Seul, Koreja in prilagoditve

Obiskala sem Seul in poleg običajnih vodilnih poti v rumeni barvi, brajevih napisov na postajah so se mi naslednje prilagoditve zdele tudi zanimive. 
 

Zanimiv se mi je zdel tisk brajice na ta rahlo debelejši "paus" papir.

Na tej razstavi so zbirali opise za različne umetniške izdelke. Predvidevam, da bi na tak način lahko dobili kar dobre namige za opis le-teh izdelkov, ki bi potem ob obdelavi avdiodeskriptorja postali zanimivi opisi likovnih del v muzeju.

Zvočno-tipna prilagoditev Jakopičeve Zime

Ob slovenskem kulturnem prazniku so v v Novem krilu Narodne galerije predstavili zvočno-tipno prilagoditev slike Riharda Jakopiča Zima, ki sta jo v okviru študijskega programa Inkluzija v vzgoji in izobraževanju na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru pripravili Hana Kovač in Barbara Škrubej pod mentorstvom Aksinje Kermauner. Ob predstavitvi je bila razstavljena tudi Jakopičeva slika Zima iz leta 1904, ki sicer trenutno ni na ogled javnosti.

Žal sem vse zapiske izgubila in ostali so mi le fotografski spomini.

Prilagoditev je zelo izvirna. Original (in prilagoditev) prikazuje zasnežen pogled na vaško veduto. Iz spodnjega desnega kota se v sredino levo vije lesena ograja (ki bi jo moje površno oko zelo hitro zamenjalo za pot, šele natančen ogled prilagoditve mi je razjasnil kaj to je). na vsaki strani ograje je golo drevo. Za desnim drevesom vidimo večjo hišo. Za njo pa v nebo štrli zvonik. V zgornjem delu slike je modro nebo, pod njim nekaj hribovja, ki ga skoraj na sredini preseka zgoraj omenjeni zvonik. 

Slika je prilagojena na tršem materialu (kot kapa line). Je tretjino manjša kot original. Izdelana je s 3D tiskanimi reliefnimi ploščami, lepljenimi na podlago v kombinaciji z drugimi materiali. Tipala za zvočne senzorje so nalepljena na zadnji del slike. Slika želi zvočno predstaviti tudi impresionizem, v katerem je slika naslikana. Tako to ni običajna audiodeskripcija. Za prostor s tako veliko sljudmi je zvok sicer slabše slišen. Deluje pa ob dotiku s površino (ni čisto natančno vezano na samo polje ki ga reprezentira). Torej, ko se dotakneš snega, slišiš škripanje hoje po njem, ko se dotakneš gozda, slišiš lomljenje vej, ptičje petje, zvonika, zvonenje). 

Slika ni namenjena samostojnemu opazovanju, je pa odlično ponazorilo nekega obdobja. Škoda da tudi sama prilagoditev ni v okvirju.

Avtorske pravice

Urad RS za lastnino je na Krakovskem nasipu v Ljubljani pripravil zanimiv vpogled v avtorsko pravo. Na eni strani panojev so moški izumitelji, na drugi strani so ženske umetnice, kjer s posameznimi odstavki razlagajo, kaj se sme in kaj ne. Na Minki Skaberne je tako podatek ali lahko knjigo predelamo zato, da slepim omogočimo branje? Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah to omogoča, ne vedno pa tega vsi. Prilagoditev ali pretvorba avtorskega dela se lahko naredi ne le za slep in slabovidne, ampak tudi za osebe z drugimi okvarami vida. Pri tem se ne sme dosegati gospodarska korist (kot da bi se lahko).

Prilagajanje digitalnih vsebin

Zadnje čase se srečujem veliko s pravilnim prilagajanjem elektronskih vsebin (za branje z vrstico oz. z bralnikom zaslona). Vsa priporočila izhajajo iz dostopnosti spletnih vsebin za posebne potrebe. Na radiu Prvi so imeli v ponedeljek oddajo Spletna dostopnost. V Centru IRIS izvajajo tudi izobraževanje na to temo. Razlike se pokažejo v tem, kaj prebere bralnik in kaj pokaže vrstica, katere znake pokaže brajeva vrstica (pod vprašajem so tuje črke) in katere črke prebere govorec (če imaš recimo izbrano slovenščino). V mislih pa moramo imeti tudi to, da brajeva vrstica vedno pokaže (tako kot tudi prsti), samo izsek nekega gradiva in zelo počasi prideš do celote. Kako pripraviti tekst, da bo najbolj dosegljiv za osebe z okvaro vida? Toliko še za preštudirat, za preizkusit in vse povsod so le priporočila. Pa še vedno se mi zdi, da so razlike, finese, ki še niso optimalno rešene: kako se naredijo sklici (videč takoj vidi, kako veliko je besedilo sklica, ki je ponavadi spodaj v nogi strani, oseba z okvaro vida tega ne bo mogla oceniti in se že glede dolžine teksta odločiti, ali bo sklic/opombo prebrala ali ne). Za večino prilagoditev pa moraš že kar dosti dobro obvladati Word (označevanje naslovov, podnaslovov, alinej, novih strani).

Making information accessible for all

EPUB Accessibility 1.0

Web Content Accessibility Guidelines (WCAG) 2.0

PDF Accessibility ali https://www.adobe.com/accessibility/pdf/pdf-accessibility-overview.html

Vabilo k sodelovanju pri projektu »Začutiti umetnino«

Z razvijanjem pripomočkov, ki omogočajo bolj celostno spoznavanje likovne umetnosti, smo se ukvarjali že preteklo leto v okviru projekta »Kaj vidimo z očmi, kaj »vidimo« s prsti« (več o tem na https://www.dnevnik.si/1042887955). Zaradi pozitivnega odziva sodelujočih in javnosti ter želje po nadgradnji izdelanih pripomočkov s projektom nadaljujemo in tako potrebujemo pomoč več ljudi, tudi oseb s slepoto ali slabovidnostjo.
Več informacij lahko najdete v vabilu v priponki, na sledeči povezavi pa se nahaja tudi video predstavitev našega dosedanjega dela pri projektu:
http://www.mg-lj.si/si/razstave/3013/rihard-jakopic-pod-drobnogledom

Veseli bomo, če nam boste med predvidoma 19. in 25. junijem pomagali v Moderni galeriji v Ljubljani (Windischerjeva ul. 2) oceniti izdelane pripomočke. Po telefonu se bomo dogovorili za točen termin srečanja, pokličite pa tudi, če imate kakršnokoli vprašanje.

Če želite z nami soustvarjati boljše možnosti za razumevanje umetnosti v prihodnosti, pokličite na 031 574 395 ali pišite na andrejakos.psy(pri)gmail.com

Čriček na ognjišču : pravljica o domu

Črička na ognjišču je napisal Charles Dickens. Objavljen je bil v knjigi z naslovom Božični duh : izbrane božične pripovedi. Knjigo je prevedel Branko Gradišnik, izdala pa jo je DZS leta 1994. Mislim, da sem jo v celoti prebrala šele lansko leto, čeprav sem si jo kot ljubiteljica Dickensa kupila že takoj po izidu. To pa je težava nakupov knjig pri meni, če si jih kupim si dam čas za branjae v neskončnost. Knjižnica pa to malo pohitri.
Ko sem jo prebrala, smo nato z otroki pregledali vse Božične zgodbe, kar smo jih našli na spletu. Ta zgodba pa je povezana s slepoto in z očetovo željo, da prikaže slepi hčerki svet drugačen kot je v resnici bil. Odlomek je vzet iz konca pravljice, zato tisti, ki bi jo želeli prebrati ne da bi vedeli kaj se zgodi nehajte brati in hop v knjižnico po knjigo.
Drugače pa ta odlomek lahko jemljete tudi kot razmislek kako delati audiodeskripcijo.

Pa vesele praznike vsem!

Naslovnica knjige Božični duh Charlsa Dickensa

Spodnji odlomek je iz str. 264-267

Caleb je Berthin oče, Bertha je slepa deklica, Mary, ki jo kličejo Pika, pa je njuna prijateljica

»Vse vas poznam,« je rekla Bertha, »bolje, kakor pa si mislite. Ampak nikogar pa ne tako dobro kot njo. Še celo vas ne, oče. Sama nisem niti do polovice tako resnicoljubna in iskrena, kakor pa je ona. Če bi se mi v tem hipu povrnil vid, pa ne bi nihče niti črhnil, bi jo vseeno prepoznala v celi množici! Sestra mi je!«

»Bertha, draga moja!« je rekel Caleb, »Nekaj mi teži misli, kar bi ti rad povedal, dokler smo še sami. Lepo me poslušaj! Izpovedati se ti moram, draga moja.«

»Izpovedati, oče?«

»Zablodil sem od resnice in se izgubil, otrok moj,« je rekel Caleb in zbeganost na njegovem obrazu je klicala sočutje. »Zablodil sem od resnice, ker sem hotel biti prizanesljiv do tebe – bil pa sem neusmiljen.«

Obrnila je proti njemu osupli obraz in ponovila: »Neusmiljeni!«

»Preostro se obsoja, Bertha,« je rekla Pika. »Kmalu boš tudi ti rekla tako. Prva boš, ki mu boš to povedala.«

»On, pa neusmiljen z mano?« je zaklicala Bertha z nejevernim nasmeškom.

»Ne da bi bil nameraval, otrok moj,« je rekel Caleb. »Ampak takšen sem bil, pa čeprav vse do včeraj tega nisem niti zaslutil. Moja draga slepa hči, prisluhni mi in odpusti mi! Svet, v katerem živiš, ti moje srčece, ni takšen, kakršnega sem ti prikazoval. Oči, na katere si se zanašala, so te goljufale.«

Še vedno je obračala k njemu svoj prepadli obraz, vendar pa se je odmaknila in se tesneje oprijela prijateljice.

»Tvoja cesta v življenje je bila razdrapana, ubožica moja,« je rekel Caleb, »in hotel sem jo zgladiti zate. Zamenjaval sem eno z drugim, spreminjal značaje ljudi, si izmislil marsikaj, česar sploh bilo ni, da bi te le osrečil. Prikrival sem ti, slepil sem te, Bog mi odpusti, in te obdajal z izmislicami!«

»Ampak živi ljudje pač niso izmislice!« je naglo rekla in prebledela kot stena, še vedno odmaknjena. »Ljudi ne morete spreminjati!«

»Jaz sem to počel, Bertha,« je rekel Caleb. »Je nekdo, ki ga poznaš, golobica moja –«

»Oh, oče! zakaj pravite, da koga poznam?« je odgovorila z bridkim očitanjem v glasu. »Kaj in koga pa jaz sploh poznam! Jaz, ki nimam nikogar, da bi me vodil! Jaz, ki sem taka nesrečna slepka.«

V srčni bolečini je stegnila predse roke, kakor da bi tipala svojo pot; potem si je z njimi kar se da klavrno in žalostno pokrila obraz.

»Danes se bo poročil,« je rekel Caleb, »trd, skopuški izžemalec. Dolga leta nama je bil, draga moja, hud gospodar. Grd je tako po videzu kot po čudi. Vedno hladen, vedno brezčuten. Prav v ničemer ni takšen, kakršnega sem ti slikal, otrok moj. Prav v ničemer ne.«

»Oh, počemu,« je zaklicala slepica v, kakor je kazalo, skoraj neznosnih mukah, »počemu neki ste počeli to! Počemu neki ste mi najprej napolnili srce, potem pa segli vanj kakor sama Smrt in mi iztrgali iz njega tiste, ki jih ljubim! Oh, nebesa, kako sem slepa! Kako nebogljena in sama!«

Njen strti oče je pobesil glavo in ni znal odgovoriti drugače kot s svojim kesom in žalostjo.

Le kratek čas se je utapljala v to strastno obžalovanje, potem pa je začel čirikati čriček na ognjišču, in od vseh ga je slišala samo ona. Čirikal ni veselo, ampak tiho, šibko in tožeče. Slišalo se je tako žalostno, da so ji potekle solze; in ko se je za njenim hrbtom prikazala Navzočnost, ki je bila vso noč ob razvozniku, in je pokazala na njenega očeta, so se ji usule kakor dež.

Kmalu je bolj razločno slišala čričkov glas in kljub slepoti se je zavedela Navzočnosti, ki je lebdela nad očetom.

»Mary,« je rekla slepica, »povej mi, kakšen je moj dom. Kakšen je v resnici.«

»Revno domovanje je to, Bertha; zares zelo revno in golo. Naslednjo zimo bo hiša le težko zadržala veter in dež zunaj. Pred vetrom je zavarovana prav tako zanikrno, Bertha,« je s tihim, jasnim glasom nadaljevala Pika, »kakor tvoj ubogi oče v svojem plašču iz vrečevine. «

Slepica se je v silni vznemirjenosti vzdignila in popeljala razvoznikovo ženo vstran.

»Tista darila, ki sem jih tako skrbno varovala; ki so prihajala malone, kakor sem si jih zaželela, in ki so mi bila tako ljuba,« je rekla z drgetom, »odkod so prihajala? Si jih pošiljala ti?«

»Ne.«

»Kdo torej?«

Pika je videla, da že ve, in je molčala. Slepica si je znova prekrila obraz. A zdaj nekako drugače .

»Ljuba Mary, samo hipec. En sam? Še več jih bo. Po tihem mi govori. Ti si iskrena, vem. Zdajle me ne bi slepila, kajne da ne?«

»Ne, Bertha, res ne!«

»Ne, prepričana sem, da me ne bi. Preveč se ti smilim. Mary, ozri se čez sobo tja, kjer sva še pravkar sedeli – kjer sedi moj oče – moj oče, tako sočuten in ljubeč z mano – in mi povej, kaj vidiš.«

»Vidim,« je rekla Pika, ki jo je dobro razumela, »starca, ki sedi v naslanjaču in se žalobno naslanja vznak, obraz pa mu počiva na njegovi dlani. Kakor da bi bil potreben tolažbe svojega otroka, Bertha.«

»Da, da. Dobil jo bo. Nadaljuj.«

»Star mož je, zdelan od skrbi in garanja. Mršav, potrt, tuhtajoč sivolasec. Vidim ga zdajle, sključenega, ko sedi kot kup nesreče, ne da bi si še prizadeval. Ampak Bertha, velikokrat poprej sem ga videla, ko si je vselej na vse mogoče načine prizadeval doseči en sam svet cilj. In častim njegovo sivo glavo in ga blagoslavljam!«

Slepo dekle se ji je iztrgalo; vrglo se je pred njim na kolena in priželo njegovo sivo glavo k svojim nedrjem.

»Vid se mi je povrnil. Vidim!« je zaklicala. »Bila sem slepa, zdaj pa so se mi oči odprle. Sploh ga nisem poznala! Če pomislim, da bi utegnila umreti, ne da bi bila kdaj zares uzrla očeta, ki je tako ljubeč do mene!«

Calebovega čustva ni bilo mogoče izraziti z besedami.

»Na tem svetu ni plemenite duše,« je vzkliknilo slepo dekle in ga še kar objemalo, »ki bi jo tako srčno ljubila in tako vdano častila, kakor pa je tale! Bolj ko ste sivi in bolj ko ste zdelani, oče, ljubši ste mi! Naj nikar ne govorijo več, da sem slepa. Na njegovem obrazu je ni gube, na njegovi glavi ga ni lasu, ki bi nanju pozabila v svojih molitvah in zahvalah nebesom!«

Calebu se je posrečilo izreči: »Moja Bertha!«

»In v svoji slepoti sem mu verjela,« je reklo dekle in ga božalo s solzami plemenite ljubezni, »da je tako drugačen! In čeprav je bil dan na dan poleg mene in je vselej tako skrbel zame, se mi še sanjalo ni o tem!«

»Tisti čili, gizdalinski oče v modrem plašču, Bertha,» je rekel ubogi Caleb. »Ni ga več!«

»Ni res,« je odgovorila. »Preljubi oče, ne! Vse je še tukaj – v vas. Oče, ki sem ga tako zelo ljubila; oče, ki ga nisem nikoli ljubila dovolj, pa tega nisem vedela; dobrodelnik, ki sem ga začela častiti in ljubiti, ker je premogel tolikšno sočutje do mene! Vsi ti so tukaj, v vaši osebi. Zame ni mrtev nobeden. Tukaj je duša vsega tistega, kar mi je bilo najbolj ljubo – tukaj, skupaj z zgaranim obličjem in s sivo glavo. In nisem več slepa, oče, nič več ne!«

Muzej Omero v Italiji

Muzej Omero v Italiji, Anconi, se imenuje tudi Dotakni se umetnosti z vsemi čutili. Predstavljajo ga kot tridimenzionalna umetnostno-zgodovinska enciklopedija. Vsebuje kopije od grške umetnosti do Michelangela, Canove ter originale skulpture Giorgio de Chirica, Marino Marinija, Arturo Martini, Francesco Messina.
Trenutno je razstava, ki povezuje misli, filozofijo Marie Montessori in italijanskega umetnika Bruno Munarija.

Please Touch the Art

Please Touch the Art from Cantor Fine Art on Vimeo.
Andrew Myers je umetnik, ki svoje slike "vijači". Na eni izmed njegovih razstav, ga je slepa oseba prosila, če jih lahko potipa. In nato je začel raziskovati področje tipanja in muzeje. Vse povsod so napisi: Prosimo ne tipajte. Za snemanje dokumentarca se je nato povezal z George Wurtzel, ki je slep umetnik in učitelj v Enchanted Hills kampu.

Dunaj in prilagoditve za slepe

Nekaj časa sem poleti preživela na Dunaju in bila po podzavestni službeni dolžnosti pozorna tudi na prilagoditve. Glede na to, da smo bili vsak dan v drugem muzeju po več ur, bi rekla, da jih je zelo malo glede na ponudbo. Verjetno jih je več (upam), če se najaviš za kakšno vodstvo. Največ sem jih našla na stalnih razstavah v Kunsthistorisches Museum in na Belvederju. Dokaj logično, kajne.
Tu so prikazi iz KHM:
Rafael Madona s travnika

Tipni prikaz Rafaelove slike 

Originalna slika Madona na travniku

Sponzorji

Naslednja slika je Brueglova: Boj med karnevalom in postnim časom

Podnapisi pod sliko

Prikaz kompozicije in nekaj objektov s pomočjo reliefnega tiska, barv

Bruegel

naslednja je Portret dvornega norčka Gonelle Jeana Fouqueta:

Sam norček

Relief slike

Sponzorji

Podnapisi

Iz Tehničnega muzeja imam fotografijo enega starega brajevega stroja:

Ceste in pločniki so tam kjer je več "ferkerja" prepredeni z vodilnimi linijami... in nič drugega. Ni bunkic.

Pločnik in prehod za pešce... zvočni signali so na semaforju

Tale primer pa je iz Belvederja:

Zelo nizek relief brez različnih struktur se mi zdi

Družina Egona Schielea

 No, ni v resnici njegova družina, ker mu je žena umrla za gripo ko je bila noseča, on pa tri dni za njo. Zanimivost slike je bolj v tem, da vsaka figura na njej gleda v svojo smer. Verjetno je to razloženo na brajevem zapisu, ki je pod sliko v enem predalu.

Podnapisi

Imajo pa tudi pomanjšane kipe iz mesta, mogoče jih uporabijo, če bi prišla kakšna slepa oseba. Drugače se seveda ne sme dotikat. Bi bilo potrebno tudi za Ljubljano naredit. Prešerna se recimo sploh ne da dotaknit...

Caspar von Zumbusch Cesarica Marija Tereza, 1894

Anton Dominik von Fernkorn Nadvojvoda Karl z zastavo

Zaključek? Hmm, zdaj ko dam vse skupaj, se mi zdi kar malo za vse kar imajo pokazat. A seveda, človek bi moral it na kakšno vodstvo za slepe... nisem jih pa videla kje reklamirat.

Plani prilagajanja učbenikov omenjeni na MIZŠ

Minister Pikalo o proračunu za prilagojene učbenike, učbeniških skladov...

Kaj vidimo z očmi, kaj 'vidimo' s prsti?

V četrtek, 23. maja, je bila predstavitev projekta Kaj vidimo z očmi, kaj 'vidimo' s prsti? Študenti in mentorice sodelujočih ustanov (ALUO, psiholofi FF, NTF, PeF) ter seveda MG-MSUM, so predstavili projekt ŠIPK. V okviru tega projekta so prilagodili za slepe tri slike na tri načine ter preverili čas, ceno in končno uporabnost prilagoditev. Sodelovali so tudi z g. Bavčarjem. Prilagoditve so bile sledeče: izsek slike študentke slikarstva, slike Gojmira Antona Kosa ter izsek slike Gabriela Stupice, ki sta že sama po sebi reliefna so prilagodili z isto tehniko kot original (na cca.25 x 25 cm velik podokvir), nato z današnjimi zmožnostmi ter v tehniki 3D tiska in barvnega printa. Sodelovali so tudi s kolonijo v Naklem, se spoznali s slabovidno slikarko, ki jim je tudi svetovala. Manjšo skupino slepih ter videčih s prevezami so nato spraševali, kaj jim je ljubše in prišli do naslednjih ugotovitev:
- to je šele začetek, moja ugotovitev s pomočjo pogovorov kasneje pa je: projekt verjetno ne bo dovolil nadaljevanja, prav tako pa MG-MSUM nima dovolj zaposlenih konservatorjev (niti ne vem kako se temu poklicu reče) - skratka imajo le enega zaposlenega za prilagajanje, popravljanje... v primerjavi z drugimi javnimi ustanovami (NG cca. 4, NM pa cca.10, če ne celo več).
- za slepe je pomemben relief, zato akril ni bil optimalna rešitev, ker se splošči, ko se posuši, olje je bil v Kosovem primeru zelo dober nadomestek, dišal je prav, relief se je ohranil, 3D tisk je bil pri Stupici najboljši relief, gladko je tekel pod prsti
- najdražja izvedba je bila prilagoditev tako kot v originalu, če ne štejemo seveda nakupa orto dobrega 3D tiskalnika, ki se z našim Centraškim lahko primerja za eno dodano nulo pri vrednosti... če me razumete. Njihov 3D tisk je odličen. Naš tisk je hrapav, njihov dobi gladko površino.
- časovno zahtevajo vse kopije veliko, saj študentje niso zverzirani (kdo pa bi bil) v potezi posameznega avtorja, zato so naredili ogromno slik, da so dobili najboljšo (in pri tej nato računali ure), NTF
- pri barvah so pa malo pozabili, da večina slepih tudi še kaj vidi ter da je pomembno večjo površino včasih vsaj z rastrom obdelat, da dobimo razliko med pahljačo in ozadjem. Tu jih je Bavčar tudi opozoril, da bi lahko dodali šrafuro. Jaz bi dodala tudi še samo pahljačo. G. Bavčar bi dodal tudi kredo, da se pokaže kako je narejen grund (če sem prav razumela). Pri Kosu je bil barvni print tisk slab, pri Stupici dober.
- Ugovotili so, da je pomemben opis slike,
- ugotovili, da je pomembno medresorsko sodelovanje,
- ugotovili so, da so pomembni različni prikazi...

Prilagoditve se mi zdijo dober pokazatelj, v katero smer je potrebno it. Menim, da imajo nekateri še vedno zelo romantičen odnos do slepote. Ena prilagoditev je bila popolnoma bela, ena popolnoma črna. Prikaz izseka slike v originalnem načinu slikanja se mi zdi dobra rešitev, da se osebam z okvaro vida prikaže način kakšnoje platno, kako je napeto, s čim je naslikano, ali diši (da se vsa čutila uproabi). Se pa mora ta način nujno kombinirati tudi z drugimi, nekim reliefnim prikazom, ki upošteva barve in jih celo malo poudari, šrafira (kar pomeni, da potem to vizualno ni enako sliki, ki jo gledamo). Verjetno bi bilo potrebno sodelovat s kustosi, umetnostnimi zgodovinarji, ki bi povedali kaj so značilnosti slikarja, njegovega dela, ozadje slike, kar potem naredi delo zanimivo in iz tega lahko izhajamo pri iskanju predmetov, ki so nam v pomoč pri opisovanju slike.
Pomembno se mi zdi tudi, da pri takih projektih predvidijo nekakšno denarno nagradivo za vse, ki testirajo.

Zvočni podnapisi in zvočni opisi na dodatnem zvočnem kanalu

Na Televiziji Slovenija tujejezične vsebine podnaslavljajo. Podnaslovi pa niso dostopni vsem osebam z okvaro vida, osebam z motnjami branja in tudi drugim, ki ne zmorejo prebrati podnapisov. Prizadevajo si, da bi omogočili dostopnost do njihovih vsebin vsem gledalcem, zato so uvedli novo storitev zvočnih podnapisov in zvočnih opisov na dodatnem zvočnem kanalu.

Kaj je dodatni zvočni kanal?

Dodatni zvočni kanal je kanal, ki si ga v TV sprejemniku vključimo namesto osnovnega jezika. Na dodatnem zvočnem kanalu so v izbranih oddajah originalnemu zvoku oziroma osnovnemu zvoku sočasno dodani zvočni podnapisi ali zvočni opisi. Storitev je namenjena predvsem uporabnikom z okvaro vida. Kadar zvočni podnapisi ali zvočni opisi niso na voljo, je zvok na dodatnem zvočnem kanalu enak kot na osnovnem.

Kaj omogoča dodatni zvočni kanal?

Dodatni zvočni kanal omogoča kakovostno spremljanje televizijskih vsebin slepim in slabovidnim uporabnikom in vsem drugim z motnjami branja. Zvočni podnapisi omogočajo sledenje tujejezičnim delom programa. Podnapisi v sliki se s pomočjo sinteze govora predvajajo zvočno.  Zvočni opis je prevod slike v besedo.
Pripovedovalec med premori, se pravi v prazninah med dialogi ali originalno pripovedjo, opisuje, kaj se dogaja v sliki. V zvočnem opisu so v besedo prenesene vizualne podobe oziroma dogajanje v sliki, ki je ključno za celostno dojemanje vsebine ali poteka zgodbe določenega avdiovizualnega dela.

Katere televizijske vsebine so opremljene z dodatnimi zvočnimi prilagoditvami?

V prvi fazi so z zvočnimi podnapisi opremljeni tujejezični pogovori in prispevki dnevnoinformativnih oddaj, med katere sodijo: Poročila, Prvi dnevnik, Poročila ob petih, Dnevnik in Odmevi, Studio 3 in nekatere druge. Z zvočnimi opisi so opremljene izbrane dokumentarne in igrane oddaje slovenske produkcije, ki so primerne za zvočno opisovanje. To pomeni, da imajo dovolj prekinitev v originalnem besedilu, ki jih je mogoče zapolniti z zvočnim opisom dogajanja v sliki.
V drugi fazi načrtujejo z zvočnimi podnapisi opremiti tudi dokumentarne in igrane oddaje ali filme tuje produkcije ter tiste dokumentarne in igrane oddaje ali filme slovenske produkcije, ki vsebujejo podnaslovljene tujejezične dele, za katere bodo za te namene predhodno uspeli pridobiti potrebne avtorske pravice.

Na katerih programih si je mogoče vključiti dodatni zvočni kanal?

TV Slovenija zagotavlja dodatni zvočni kanal na programih SLO 1, SLO 2 in SLO 3 tako na DVB-T mreži kot na spletu (MMC). Prav tako ga posredujejo vsem ponudnikom kabelskih in IP sistemov, da ga lahko posredujejo gledalcem.

Navodila za nastavitev dodatnega zvočnega kanala

Dodatni zvočni kanal, na katerem podnapise v izbranih dnevnoinformativnih oddajah bere govorna sinteza in na katerem so predvajanji zvočni opisi izbranih del, si lahko nastavite v jezikovnem meniju vašega TV sprejemnika. Za točne usmeritve si preberite navodila na spletni strani
www.rtvslo.si/dostopno/navodila.
V primeru težav se obrnite na svojega operaterja televizijskih programov oziroma pokličite na brezplačno telefonsko številko  080 28 68 klicnega centra TV Slovenija. 

Prirodoslovni muzej

Prva nedelja v mesecu nas je povabila na brezplačen ogled kar nekaj razstavnih prostorov, med drugimi tudi Prirodoslovni  muzej v Ljubljani. vesela sem bila, da smo lahko zopet težkali mamutov zob ter da so pri diorami pripravili nekaj nazornih prikazov, zakaj ima kdo kakšen kljun, zakaj so zobje takšni kot so, kje imajo oči napadalci, kje tisti, ki se bolj branijo...

Test epuba na različnih aplikacijah

Na povezavi lahko najdete ocene, kako se EPUB 3 obnaša na večini najbolj popularnih aplikacijah pri branju, dostopnosti ali različnih dodatkih. Tako vam bo mogoče lahžje katero aplikacijo naložiti na tablico, telefon, če berete epub datoteke. Zanimivo pa je tudi za razvijalce, saj na ta način lahko vidijo, kje je še možno napredovati.
12. junija bo v Leipigu sestanek na temo dostopnosti EPUBa, dan kasneje pa Simpozij za lažjo dostopnost, pa mogoče lahko kar podaljšate postanek v tem nemškem mestu.
Če pa že kupujete napravo za brat, se mogoče najprej vprašate, kupiti e-bralnik ali tablico. To vam odgovori naslednja povezava.

Prilagajanje učbenikov v Srbiji

Ravnokar sem našla kar zanimivo reguliranje prilagajanja učbenikov v Srbiji. Vse se rešuje preko 4. člena njihovega Zakona o učbenikih (Učbeniki sa prilagođenim formatom i/ili sadržajem):
http://www.mpn.gov.rs/wp-content/uploads/2015/08/%D0%97%D0%B0%D0%BA%D0%BE%D0%BD-%D0%BE-%D1%83%D1%9F%D0%B1%D0%B5%D0%BD%D0%B8%D1%86%D0%B8%D0%BC%D0%B0.pdf
Če ne berete cirilice, pa govori sledeče:
Učenci z motnjami v razvoju uporabljajo učbenik, ki ima vsebino in/ali format prilagojen njihovim sposobnostim, potrebam.
Učenci z invalidnostjo uporabljajo učbenike, katerih format ali črke so prilagojene njihoveim potrebam.
Način prilagojevanja vsebine in formata učbenikov iz 1. in 2. odstavka tega člena, predpisuje minister odgovoren za izobraževanje.

Kakor so kolegi iz Srbije, ki so nas ravnokar obiskali, obrazložili, to pomeni, da mora založba sama preskrbet prilagoditev, le-to pa naredijo tiflopedagogi oz. drugi strokovnjaki po Pravilniku, ki opredeljuje načine prilagojevanja (in je ravno v teku spremembe).

Irlen sindrom

Gledanje in videnje ima toliko različnih komponent, da se pojavi lahko tudi cela množica načinov gledanja in videnja. Včasih nekatere stvari tako za "prmej" vzamemo za primerne, da sploh ne pomislimo, da bi ena majhna sprememba omogočala lažje gledanje/videnje... branje. Tu ni le disleksija, tu je tudi skotopični sindrom oz. Irlen sindrom, poimenovan po ga. Heleni Irlen, ki ga je raziskovala. Pri tem sindromu lahko že barvna folija pomaga.
Poglejte si tudi članek Katarine Kesič Dimic.

Prilagajanje obstoječih ilustracij/knjig za slepe

Včasih dobiš kakšno knjigo v knjižnico, ki ima malo teksta na strani, ima trde papirje in enostavne ilustracije. In potem lahko v knjigo zalepiš natisnjeno brajico na foliji in se lotiš ilustracij z različnimi tehnologijami.
Tokrat predstavljam tehnologijo, ki se ni obnesla. Delala sem s konturno pasto za steklo (za nalepke delat). Kljub večdnevnemu sušenju, se še vedno sprime s sosednjo stranjo.

Če bi želeli sodelovati pri mednarodnem natečaju za izvirno tipanko, pa kliknite na spodnji povezavi:
http://center-iris.si/povabilo-k-izdelavi-tipank-za-natecaj-2017/
http://center-iris.si/pripravili-smo-priporocila-za-izdelavo-tipne-slikanice/

Warhol muzej in inkluzivnost

Warhol muzej v Pittsburghu, Pennsylvaniji je leta 2016 tudi prilagodil nekaj njegovih del za slepe. V intervijuju o taktilnem prilagajanju so opozorili na to, da tudi videči ne vedo, kako zgleda zadnji del glave Mone Lise ter presenečenje, kako je črtna podoba težje razumljiva osebam z vidno okvaro.
Razvijanje Avdio vodiča 1, kjer opisujejo začetek prilagajanja. Povedo, da so uporabili bluetooth za lokacijsko prižiganje informacij.
Razvijanje Avdio vodiča 3 pogovor s software inžinirjem pri Innovation Studio
Razvijanje Avdio vodiča 4 govori o zgodovini avdiovodičev v muzeju. Prvi je bil leta 2008, nato še en leta 2014 in nato inkluzivni leta 2016. Proces gledanja umetnin je lahko kreativen in aktiven ter pomemben faktor pri kreativnem procesu. S srečevanjem ljudi in vključevanjem v interpretacijo same zbirke, dosežemo vizijo postati aktivna skupnost učečih s spodbujanjem dialoga in izražanjem o umetnosti in sodobnem življenju.
Razvijanje Avdio vodiča 5 je pa zanimiv pogled na pripravo vodiča. Sodelovali s slepo osebo, ki jim je povedala, da bi na razstavo prišla s prijatelji, sorodniki, torej mora avdiovodič omogočati interakcijo slepe osebe s spremljevalci kot tudi samostojno poslušanje vodiča.

Tactile Graphics with a Voice

Universal learning design

Knjiga predstavlja prispevke mednarodne konference v Linzu, ki se je odvijala od 11 do 13 julija 2012. Naša Mateja Jenčič v njej predstavlja LaTeX.
Kar je meni padlo v oči je bil že prvi prispevek na temo dostopnosti. Če govorimo o javnem sektorju, nam je takoj jasno, da ne gre za privatnega in da mora biti javno dostopno. Na začetku so uporabljali word dokumente, zdaj pa vedno več pdf obliko, ki ponovno vzpostavlja vprašanje dostopnosti v ospredje.
Dostopnost (str. 11) je sposobnost uporabnikov, da s pomočjo tehnologije spremenijo slog...
(the ability of consumers to realise an authorial intention through the use of technologies to alter the style of an authorial production.)
kar naj bi bila optimalna prilagoditev (cenovno ugodno razmerje med zagotavljanjem prilagoditev in uporabnostjo le-teh):

• podatkovnih značilnosti
• oblikovanih značilnosti (velikost, font, razdalja med vrsticami, črkami, poravnava)
• barve (ozadje in ospredje, osvetljenost) (str. 12)

kar naj bi bila seveda odgovornost avtorja in ne uporabnika, ki to izvaja v post-produkciji. Poraja se mi tudi vprašanje e-inkluzije. Kje smo tu? O učenju internetne dostopnosti piše članek na str. 183, kjer opisujejo platformo za učenje (str. 185). Ponujajo pa tudi (str. 2018) učenje v okolju Second Life. je to sploh še popularno? O merjenju realne dostopnosti govori članek na str. 191.:
https://www.w3.org/WAI/intro/wcag
Mislim, da bi morali na Zvezi ali pa na Zavodu ponuditi testno skupino ljudi (glej str. 193), ki bi preverjali koliko je kaj prilagojeno. Po moje bi to lahko delali tudi proti plačilu?
Na str. 89 se pojavlja hibridna knjiga, kot digitalni dokument z sinhronizirano multimedijsko vsebino. Tekmuje z Daisy. A ima še videoposnetke in je osnovana kot internetna knjiga.
Ker je to na koncu koncev le knjiga, ki govori o tehnologiji, žal tudi nekateri linki več ne delujejo - jih je tehnologija že povozila? Ali pa druge modne ideje?
Zanimiv se mi zdi prikaz prilagajanja gradiv v Belgiji v e obliko. Od založbe zahtrevajo pdf format in ga v roku petih ur prilagodijo. Uau, če je kdo to kdaj delal, bo vedel, da je to hudo hitro in mi ni jasno, kako jim to uspe. Če mi dobimo pdf se le za glavo držimo. Najlažje je delati le s tekstom. Če dobimo pdf, poznam le en plačljiv software OmniPage, kjer lahko vneseš pdf dokument in ga pretvori v tekst, ki pa ga je potrebno (tako kot vsak drug tekst - je to mogoče bolj povezano s tem, da delamo s slovenščino?) še zelo pregledati, kje je naredil odstavke, ali je mogoče spregledal e, č...?
Tu je še povezava na predstavitev iz AEGIS konference leta 2011:
http://www.slideshare.net/aegisproject/20-adibib-aegis-paper
V članku Tactile images for inclusive teaching in primary education nature and science (str. 111) pa potrjujejo naše mnenje, da je potrebno pri oblikovanju taktilnih slik (na napihljivem papirju) izhajati iz ciljev in ne iz slike! Pomembni podatki so tudi, ali naj učenci delajo sami, razumejo vsebino, sodelujejo z videčimi.
Oblikovanje tipnih slik pa zahteva svoj čas. Mi slike gledamo, tipne se tipajo in to razliko morajo vsi vpleteni razumeti (učitelji, oblikovalci, uporabniki). Prav zaradi tega učitelji ne izberejo slike sami (povejo pa cilj). Ugotavljajo tudi, da tipna slika omogoča več vprašanj ob dobri obrazložitvi in boljše razumevanje.
In s tem znanjem vam potem lahko ponudim dva programčka za pretvarjanje sličic v brajico:
http://www.pentronics.com.au/index_files/PictureBraille.htm
http://robobraille.org/
Na str. 135 V članku Tactile Applications in Development of the Multimodal Learning Environment for the BLind Students naštejejo nekaj softwareov, ki jih pri nas še ne uporabljamo: Daxbury, MegaDots, Braille 2000 (mi imamo WinBraill). Samo v opombo, Daxbury uporabljajo tudi na Hrvaškem, licenca pa je 500€ za enega uporabnika. WinBraill se že nekaj let ne posodablja, te meče ven iz programa brez shranjevanja... razumete zakaj sem nehala delati brajico?
V članku Communicative Images na str. 159 predstavijo idejo, kako dodati fotografiji še GPS koordinate, detektor obrazov.
Članek A guide system for people with handicap at publiv facilities na str. 180 me spomne, pa upam da bo še koga, na to, da bi morali ljudi s posebnimi potrebami vključiti v pripravo Načrta evakuacije v sili.
Vsi ki bi radi študirali:

Johannes Kepler Universität Linz
Institut Integriert Studieren
Altenberger Straße 69
4040 Linz, Österreich
Na strani 224 pravijo tudi, da je velik osip študentov s posebnimi potrebami zaradi "pomanjkanja?" socialnih veščin in slabših komunikacijskih veščin.

Naslovnica knjige