Ryoan-ji

 

Tempelj Ryoan-ji v Kjotu je znan tudi po elementih zena. Na kamnitem vrtu je v pesek razporejenih 15 kamnov, ki jih vseh skupaj nikoli ne moreš videti. In tako meditiraš in opazuješ kamne. Če bi jih videl 15, bi spadal med razsvetljene. A kaj ko se ti včasih zazdi, da jih vidiš celo 17. Tempelj je bil večkrat porušen/zažgan (nazadnje nekje v 50h letih 20. st.), a kamni so ostali, tempelj pa na novo zgradili in je še v uporabi.

Pred tem si lahko še pogledaš miniaturo vrta z brajevo obrazložitvijo. Tam vidiš iz ptičje perspektive vseh 15 kamnov. Samo ko potipaš pesek, se le-ta premakne. Pesek je namreč na vrtu oblikovan z grabljami in že samo oblikovanje tudi pomeni meditacijo. Seveda se premakne in vzorec se uniči, ko stopiš gor (zato pa ne smeš po tem hodit). A že sam vzorec je zelo lep. Krožne črte peska obkrožajo kamne, le-tega potem povezujejo ravne črte.

Drugače semi zdi Japonska glede prilagoditve okolja za slepe grozljivo pred nami. Grozljivo tudi zato, ker so njihove vodilne linije že tok stare, da so začele razpadati.

Brajica na pločevinki

Japonska, Tokijo. Na vseh alkoholnih pijačah v pločevinkah je brajica. Na vseh isto. Kaj točno, pa ne vem.

Maria Theresia von Paradis (1759-1824)

Maria Theresia von Paradis se je rodila na Dunaju 15. maja 1759 avstrijskemu vladnemu uslužbencu Josefu Antonu von Paradisu. Pri treh letih je izgubila vid a je kljub temu pridobila dobro izobrazbo. Pri sedmih letih so jo opozorili v cerkvi na petje in od takrat je bil njen glasbeni talent vedno bolj viden. Starši so jo poslali v uk k skladatelju Koželuchu. Tu se je učila klavirja in petja. Pri enajstih letih je pela sopran v Avguštinski cerkvi na Dunaju in se spremljala na orglah. Cesarica Maria Tereza naj bi bila njena botra in ji je letno plačala 200 guldnov , s katerimi si je plačala nadaljnje izobraževanje. Poleg glasbe se je učila tudi jezika, zgodovine in geografije. Imela je lastno taktilno mapo, pisala pa je s pisalnim okvirjem. Kasneje ji je dunajski mehanik Wolfgang von Kempelen skonstruiral napravo za pisat. Glasbene note so bile izrezane iz kartona in prilepljene na debelejši papir. Uporabljala je tudi leseno ploščo z dvignjenimi črtami, kamor si lahko pritrdil glasbene znake. 

Bila je zelo elegantna, neodvisna po svojem domu, za kar so jo zelo občudovali. Znala je plesat minuet. Znana pa je postala zaradi svojega igranja klavirja in petja. Leta 1784 je z mamo odšla na umetniško turnejo po Nemčiji in Švici. Njen uspeh jo je spodbudil, da je naslednje leto odšla za 6 mesecev v Pariz. Valentin Haüy, ki je kasneje odprl prvo šolo za slepe, je tudi prisostvoval na enem od njenih koncertov. Nato naj bi se z njo tudi srečal, se z njo pogovoril in pregledal njene pripomočke. Nad njo je bil navdušen tudi Johann Wilhelm Klein, ki je odprl prvo šolo za slepe na Dunaju leta 1804. 

Tudi v Londonu so bili nad njo navdušeni. Bodoči kralj Juri IV jo je spremljal na violončelu. Njeno dvoletno turnejo je končala v Bruslju ter se vrnila domov pomladi leta 1786. Od takrat dalje je bilo njeno življenje bolj privatno. Redko je nastopala a s komponiranjem je nadaljevala. 

Leta 1808 je odprla prvo javno glasbeno šolo na Dunaju, kjer so se dekleta lahko učila igrati klavir, peti. Bila je ravnateljica te šole do svoje smrti 1. februarja, leta 1824. 

Njen grob je neznan, večino njenih skladb pozabljenih. Živi pa kot spomin na njeno moč in voljo, da kot slepa ženska pokaže svoje sposobnosti, svojega duha in šarm.

Povzeto po članku Maria Theresia von Paradis (1759-1824) avtorja Matthias F. Bleier, str. 26-31 v Review of the European Blind, št. 2 XX, 1978

John Milton (1608-1674)

Slepi in osiromašen John Milton (rojen 1608, oslepel naj bi leta 1652, umrl 1674) je Izgubljeni raj napisal v letih od 1658 do 1664 (prva izdaja) in nato s popravki druga izdaja leta 1674. Tako bo zdaj ravno 350 let od druge izdaje. Likovni izdelki s temo kako John Milton narekuje svojim hčerkam (pa tudi drugim tajnikom) so zelo pogoste. 

Primerjamo ga lahko s slepim Homerjem ali prerokom, oz. kot je rekel Descartes: "Duša je tista, ki vidi, ne oko."
Mihaly Munkacsy je bil madžarski slikar znan po svojih žanrskih in bibličnih slikah. Leta 1878 je naslikal Slepi Milton narekuje svojim hčeram Izgubljeni raj. Na podlagi te slike si je pridobil desetletno pogodbo, zaradi česar je postal kar bogat in pomemben član pariškega umetniškega življenja. Zdaj se nahaja v Javni knjižnici New York. 

Miltona je postavil v bogato opremljeno temnejšo sobo. Zatopljeno sedi desno od mize in z desno nogo je zgubal tepih. Njegov je najvišji. Ob mizi so tri dekleta, ki ga napeto opazujejo. Desno od Miltona dekle sedi in nekaj dela, zraven nje dekle stoji, z eno roko se drži stola, z drugo pa trebuha. Skrajno desno dekle je sklonjeno naprej, v rokah ima pisalo in na mizi popisan zvezek. 

ànozognozíja

 "Najzanimivejši primeri anozognozije so povezani z zanikanjem slepote. Nekateri ljudje z možganskimi lezijami, zaradi katerih je njihov vid prizadet, zanikajo izgubo vida in se vedejo, kot da so zmožni videti. Ljudje z vizualno anozognozijo, ki se stežka orientirajo v prostoru in imajo težave pri vsakdanjih opravilih, pogosto ne omenjajo, da ne vidijo – še več, krivdo za svoje težave zvračajo na okolico, češ da svetloba ni dovolj močna ali da je nekaj narobe z njihovimi očali.
Nekateri ljudje z anozognozijo svojo bolezen v celoti zanikajo, nekateri kažejo zgolj ravnodušnost, nekateri pa zdravnikom očitajo, da pretiravajo oziroma se motijo." 

Citat iz knjige Salecl, Renata. Strast do nevednosti : kdaj in zakaj ne želimo vedeti.  Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020 (žal ne vem strani, ker jo elektronsko beremo)

Belizar

Nacionalni muzej na Švedskem, Štokholm. 

Belizar, naslikal ga je leta 1799 Per Krafft. Belizar je bil poveljnik armade Bizantiskega cesarstva in naj bi po nekaterih legendah oslepel.

http://www.diva-portal.org/smash/get/diva2:1423468/FULLTEXT01.pdf

Leo Haas: Slepi v Theresienstadt

Leo Haas je bil avstrijsko-nemško-češki slikar rojen leta 1901 in umrl avgusta leta 1983. Delal je kot slikar, grafik, karakturist. Prihajal je iz židovske družine in v bil leta 1939 zaprt, spuščen, leta 1942 zopet zaprt skupaj z ženo v koncentracijskem taborišču Terezin (Theresienstadt) in nato v Auschwitzu. V taborišču je na skrivaj risal. 

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 2 letnika LII iz leta 1986, na str. 30 opisal Haasovo delo Slepi v Theresienstadt. Terezin je majhno mesto severno od Prage, ki je bil namenjen kot dom za boljše žide med drugo svetovno vojno, a večina tega ni preživela. Med preživelimi je bil tudi Leo Haas, ki je takoj začel risati živeljenje v getu, da bi zagotovil naslednjim generacijam dokumentacijo, saj fotografom ni bilo dovoljeno vstopati. Na podlagi 400 risb, je umetnik naredil cikel 20 grafik. Risbe so preživele, ker jih je umetnik skril.

Na petih grafikah so upodobljeni tudi slepi. Prepoznamo jih po hoji s palico in po traku okoli roke, ki ima tri pike. Vidimo jih glasbeni kavarni, prostoru, ki je bil bolj zato, da je z goljufijo prepričal mednarodne komisije, da je bil ta geto v resnici normalno mesto in ne desetkrat prenaseljeno kot pa je v resnici sprejelo, saj so ljudje čakali, da jih premestijo v Auschwitz. Prikazani so tudi kako brskajo po kupih smeti ter drugih pozah.

Na grafiki z naslovom Dnevna soba, je videti vogal osvetljene stavbe, a vse je bolj sivkasto. Ljudje zgledajo izčrpani. Dva nosača počivata v senci ob razpadajočem oknu, izčrpano človeško bitje v agoniji leži na nosilih ob njima. Skozi razbita izložbena okna se vidi množica ljudi, postelj. Slepi sprehajalec je edina aktivna oseba. Hodi mimo izložbenega okna. 

Zakaj je umetnik posvečal pozornost slepim? Jih je bilo veliko v getu? Administracija v Spominskem parku Theresian je Jaedicku povedala, da je bilo poleti leta 1942 med 75.000 zaprtimi 1000 slepih. To je nekako normalno povprečje, sploh med starejšimi, bi pa ti slepi v tistem času živeli odmaknjeno življenje. V prenapolnjenem getu pa so bili videni in tako nase vlekli pozornost.