Barvna slepota

Pogled na svetoč grm v Tivoliju v ČB tehniki

Pogled na cvetoč grm v Tivoliju v barvni fotografiji

Razmišljala sem, kaj vidiš, če si barvno slep (prebrala sem The case of the Colorblind painter Oliverja Sacksa). In preizkušalo to videnje z črno-belo tehniko fotografiranja. Hmmm. Torej, rekla bi, da za to vrsto tehnike moraš imet oko in/ali da naše okolje ni ravno narejeno za barvno slepe.

John Hull: Touching the Rock

John Martin Hull je leta 1935 rojeni profesor teologije (prosti prevod), ki je malo pred rojstvom svojega prvega sina oslepel. V svoji avtobiografiji  Touching the Rock govori o počasnem izgubljanju vida ter tudi vizualnega spomina.
Knjiga je bila tudi pretopljena v film z naslovom Notes on Blidness (12 min film je dobil nagrado, vendar pa zgleda dalša varianta še ni prišla na plano?)

Za inteviju s Hullom sledite tej povezavi.

At First Sight (1999)

Ogledala sem si film z naslovom At First Sight iz leta 1999 z Miro Sorvino in Val Kilmerjem v glavnih vlogah. na IMDB ima upravičeno oceno samo 5,9. Jaz bi mu dala še manj. A glej ga, pod scenarij je napisan tudi Oliver Sacks, britanski neurolog, ki se je tudi sam srečal z izgubo vida zaradi redkega okularnega melanoma pred devetimi leti. Kakor piše so se metastaze pred kratkim razširil na pljuča.

Naslovnica reklame za film

Film je nastal po Sacksovi zgodbi "Videti ali ne videt" iz knjige Antorpolog na Marsu, ki je izšla leta 1995 pri Vintage books. Opisuje primer petdeset letnega Virgila, slepega od zgodnjega otroštva (katarakte), ki malo pred poroko "spregleda" zaradi operacije. Kakšen je pogled slepih, ki se operirajo je vprašanje staro že 2000 let. V Novi zavezi, Marko 8:22-26 je namreč naslednji opis:

Jezus ozdravi slepega v Betsajdi
22 Prispeli so v Betsajdo in pripeljali so mu slepega ter ga prosili, da bi se ga dotaknil. 23 Prijel je slepega za roko in ga povedel iz vasi. Nato mu je s slino omočil oči, položil nanj roke in ga vprašal: »Vidiš kaj?« 24 Ta se je ozrl kvišku in rekel: »Vidim ljudi, kakor da bi okrog hodila drevesa.« 25 Nato mu je ponovno položil roke na oči in slepi je spregledal. Ozdravel je in vse razločno videl. 26 In poslal ga je domov z naročilom: »V vas nikar ne hôdi!«

Kaj vidijo, če ste pozorni, preberete v 24 vrstici: ljudi, kakor da bi okrog hodila drevesa. Šele drugi dotik (v današnjem svetu z drugačnimi čudeži bi temu rekli kar nekaj tednov učenja) nauči gledanja. Film se tega problema dodakne na zelo poetičen način. Po drugi strani pa naj bi Virgil (slabše) videl do svojega 6 leta. Če želite gledati film, potem ne berite več.
Virgil je šel v šolo za slepe, kjer se je naučil uporabljati belo palico in brati brajico. Nato se je zaposlil kot maser pri YMCA, ki so mu omogočili tudi stanovanje čez cesto, v katerm je živel skupaj še z enim zaposlenim. Imel je prijatelje, lahko je skrbel sam zase. Rad je imel baseball. Z Amy se je poznal že več kto 20 let. V njunih dvajsetih letih sta bila partnerja krajši čas, pa sta šla narazen. Amy se je preselila, poročila. Po ločitvi je prišla nazaj in Virgil jo je poklical. Amy se je zdelo, da je Virgil obtičal v svoji rutini: služba, šport in vedno manj prijateljev, služba, šport (rutina je verjetno ena izmed najboljših prijateljic slepih oseb: vedno posavi na isto mesto, da potem najdeš). Zato je Amy navijala za operacijo, Virgilova mama pa je bila proti. 
Operirajo eno oko in po 24h urah preveze Virgil šele ko se zdravnik oglasi ugotovi, da res nekaj vidi. Njegov prvi pogled je vidil svetlobo, barvo, premikanje, vse povezano in brez pomena. Oftalmolog ni pričakoval takih zapletov. Virgil bi potreboval psohološko pomoč. Sacks ga je takrat opisal, z njim delal različne teste, se pogovarjal tudi z zaročenko Amy, mamo in vse to opisal v zgoraj omenjeni zgodbi. Virigil je bil navdušen nad barvami avtomobilov (njunega avta pa ni prepoznal med ostalimi), prebral je večje črke, ni pa zmogel prebrati besede (s prsti pa jo je lahko prebral, ker se je učil tudi vidne pisave v šoli)... Za več pa kar sami preberite.
Sacks, O. (1996). An Antropologist on Mars. New York: Vintage Books a division of Random House, inc. str. 108-152

George Berkley: A New Theory of Vision

Berkeley je leta 1709 raziskoval odnos med vidom in tipom in postavil tezo, da ni povezave med taktilnim svetom in svetom vida. Povezava se lahko naredi šele na podlagi izkušenj.
Sacks, O. (1996). An Antropologist on Mars. New York: Vintage Books a division of Random House, inc. str. 110

John Locke: An Essey Concerning Human Understanding

William Molyneux, ki je imel slepo ženo, je postavil vprašanje prijatelju Locku: "Če se človek rodi slep in razume razliko med kocko in kroglo skozi dotik, ali bi lahko potem, ko spregleda vedel za razliko preden bi se ju dotaknil?"
Sacks, O. (1996). An Antropologist on Mars. New York: Vintage Books a division of Random House, inc. str. 110

Čebelica

Vabilo na okroglo mizo Branje za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami

VABLJENI

na

okroglo mizo Sekcije za mladinsko književnost

Društva slovenskih pisateljev

8. 4. 2015 ob 17. uri

Cankarjev dom, dvorana Lili Novy

Branje za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami

Vodi: dr. Aksinja Kermauner,

tiflopedagoginja, pisateljica; na Pedagoški fakulteti Koper predava predmet Metode dela s slepimi in slabovidnimi na smeri Inkluzivna pedagogika. Je avtorica prve slovenske tipne slikanice Snežna roža.

Kakšne knjige zmorejo brati otroci s posebnimi potrebami?

Katere teme jih zanimajo?

Kako in koliko se knjižni trg sploh zanima za otroke s posebnimi potrebami?

SODELUJEJO:

Saša Fužir, Tatjana Knapp – skupinski habilitatorki, zaposleni v Centru za usposabljanje, delo in varstvo uporabnikov z motnjo v duševnem razvoju v Črni na Koroškem. Leta 2011 sta ustanovili zasebni Zavod RISA, ki se je prvi v Sloveniji pričel organizirano in sistematično ukvarjati z lahkim branjem.

Lahko branje  ni enako čtivu za otroke in mladostnike. Lahko branje je namenjeno predvsem odraslim, ki imajo različne težave na področju branja in razumevanja prebranega. Jezik je res enostaven in jasen, a vsebine so drugačne, primerne odraslim.  Prirejena literatura pa pride prav tudi vsaj bralcem zadnje triade osnovne šole in srednješolcem s posebnostmi pri branju in razumevanju.

dr. Milena Košak Babuder, profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelku za specialno in rehabilitacijsko predagogiko, na področju prepoznavanja in strategij dela z otroki, mladostniki in odraslimi s specifičnimi učnimi težavami, recenzentka leposlovnih knjig in šolskih učbenikov, primernih za otroke z disleksijo.

»Ker je disleksija vseživljenjski problem, je pomembno, kako že v samem procesu opismenjevanja razvijamo ključne komponente branja ter z različnimi oblikovnimi in jezikovnimi prilagoditvami približamo bralno gradivo otroku in mladostniku. Da bi osebe z disleksijo rade brale in posegle po bralnem gradivu, jim je potrebno zagotoviti bralno gradivo, ki z vsebinskimi in tipografskimi prilagoditvami omogoča, da jim je pisna informacija dostopnejša, da jo lažje spremljajo in razumejo.«

Nina Schmidt - profesorica likovne umetnosti in knjižničarka na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani (ZSSM).

Na okrogli mizi bo predstavila gradivo, primerno za slepe ali slabovidne (povečan tisk, brajico, Latex, tipanke, zvočne knjige, avdiodeskripcijo) ter nekaj osnovnih navodil, kako se nekatere izmed njih izdela oz. prilagodi. Skozi predstavitev se bo dotaknila tudi izdajanja prilagojenih knjig oz. težav, ki se pri tem pojavljajo, ter knjižnično dejavnost za slepe in slabovidne.

Matjaž Juhart - profesor defektologije, otrok gluhih staršev, tolmač za slovenski znakovni jezik, habilitirani visokošolski sodelavec-predavatelj na Pedagoški fakulteti v Kopru za predmet Znakovni jezik, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, sodelavec v Centru za razvoj Slovenskega znakovnega jezika.

»Za gluhe je slovenski jezik tuj jezik. Žal se prvega, znakovnega jezika, gluhi učenci in odrasli ne učijo sistematično, pač pa večinoma od vrstnikov. Najobčutljivejše obdobje učenja jezika in opismenjevanja poteka v tujem jeziku, kar ne omogoča optimalnega razvoja. Razviti je potrebno programe sistematičnega učenja svojega jezika – znakovnega jezika gluhih. Pravljice, prirejene v znakovnem jeziku, podprte s slovensko besedo, slikami kretenj in video zapisom besedila v znakovnem jeziku, so prvi temelji sistematičnega učenja znakovnega jezika.«

Sabina Hribar - vzgojiteljica v vrtcu in zunanja sodelavka na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Študira na PeF Ljubljana, smer Pomoč z umetnostjo.

Na okrogli mizi bo izpostavila, s katerimi temami v pravljicah se poslušalci na Psihiatrični kliniki identificirajo. Predstavila bo kriterije za izbor pravljic. Dodala bo primere ter potek in pomen terapevtskega branja pravljic na oddelku ter publiki predstavila, kako se posamezniki odzivajo na pravljice.

Irena Miš Svoljšak - soustanoviteljica in odgovorna urednica Miš založbe, ki izdaja visoko kakovostne knjige za otroke in mladino.

»Miš založba je med prvimi pri nas prepoznala nujo po izdajanju knjig za otroke s posebnimi potrebami. Kot odgovorna urednica se pri oblikovanju knjižnega programa založbe že dolga leta srečuje s problematiko izdajanja tovrstnih knjig na tako majhnem trgu, kot je slovenski, in razmišljanja o tem bo delila z udeleženci okrogle mize.«