Pieter Bruegel st.: Slepec vodi slepe ali Prilika o slepih

Pieter Bruegel starejši je bil nizozemski renesančni slikar. Sliko Slepec vodi slepe je naslikal ok. leta 1568 v tehniki tempera na platnu. Velika je cca. 90 x 150cm. 

Na sliki vidimo jesensko pokrajino po kateri v ospredju od leve zgoraj proti desno spodaj stopa 6 oseb z različnimi okvarami vida. Držijo se drug drugega za ramena ali za daljše palice. Prvi na skrajni desni strani slike pada vznak. Na sebi ima kitaro ali pa hurdy gurdyja. Drugi je tudi že zgubil ravnotežje in bo verjetno padel za njim ter potegnil vse ostale za sabo. V ozadju vidimo nekaj hiš, dreves in cerkev. Slepi imajo oblečene ohlapne pajkice, čez dolge srajce prevezane s pasom na katerega imajo obešena torbice, krožnik. Čez imajo ogrnjene kute in na glavah imajo različne čepice in čez klobuke. Na nogah nosijo mehka obuvala.

Slikar bi lahko s sliko izrazil nemoč, da je v tistem času Španija želela uveljaviti na Nizozemskem špansko vladavino in zatreti protestantizem. Slepi simbolizirajo ljudi, ki so zašli s prave poti in padajo. Niso krivi ali odgovorni. so le žrtve (pravi Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika XXXV iz leta 1982, na str. 32. 

Bart van der Leck: Slepi

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 4 letnika LXVI iz leta 1989, na str. 32 opisal sliko danskega slikarja, oblikovalca in keramika Barta van der Lecka (1876 - 1958)(ustanovnega člana gibanja De Stijl) z naslovom Slepi (1912). To olje na platnu se nahaja v Kröller-Müller muzeju na Nizozemskem. Slika je velika cca. 85 x 66 cm.

Opazujemo daljšo vaško ulico na hladen, svetel dan. Po cesti hodijo tri osebe, dva slepa možakarja sta v temnih plaščih in čepicah. Levi, manjši rahlo sključen moški drži v močni in veliki desni dlani bel paket, levo ima zahakljano pod pod roko soseda, desni pa za roko drži manjšo deklico v rdeči obleki in modri čez obleki s kratkimi rokavi ter s črnim klobučkom in roza trakcem na njem. Tudi ona ima v svoji levici bel paket. Moška imata velike dlani ter priprte oči, deklica ima oči odprte in se rahlo smeji. 

Jaedicke razmišlja, da je to mogoče nedelja popoldne. Dopoldne so ljudje šli v cerkev, zdaj pa je čas za obiske v teh lepih nedeljskih pražnjih oblekah. 

Egon Schiele: Slepa mati

Egon Schiele (1890-1918) je danes en izmed uglednejših avstrijskih umetnikov 20. st. Slepo mati je naslikal leta 1914. Kdo me je na to sliko opozoril? G. Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 3 letnika LXV iz leta 1989, na str. 32. 

Najbolj opazno je svetlo telo mlade ženske na ozadju iz temnih ploskev in črt. Oblečena je le v kratko majico in zgleda kot da kleči ali čepi s hrbtom obrnjena proti nam. Roke ima dvignjene nad glavo kot da nekaj držijo. Njena slepota je neopazna. Glava je obrnjena proti otroku med bedri. Otrok se je potegnil k materi in sesa pri njeni levi dojki. 

Kaj je spodbudilo Schieleja, da je izbral tako vpadljiv predmet slikanja? Mladi slikar je čutil pokroviteljstvo svoje matere in prijatelj mu je psihoanalitično svetoval, da se osvobodi tega občutka z upodobitvami različnih oblik materinstva. Schiele na sprejel njegov nasvet in od leta 1910 do poroke 1915 naslikal  več slik, akvarelov z naslovi kot Samska mati, Mačeha, Mrtva mati, Doječa mama in smrt z vsako sliko v več verzijah (tudi slepo mati lahko vidimo še na eni sliki.

Slika slepe ženske, matere, je nastala še v času, ko je bila ta tema še tabu. In g. Jaedicke se sprašuje, če je še kdo kdaj naslikal to temo.

Frans Masereel: Mestno življenje in ulice življenja

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 2 letnika LXXVI iz leta 1992, na str. 30 opozori na flamskega slikarja Fransa Masereelija, ki je delal predvsem v Franciji. Naredil je več kot 40 grafičnih novel. Najbolj znan je predvsem po knjigi lesorezov brez besed iz leta 1919 z naslovom Mon livre d'heures (v naših knjižnicah jo lahko najdete kot Knjigo mojih ur : 165 lesorezov, iz leta 1964, ki jo je izdala Mladinska knjiga).

Mestno življenje in ulice življenja je enobarvni (črni) lesorez iz grafične novele v slikah z naslovom Poti človeka (The road of men/Der weg der menschen/Route des hommes), ki je izšla leta 1964. Vsebuje več kot 60 odtisov brez naslovov. Tega našega Mestno življenje in ulice življenja si je zmislil g. Jaedicke. Dr. Martin Jaedicke je v letu objave tega članka, februarja 1992 tudi umrl in tako zaključil svojo dolgoletno sodelovanje z revijo, kjer je z opisi likovnih del poskušal približati svet slik slepim. 

Mestno življenje in ulice življenja prikazuje nočno življenje na ulicah mesta živo in polno gibanja. Trije mimoidoči hodijo v desno smer. Mladi moški, ki drži palico v desni roki, levico pa ima stegnjeno predse, dela velike korake. Njegova spremljevalka hiti za njim držeč se za njegovo roko, z drugo si prekriva usta. Za njima gre oseba brez nog na vozičku. V drugem planu, za temi tremi osebami, vidimo velik salonski avto, ki pelje mimo nas v desno smer. Na zadnjih sedežih vidimo bogatejši par. V ozadju vidimo še nekaj avtomobilov ter osvetljena okna in 4 velike luči, ki svetijo na cesto. 

Vsi ljudje so prisiljeni sodelovati v prometu/življenju. Na kakšen način, pa je drugo vprašanje.

Karl Kluth: Portret Gustava Schieflerja

Jaedicke je v Review of the European Blind št. 1 letnika LXXI iz leta 1991, na str. 32 opisal sliko nemškega slikarja Karla Klutha (1898-1972) z naslovom Portret Gustava Schieflerja iz leta 1932/34, na spletu sem ga našla pod drugim naslovom in zrcalno sliko (dostopano 29. 9. 2021). Po malo daljšem spletnem raziskovanju menim, da se Jaedicke ni zmotil, ko je napisal, da gre za Gustava Schieflerja, nemškega sodnika, zbiratelja, mecena in umetniškega kritika, ki je živel v letih od 1857 do 1935. Gustav je bil pasivni član skupine Die Brücke in pisal kataloge za Emila Nolde, Ernsta Ludwig Kirchnerja, Maxa Liebermanna in Edvarda Muncha. Okoli leta 1920 je postal slep. Tako da upam, da sem vas popeljala na pravo sliko, če nisem, me prosim popravite. V živo je nisem videla.

Slika prikazuje starejšega moškega, ki samostojno hodi po sončnem vrtu. Temnejša očala, (Jaedicke opisuje tudi voz, ki ga pa ne vidim ne na črno-beli reprodukciji v reviji, niti na spletu) palica v rokah nas prepričata, da gre za slepo osebo. Hodi po poti med travo na levi in rožami na desni. Dobimo le bežen vtis na detajli pri njegovi obleki: odprta jakna, svetel telovnik z gumbi, trd ovratnik in večji kravatni vozel, ki je že takrat zgledal malo iz mode. Privlači nas njegov osvetljen obraz, ki je obrnjen proti zahajajočemu soncu in je dokaz fizičnega napora, ki mu je izpostavljen zaradi stalne koncentracije. Gube na čelu, napete oči in usta ter rahlo naprej nagnjena poza odkrivajo njegov trud starega moža, ki zunaj samostojno hodi.

Ta samozavest pri slepemu je nekaj posebnega pri portretu. Pred prvo svetovno vojno bi taki portreti bili zelo presenetljivi, osebe s posebnimi potrebami so bile skrite in se ne bi pod nobenim primerom kazale. A ker je med 1914 in 1918 domov prišlo milijon vojnih invalidov, med katerimi jih veliko niti ni moglo niti želelo skriti svojih invalidnosti, je večina ljudi spremenila svoj pogled na osebe z invalidnostjo in skrivajoče se telesne okvare. Ta sprememba pogleda se še ni do danes (piše leta 191, pa bi lahko rekli tudi zares danes) popolnoma spremenila. Vendar ta portret iz leta 1932/34 že kaže pot kako sebe vidijo invalidi. Slepota ni več defekt, ki bi ga morali zaskrbljeno skrivati, temveč človeški test in izziv kjer lahko blestiš.

Representing Disability in DGPC museums collections - Patricia Roque Martins

Patricia Roque Martins je video pripravila na podlagi svojega postdoktorskega projekta z naslovom Predstavljanje posebnih potreb v DGPC muzejih, za Digital Spring Programme 2021 Evropske fundacije. Projekt se bo zaključil v naslednjem letu in bo poskušal odgovoriti na dva vprašanja: Zakaj je pomembno prikazovanje posebnih potreb in Zakaj bi morali muzeji raziskati prikaze posebnih potreb v svojih zbirkah.

Hans Baluschek: Slepe

Dr. Martin Jaedicke je v Review of the European Blind št. 3 letnika LXI iz leta 1988, na str. 30-32 opisal sliko Slepe Hansa Baluscheka, nemškega realističnega slikarja iz leta 1900. Spodaj sledi povzetek njegovega članka.

Na sliki je širok park doma za slepe. Nekaj slepih žensk in deklet hodi proti nam, druge se bodo k nam še obrnile. V ozadju je uniformirana sestra, ki vodi mlajšega otroka. G. Jaedicke piše, da ubogajo zvonec za večerjo. Oči imajo zaprte, hodijo po tri ali v paru in tudi same. Obleke so večinoma temne. Predpasniki brezmadežni. V sredini je mlado dekle, ki se razlikuje po obleki, saj nosi mornarsko srajco z dvemi črtami na ovratniku, kar je bilo zelo modno v tistem času. Njo so bogatejši starši verjetno poslali sem samo začasno na trening. Ko se vsega nauči bo zapustila ta dom. Ostale so živele pod okriljem doma, si služile nekaj denarja v kultiviranem okolju. Ta privilegij je bilo omogočen le redkim slepim v tistem času. Zakaj so torej tako depresivne, nobena ne govori, kot da bi bile zapornice?

Hans Baluschek je v tistem času živel v bližini Berlin - Steglitz doma za slepe. Slepe ženske je videl kot žrtve brez radosti in upanja na izboljšanje. V institucijah za slepe so okoli leta 1900 poleg branja, pisanja, računanja in ročnih spretnosti učili tudi hvaležnosti in pobožnosti. Slepe osebe niso imele nekega zagotovila da jih bo to še kam pripeljalo. Če ne bi bili v teh inštitucijah, bi bili v breme svojim družinam oz. družbi, ker si ne bi našli službe, ki bi jih preskrbela. In če se je kdo želel poročiti, so mu/ji bile odvzete vse pravice. 

Leto poprej je Jaedicke v Review of the European Blind št. 2 letnika LVI iz leta 1987, na str. 32 opisal sliko V vojni oslepeli berač. Gre za kredo/pastel in akvarel iz leta 1923. Scena prikazuje Nemčijo po prvi svetovni vojni. Slepi berač je v uniformi z zaponkami za medaljo stoji zraven prodajalke cvetja. Dekle je oblečena svetlo in se nagiba naprej in opazuje slikarja. Pomlad je, v rokah drži vijolice, mimoidoči pa so še vedno oblečeni temno. Ta nepravi par ni dovolj oblečen. 

V oči bode v center slike postavljen napis, ki visi na prsih slepega moža: 

SLEP
PARALIZIRAN
LEVA ROKA
IN NOGA

Pod napisom ima obešeno še profesionalno zbirno škatlo.