Universal learning design

Knjiga predstavlja prispevke mednarodne konference v Linzu, ki se je odvijala od 11 do 13 julija 2012. Naša Mateja Jenčič v njej predstavlja LaTeX.
Kar je meni padlo v oči je bil že prvi prispevek na temo dostopnosti. Če govorimo o javnem sektorju, nam je takoj jasno, da ne gre za privatnega in da mora biti javno dostopno. Na začetku so uporabljali word dokumente, zdaj pa vedno več pdf obliko, ki ponovno vzpostavlja vprašanje dostopnosti v ospredje.
Dostopnost (str. 11) je sposobnost uporabnikov, da s pomočjo tehnologije spremenijo slog...
(the ability of consumers to realise an authorial intention through the use of technologies to alter the style of an authorial production.)
kar naj bi bila optimalna prilagoditev (cenovno ugodno razmerje med zagotavljanjem prilagoditev in uporabnostjo le-teh):

• podatkovnih značilnosti
• oblikovanih značilnosti (velikost, font, razdalja med vrsticami, črkami, poravnava)
• barve (ozadje in ospredje, osvetljenost) (str. 12)

kar naj bi bila seveda odgovornost avtorja in ne uporabnika, ki to izvaja v post-produkciji. Poraja se mi tudi vprašanje e-inkluzije. Kje smo tu? O učenju internetne dostopnosti piše članek na str. 183, kjer opisujejo platformo za učenje (str. 185). Ponujajo pa tudi (str. 2018) učenje v okolju Second Life. je to sploh še popularno? O merjenju realne dostopnosti govori članek na str. 191.:
https://www.w3.org/WAI/intro/wcag
Mislim, da bi morali na Zvezi ali pa na Zavodu ponuditi testno skupino ljudi (glej str. 193), ki bi preverjali koliko je kaj prilagojeno. Po moje bi to lahko delali tudi proti plačilu?
Na str. 89 se pojavlja hibridna knjiga, kot digitalni dokument z sinhronizirano multimedijsko vsebino. Tekmuje z Daisy. A ima še videoposnetke in je osnovana kot internetna knjiga.
Ker je to na koncu koncev le knjiga, ki govori o tehnologiji, žal tudi nekateri linki več ne delujejo - jih je tehnologija že povozila? Ali pa druge modne ideje?
Zanimiv se mi zdi prikaz prilagajanja gradiv v Belgiji v e obliko. Od založbe zahtrevajo pdf format in ga v roku petih ur prilagodijo. Uau, če je kdo to kdaj delal, bo vedel, da je to hudo hitro in mi ni jasno, kako jim to uspe. Če mi dobimo pdf se le za glavo držimo. Najlažje je delati le s tekstom. Če dobimo pdf, poznam le en plačljiv software OmniPage, kjer lahko vneseš pdf dokument in ga pretvori v tekst, ki pa ga je potrebno (tako kot vsak drug tekst - je to mogoče bolj povezano s tem, da delamo s slovenščino?) še zelo pregledati, kje je naredil odstavke, ali je mogoče spregledal e, č...?
Tu je še povezava na predstavitev iz AEGIS konference leta 2011:
http://www.slideshare.net/aegisproject/20-adibib-aegis-paper
V članku Tactile images for inclusive teaching in primary education nature and science (str. 111) pa potrjujejo naše mnenje, da je potrebno pri oblikovanju taktilnih slik (na napihljivem papirju) izhajati iz ciljev in ne iz slike! Pomembni podatki so tudi, ali naj učenci delajo sami, razumejo vsebino, sodelujejo z videčimi.
Oblikovanje tipnih slik pa zahteva svoj čas. Mi slike gledamo, tipne se tipajo in to razliko morajo vsi vpleteni razumeti (učitelji, oblikovalci, uporabniki). Prav zaradi tega učitelji ne izberejo slike sami (povejo pa cilj). Ugotavljajo tudi, da tipna slika omogoča več vprašanj ob dobri obrazložitvi in boljše razumevanje.
In s tem znanjem vam potem lahko ponudim dva programčka za pretvarjanje sličic v brajico:
http://www.pentronics.com.au/index_files/PictureBraille.htm
http://robobraille.org/
Na str. 135 V članku Tactile Applications in Development of the Multimodal Learning Environment for the BLind Students naštejejo nekaj softwareov, ki jih pri nas še ne uporabljamo: Daxbury, MegaDots, Braille 2000 (mi imamo WinBraill). Samo v opombo, Daxbury uporabljajo tudi na Hrvaškem, licenca pa je 500€ za enega uporabnika. WinBraill se že nekaj let ne posodablja, te meče ven iz programa brez shranjevanja... razumete zakaj sem nehala delati brajico?
V članku Communicative Images na str. 159 predstavijo idejo, kako dodati fotografiji še GPS koordinate, detektor obrazov.
Članek A guide system for people with handicap at publiv facilities na str. 180 me spomne, pa upam da bo še koga, na to, da bi morali ljudi s posebnimi potrebami vključiti v pripravo Načrta evakuacije v sili.
Vsi ki bi radi študirali:

Johannes Kepler Universität Linz
Institut Integriert Studieren
Altenberger Straße 69
4040 Linz, Österreich
Na strani 224 pravijo tudi, da je velik osip študentov s posebnimi potrebami zaradi "pomanjkanja?" socialnih veščin in slabših komunikacijskih veščin.

Naslovnica knjige

Šolstvo za vse ne glede na spol, posebne potrebe ali socialni status

Zanimalo me je, če je res bila šola za slepe iz leta 1774 prva šola na sploh (namenjena vsem, ne le bogatim). In najdem članek o zgodovini izobraževanja in notri nekaj, kar me je podžgalo, da ljudje tako ali tako o učiteljih stalno mislijo eno in isto, že 300 let!
...

European elementary schools in the 19th century were much like those of the 16th, 17th, and 18th centuries. They were attended by children of the lower classes until, at the latest, age 10 or 11, when schooling terminated for all but a few of the "brightest" among them. The usual subjects were reading, writing, religion, and, if the teacher had mastered it himself, arithmetic. The teacher was often poorly informed; frequently, he taught because he was unable to get any other kind of work. 

...

vzeto iz: 

https://www.scribd.com/doc/299045834/The-History-of-Education-History-world-org (2.9.2016)

Dobila sem namreč občutek, da ljudje še vedno mislijo, da je učitelj tisti, ki ni za nič drugega dober. Hmmm, mogoče bi to lahko trdili tudi za vzgojitelje, frizerje, ploščičarje, slikarje, računovodje... Pogled na svet kot, nič drugega ne zmoreš je tako negativen na prvo žogo. Pa ni res! Na koncu koncev saj si si zbral poklic, ki ga zmoreš. Redki so, ki zmorejo več poklicev hkrati (recimo moj mož), a verjemite, je zelooo težko. 

Po drugi strani pa se mi zdi zelo ne fer (do uporabnikov, ki jih "serviraš"), da se za nek poklic odločiš zato, ker prinese več denarja? Kje pa je tu poklicanost?

Do odgovora pa še vedno nisem prišla. Je bila šola za slepe namenjena le slepim fantom vseh statusov? Dekletom pa ne? Šole tistega časa pa so bile zgleda res namenjene le bogatim fantom... a nisem še popolnoma sigurna.

Vodič za učitelje slepih in slabovidnih

Knjiga A teachers' guide to the special educational needs of blind and visually handicapped children, katere Sally S. Mangold je urednica, je izšla davnega leta 1982 pri American Foundation for the Blind v New Yorksu, a ima kar nekaj zanimih poglavij. In čeprav imam že kar nekaj prakse, priznam, da je bilo nekaj še vedno svežih predlogov.

• Prva poglavja govorita o opismenjevanju v brajici: izkusiti dogodke, ki so opisani v knjigi, prve bralne vaje - nežen dotik, komolci višji kot brajica
• Učenje specifičnih konceptov (telesnega zavedanja kot je nasmeh, zavedanja okolja - vključene so tabele - povezave s Slovenščino, okoljem, ORM)
• 4 poglavje je za MDVI
• 5 poglavje govori o potrebah slabovidnih učencev z idejami za vaje vida
• 6 funkcionalni vid s kontrolnim seznamom kaj zmore učenec (motorične veščine, življenjske veščine​...​)
• Potem so tu poglavja za ORM in VOS (karierna orientacija, socializacija, neakademsje veščine, Spolna vzgoja - od navodil staršem dalje - razlike v oblačilih, skrb zase, šminkanje)...
• "Znanost" za slepe (max 4 učenci na učitelja, ni pasivnega opazovanja, učenje mora biti aktivno​...)
• Samopodoba (z listo kaj zna opraviti doma, povezava z VOS)​, VOS na SŠ stopnji
• ​Umetnost - kreativnost v vseh poklicih, zmožnost, da si dejaven na edinstven način
• Poslušanje (identificiranje, lokaliziranje zvokov, fokusiranje na zvok, auditivno deskriminiranje...)​
• ​Učne priprave/ideje za predstavitev VI v razredu

The Blind can mould

Knjigo z naslovom A blind can mould (slepi lahko oblikuje) o svojem tridesetletnem delu s slepimi na Japonskem je napisal Shiro Fukurai leta 2003. Knjižnici Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana je podarila Mestna knjižnica Ljubljana. Prikazuje povojni čas in izobraževanje slepih za maserje, takrat edini možni poklic za slepo osebo. Shiro Fukurai je učil akupunkturo in Moxa zdravljenje na umetniškem oddelku šole za slepe. Ko je začel uvajati delo z glino, je bilo veliko kritik. Ni želel učiti tradicionalnega japonskega izdelovanja uporabnih predmetov, želel je, da z oblikovanjem gline izrazijo sebe (čeprav dobri keramiki izražajo sebe tudi skozi uporabne predmete).
Knjiga je polna fotografij izdelkov otrok in obrazložitev, kaj je kaj. Otrokom je predlagal, da se iste stvari ne dotikajo večkrat in ko delajo človeka, ga delajo iz ene mase. In ti glineni portrteti ljudi (mam in otrok) so prav ganljivi. Niso vedno prepoznavni, kar me je potolažilo, da pri cca. 15h urah tridimenzionalnega oblikovanja v sklopu likovne umetnosti ne morem ustvariti že umetnika na razredni stopnji (kasneje še manj). On je temu bistveno več ur posvetil. Žal ne govori o tem, kako otroka prepričat, da se gline sploh dotakne. Govori pa o tem, da imajo nekateri strah pred dotikanjem. A jim je vseeno dal glino (veliko gline) in so delali. Z izdelki so sodelovali na različnih natečajih (namenjenih videčim umetnikom) in tudi prejeli nagrade.

Naslovnica knjige The blind can mould A record of my 30 years blind education on moulding. Ta širok A4 format knjige je sive barve. Na levi strani je prikazana črno-bela fotografija glinenega izdelka človeka, na desni strani je naslov, podnaslov v japonščini in angleščini. Izdelek je naredila 10-letna slepa deklica in je obrazložen na notranji strani knjige.

Ob branju knjige se mi pojavljajo naslednje misli: na Japonskem so imeli slepi možnost se izobrazit za maserja? Pri nas pred 60 leti tudi, zdaj pa samo če v tečjani obliki. Pri nas so ponujali poklice pletarstva, ščetkarstva, kasneje telefonskega tehnika, danes naj bi jim bil na voljo katerikoli poklic. Pa jim je res. Prav tu, pri maserstvu se mi zdi, da se zaustavi.
Oblikovanje v glini za slepe? Axmanova tehnika je tudi zelo enostavna za učenje slepega, vendar narekuje zelo toge izdelke. A najprej je potrebno nameniti zelo veliko ur učenju tipanja in izdelovanju.
Tako kot avtorja je tudi mene presenetil izdelek psa s prikazanimi rebri. Kako lepo je, ko te drug pogled(otip) opozori na nekaj, kar si popolnoma spregledal. Tu pridejo na dan bogastva različnosti.

Listening to the blind

ONCE, Španska nacionalna organizacija za slepe je v kooperaciji z Otroškim komitejem pri Svetovni organizaciji slepih (WBU) in Mednarodnim svetom za izobraževanje leta 2008 gostila mednarodni kongres  ter nato izdala knjigo s pričevanji več kot 60 najstnikov z okvaro vida s celega sveta od Avstralije do Zimbabveja (Slovenije ni).
Knjigo lahko jemljete tudi kot zgodovinski prerez izobraževanja slepih, saj se v nekaterih državah dogaja tisto, kar se je pri nas pred 50 leti in nekje tisto, kar se še bo. Vsi pa občutijo stalne izzive pri komunkaciji, vzpostavljanju stikov z videčo okolico. Nekje gre za popolno nesprejemanje že pri starših, drugje pri učiteljih ali sošolcih. Ena pričevanja so tako žalostna, kažejo odnos ljudi do otrok na splošno, ne le do otrok s posebnimi potrebami, druga so polna patriotizma za katerega se sprašujem ali je resničen. Pričevanja so napisali verjetno ajpametnejši najstniki, tisti, ki imajo željo po pisanju, poročanju, tako da se lahko samo še vprašamo, kaj pa tisti otroci, ki niso najboljši v razredu, niso "pisatelji", kako se pa oni počutijo?
Tako mi je zanimiv vidik Katie iz Avstralije, ki govori o tem, da mora vedno sedeti pri isti mizi, ker ima toliko pripomočkov medtem ko se njeni sošolci lahko presedajo, Niti ni prostora, da bi se kakšen sošolec usedel zraven nje. Pa še pomočnik je zraven, za katerega mislijo sošolci, da ji le suflira.
Raul iz Kube pa je prav hudomušno napisal, da so se nekatere učiteljice celo naučile brajico, kar pa mu ni všeč, ker potem preverjajo njegove teste in pravilen zapis. A učitelji drugače ne berejo brajice?
Da ne rečem koliko otrok se sploh ne hodi v šolo in kako hvaležno potem o tem pišejo (ko bi to razumeli šolarji našega prostora in časa), da so prišli do šole, ker je mama vzela posojilo, da je lahko plačala šolo... pa govorimo o osnovni šoli!
Knjigo vodi prepričanje, da smo vsi prišli na svet z nekim ciljem. Ko bi vsaj več ljudi tako razmišljalo.
Knjiga je na voljo v knjižnici Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Knjiga ima 290 strani, malo razširjen A5 format in ima priložen CD, kjer je audio in pdf dokument. Audio dokumenta mi domači računalnik ne začene in zato ne vem ali je celotna knjiga posneta ali samo uvod, ki se ga sliši.

Naslovnica knjige je v modri barvi. Na sredini zgoraj je narisan svet, kjer stojita dva narisana človečka. Pod svetom je naslov Listening to the children Testimonies from the world's blind and partially sighted teenagers. Pod naslovom je desno znak WBU in levo ONCE.

Najprej se oblikuje za posebne potrebe

Razstava Osebno v ŠKUCu

Samo še do 12. julija je v ŠKUCu na ogled zanimiva razstava z naslovom Osebno. Mladi avtorji so prav poletno osvežilni. Priporočam! Med njimi je tudi Neža Knez, ki je samogenerirala desetdnevno slepoto in v sklopu tega raziskovanja ustvarila dnevnik, risbe, kipe. Portreti so nastali po spominu, po tipu in po opisu. Neža je tista ustvarjalka, ki je prevajala grafite v brajico.

Definitivno me je spomnilo na Aksinjin doktorat. Samo, da gre tu za estetski pogled. Zelo lepo. Kot poezija. Če bi imela več česa, bi vse prebrala, se v to "potopila" in pretipala. ČE bi imela več časa.