Revije za slepe v brajici

Revije za slepe še preden so izumili elektroniko in pretvarjanje v zvok, so bile v brajici. In zelo malo jih je bilo verjetno takih, ki so bile narejene za večinsko populacijo in potem pretvorjene v brajico. Med njimi je bil v 60. in 70. letih 20. st. tudi Playboy (GOLA brajica in na naslovnici črni tisk zajčka ter naslova v originalni tipografiji - nič slik, tudi tipnih ne).

Revijo Playboy je brez reklam izdajala National Library Service for the Blind and Physically Handicapped skupaj s 35 drugimi popularnimi revijami kot so Good Housekeeping in National Geographic (na katero se še vedno lahko naročiš). Organizacija deluje in tiska že od leta 1931 naprej. 

Leta 1981 so začeli gonjo proti reviji v brajici, a je niso mogli prepovedati, so pa za kazen zmanjšali denarne prilive organizaciji in zato so leta 85 prenehali s tiskanjem Playboy revije. Seveda se je postavilo vprašanje, zakaj videči lahko berejo revijo, slepi pa ne. Playboy revija v brajici se je zopet pojavila leta 1986 in od takrat naj ne bi bilo več cenzure.

Moj mož je na turneji po ZDA v Clevelandu odkril tudi Rolling Stone revijo v brajci na razstavi v Rock & Roll Hall of Fame, Cleveland, Ohio. Ne vem, če to še imajo na razstavi, niti če še prodajajo, prodajajo pa 2 zvezek edicije iz leta 1991.

Revija ima v črnem tisku enak naslov ter napis kateri zvezek od katerega, datum, vse ostalo pa je v brajici.

Gérard: Belizar

Dr. Martin Jaedicke je v Review of the European Blind št. 3 letnika LIII iz leta 1986, na str. 32 opisal sliko Belizar, ki jo je naslikal  romantični francoski slikar François-Pascal-Simon Gérard leta 1797. Gre za olje na platnu, v merah približno višina 90 in širina 70 cm.

Belizar je bil poveljnik armade Bizantinskega cesarstva pod Justinjanom I. Živel je v času od 500 do 565 in igral pomembno vlogo pri pridobitvi večine mediteranskega ozemlja, ki ga je zahodno cesarstvo izgubilo. Leta 562 so ga obtožili zarote proti Justinjanu in bil je kratek čas zaprt. Tu se začenjajo legende srednjega veka, saj naj bi ga Justinjan za kazen oslepel. Kot slikarski motiv pa je postal popularen v 18. st., ko so Justinjana primerjali s takratnimi vladarji. Belizar na Gérardovi sliki je brez sledu šibkosti in podrejenosti. Vesel veteran odločno koraka mimo gledalca. V desni toki drži palico in v levi nosi odraščajočega otroka, svojega spremljevalca. Otroka je ugriznila kača, ki je še vedno ovita okoli njegove noge in zdaj slepi Belizar hiti, da bi ga rešil. Veterana lahko prepoznamo po čeladi, ki je še vedno pripeta na njegov pas, noge in roke so mišičaste. Lahko smo brez dvoma, da bo ta slepa oseba uspela pri nameri. 

Otto Dix: Ozdravljenje slepega moža

Martin Jaedicke se je v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika LIX iz leta 1988, na str. 32 opiše sliko nemškega slikarja Otta Dixa. Tokrat se je lotil biblične zgodbe ko Jezus ozdravi slepega. Oljna slika prikazuje Jezusa, ki fizično ozdravi slepega moža. Njegova glava, sklonjena nad slepega moža, zavzema večino slike. Svetniški sij je videti kot svetel ogenj in tako poudarja Jezusovo glavo in lase. Slepi mož je pristopil k Jezusu iz temnega zelenega ozadja. Nižji je od Jezusa, verjetno je padel na kolena in gleda gor proti Jezusu. Svetniški sij sije tudi nanj. 

Ta tema ima že daljšo tradicijo slikanja. Že Otto Dix je isto temo uporabil tudi v litografiji. Temo so uporabljali pri okraševanju katakomb, do Rembrandta. Po tem je tema izginila iz evropskega slikarstva, ker ljudje niso več verjeli v čudeže. 

Zakaj je Otto Dix se lotil te teme? Dix je bil v prvi svetovni vojni vojak in nato postal odločen vojni nasprotnik. Zato so ga v času fašizma preganjali. Tolažbo je našel v neke vrste krščanstvu. Kot ujetnik v francoskem koncentracijskem taborišču Colmar je tik pred koncem vojne za "hišnega" zdravnika, ki je bil sam neurejen, včasih slep in je po čudežu spregledal, naslikal na papir to moderno upodobitev čudeža. Neugodne razmere v taborišču niso zmanjšale njegove hvaležnosti, da se je osvobodil psihične in fizične grožnje fašizma. 

Bruce Horak

Poslušam podcast (za nazaj) Accessing Art with Amy in v prvi oddaji ima intervju z slepim umetnikom Bruce Horakom, ki ima zanimivo serijo portretov The way I see. Priporočam! Portret pa lahko tudi odsedite preko ZOOMa. Vidite kako so nekateri sodobni.

John Everett Millais: Slepo dekle

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika LI iz leta 1986, na str. 32 opisal delo Slepo dekle sira Johna Everetta Millaisa (1829 - 1896), angleškega slikarja. Če kliknete na povezavo za Slepo dekle in nato na sliko, dobite lep opis slike v angleščini. Priporočam.

Drugače pa g. Jaedicke pravi nekako (včasih kaj dopolnim, včasih kaj izpustim) takole: Dež, ki je ujel dve mladi dekleti na odprtem travniku, se je ustavil. Še vedno ju vidimo kako sedita na bregu ob robu poti, tokrat že na soncu. Starejše dekle je potegnilo rahlo nazaj do polovice glave debelo rjavo ogrinjalo, da se vidijo njeni oranžno-zlati lasje počesani na prečo. Pod ogrinjalom sta verjetno obe iskali zaščite pred dežjem. Svoj obraz z zaprtimi očmi nastavlja soncu. Na njeni levi sedi mlajše dekle z do ramen dolgimi blond lasmi, mogoče sestra v modrem obrabljenem krilu. Pazljivo dviguje ogrinjalo in kuka stran od nas v daljavo, kjer se vidita dve mavrici, ki se začneta bočiti v nebo pri manjšem naselju ob koncu travnika. Njen obraz vidimo le v profilu. 

Starejše dekle posluša mogoče potok takoj za njunima hrbtoma ali pa ptice in domače živali, ki jih vidimo na svetlozelenem travniku v daljavi. Z desno roko drži stebelce drobne cvetke. V naročju na krilu ji leži majhna harmonika/koncertina. Krilo je rjave barve do gležnjev dolgo, vendar že rahlo raztrgano, da se vidi podkrilo. Na ogrinjalu sedi metulj. Na ovratnik ima pripet napis Usmili se slepih, ki se čisto rahlo vidi.