O filmu nekoliko drugače

Komentar

V torek, 15. novembra, sem bila v Cankarjevem domu v okviru Liffe na okrogli mizi z naslovom O filmu nekoliko drugače: Filmi, prilagojeni za gluhe in naglušne ter slepe in slabovidne gledalke in gledalce.

Bilo nas je kakih 25 poslušalcev (študenti tiflopedagogike, Wraber, Šprohar, But in nič gluhih (pa tolmačica v pripravljenosti!). Med poslušalci je bila le Tina Grošelj, urednica Prisluhnimo tišini, ki je na koncu tudi javno pohvalila svojo oddajo).

Marko Prpič (takrat pomočnik generalnega direktorja RTV Slovenija za sistemske zadeve, kolovodja prilagajanja z zelo visokimi merili. Pravijo, da smo zelo blizu vrhu po kakovosti, ne pa seveda po kvantiteti) je najprej predstavil trud RTVSLO na tem področju. Zakon o medijih, ki je bil sprejet leta 2001, govori o podpiranju programskih vsebin namenjenih slepim in gluhonemim v njim prilagojenih tehnikah. RTVSLO pa je samoiniciativno že v 80h začela z oddajami za gluhe. Letos so prvič prilagodili oddajo z barvnimi podnapisi (bela za voditeljico, barve za goste – dosegljivo preko teleteksa str. 771). Leta 2000 so prilagodili Prešernovo nadaljevanko za slepe z avdio-deskripcijo (a-d) preko hkratnega poslušanja radia. Nato je sledil Petelinji zajtrk. Pri tej a-d, ki se predvaja na radiu (tako kot v Italiji) se lahko zgodi, da ima tudi do 3 – 4s zamika. Letos pa je prvič izšel tudi DVD Gremo mi po svoje z možnostjo a-d. Predvajan pa je bil tudi po televiziji, vzporedno kot možnost izbire na RTV3 z a-d (torej ne več po radiu). V VB Zakon zahteva podnapise na 90% informacijskih programov. A-d pa je možen le naročnikom digitalnih servisov. Na tak način želijo prilagoditi vsaj 10% programov.

Jože Vogrinc, predavatelj sociologije kulture na FF, je omenil meni priljubljeno temo poseganja v avtorjevo delo in celovitost umetniškega filma. Režiser filma, Miha Hočevar, je povedal, da sicer lažje gleda a-d tujega filma kot svojega in da bi rad opomnil, da če nekoga kličejo Zaspan'c, potem naj o njem tudi opisovalci tako govorijo (in ne Zaspanec). Če je kdo kdaj gledal naš film s podnapisi, je lahko opazil do kakih razlik pride, verjetno tudi zaradi upoštevanja knjižnega jezika.

Predstavila sta se še Miša Molk, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev in Janez Lombergar, direktor RTVSLO, ki se zavedata težav poslušalcev/gledalcev s posebnimi potrebami.

Sandra Bašič Hrvatin, strokovnjakinja za področje medijev, se je dotaknila tega, da je RTVSLO javna televizija, da preštevanje glasov gledalcev ne bi smelo biti merilo, da se manjšin ne prešteva in da smo na koncu koncev vsi ljudje s pp. Marko Prpič tudi razmišlja, da je gledanje filma z a-d na 3 kanalu segregacija, a je vsaj korak naprej. Želel bi, da bi vsi slovenski filmi, izdani na DVDju, imeli te opcije. Hkrati bi bilo potrebno zahtevati, da bi vsi filmi, ki so posneti s pomočjo javnega denarja, omogočali prilagajanje pp. Nekaj podobnega pa si na drugem koncu želimo tudi pri prilagajanju knjig slepim in slabovidnim. Mnenja o primernosti a-d prilagajanja so si različna tako pri slepih, slabovidnih kot pri strokovnjakih, ki se s tem ukvarjajo. Sprašujejo se, če je opisa preveč ali premalo, a vsa ta neskladja na koncu koncev vodijo tudi do razvoja. Wraber je poudaril, da je odziv slepih in slabovidnih slab tudi zaradi dolgih let osame. Verjetno se slepi po tihem bojijo, da bo odvzeto še to, če se ne bodo odzivali (gluhim se zgleda ni več potrebno odzivati).

Mogoče preveč poenostavljam, vendar se mi zdi digitalizacija programa odlična priložnost za izenačevanje pravic. Tako kot si lahko dodaš podnapise na filmu, ki ga gledaš preko računalnika, tako bi moralo biti pri digitaliziranih podatkih na televiziji. Edina težava so podnapisi za slabovidne. Le-ti namreč v povečani obliki ne omogočajo ogled filma in potujejo prehitro. Ne preostane nam nič drugega, kot da ostanemo zdravi in postanemo multilingualni.

Zaključim pa s Prpičevimi besedami: »Kaj vse bi še lahko naredil, če bi imel obe roki.« (malo mu jih manjka)