V knjižici odkrito spregovi o hčerki, ki je bila močno prizadeta. Da je s punčko nekaj narobe je začela ugotavljati šele okoli treh let. Svoje sprejemanje nato razčlenjuje do potankosti: od zanikanja, iskanja zdravnikov, do iskanja pravega doma zanjo. Zanimiv je tudi pogled na svet ustanov v tedanji ZDA: plačljive in državne (bolj ko ne hiralnice). Pravi, da če ustanova izvaja tudi raziskovanje, potem je možnost napredka (raziskovanje pa je le tam, kjer je denar). Denar sam po sebi pa ni merilo za dobro ustanovo. Dobro ustanovo se spozna po dobremu ravnatelju ter po strežnicah, ki z otrokom nato delajo. Buckova tudi pravi, da se je preko hčerke naučila spoštovanja do vseh ljudi ter da imajo vsi ljudje enake pravice. Skozi knjižico je želela približat to spoznanje strokovnjakom, ki delajo z njimi ter staršem olajšati pot do iskanja najboljših rešitev za otroka.
Priporočam v branje vsem staršem in učiteljem otrok s posebnimi potrebami, ker četudi je pisana že 64 let nazaj, ima še vedno nekaj žgoče sodobnega v sebi.
(v zelo slabem stanju je dosegljiva tudi v knjižnici ZSSM)
Ni komentarjev:
Objavite komentar