Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 3 letnika LXXIII iz leta 1991, na str. 32 opisal sliko avstrijskega slikarja Gabriela Maxa (1840-1915) z naslovom Svetloba iz leta 1890 (jo tudi najdete na tem istem Wiki naslovu).
Torej ob jutrišnjem solsticiju, ko pri nas doma odpremo luči na smreki in uradno dovolimo, da se lahko začnejo jest okraski, začnimo z sliko na temo svetlobe. Kmalu bomo tudi zares občutili, da se dan daljša.
Gabriel Max je okoli leta 1890 naslikal alegorijo svetlobe, kjer je vzel lepo slepo deklico kot objekt slikanja. Le-ta sedi na kamniti klopci v manjšem prostoru in v desni iztegnjeni roki drži oljenko. Pri nogah sta prekrižana dva palmina lista, ki prekrivata njeno dolgo belo krilo in svetlo rumeno pokrivalo. Njen obraz je miren, ima zaprte oči, črni lasje se ji prosto spuščajo po hrbtu do klopi. Okoli vratu ji visi večji križ.
V niši na njeni desni je kontrast njeni lepoti v obliki starejše ženske oblečene v črno. Strmi v sedečo dekle, čakajoč, da njena svetloba preneha svetiti. Njeni sivi lasje so prekriti s kapuco. Roki drži skupaj v naročju. Slepo dekle pa mirno in pokončno sedi, držeč svetlobo da bi premagala temo, vedoč, da so poleg nje še najmanj štiri goreče oljenke.
Simbolika se skriva v svetlobi in senci, črni in beli, mladem in starem, lepoti in grdoti, življenju in smrti. Zakaj potem je nosilka svetlobe slepa? Verjetno, da bi povečal čustveni učinek slike.
...
Osebno (jaz Nina) se sprašujem, zakaj bi bilo dekle sploh slepo? In zakaj bi označili starejšo gospo kot grdo (tako natančno pa spet ne vidim)? Po drugi strani pa so vse oljenke prižgane, torej bodo vse hkrati nehale goreti. Svetloba je sedaj močna. Spomni me na tisto pesem Edne St. Vincent Millay iz leta 1920:
My candle burns at both ends
It will not last the night;
But ah, my foes, and oh, my friends -
Ni komentarjev:
Objavite komentar