Vodstvo za osebe z okvaro vida v Dublinu

V okviru Open house festival sva si z možem v Dublinu pogledala dva prostora. Prvo vodstvo je bilo namenjeno osebam z okvarami vida v Muzeju literature MOLI. Po hišah številka 85 in 86 nas je vodila jazz umetnica, umetnostna psihoterapevtka Emilie Conway z dvema pomočnicama, prostovoljkama v okviru Open houses festivala (ena je bila iz Slovenije). Ga. Conway je zelo slikovito opisovala prostore, uporabljala je tudi 3D natisnjene modelčke, glasbo ter zvoke tistega časa, ko sta hiši nastali (in živeli). Glasbo je predvajala preko svojega telefona na zunanji zvočnik. 3D tisk je bil sicer po moje premajhen in pregrob. Skoraj ne bi mogla verjet, da se je res dalo iz njega potipat štukature, ki so bile v prostoru po stropu in zidovih. Kamine smo si lahko pa tudi potipali (brez rokavic). Hiši sta lepi predstavnici gregorjanskega razkošja 18. st. Muzejski del (št. 85) je zgradil leta 1738 Richard Castle za Hugh Montgomerieja. Štukature sta naredila brata Lafranchini, originalno iz Švice. Pravijo, da sta pri violinah kar pravo violino zalepila na zid in jo prebarvala z belo, ker naj bi bilo to lažje. Hiša št. 86 je bila zgrajena malo kasneje, leta 1765 za Thomasa Whaleya, močnega anti-katolika. Podatek pomemben predvsem zaradi ironije, da so po njegovi smrti hišo spremenili v katoliško univerzo, ki naj bi jo obiskoval tudi James Joyce (ki je imel tudi neke težave z očmi). Gospod Whaley je bil znan tudi po tem, da je za stavo šel peš do Jeruzalema.

3D natisnjena štukatura in strop prostora

Individualno vodenje po 3D tisku

Škatla s pripomočki za taktilno vodstvo

3D tisk fasade in delčka štukature na fasadi

Stojimo ob kaminu

Pisana družba poslušalcev taktilnega vodstva je bila sestavljena iz dveh oseb z vidno okvaro vida, ostali pa smo svoje PP zamolčali.

Prostovoljki sta nosili brezrokavnik z napisom Irish Architecture Foundation

Drugo vodstvo po Dublinski palači je bilo prilagojene za osebe z avtizmom. Prilagojeno naj bi bilo predvsem za tiste, ki imajo posebne senzorne potrebe. V pedagoški sobi smo si lahko nabrali kakšen poseben pripomoček (glušnike, taktilne stimulanse), da bi morda lažje prebrodili drugače popolnoma običajno vodstvo. Samo vodstvo se mi je zdelo čisto zanimivo, ni mi pa nič novega ponudilo, če bi bila oseba s PP. Z možem sva razmišljala, kako nehote (no, nekateri so me sicer že ocenili, da sem rahlo avtistična) postaneva še bolj pozorna na vse zvoke, zdaj, ko sva imela to možnost, da bi nosila glušnike (pa jih nisva). Kot da se avtomatično prilagodiva vrsti vodstva. Pri vodstvu za okvare vida z veseljem tipam in vonjam. Tu pa so me motili čisto vsi zvoki (v prostoru so bile tudi druge skupine). Po prostorih nas je stalno spremljala gospa z ogromnim napisom (senzorno vodstvo, prosim bodite pozorni). Samo pri eni sliki so nam dali v roke tudi svilo, ki bi jo morda ta gospa nosila, pa ni ravno bil pravi efekt, ker je gospod govoril o težki svili, tisto, kar smo dobili v roke, pa je bilo rahlo kot peresce. 

Napis z usmerjevalnikom kje se zberemo

Glušniki in taktilni pripomočki

Svilnati trakovi v naših rokah

Gospa z napisom Sensory tour Please be mindful

Mogoče bi jaz na začetku ne začela razbijat ledu z prihajajočimi prazniki (noč čarovnic), ker je to lahko strašljivo, pozornost preusmeri tja, kamor ni treba. Prav tako bi pričakovala, da nas na začetku seznanijo s potekom (koliko sob). So pa nas pred vsako novo sobo opozorili na to, da bodo recimo škripala tla, da bo soba večja in se bo glas vodiča zato slabše slišal, naj zato pridemo bližje - to mi je bilo super. Optimalno bi bilo, da bi se nas druge skupine še malo bolj izogibale, a najbrž se to ni dalo. 

Kaj pravite, sem torej malo avtistična tudi?

Zakaj sva šla v Dublin? Ker je Sašo leta 2024 dobil nagrado za fotografijo potovanje zanj v katerokoli mesto, ki sodeluje pri OHF. Meni je dal možnost izbire mesta in izbrala sem Dublin. In zdaj se skoraj strinjam s komadom Dirty old town od The Pouges.

Vir:

https://irishhistorichouses.com/tag/charlemount-house-dublin/ 

Seul, Koreja in prilagoditve

Obiskala sem Seul in poleg običajnih vodilnih poti v rumeni barvi, brajevih napisov na postajah so se mi naslednje prilagoditve zdele tudi zanimive. 
 

Zanimiv se mi je zdel tisk brajice na ta rahlo debelejši "paus" papir.

Na tej razstavi so zbirali opise za različne umetniške izdelke. Predvidevam, da bi na tak način lahko dobili kar dobre namige za opis le-teh izdelkov, ki bi potem ob obdelavi avdiodeskriptorja postali zanimivi opisi likovnih del v muzeju.

Povod za ustanovitev prve šole za slepe

Martin Jaedicke se je v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika XLIII iz leta 1984, na str. 32 spomnil samih vplivov na Valentina Häuya, da je odprl prvo šolo za slepe. 

Leta 1771 je mladi Valentin opazil množico ljudi, ki se smejejo pred stojnico na sejmu sv. Ovida. Na platformi postavljeni višje od miz, v tej odprti kavarni, je deset slepih oseb v pantomimi trgalo strune iz lokov, spuščajoč grozljive zvoke iz violin, čel, kontrabasov in viol. Prazno so strmeli v note, ki so bile obrnjene na glavo na stojalih. Nosili so groteskne obleke s čudnimi pokrivali z oslovskimi ušesi. Vsak dan so dva meseca tako igrali, medtem ko jih je njihova publika zasmehovala. 

Na gravuri iz leta 1771 v spodnjem delu sedijo dame in gospodje okoli dveh miz. Nad njimi na odru, do katerega vodijo ozke stopnice stoji deset oseb s čudnimi klobuki (večino v obliki koničastih stožcev), desno od njih sedi mož z brado, kapo ali čelado z daljšimi krili ali ušesi pri strani. Pred njim je postavljen pav, za njim pa je razprto pavje krilo. 

Leta kasneje se je Häuy spomnil tega dogodka in ustanovil prvo šolo za slepe Institution des jeunes aveugles leta 1785, to je 240 let nazaj.