Eyeborg

Rob Spence je filmski režiser, slep na eno oko, ki ga je zgubil pri 9 letih. Leta 2008 je oko zamenjal za kamero in od takrat naredil že kar nekaj različic kamere/očesa: realističnega, prozornega, Terminatorskega (ki se sveti rdeče). Na začetku je lahko zaradi pregrevanja posnel le 3 minute, zdaj že več. Oči dela skupaj s Pojskim oftalmologom Marcinom Jaworskim, ki 3D natisne prostetična očesa. Kamere-očesa ne nosi ves čas.

https://eyeborgproject.tv/

https://slo-tech.com/novice/t499361

https://www.vice.com/en_us/article/9k5de7/rob-spence-eyeborg-video-camera-eye-socket-toronto-filmmaker

Malo spominja na drugega transčloveka Neil Harbissona.

Zvoki okolja

Berem John Hull Notes on blindness (knjigo je knjižnici Centra IRIS podaril moj kolega Grega) in se navdušujem nad njegovimi opisi zvokov. Zdi se mi, da v tem vizualnem svetu pozabljam(o) na bogatenje tega dela jezika (onomatopoija). Kako opisati različne zvoke je svojevrstna umetnost. Dokler pa tega ne obvladamo, pa lahko samo poslušamo oz. beremo in se čudimo.

Spodaj je odlomek iz knjige:

“27 April

What is the world of sound? I have been spending some time out of doors trying to respond to the special nature of the acoustic world. I am impressed by the many different aspects of reality, the range and depth of the contact points between myself and something created by sound.

(…)

On Holy Saturday I sat in Cannon Hill Park while the children were playing. I heard the footsteps of passers-by, many different kinds of footsteps. There was the flip-flop of sandals and the sharper, more delicate sound of high-heeled shoes. There were groups of people walking together with different strides creating a sort of patter, being overtaken now by one, firm, long stride, or by the rapid pad of a jogger. There were children, running along in little bursts, and stopping to get on and off squeaky tricycles or scooters. The footsteps came from both sides. They met, mingled, separated again. From the next bench, there was the rustle of a newspaper and the murmur of conversation. Further out, to the right and behind me, there was the car park. Cars were stopping and starting, arriving and departing, doors were being slammed. Far over to the left, there was the main road. I heard the steady, deep roar of the through traffic, the buses and the trucks. In front of me was the lake. It was full of wild fowl. The ducks were quacking, the geese honking, and other birds, which I could not identify, were calling and cranking. There was continual flapping of wings, splashing and squabbling, as birds took off and landed on the surface, or fought over scraps of bread. There was the splash of the paddle boats, the cries of the children, and the bump as two boats collided. Parents on shore called out encouragement or warning. Further away, from the larger expanse of the lake, there was the different sound of the rowing boats as they swished past, and beyond that was the park. People were playing football. I heard the shouting, running feet, the impact of leather upon leather as the ball was kicked. There seemed to be several groups playing different games. Here there were boys; further over in that direction there seemed to be a group of young children playing. Over this whole scene, there was the wind. The trees behind me were murmuring, the shrubs and bushes along the side of the paths rustled, leaves and scraps of paper were blown along the path. I leant back and drank it all in. It was an astonishingly varied and rich panorama of movement, music and information. It was absorbing and fascinating.

The strange thing about it, however, is that it was a world of nothing but action. Every sound was a point of activity. Where nothing was happening, there was silence. That little part of the world then died, disappeared.

(…)

The intermittent nature of the acoustic world is one of its most striking features. In contrast, the perceived world is stable and continuous. The seen world cannot escape from your eyes. Even in the darkness, you can use a torch and force things into visibility, but I have very limited power over the acoustic world.

Here is another feature of the acoustic world: it stays the same whichever way I turn my head. This is not true of the perceptible world. It changes as I turn my head. New things come into view. The view looking that way is quite different from the view looking this way. It is not like that with sound. New noises do not come to my attention as I turn my head around. I may allow my head to hang limply down upon my chest; I may lean right back and face the sky. It makes little difference. Perhaps there is some slight shading of quality, but the acoustic world is mainly independent of my movement. (…) This is a world which I cannot shut out, which goes on all around me, and which gets on with its own life. I can, of course, train myself to pay attention to it; I can learn to distinguish this from that sound, become more practised in judging distance and so on. Nevertheless, my ears remain fixed in a stationary head, while my eyes, if I could see, would be darting here and there with innumerable movements in a head which itself was moving.

Acoustic space is a world of revelation.”

Hull, John M. (2017) Notes on blindness. London: Profile books Ltd (str. 64-68) (tropičje v oklepaju pomeni, da sem izpustila dele besedila)

Poslušanje zvoka v različnih okoljih pa v tem koronačasu, postane zanimivo potovanje brez  pravega potovanja. Ne s prstom po zemljevidu, ampak z ušesom po zvočnem zapisu nekega kraja. Radio 202 je začel 8. aprila 2020 predvajati tedenske desetminutne oddaje z naslovom Izlet doma. To so zvočni posnetki različnih naravnih okolij. Čista uživancija. Včasih se mi zdi kar škoda, da niso daljši.
Če pa bi želeli potovati kam dlje kot po Sloveniji, sem našla tudi zvočne posnetke New Yorka (kjer nisem še nikoli bila). Čisto spodaj na tej spletni strani je povezava tudi do drugih sprehodov po drugih mestih. Nekatera so tudi z govorom.
Zame je sprehod v dežju in z dežnikom zelo pomirjujoč. Imam en CD s klasiko na temo dežja (le kje je seda?), mož pa mi je za prvi porod naredil skupek dežnih zvočnih posnetkov, da me pomiri (tega pa nimam več in glede na to, da je dežja vedno manj, lahko ugibate kakšna sem).
Na Youtubu sem našla potem Nomadic Ambience in Wanna walk kanal, ki imata samo vidne in zvočne sprehode. Toliko o potovanju preko spleta z zvokom.

IMDB anketa o filmih s slepo osebo

Na IMDBju poteka anketa, kateri je najboljši film, kjer je tudi slep lik uprizorjen: 

https://www.imdb.com/poll/D-fQ5DKPOXA/?ref_=tt_po_q1

1. 

   Vote!

   Don't Breathe (2016)

2. 

   Vote!

   Deadpool (2016)

3. 

   Vote!

   Rogue One: zgodba Vojne zvezd (2016)

4. 

   Vote!

   Ubila bom Billa 2 (2004)

5. 

   Vote!

   Knjiga odresitve (2010)

6. 

   Vote!

   Sedem dus (2008)

7. 

   Vote!

   Vonj po ženski (1992)

8. 

   Vote!

   Ray (2004)

9. 

   Vote!

   Plesalka v temi (2000)

10. 

    Vote!

    Wait Until Dark (1967)

11. 

    Vote!

    The Miracle Worker (1962)

12. 

    Vote!

    Bilo je nekoč v Mehiki (2003)

13. 

    Vote!

    Velemestne luči (1931)

14. 

    Vote!

    Unleashed (2005)

15. 

    Vote!

    Daredevil (2003)

16. 

    Vote!

    Hush (2016)

17. 

    Vote!

    Black (2005)

18. 

    Vote!

    The Tale of Zatoichi (1962)

19. 

    Vote!

    Blind Fury (1989)

20. 

    Vote!

    Slepota (2008)

21. 

    Vote!

    Nic ne vidim, nic ne slisim (1989)

22. 

    Vote!

    Špiclji (1992)

23. 

    Vote!

    The Eye (2008)

24. 

    Vote!

    A Patch of Blue (1965)

25. 

    Vote!

    Los ojos de Julia (2010)

26. 

    Vote!

    Tommy (1975)

27. 

    Vote!

    Bela grofica (2005)

28. 

    Vote!

    Happy Times (2000)

29. 

    Vote!

    Blink (1993)

30. 

    Vote!

    Proof (1991)

31. 

    Vote!

    Ljubezenska zgodba na ledu (1978)

32. 

    Vote!

    All I See Is You (2016)

33. 

    Vote!

    Jennifer 8 (1992)

34. 

    Vote!

    Blindman (1971)

35. 

    Vote!

    Andhadhun (2018)

36. 
    

Mark Avrelij

Zdravo oko mora videti vse, kar se videti da, ne pa, da bi dejalo: Jaz hočem le zeleno. – To velja le za take, ki so na očeh bolni. Tudi sluh in voh morata, ako sta zdrava, dojemati vse, kar je mogoče slišati in duhati. In zdrav želodec mora biti do vseh jedi enak, prav kakor mora mlin sprejemati vse, za kar je namenjen, da melje. Potemtakem mora biti tudi zdrav razum pripravljen na vse, karkoli ga more zadeti. Če pa pravi na primer: Ah, ko bi mi ostali le otročiči živi! ali: Ko bi le vsi hvalili, kar naredim! je kakor oko, ki hoče samo zeleno, ali zobje, ki bi radi samo mehko. 35

Dnevnik Cesarja Marka Avrelija, v prevodu Antona SOvreta, priredil Kajetan Gantar, izdala Slovenska matica, Ljubljana, 2006, str. 136

Oliver Sacks

Čriček na ognjišču : pravljica o domu

Črička na ognjišču je napisal Charles Dickens. Objavljen je bil v knjigi z naslovom Božični duh : izbrane božične pripovedi. Knjigo je prevedel Branko Gradišnik, izdala pa jo je DZS leta 1994. Mislim, da sem jo v celoti prebrala šele lansko leto, čeprav sem si jo kot ljubiteljica Dickensa kupila že takoj po izidu. To pa je težava nakupov knjig pri meni, če si jih kupim si dam čas za branjae v neskončnost. Knjižnica pa to malo pohitri.
Ko sem jo prebrala, smo nato z otroki pregledali vse Božične zgodbe, kar smo jih našli na spletu. Ta zgodba pa je povezana s slepoto in z očetovo željo, da prikaže slepi hčerki svet drugačen kot je v resnici bil. Odlomek je vzet iz konca pravljice, zato tisti, ki bi jo želeli prebrati ne da bi vedeli kaj se zgodi nehajte brati in hop v knjižnico po knjigo.
Drugače pa ta odlomek lahko jemljete tudi kot razmislek kako delati audiodeskripcijo.

Pa vesele praznike vsem!

Naslovnica knjige Božični duh Charlsa Dickensa

Spodnji odlomek je iz str. 264-267

Caleb je Berthin oče, Bertha je slepa deklica, Mary, ki jo kličejo Pika, pa je njuna prijateljica

»Vse vas poznam,« je rekla Bertha, »bolje, kakor pa si mislite. Ampak nikogar pa ne tako dobro kot njo. Še celo vas ne, oče. Sama nisem niti do polovice tako resnicoljubna in iskrena, kakor pa je ona. Če bi se mi v tem hipu povrnil vid, pa ne bi nihče niti črhnil, bi jo vseeno prepoznala v celi množici! Sestra mi je!«

»Bertha, draga moja!« je rekel Caleb, »Nekaj mi teži misli, kar bi ti rad povedal, dokler smo še sami. Lepo me poslušaj! Izpovedati se ti moram, draga moja.«

»Izpovedati, oče?«

»Zablodil sem od resnice in se izgubil, otrok moj,« je rekel Caleb in zbeganost na njegovem obrazu je klicala sočutje. »Zablodil sem od resnice, ker sem hotel biti prizanesljiv do tebe – bil pa sem neusmiljen.«

Obrnila je proti njemu osupli obraz in ponovila: »Neusmiljeni!«

»Preostro se obsoja, Bertha,« je rekla Pika. »Kmalu boš tudi ti rekla tako. Prva boš, ki mu boš to povedala.«

»On, pa neusmiljen z mano?« je zaklicala Bertha z nejevernim nasmeškom.

»Ne da bi bil nameraval, otrok moj,« je rekel Caleb. »Ampak takšen sem bil, pa čeprav vse do včeraj tega nisem niti zaslutil. Moja draga slepa hči, prisluhni mi in odpusti mi! Svet, v katerem živiš, ti moje srčece, ni takšen, kakršnega sem ti prikazoval. Oči, na katere si se zanašala, so te goljufale.«

Še vedno je obračala k njemu svoj prepadli obraz, vendar pa se je odmaknila in se tesneje oprijela prijateljice.

»Tvoja cesta v življenje je bila razdrapana, ubožica moja,« je rekel Caleb, »in hotel sem jo zgladiti zate. Zamenjaval sem eno z drugim, spreminjal značaje ljudi, si izmislil marsikaj, česar sploh bilo ni, da bi te le osrečil. Prikrival sem ti, slepil sem te, Bog mi odpusti, in te obdajal z izmislicami!«

»Ampak živi ljudje pač niso izmislice!« je naglo rekla in prebledela kot stena, še vedno odmaknjena. »Ljudi ne morete spreminjati!«

»Jaz sem to počel, Bertha,« je rekel Caleb. »Je nekdo, ki ga poznaš, golobica moja –«

»Oh, oče! zakaj pravite, da koga poznam?« je odgovorila z bridkim očitanjem v glasu. »Kaj in koga pa jaz sploh poznam! Jaz, ki nimam nikogar, da bi me vodil! Jaz, ki sem taka nesrečna slepka.«

V srčni bolečini je stegnila predse roke, kakor da bi tipala svojo pot; potem si je z njimi kar se da klavrno in žalostno pokrila obraz.

»Danes se bo poročil,« je rekel Caleb, »trd, skopuški izžemalec. Dolga leta nama je bil, draga moja, hud gospodar. Grd je tako po videzu kot po čudi. Vedno hladen, vedno brezčuten. Prav v ničemer ni takšen, kakršnega sem ti slikal, otrok moj. Prav v ničemer ne.«

»Oh, počemu,« je zaklicala slepica v, kakor je kazalo, skoraj neznosnih mukah, »počemu neki ste počeli to! Počemu neki ste mi najprej napolnili srce, potem pa segli vanj kakor sama Smrt in mi iztrgali iz njega tiste, ki jih ljubim! Oh, nebesa, kako sem slepa! Kako nebogljena in sama!«

Njen strti oče je pobesil glavo in ni znal odgovoriti drugače kot s svojim kesom in žalostjo.

Le kratek čas se je utapljala v to strastno obžalovanje, potem pa je začel čirikati čriček na ognjišču, in od vseh ga je slišala samo ona. Čirikal ni veselo, ampak tiho, šibko in tožeče. Slišalo se je tako žalostno, da so ji potekle solze; in ko se je za njenim hrbtom prikazala Navzočnost, ki je bila vso noč ob razvozniku, in je pokazala na njenega očeta, so se ji usule kakor dež.

Kmalu je bolj razločno slišala čričkov glas in kljub slepoti se je zavedela Navzočnosti, ki je lebdela nad očetom.

»Mary,« je rekla slepica, »povej mi, kakšen je moj dom. Kakšen je v resnici.«

»Revno domovanje je to, Bertha; zares zelo revno in golo. Naslednjo zimo bo hiša le težko zadržala veter in dež zunaj. Pred vetrom je zavarovana prav tako zanikrno, Bertha,« je s tihim, jasnim glasom nadaljevala Pika, »kakor tvoj ubogi oče v svojem plašču iz vrečevine. «

Slepica se je v silni vznemirjenosti vzdignila in popeljala razvoznikovo ženo vstran.

»Tista darila, ki sem jih tako skrbno varovala; ki so prihajala malone, kakor sem si jih zaželela, in ki so mi bila tako ljuba,« je rekla z drgetom, »odkod so prihajala? Si jih pošiljala ti?«

»Ne.«

»Kdo torej?«

Pika je videla, da že ve, in je molčala. Slepica si je znova prekrila obraz. A zdaj nekako drugače .

»Ljuba Mary, samo hipec. En sam? Še več jih bo. Po tihem mi govori. Ti si iskrena, vem. Zdajle me ne bi slepila, kajne da ne?«

»Ne, Bertha, res ne!«

»Ne, prepričana sem, da me ne bi. Preveč se ti smilim. Mary, ozri se čez sobo tja, kjer sva še pravkar sedeli – kjer sedi moj oče – moj oče, tako sočuten in ljubeč z mano – in mi povej, kaj vidiš.«

»Vidim,« je rekla Pika, ki jo je dobro razumela, »starca, ki sedi v naslanjaču in se žalobno naslanja vznak, obraz pa mu počiva na njegovi dlani. Kakor da bi bil potreben tolažbe svojega otroka, Bertha.«

»Da, da. Dobil jo bo. Nadaljuj.«

»Star mož je, zdelan od skrbi in garanja. Mršav, potrt, tuhtajoč sivolasec. Vidim ga zdajle, sključenega, ko sedi kot kup nesreče, ne da bi si še prizadeval. Ampak Bertha, velikokrat poprej sem ga videla, ko si je vselej na vse mogoče načine prizadeval doseči en sam svet cilj. In častim njegovo sivo glavo in ga blagoslavljam!«

Slepo dekle se ji je iztrgalo; vrglo se je pred njim na kolena in priželo njegovo sivo glavo k svojim nedrjem.

»Vid se mi je povrnil. Vidim!« je zaklicala. »Bila sem slepa, zdaj pa so se mi oči odprle. Sploh ga nisem poznala! Če pomislim, da bi utegnila umreti, ne da bi bila kdaj zares uzrla očeta, ki je tako ljubeč do mene!«

Calebovega čustva ni bilo mogoče izraziti z besedami.

»Na tem svetu ni plemenite duše,« je vzkliknilo slepo dekle in ga še kar objemalo, »ki bi jo tako srčno ljubila in tako vdano častila, kakor pa je tale! Bolj ko ste sivi in bolj ko ste zdelani, oče, ljubši ste mi! Naj nikar ne govorijo več, da sem slepa. Na njegovem obrazu je ni gube, na njegovi glavi ga ni lasu, ki bi nanju pozabila v svojih molitvah in zahvalah nebesom!«

Calebu se je posrečilo izreči: »Moja Bertha!«

»In v svoji slepoti sem mu verjela,« je reklo dekle in ga božalo s solzami plemenite ljubezni, »da je tako drugačen! In čeprav je bil dan na dan poleg mene in je vselej tako skrbel zame, se mi še sanjalo ni o tem!«

»Tisti čili, gizdalinski oče v modrem plašču, Bertha,» je rekel ubogi Caleb. »Ni ga več!«

»Ni res,« je odgovorila. »Preljubi oče, ne! Vse je še tukaj – v vas. Oče, ki sem ga tako zelo ljubila; oče, ki ga nisem nikoli ljubila dovolj, pa tega nisem vedela; dobrodelnik, ki sem ga začela častiti in ljubiti, ker je premogel tolikšno sočutje do mene! Vsi ti so tukaj, v vaši osebi. Zame ni mrtev nobeden. Tukaj je duša vsega tistega, kar mi je bilo najbolj ljubo – tukaj, skupaj z zgaranim obličjem in s sivo glavo. In nisem več slepa, oče, nič več ne!«

Can we eat to starve cancer? | William Li

Prevelika rast novih krvnih žil (angiogeneza) lahko prevede tudi do slepote. Tu je predavanje povezano bolj z rakom, a še vedno zanimivo.