petek, 8. julij 2022

Hablot Knight Brown: Zapuščena hiša

Martin Jaedicke se je v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika LV iz leta 1987, na str. 32 opiše grafiko z naslovom Zapuščena hiša iz okoli 1850 Hablota Knighta Browna, ki je bil angleški umetnik in ilustrator (ilustriral je tudi Charlesa Dickensa). Prav v tem času bo minilo 140 let od njegove smrti.

Gravura prikazuje slepega moža, ki ima psa na vrvici pred zapuščeno zaraščeno, razpadajočo a včasih bogato hišo. Stoji pred vhodno stopnico s sklonjeno glavo in igra klarinet. Skozi razpadajoče čevlje vidimo že nekaj prstov. Njegov plašč je razcefran, čez ramena je pokrit z mogoče ovčjo kožo in na glavi nosi klobuk z veliko čepico, mogoče neke vrste baretko. Ima daljše svetle lase. Na hrbtni strani mu visi razpadajoča torbica, spredaj pa košara v še hujšem stanju, na katero je pripet napis PITY POOR BLIND (usmiljenje, reven slepec). Tudi na klarinetu se že vidijo razpoke časa.

Na levi strani stopnic je malo manj kot človek visok steber. Na njem je majhen grifon s ščitom. Pes se naslanja na desni steber, ki je že bolj v razvalinah in gleda postrani. Ve kar njegov gospodar ne ve, da je hiša zapuščena. Na desni steber je privezana veja z napisom:

Paradise house
this elegant
family mansion
for let or sold

(Rajska hiša, ta elegantna družinska graščina na voljo za najem ali prodajo). Pa od elegantne hiše ni več kaj dosti ostalo. Vse na tej sliki prikazuje razpad in brezupno bedo. Vendar ne čutimo sočutja. Umetnik je pretiraval s prikazom bede slepega moža, se posmehoval kamniti razpadajoči graščini in obupu psa, da bi pridobil potencialne kupce svojega izdelka. 

torek, 31. maj 2022

Zvezdne steze

Kot skromna ljubiteljica fantastike sem z možem v lanskem letu začela časovno (po času dogajanja in ne po času nastanka filma oz. serije) predelovati vse do sedaj posnete Star treke. Zdaj sva pri 3 sezoni originalne serije iz leta 1969 (čeprav piše pa tudi, da je iz leta 71). To je idealna serija za te z virusi, vojnami, ekološkimi in čudnimi političnimi odločitvami polne čase. Večina humanoidov je pametnih in lepih, slabo se obnašajo samo, če so pod kakšnim čudnim vplivom (nezemljanov oz. lastnih odločitev za doseganje višjih dobrih namenov). Svoja negativna čustva znajo kontrolirati (večino časa) in se prav odločati. Kakšen lep ideal.

Od tu dalje vas opozarjam na KVARNIK (spoiler), za vse, ki bi si radi najprej ogledali samo serijo. Ne berite dalje.

V 5. delu z naslovom Is There in Truth No Beauty? (Ali v resnici ni lepote?) se srečamo z lepo telepatko (Zemljanko) dr. Mirando Jones (ok, priznam, vse ženske v seriji so lepe in pomanjkljivo oblečene), ki spremlja ambasadorja Kollosa. Kollos je pospravljen v škatlo, ker je njegov videz kot predstavnik "Meduzarjev" tako grozljiv, da spravi vsakega človeka v norost. Vulkan Spock (pol Vulkan in pol Zemljan) ga lahko gleda skozi posebna očala. Ko odpre škatlo mi vidimo le odsev migetajočih belo-zelenih lučk. 

Skozi zgodbo ugotovimo, da je Miranda slepa in zato ji Kollos ne more škodovati. Miranda nosi posebno prosojno ogrinjalo polno malih drobnih barvitih biserčkov, ki zaznavajo prostor okoli nje, še bolj natančno kot mi vidimo (od vrat je oddaljena 1m in 4 cm). O svoji slepoti ne govori in to Spock in kapetan Kirk odkrijeta šele ko zdravnik McCoy odkrito zaradi slepote nasprotuje, da bi Miranda vzpostavila stik s Kollosom in nato vozila vesoljsko ladjo po Kollosovih navodilih ter jih rešila iz roba galaksije. Slepota preseneti tudi Spocka, ki njej in njenemu izdelovalcu ogrinjala ob tem čestita a hkrati ne razume, zakaj je želela prikriti slepoto. Kapetan Kirk razloži, da mu je Miranda malo prej razlagala, da ji je najbolj grozno čustvo usmiljenje. Usmiljenje, ki ga verjetno tudi najbolj "izšolani" ljudje nezavedno izražamo vsakič, ko srečamo slepega človeka. 

https://www.imdb.com/title/tt0708433/ 

Mr. Spock: I fail to understand why you apparently try to conceal your blindness, Doctor Jones.

Captain James T. Kirk: I think I understand. You said it. Pity is the worst of all.

Dr. Miranda Jones: Pity... Which I hate. Do you think you can gather more information with your eyes than I can with my sensors? I could play tennis with you, Captain Kirk. I might even beat you. I am standing exactly one meter, four centimeters from the door. Can you judge distance that accurately? I can even tell you how fast your heart is beating.

Captain James T. Kirk: No, that won't be necessary.

ponedeljek, 25. april 2022

Linhartova pot za slepe Radovljica

V soboto smo se odpravili na gorenjsko. Najprej smo si ogledali Grad Kamen, nato pa naredili sprehod po Radovljici tudi v sklopu čokoladnega sejma. Ker smo pri čokoladi zelo zbirčni, smo sejem prav hitro obdelali in obšli še preostali del stare Radovljice, ki nas je prijetno presenetil. Šivčeva hiša, Lekarniški muzej, cerkev, stavba Čebelarskega muzeja. Vse povsod se je kaj dogajalo, nekaj stvari smo videli že prej, pa smo jih zdaj samo z novimi očmi videli. 

Potem pa me otroci opozorijo na tole (spodaj) spominsko ploščo, pritrjeno na hišo. Postavljena je bila leta 2009. Z rahlo povečano brajico je napisano, da gre za rojstno hišo Antona Tomaža Linharta, rojenega hmmm, brajica tu malo zamoči, 11. 12. 1856. Tablo so skupaj še z dvema postavili Lions klub Bled in občina Radovljica. 

Napis na Linhartovi rojstni hiši
Zdi se mi, da sam naslov Linhartova pot za slepe in slabovidne obljublja mnogo več, kot ponuja. Prvič, tri table so verjetno samo za slepe (drugih dveh nisem videla). Slabovidni tu nimajo kaj iskati. Drugič, ne vem, če je pot povezana in če omogoča tudi še kaj drugega kot samo dotikanje kipov. Kako vedeti, kje se ustaviti (mogoče sem prezrla bunkice na tleh?), da bi prebral napis? Kje dobiti dodatne informacije, kaj vse se da v okviru Linhartove poti za slepe videti. Se pa strinjam da predvsem videče opozarjajo, da med njimi živijo tudi slepi. Vendar bi take pobude morali nehati ustvarjati zaradi tega drugega razloga. Ko bomo prišli do stanja, kjer se bodo pobude izvrševale samo zaradi oseb s PP, bom vedela, da inkluzija obstaja - takrat bomo mi brez deklerativnih PP že osveščeni, da PP obstajajo. 

Oseba s slepoto ne bi imela kaj od tega sprehoda, ki smo ga mi naredili v Radovljici. Gužva in hrup na festivalu čokolade bi vsakega odvrnila od preizkušanj čokolade (in v istem času se je v Ljubljani odvijal festival Čili in čokolada - se tega ne bi mogli kako drugače zmeniti?) Kako se brez vida postaviti v vrsto, ki ni vrsta, za nakup vstopnice in bonov za preizkušanje (in vedeti, da moraš bone tudi kupiti), kako potem zbežati ven iz vrst in v katero smer, ko si vstopnico enkrat že kupil, kako pristopiti k štantu, izbrati čokolado, ki bi jo preizkusil? Pa bi si človek mislil, da bo sejem čokolade lahko tudi primeren za slepe. 

Radovljica obeta, lahko diši, lahko se tipa, posluša, a kako do teh informacij, še ne vem.

ponedeljek, 21. marec 2022

Ludwig Richter: Slepi pomladi

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 2 letnika XXXII iz leta 1981, na str. 30 opisal delo nemškega slikarja in grafika Ludwiga Richterja (1803–1884). Richter je bil en izmed bolj popularnih grafikov tistega časa. Njegove grafike so bile uporabljene v pravljicah, časopisih, na karticah, čestitkah. Težke izkušnje odraslih ljudi niso bile zaželene v njegovih grafikah. Lesorez, velik približno 11 x 16 cm iz leta 1859, z naslovom Slepi pomladi prikazuje slepega moškega.  

Slepi starejši glasbenik sedi na kamniti klopi obrnjen proti poti, na kateri v daljavi vidimo še nekaj oseb. Iz torbe na klopi mu štrli flavta. Z levo drži klobuk na kolenih, z desno palico. Ob njegovi desni kleči dekle, ki mu nekaj kaže s prstom usmerjenim v levo, na njegovi levi je majhen pes. Klopca je postavljena ob plot, kjer je nekaj grmičevja in eno drevo, vse v brstih in cvetu. Majhni svetni lističi padajo v njegov klobuk. Glavo ima sklonjeno naprej in na glavi šilt. Oči ima zaprte. Videti je utrujen. 

ponedeljek, 7. marec 2022

Tempelj očes

V starodavnem mestu Tell Braku v Sirij, naseljenem v letih od 3000 do 2200 p. n. š. je eno izmed bolj zanimivih odkritji tempelj očes. Tako je imenovan, ker so v njem našli tisoč majhnih očesnih idolov. Ti so ponavadi pokončno pravokotni in ploščati. Na vrhu se stisnejo kot v majhen vrat na katerem je večja zopet ploščata glava, v kateri je prostora samo za dvoje (ali celo več) velikih vrezljanih oči.

Fotografija povzeta po Ancientarchives 18. 1. 2021

nedelja, 27. februar 2022

Revije za slepe v brajici

Revije za slepe še preden so izumili elektroniko in pretvarjanje v zvok, so bile v brajici. In zelo malo jih je bilo verjetno takih, ki so bile narejene za večinsko populacijo in potem pretvorjene v brajico. Med njimi je bil v 60. in 70. letih 20. st. tudi Playboy (GOLA brajica in na naslovnici črni tisk zajčka ter naslova v originalni tipografiji - nič slik, tudi tipnih ne).

Revijo Playboy je brez reklam izdajala National Library Service for the Blind and Physically Handicapped skupaj s 35 drugimi popularnimi revijami kot so Good Housekeeping in National Geographic (na katero se še vedno lahko naročiš). Organizacija deluje in tiska že od leta 1931 naprej. 

Leta 1981 so začeli gonjo proti reviji v brajici, a je niso mogli prepovedati, so pa za kazen zmanjšali denarne prilive organizaciji in zato so leta 85 prenehali s tiskanjem Playboy revije. Seveda se je postavilo vprašanje, zakaj videči lahko berejo revijo, slepi pa ne. Playboy revija v brajici se je zopet pojavila leta 1986 in od takrat naj ne bi bilo več cenzure.

Moj mož je na turneji po ZDA v Clevelandu odkril tudi Rolling Stone revijo v brajci na razstavi v Rock & Roll Hall of Fame, Cleveland, Ohio. Ne vem, če to še imajo na razstavi, niti če še prodajajo, prodajajo pa 2 zvezek edicije iz leta 1991.


Revija ima v črnem tisku enak naslov ter napis kateri zvezek od katerega, datum, vse ostalo pa je v brajici.


ponedeljek, 21. februar 2022

Gérard: Belizar

Dr. Martin Jaedicke je v Review of the European Blind št. 3 letnika LIII iz leta 1986, na str. 32 opisal sliko Belizar, ki jo je naslikal  romantični francoski slikar François-Pascal-Simon Gérard leta 1797. Gre za olje na platnu, v merah približno višina 90 in širina 70 cm.

Belizar je bil poveljnik armade Bizantinskega cesarstva pod Justinjanom I. Živel je v času od 500 do 565 in igral pomembno vlogo pri pridobitvi večine mediteranskega ozemlja, ki ga je zahodno cesarstvo izgubilo. Leta 562 so ga obtožili zarote proti Justinjanu in bil je kratek čas zaprt. Tu se začenjajo legende srednjega veka, saj naj bi ga Justinjan za kazen oslepel. Kot slikarski motiv pa je postal popularen v 18. st., ko so Justinjana primerjali s takratnimi vladarji. Belizar na Gérardovi sliki je brez sledu šibkosti in podrejenosti. Vesel veteran odločno koraka mimo gledalca. V desni toki drži palico in v levi nosi odraščajočega otroka, svojega spremljevalca. Otroka je ugriznila kača, ki je še vedno ovita okoli njegove noge in zdaj slepi Belizar hiti, da bi ga rešil. Veterana lahko prepoznamo po čeladi, ki je še vedno pripeta na njegov pas, noge in roke so mišičaste. Lahko smo brez dvoma, da bo ta slepa oseba uspela pri nameri.