se pravi v prazninah med dialogi ali originalno pripovedjo, opisuje, kaj se dogaja v sliki. V zvočnem opisu so v besedo prenesene vizualne podobe oziroma dogajanje v sliki, ki je ključno za celostno dojemanje vsebine ali poteka zgodbe določenega avdiovizualnega dela.

Katere televizijske vsebine so opremljene z dodatnimi zvočnimi prilagoditvami?

V prvi fazi so z zvočnimi podnapisi opremljeni tujejezični pogovori in prispevki dnevnoinformativnih oddaj, med katere sodijo: Poročila, Prvi dnevnik, Poročila ob petih, Dnevnik in Odmevi, Studio 3 in nekatere druge. Z zvočnimi opisi so opremljene izbrane dokumentarne in igrane oddaje slovenske produkcije, ki so primerne za zvočno opisovanje. To pomeni, da imajo dovolj prekinitev v originalnem besedilu, ki jih je mogoče zapolniti z zvočnim opisom dogajanja v sliki.
V drugi fazi načrtujejo z zvočnimi podnapisi opremiti tudi dokumentarne in igrane oddaje ali filme tuje produkcije ter tiste dokumentarne in igrane oddaje ali filme slovenske produkcije, ki vsebujejo podnaslovljene tujejezične dele, za katere bodo za te namene predhodno uspeli pridobiti potrebne avtorske pravice.

Na katerih programih si je mogoče vključiti dodatni zvočni kanal?

TV Slovenija zagotavlja dodatni zvočni kanal na programih SLO 1, SLO 2 in SLO 3 tako na DVB-T mreži kot na spletu (MMC). Prav tako ga posredujejo vsem ponudnikom kabelskih in IP sistemov, da ga lahko posredujejo gledalcem.

Navodila za nastavitev dodatnega zvočnega kanala

Dodatni zvočni kanal, na katerem podnapise v izbranih dnevnoinformativnih oddajah bere govorna sinteza in na katerem so predvajanji zvočni opisi izbranih del, si lahko nastavite v jezikovnem meniju vašega TV sprejemnika. Za točne usmeritve si preberite navodila na spletni strani
www.rtvslo.si/dostopno/navodila.
V primeru težav se obrnite na svojega operaterja televizijskih programov oziroma pokličite na brezplačno telefonsko številko  080 28 68 klicnega centra TV Slovenija. 

Vztrajanje

Na RTVSlo je bil v prvem tednu septembra 2018 na ogled film Mihe Knifica z naslovom Vztrajanje. Začetek me je spodbudil, da sem si ga ogledala do konca. Začne pa se z zelo zanimivo audiodeskripcijo slike (zato ga omenjam). To je njegov drugi celovečerec, ki je na festivalu v Karlovih Varih dobil nagrado eurimages lab award za najbolj obetajoči filmski projekt.
https://vimeo.com/86619927
Vizualno je lep film, zgodb pa je toliko, ta sem se vmes večkrat zgubila. Ene se nadaljujejo, druge ne, pri večini sem sicer dojela povezavo z "vztrajanjem" (če bi jo avtor recimo želel sploh dosečt). Kar nekaj vizualnih podob je imelo močno asociacijo na druge starejše filme. Film je kot življenje miljontih zgodb na Zemlji. Samo včasihimam že lastnega življenja čisto dovolj (mojega si predstavljam kot priredbo knjige Jane Austin, samo da ne vem še kakšen konec bo).

FER FEKK

V soboto, 8. septembra 2018, sem si ogledala pet slovenskih kratkih filmov z audiodeskripcijo na Festivalu kratkega filma.
Takrat so bili predvajani naslednji filmi:

• dokumentarec o Tadeju Grumu, ki ga je pod naslovom Adagio leta 2013 posnel Blaž Završnik, 
• animirani film Boles Špele Čadež, 
• animatorska interpretacija Dušana Kastelica pesmi Iztoka Mlakarja Čikorja an' kafe, 
• igrani film Ljubezen na strehi sveta, ki ga je režiral Jan Cvitkovič, 
• ter eksperimentalni film Sotto Ine Furlan.

To so starejši filmi. Sotto in Čikorijo sem že videla. A nič hudega.

Zame je bil zmagovalec Boles. Odkrito sem se nasmejala razstopljenim prstom "pisarja" Filipa ter še marsikaterim drugim dogodivščinam.
Filma o slepem dečku z naslovom Adagio sem se kar malo bala. Sem mislila, da bo preveč romantično prikazano. Vsaj reklamni stavki so mi dajali tak vtis. Pa je bil kar realen. Ne vem pa, če so tudi ostali, ki nimajo stika s slepoto to enako doživeli.


Predvsem sem se pa veselila ogleda plesnega filma gluhe plesalke z naslovom Sotto. Maša Kagao Knez je koreografirala ples. Všeč so mi bili tudi zapuščeni prostori ter izmenjavanje hrupa ceste, čistilnice, a AD je tukaj bila zelo skromna. Tu bi pa moral narediti audiodeskripcijo nekdo, ki obvlada slovenski jezik in množico pridevnikov, samostalnikov in glagolov. Plesalka se ne more samo "odbijat od zidu" (če jaz namreč vidim, da ni le to). Film, brez AD, je na voljo:


AD, gledano kot celota je bila povprečna, nekje je povzela preveč (recimo, da sama tega z vidom nisem razbrala, AD pa je sugerirala, kar ni potrebno). A drugače je bila zanimiva izkušnja. Žal pa nisem nikjer videla napisa, kdo je delal AD.

Proti svetlobi

V Kinodvoru začenjajo z novim programskim sklopom imenovanim Zgodnja ptica: Festival ob petih, ki prinaša festivalske filme, ki (še) niso bili v redni distribuciji. Na sporedu bo vsak torek ob 17. uri, razen med festivali, prazniki in poletnimi počitnicami.

Kot tretji bo v tem sklopu, 17.4. ob 17:00, bo predvajan film Proti svetlobi (Hikari), na katerega nas želijo posebej opozoriti.

Dekle, ki piše zvočne opise filmov za slepe in slabovidne, sreča fotografa, ki počasi izgublja vid. Deveti igrani celovečerec priznane japonske režiserke Naomi Kawase (Kresnica, Okus življenja) je poetična zgodba o dveh izgubljenih dušah, ki ju združi čarobni svet filma.

Warhol muzej in inkluzivnost

Warhol muzej v Pittsburghu, Pennsylvaniji je leta 2016 tudi prilagodil nekaj njegovih del za slepe. V intervijuju o taktilnem prilagajanju so opozorili na to, da tudi videči ne vedo, kako zgleda zadnji del glave Mone Lise ter presenečenje, kako je črtna podoba težje razumljiva osebam z vidno okvaro.
Razvijanje Avdio vodiča 1, kjer opisujejo začetek prilagajanja. Povedo, da so uporabili bluetooth za lokacijsko prižiganje informacij.
Razvijanje Avdio vodiča 3 pogovor s software inžinirjem pri Innovation Studio
Razvijanje Avdio vodiča 4 govori o zgodovini avdiovodičev v muzeju. Prvi je bil leta 2008, nato še en leta 2014 in nato inkluzivni leta 2016. Proces gledanja umetnin je lahko kreativen in aktiven ter pomemben faktor pri kreativnem procesu. S srečevanjem ljudi in vključevanjem v interpretacijo same zbirke, dosežemo vizijo postati aktivna skupnost učečih s spodbujanjem dialoga in izražanjem o umetnosti in sodobnem življenju.
Razvijanje Avdio vodiča 5 je pa zanimiv pogled na pripravo vodiča. Sodelovali s slepo osebo, ki jim je povedala, da bi na razstavo prišla s prijatelji, sorodniki, torej mora avdiovodič omogočati interakcijo slepe osebe s spremljevalci kot tudi samostojno poslušanje vodiča.

Razstava Osebno v ŠKUCu

Samo še do 12. julija je v ŠKUCu na ogled zanimiva razstava z naslovom Osebno. Mladi avtorji so prav poletno osvežilni. Priporočam! Med njimi je tudi Neža Knez, ki je samogenerirala desetdnevno slepoto in v sklopu tega raziskovanja ustvarila dnevnik, risbe, kipe. Portreti so nastali po spominu, po tipu in po opisu. Neža je tista ustvarjalka, ki je prevajala grafite v brajico.

Definitivno me je spomnilo na Aksinjin doktorat. Samo, da gre tu za estetski pogled. Zelo lepo. Kot poezija. Če bi imela več česa, bi vse prebrala, se v to "potopila" in pretipala. ČE bi imela več časa.

Izobraževanje v sklopu projekta Dostopnost

Projekt Dostopnost ima po novem ?! tudi e-obveščanje na njihove dogodke, na katere se lahko tudi naročite. Opozorila bi vas predvsem na izobraževanje Avdio deskripcija: Dostopnost vizualnih podob slepim in slabovidnim, ki bo v ponedeljek, 16.marca. Predaval bo svetovno priznani ameriški strokovnjak s področja avdio deskripcije, dr. Joel Snyder.

Vabilo h ogledu filma

V soboto,  dne 28.2. 2015, vas vljudno vabimo k ogledu kratkega  igranega filma z naslovom Trst je naš!, opremljenega z zvočnim opisom za slepe in slabovidne. Film bo na sporedu ob 21.30 na TVSLO 2.

Kratka vsebina:

Trst je naš! je 27-minutni igrani film, diplomsko delo režiserja Žige Virca, ki je nastalo kot projekt AGRFT v koprodukciji z RTV Slovenija. Zgodba je postavljena v leto 2009 in govori o Francu, zagrenjenemu Primorcu srednjih let (Gojmir Lešnjak), ki je razočaran nad odnosom mladine ter celotne družbe do dogodkov med 2. sv. vojno. V prostem času se ukvarja z uprizarjanjem zgodovinskih bitk, pri čemer naleti na nerazumevanje žene Marije (Silve Čušin), opraviti pa mora tudi s policijo, ki ne dovoljuje uprizarjanja bitk.

Več informacij o filmu lahko najdete na spletni strani Dostopno.si, povezava: 

http://www.rtvslo.si/dostopno/clanki/107

film na TVSLO 2 z zvočnim opisom

V nedeljo,  dne 25.1. 2015, vas vljudno vabimo k ogledu igranega filma z naslovom Kandidatka in šofer, opremljenega z zvočnim opisom za slepe in slabovidne. Film bo na sporedu ob 21.00 na TVSLO 2.

Kratka vsebina:

Pisatelj, komediograf in nekdanji poslanec Tone Partljič se je v Kandidatki in šoferju lotil predvolilnih političnih preigravanj v majhnem slovenskem kraju. V filmsko obliko je zgodbo v produkciji TV Slovenija pretvoril režiser Vinko Möderndorfer in nastala je satirična komedija, ki je bila premierno predvajana leta 2009. Tokrat na naše zaslone prihaja z zvočnim opisom za slepe in slabovidne gledalke in gledalce.

London - avdiodeskripcija

V Geffrye muzeju (stanovanja srednjega razreda) sem brezplačno dobila avdio vodič za slepe (drugače stane 3funte). Opisi posameznih sob so bili odlični. Opozorili so na marsikaj, na kar ne bi drugače bila pozorna. Na začetku predstavijo samega vodiča, napravo in dva človeka, ki bosta govorila. Prehode v druge prostore nazorno opišeta (za vami je to in to in greste naravnost, tla ne bodo več lesena temveč tapicirana). Že na začetku pove, koliko časa traja celotno vodstvo, če poslušaš prav vse. Na začetku poda le osnovne informacije, nato ti da izbiro, kaj želiš še podrobno poslušati: opis sobe, opis neke posebnosti v tej sobi, kaj se je v tej sobi dogajalo, pričevanja iz tega obdobja). Priporočam.
V National history museum pa lahko preko svojega pametnega telefona poslušaš enostavno vodljivega avdio vodiča.
Tate Modern ima na voljo i-map avdio vodiče za nekatere njihove slike kar on-line. Tam sem (na podlagi priporočila predavateljice iz spomladanske AKTIV konference) vzela avdioopis za razstavo. Zelo prijazno so mi ga iskali 10 min, pa potem polnili še nadaljnjih 10 min a je delal le za dva objekta, potem je pa crknil (tok o tem koliko so pripravljeni na obisk vizualno hendikepiranih). No, vendar že ta dva opisa, za Richarda Serra (sicer en manjši kip meni ljubega kiparja) in Nikki de saint Falle (kipe bolj poznam, tu je bila razstavljena slika) -  sta bila fenomenalna, nabita s čustvi. Oba z možem sva z zanimanjem poslušala in zvedela, oz. opazila marsikaj, kar drugače ne bi. Če pa bi res prišel kak slaboviden na ogled razstave, bi pa kar malo težko prebral majhne številke ob umetniških izdelkih, saj sva jih komaj videla. Ta problem se je pojavil še v naslednjem vodiču, ko sem še enkrat odšla v Portrait gallery, kjer sem preizkusila avdio vodiča, ki ga dobiš brezplačno. Tu (zdaj ko sem ga drugič doživljala, sem ugotovila, da je vse le en velik časopis Sun, čisti trač, kar naenkrat ti ni več pomembno, kako je kaj naslikano, samo še kdo je naslikan), jim niti en avdio vodič za slabovidne ni delal in so mi potem ponudili navadnega avdiovodiča. Navaden vodič, sicer zelo fancy pa me je popolnoma razočaral. Sploh me ni zanimalo to kar so govorili. Možnost je tudi, da sem bila že zelo utrujena od razstav. Prijazno pa so mi predstavili tudi kaj imajo pripravljeno za slepe (tipne slike, brajica), za slabovidne pa je že kar v samem prostoru. Za slepe je celoten napisan vodič tako obsežen, da predlagajo, da vsako posamezno nadstropje obdelaš on prideš do recepcije po drug zvezek.

Hmmm, mislim, da bomo kaj takega pripravili tudi v Zavodu. Predvsem se pa pripravljam na oktobrski seminar, ki bo vključeval tudi avdiodeskripcijo.

Verbal Description Demonstration at Guggenheim: Krantz

Odličen prikaz verbalnega opisovanja kipa ameriškega kiparja Johna Chamberlaina (1927–2011) Ultima Thule posnetega v letu 2012 v Guggenheim muzeju v NY.
Nekaj opornih točk:
- kje smo trenutno v muzeju
- naslov kipa
- iz česa je, kako je nastal
- oblika kipa
- kako s svojim telesom to prikažemo
- ponazoritev z drugimi pripomočki, kako nastane nekaj takega (mečkanje cigaretnih škatel ali pa pločevink)
- vključitev opazovalcev (kako ga drugi vidijo)
- pogled iz drugačne pozicije (kar je pri kipu pomembna informacija, saj ga lahko gledamo okoli in okoli).

Notes on Blindness

Že pred časom sem brala knjigo neurologa Oliverja Sacksa, kjer med drugim tudi omenja izkušnje Johna Hulla, ki je pri 48 letih, leta 1983, postal popolnoma slep. Hull je bil profesor religije v Angliji in je že v najstniških letih zgubil vid na eno oko. V triletnem audio spremljanju svoje slepote prehaja iz žalosti kaj je izgubil v veselje po odkrivanju novih lepot. Sacks je bral njegov dnevnik z naslovom Touching the Rock. Mi pa si bomo lahko kmalu ogledali (tudi z anleško audiodeskripcijo), igrani/dokumentarni film, posnet z njegovimi originalnimi audio posnetki. Režiserja Peter Middleton, James Spinney letos predstavljata svoj film Notes on Blindness v kategoriji kratkih dokumentarnih filmov na Sundance festivalu konec januarja.
Delček tega poetičenega filma si lahko pogledate in preberete ozadje nastajanja na naslednji povezavi (preizkusite se mogoče najprej z audiodeskripcijo):
http://www.nytimes.com/interactive/2014/01/16/opinion/16OpDoc-NotesOnBlindness.html?action=click&contentCollection=Asia%20Pacific&module=MostEmailed&version=Full&region=Marginalia&src=me&pgtype=article

DVD Gremo mi po svoje

DVD Gremo mi po svoje z audiodeskripcijo (komentarjem za slepe oz slabovidne) je naprodaj v vseh večjih (tehničnih) trgovinah v Sloveniji, zagotovo bi ga morali imeti v trgovinah Big Bang.
Če bi imeli težave pri nakupu, se lahko obrnete tudi nawww.emotionfilm.si
in vam (oz komurkoli že potrebno) lahko prodamo potrebno šetvilo izvodov po povzetju oz plačilu računa.

Samorastniki z avdiodeskripcijo

Televizija Slovenije bo v ponedeljek, 25. junija 2012,  predvajala film Samorastniki. Film bo predvajan na 1. programu ob 20. uri, ter sočasno na 3. programu TVS z zvočnim opisom za slepe in slabovidne.

O filmu nekoliko drugače

Komentar

V torek, 15. novembra, sem bila v Cankarjevem domu v okviru Liffe na okrogli mizi z naslovom O filmu nekoliko drugače: Filmi, prilagojeni za gluhe in naglušne ter slepe in slabovidne gledalke in gledalce.

Bilo nas je kakih 25 poslušalcev (študenti tiflopedagogike, Wraber, Šprohar, But in nič gluhih (pa tolmačica v pripravljenosti!). Med poslušalci je bila le Tina Grošelj, urednica Prisluhnimo tišini, ki je na koncu tudi javno pohvalila svojo oddajo).

Marko Prpič (takrat pomočnik generalnega direktorja RTV Slovenija za sistemske zadeve, kolovodja prilagajanja z zelo visokimi merili. Pravijo, da smo zelo blizu vrhu po kakovosti, ne pa seveda po kvantiteti) je najprej predstavil trud RTVSLO na tem področju. Zakon o medijih, ki je bil sprejet leta 2001, govori o podpiranju programskih vsebin namenjenih slepim in gluhonemim v njim prilagojenih tehnikah. RTVSLO pa je samoiniciativno že v 80h začela z oddajami za gluhe. Letos so prvič prilagodili oddajo z barvnimi podnapisi (bela za voditeljico, barve za goste – dosegljivo preko teleteksa str. 771). Leta 2000 so prilagodili Prešernovo nadaljevanko za slepe z avdio-deskripcijo (a-d) preko hkratnega poslušanja radia. Nato je sledil Petelinji zajtrk. Pri tej a-d, ki se predvaja na radiu (tako kot v Italiji) se lahko zgodi, da ima tudi do 3 – 4s zamika. Letos pa je prvič izšel tudi DVD Gremo mi po svoje z možnostjo a-d. Predvajan pa je bil tudi po televiziji, vzporedno kot možnost izbire na RTV3 z a-d (torej ne več po radiu). V VB Zakon zahteva podnapise na 90% informacijskih programov. A-d pa je možen le naročnikom digitalnih servisov. Na tak način želijo prilagoditi vsaj 10% programov.

Jože Vogrinc, predavatelj sociologije kulture na FF, je omenil meni priljubljeno temo poseganja v avtorjevo delo in celovitost umetniškega filma. Režiser filma, Miha Hočevar, je povedal, da sicer lažje gleda a-d tujega filma kot svojega in da bi rad opomnil, da če nekoga kličejo Zaspan'c, potem naj o njem tudi opisovalci tako govorijo (in ne Zaspanec). Če je kdo kdaj gledal naš film s podnapisi, je lahko opazil do kakih razlik pride, verjetno tudi zaradi upoštevanja knjižnega jezika.

Predstavila sta se še Miša Molk, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev in Janez Lombergar, direktor RTVSLO, ki se zavedata težav poslušalcev/gledalcev s posebnimi potrebami.

Sandra Bašič Hrvatin, strokovnjakinja za področje medijev, se je dotaknila tega, da je RTVSLO javna televizija, da preštevanje glasov gledalcev ne bi smelo biti merilo, da se manjšin ne prešteva in da smo na koncu koncev vsi ljudje s pp. Marko Prpič tudi razmišlja, da je gledanje filma z a-d na 3 kanalu segregacija, a je vsaj korak naprej. Želel bi, da bi vsi slovenski filmi, izdani na DVDju, imeli te opcije. Hkrati bi bilo potrebno zahtevati, da bi vsi filmi, ki so posneti s pomočjo javnega denarja, omogočali prilagajanje pp. Nekaj podobnega pa si na drugem koncu želimo tudi pri prilagajanju knjig slepim in slabovidnim. Mnenja o primernosti a-d prilagajanja so si različna tako pri slepih, slabovidnih kot pri strokovnjakih, ki se s tem ukvarjajo. Sprašujejo se, če je opisa preveč ali premalo, a vsa ta neskladja na koncu koncev vodijo tudi do razvoja. Wraber je poudaril, da je odziv slepih in slabovidnih slab tudi zaradi dolgih let osame. Verjetno se slepi po tihem bojijo, da bo odvzeto še to, če se ne bodo odzivali (gluhim se zgleda ni več potrebno odzivati).

Mogoče preveč poenostavljam, vendar se mi zdi digitalizacija programa odlična priložnost za izenačevanje pravic. Tako kot si lahko dodaš podnapise na filmu, ki ga gledaš preko računalnika, tako bi moralo biti pri digitaliziranih podatkih na televiziji. Edina težava so podnapisi za slabovidne. Le-ti namreč v povečani obliki ne omogočajo ogled filma in potujejo prehitro. Ne preostane nam nič drugega, kot da ostanemo zdravi in postanemo multilingualni.

Zaključim pa s Prpičevimi besedami: »Kaj vse bi še lahko naredil, če bi imel obe roki.« (malo mu jih manjka)