Kaj imajo slepi od te predstave? To je predstava, ki jo dobimo mi videči, ko nekoga najprej vidimo. Slepi dobijo predstavo iz glasu, ki pove, kakšne volje smo, smo samozavestni... Glas ponavadi ne znamo vsi tako dobro strenirat in hitreje pove resnico. Pa če bi se nekdo vseeno želel predstaviti z opisom imam naslednje pomisleke:
- cm popolnoma nič ne pomenijo, velikost osebe, ali predmeta se pove v primerjavah, saj tudi mi videči ocenjujemo velikost v primerjavah (recimo, ta predmet je velik toliko kot en prvošolček, do vašega pasu...).
- Barve so postranskega pomena. Nekaj pomenijo mogoče le kasneje oslepelim ljudem. Predstavite svojo obleko v materialih: Imam volneno jopico, jeans hlače, kratke žimnaste lase (uf, ne vem če bi rada vedela za to podrobnost).
- Dotik? Kaj pa vem, če bi se vsak človek želel nekoga dotakniti (recimo po obrazu). Dotik sočloveka je v našem okolju skoraj tabuizirana zadeva (kdaj ste nazadnje objeli prijatelja? OK, zdaj so prazniki, pa je mogoče objemanja več). Podajamo si roko in to je maksimum, pa še to ne z vsako osebo. Slep pri rokovanju opazi vašo konstitucijo (sploh če mu zdrsne druga roka do vašega komolca), samozavest prijema. Toda kdaj se rokovati? S kom glede na status v družbi? Po moje rokovanje ne sme biti nasilno, v skupini, samo za to, da bi se rokovali. Bi se kot vodič skupine rokovali z vsakim, mu dovolili dotik sebe? Dotakniti se osebe preden z glasom poveste, da ste v bližini, pa je drug problem. Tako, kot če bi bili sami v kleti, elektrike ni, pa kar naenkrat zaslišite glas. Po moje bi vas kap. Z glasnejšo hojo (štorkljanjem s petkami), mogoče celo z kašljem, lahko opozorite slepo osebo, da prihajate v bližino. Nikar se ga ne dotaknite ter šele potem spustite glas. Najprej glas, potem dotik (če že mora bit - vprašajte se, zakaj je potreben dotik, mogoče zato, da mu predate kak predmet v roke?)
Ni komentarjev:
Objavite komentar