Zelo priporočam ogled gradiča Miramare pri Trstu. Za slepe imajo zelo bogato prilagoditev! Spet lahko rečem le, škoda, da je tipanje namenjeno samo slepim. Vesela sem, ker so mi kot učiteljici in knjižničarki Zavoda za slepo in slabovidno mladino, dovolili tudi to izkustvo. Otipala (in vonjala) sem lesen steber v "kabinah" Maksimiljana, bronast kipec, dve božanski mizi, ena z lesenimi in bronastimi intarzijami in ena iz črnega gladkega marmorja, kjer je maksimiljan podpisal da bo Mehiški kralj, Šarlotino kredenco z intarzijami v obliki ribje kosti in keramičnimi vložki, dva kipa iz belega marmorja, pri enem se je vodička kar stopila, ko je razlagala, kako drugače je narejen in kako lepo se občuti (in res se čuti razlika), keramičen stol za vrt, kjer so lahko notri žgali dišeče naravne materiale ali pa samo dali svečo, da je bil topel stol; tapicirane stole in stene ter seveda rastline v prečudovitem parku. Jasno, naslednjič grem tja z družino.
Doma sem si v knjižnici KOŽ takoj sposodila stripe Meksikajnerjev avtorjev Zorana Smiljanića in Marjana Pušavca (zaenkrat kot trilogija, dva dela se še delata) in prvi del je lep spomin na videno. Ne bi ga ravno dala svojemu cefizlu za brat zaradi nekaterih ilustracij, bi ga dala pa odraslemu, ki je kdaj obiskal Miramare in obvisel v zgodivinski dilemi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar