Čriček na ognjišču : pravljica o domu

Črička na ognjišču je napisal Charles Dickens. Objavljen je bil v knjigi z naslovom Božični duh : izbrane božične pripovedi. Knjigo je prevedel Branko Gradišnik, izdala pa jo je DZS leta 1994. Mislim, da sem jo v celoti prebrala šele lansko leto, čeprav sem si jo kot ljubiteljica Dickensa kupila že takoj po izidu. To pa je težava nakupov knjig pri meni, če si jih kupim si dam čas za branjae v neskončnost. Knjižnica pa to malo pohitri.
Ko sem jo prebrala, smo nato z otroki pregledali vse Božične zgodbe, kar smo jih našli na spletu. Ta zgodba pa je povezana s slepoto in z očetovo željo, da prikaže slepi hčerki svet drugačen kot je v resnici bil. Odlomek je vzet iz konca pravljice, zato tisti, ki bi jo želeli prebrati ne da bi vedeli kaj se zgodi nehajte brati in hop v knjižnico po knjigo.
Drugače pa ta odlomek lahko jemljete tudi kot razmislek kako delati audiodeskripcijo.

Pa vesele praznike vsem!

Naslovnica knjige Božični duh Charlsa Dickensa

Spodnji odlomek je iz str. 264-267

Caleb je Berthin oče, Bertha je slepa deklica, Mary, ki jo kličejo Pika, pa je njuna prijateljica

»Vse vas poznam,« je rekla Bertha, »bolje, kakor pa si mislite. Ampak nikogar pa ne tako dobro kot njo. Še celo vas ne, oče. Sama nisem niti do polovice tako resnicoljubna in iskrena, kakor pa je ona. Če bi se mi v tem hipu povrnil vid, pa ne bi nihče niti črhnil, bi jo vseeno prepoznala v celi množici! Sestra mi je!«

»Bertha, draga moja!« je rekel Caleb, »Nekaj mi teži misli, kar bi ti rad povedal, dokler smo še sami. Lepo me poslušaj! Izpovedati se ti moram, draga moja.«

»Izpovedati, oče?«

»Zablodil sem od resnice in se izgubil, otrok moj,« je rekel Caleb in zbeganost na njegovem obrazu je klicala sočutje. »Zablodil sem od resnice, ker sem hotel biti prizanesljiv do tebe – bil pa sem neusmiljen.«

Obrnila je proti njemu osupli obraz in ponovila: »Neusmiljeni!«

»Preostro se obsoja, Bertha,« je rekla Pika. »Kmalu boš tudi ti rekla tako. Prva boš, ki mu boš to povedala.«

»On, pa neusmiljen z mano?« je zaklicala Bertha z nejevernim nasmeškom.

»Ne da bi bil nameraval, otrok moj,« je rekel Caleb. »Ampak takšen sem bil, pa čeprav vse do včeraj tega nisem niti zaslutil. Moja draga slepa hči, prisluhni mi in odpusti mi! Svet, v katerem živiš, ti moje srčece, ni takšen, kakršnega sem ti prikazoval. Oči, na katere si se zanašala, so te goljufale.«

Še vedno je obračala k njemu svoj prepadli obraz, vendar pa se je odmaknila in se tesneje oprijela prijateljice.

»Tvoja cesta v življenje je bila razdrapana, ubožica moja,« je rekel Caleb, »in hotel sem jo zgladiti zate. Zamenjaval sem eno z drugim, spreminjal značaje ljudi, si izmislil marsikaj, česar sploh bilo ni, da bi te le osrečil. Prikrival sem ti, slepil sem te, Bog mi odpusti, in te obdajal z izmislicami!«

»Ampak živi ljudje pač niso izmislice!« je naglo rekla in prebledela kot stena, še vedno odmaknjena. »Ljudi ne morete spreminjati!«

»Jaz sem to počel, Bertha,« je rekel Caleb. »Je nekdo, ki ga poznaš, golobica moja –«

»Oh, oče! zakaj pravite, da koga poznam?« je odgovorila z bridkim očitanjem v glasu. »Kaj in koga pa jaz sploh poznam! Jaz, ki nimam nikogar, da bi me vodil! Jaz, ki sem taka nesrečna slepka.«

V srčni bolečini je stegnila predse roke, kakor da bi tipala svojo pot; potem si je z njimi kar se da klavrno in žalostno pokrila obraz.

»Danes se bo poročil,« je rekel Caleb, »trd, skopuški izžemalec. Dolga leta nama je bil, draga moja, hud gospodar. Grd je tako po videzu kot po čudi. Vedno hladen, vedno brezčuten. Prav v ničemer ni takšen, kakršnega sem ti slikal, otrok moj. Prav v ničemer ne.«

»Oh, počemu,« je zaklicala slepica v, kakor je kazalo, skoraj neznosnih mukah, »počemu neki ste počeli to! Počemu neki ste mi najprej napolnili srce, potem pa segli vanj kakor sama Smrt in mi iztrgali iz njega tiste, ki jih ljubim! Oh, nebesa, kako sem slepa! Kako nebogljena in sama!«

Njen strti oče je pobesil glavo in ni znal odgovoriti drugače kot s svojim kesom in žalostjo.

Le kratek čas se je utapljala v to strastno obžalovanje, potem pa je začel čirikati čriček na ognjišču, in od vseh ga je slišala samo ona. Čirikal ni veselo, ampak tiho, šibko in tožeče. Slišalo se je tako žalostno, da so ji potekle solze; in ko se je za njenim hrbtom prikazala Navzočnost, ki je bila vso noč ob razvozniku, in je pokazala na njenega očeta, so se ji usule kakor dež.

Kmalu je bolj razločno slišala čričkov glas in kljub slepoti se je zavedela Navzočnosti, ki je lebdela nad očetom.

»Mary,« je rekla slepica, »povej mi, kakšen je moj dom. Kakšen je v resnici.«

»Revno domovanje je to, Bertha; zares zelo revno in golo. Naslednjo zimo bo hiša le težko zadržala veter in dež zunaj. Pred vetrom je zavarovana prav tako zanikrno, Bertha,« je s tihim, jasnim glasom nadaljevala Pika, »kakor tvoj ubogi oče v svojem plašču iz vrečevine. «

Slepica se je v silni vznemirjenosti vzdignila in popeljala razvoznikovo ženo vstran.

»Tista darila, ki sem jih tako skrbno varovala; ki so prihajala malone, kakor sem si jih zaželela, in ki so mi bila tako ljuba,« je rekla z drgetom, »odkod so prihajala? Si jih pošiljala ti?«

»Ne.«

»Kdo torej?«

Pika je videla, da že ve, in je molčala. Slepica si je znova prekrila obraz. A zdaj nekako drugače .

»Ljuba Mary, samo hipec. En sam? Še več jih bo. Po tihem mi govori. Ti si iskrena, vem. Zdajle me ne bi slepila, kajne da ne?«

»Ne, Bertha, res ne!«

»Ne, prepričana sem, da me ne bi. Preveč se ti smilim. Mary, ozri se čez sobo tja, kjer sva še pravkar sedeli – kjer sedi moj oče – moj oče, tako sočuten in ljubeč z mano – in mi povej, kaj vidiš.«

»Vidim,« je rekla Pika, ki jo je dobro razumela, »starca, ki sedi v naslanjaču in se žalobno naslanja vznak, obraz pa mu počiva na njegovi dlani. Kakor da bi bil potreben tolažbe svojega otroka, Bertha.«

»Da, da. Dobil jo bo. Nadaljuj.«

»Star mož je, zdelan od skrbi in garanja. Mršav, potrt, tuhtajoč sivolasec. Vidim ga zdajle, sključenega, ko sedi kot kup nesreče, ne da bi si še prizadeval. Ampak Bertha, velikokrat poprej sem ga videla, ko si je vselej na vse mogoče načine prizadeval doseči en sam svet cilj. In častim njegovo sivo glavo in ga blagoslavljam!«

Slepo dekle se ji je iztrgalo; vrglo se je pred njim na kolena in priželo njegovo sivo glavo k svojim nedrjem.

»Vid se mi je povrnil. Vidim!« je zaklicala. »Bila sem slepa, zdaj pa so se mi oči odprle. Sploh ga nisem poznala! Če pomislim, da bi utegnila umreti, ne da bi bila kdaj zares uzrla očeta, ki je tako ljubeč do mene!«

Calebovega čustva ni bilo mogoče izraziti z besedami.

»Na tem svetu ni plemenite duše,« je vzkliknilo slepo dekle in ga še kar objemalo, »ki bi jo tako srčno ljubila in tako vdano častila, kakor pa je tale! Bolj ko ste sivi in bolj ko ste zdelani, oče, ljubši ste mi! Naj nikar ne govorijo več, da sem slepa. Na njegovem obrazu je ni gube, na njegovi glavi ga ni lasu, ki bi nanju pozabila v svojih molitvah in zahvalah nebesom!«

Calebu se je posrečilo izreči: »Moja Bertha!«

»In v svoji slepoti sem mu verjela,« je reklo dekle in ga božalo s solzami plemenite ljubezni, »da je tako drugačen! In čeprav je bil dan na dan poleg mene in je vselej tako skrbel zame, se mi še sanjalo ni o tem!«

»Tisti čili, gizdalinski oče v modrem plašču, Bertha,» je rekel ubogi Caleb. »Ni ga več!«

»Ni res,« je odgovorila. »Preljubi oče, ne! Vse je še tukaj – v vas. Oče, ki sem ga tako zelo ljubila; oče, ki ga nisem nikoli ljubila dovolj, pa tega nisem vedela; dobrodelnik, ki sem ga začela častiti in ljubiti, ker je premogel tolikšno sočutje do mene! Vsi ti so tukaj, v vaši osebi. Zame ni mrtev nobeden. Tukaj je duša vsega tistega, kar mi je bilo najbolj ljubo – tukaj, skupaj z zgaranim obličjem in s sivo glavo. In nisem več slepa, oče, nič več ne!«