Ob slovenskem kulturnem prazniku so v v Novem krilu Narodne galerije predstavili zvočno-tipno prilagoditev slike Riharda Jakopiča Zima, ki sta jo v okviru študijskega programa Inkluzija v vzgoji in izobraževanju na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru pripravili Hana Kovač in Barbara Škrubej pod mentorstvom Aksinje Kermauner. Ob predstavitvi je bila razstavljena tudi Jakopičeva slika Zima iz leta 1904, ki sicer trenutno ni na ogled javnosti.
Žal sem vse zapiske izgubila in ostali so mi le fotografski spomini.
Prilagoditev je zelo izvirna. Original (in prilagoditev) prikazuje zasnežen pogled na vaško veduto. Iz spodnjega desnega kota se v sredino levo vije lesena ograja (ki bi jo moje površno oko zelo hitro zamenjalo za pot, šele natančen ogled prilagoditve mi je razjasnil kaj to je). na vsaki strani ograje je golo drevo. Za desnim drevesom vidimo večjo hišo. Za njo pa v nebo štrli zvonik. V zgornjem delu slike je modro nebo, pod njim nekaj hribovja, ki ga skoraj na sredini preseka zgoraj omenjeni zvonik.
Slika je prilagojena na tršem materialu (kot kapa line). Je tretjino manjša kot original. Izdelana je s 3D tiskanimi reliefnimi ploščami, lepljenimi na podlago v kombinaciji z drugimi materiali. Tipala za zvočne senzorje so nalepljena na zadnji del slike. Slika želi zvočno predstaviti tudi impresionizem, v katerem je slika naslikana. Tako to ni običajna audiodeskripcija. Za prostor s tako veliko sljudmi je zvok sicer slabše slišen. Deluje pa ob dotiku s površino (ni čisto natančno vezano na samo polje ki ga reprezentira). Torej, ko se dotakneš snega, slišiš škripanje hoje po njem, ko se dotakneš gozda, slišiš lomljenje vej, ptičje petje, zvonika, zvonenje).
Slika ni namenjena samostojnemu opazovanju, je pa odlično ponazorilo nekega obdobja. Škoda da tudi sama prilagoditev ni v okvirju.
