Zgodovina pedagogike slepih

Ottokar Wanecek je davnega leta 1969 napisal knjigo Geschichte der Blindenpädegogik, ki je bila leta 1973 prevedena v srbščino z naslovom Povijest pedagogije slijepih.
Zanimivo je gledat, kako se ene stvari ponavljajo.In zopet sem si obljubila, da bom prebrala še kakšno zgodovinsko in pedagoško knjigo.

Naslovnica knjige ima bel okvir in svetlo moder pravokotnik, na katerem je naslov

Kakšen čas je bil to, ko se je ustanovila prva šola za slepe. V Franciji se je pripravljala revolucija, Avstrija je zgubila vojno. In izobraževanje slepih in gluhoslepih se je začelo preden se pojavi splošna šola (str.34), Ljudje, ki so ustanavljali šole za slepe in gluhoslepe so bili razumniki, s pogledom naprej, idelaisti a poznavalci trpljenj.
Opisujejo posebna pisala, ki puščajo gosto sled, ki se hitro strdi. Freisauff von Neudegg (str. 47) je na Dunaju leta 1836 izumil postopek - ektipografijo, ki so jo uporabljali tako za pisanje kot za risanje zemljevidov. Vsi ti načini pa so bolj omogočali branje, kot pa da bi slepi lahko tudi pisali.
Na str. 50 je narisana tabela, kako je Barbier postavil abecedo in določil s točkami pozicijo, črke v tej tabeli (prvo število točk pokaže vrstico, drugo število pa kolono). Vsega skupaj je lahko črka imela do 12 pik.
Knie (str. 52) je že leta 1837 napisal, da je potrebno učiti slepe s sredstvi, ki jih oni sami izumljajo. Tako kot sedaj rečemo: Niče za/o slepih brez slepih.
V letu 1833 (str. 55) piše Howe, da je preveč dobrodelnosti in izolacije slepih in premalo poskusov, da bi se usposobili za delo in vključili v družbo. Priporoča, da bi slepi otroci prihajali v stik z videčimi.
Govorijo tudi (str. 59) o predšoli kot o šoli, kjer se 4 leta preizkuša otroke, za kaj so sposobni (obrt, znanost, glasba). Prav tako govorijo o tem, da je cilj te predšole, da se nadoknadi pogosto zanemarjen fizični razvoj slepih otrok. Ferchen (str.68) govori o posebnih komisijah, ki so pripravljale poučne predmete in tako pripravile kar 150 predmetov iz zoologije.
Starost učencev, ki so prihajali v te zavode se je vedno bolj zmanjševala: prej z 10 ali 12 leti, potem pa prihajajo predlogi Mecker (str. 69) predlaga starost 6 let v letu 1888. A razvojne napake se niso mogle popolnoma preprečiti in tako se začnejo pojavljati vrtci, ki so se združevali s predšolami. Prav tako pa so se začeli pojavljati tudi vzgojno-poučevalni obiski staršem slepih otrok.
Lietz (str.80) je postavil eksperiment z vzgojnim domom v naravi, kjer se slepim nudi doživetja, ki jih internat nikoli ne bi mogel.
Na str. 83 so napisana merila za izdelavo pripomočkov.
V začetku 20. stoletja se začenjajo raziskave branja brajice (Bürklen, Grasemann, Wanecek, Kremer - str. 88).
Steinberg (str. 92) leta 1927 govori o permanentnem doživljanju različnosti, ki ga doživljajo slepi. Na str. 96 govorijo o tem, da se v praksi neprenehoma srečujemo s slepimi otroci, ki kažejo reaktivne motnje osebnosti,vzburjenost pri odnosu z ljudmi, slabo komunikacijo in samostojnost.
Perkinsov inštitut (str. 96) je tam nekje v 50ih razvil prakso svetovanja staršem z imenom "One-Week-Baby-School". Vabili so družine z dojenčki, da se jim pridružijo za en teden bivajo pri njih in z lastnim opazovanjem prepoznajo in popravijo postopke. ne vem pa če to še delajo. Veliko zavodov je ustanovilo svetovalnice za starše. Starši lahko pridejo k njim, ali gredo oni k staršem ter da se prirpavijo prisna navodila.
Broek govori o treh svobodah, ki se morajo nuditi slepemu otroku:
1. svoboda manipulacije s predmetom,
2. svoboda da se čim več giblje
Proti koncu knjige (str.108) se dotakne tudi zaposlovanja slepih. Predvsem ugotavljajo, da se v industrijskih državah vedno manj slepih uči za delo v kmetijstvu, čeprav so različni raziskovalni centri dokazovali, da slepi še vedno zmorejo opravljati dela v kmetijstvu - predvsem ker so raziskovali v svojem okolju in na podlagi lastnih kulturnih predpostavk.
In potem čisto na koncu (str. 111) imate še hitri kurs iz izobraževanja gluhoslepih.