Učenje možganov da vidijo

Nevroznanstveniki raziskujejo možnosti, ki bi pomagale ljudem zopet videti. Zaenkrat smo bolj pri hipotezah. Bolj zgodaj, ko bi se napravica vgradila, več je možnosti, da se plastičnost možganov najbolje izkoristi.
Več na spodnji povezavi:

Teaching the Brain to See Again

Binocular Rivalry — Competition, Connection, and Consciousness

Kunst für Blinde

Kaj pa tele rokavice, s katerimi slepi gledajo:

https://www.nu.nl/234910/video/handschoenen-laten-blinden-virtuele-kunstwerken-voelen.html

https://touchingmasterpieces.com/ 

TIPANKA O ŠVICARIJI

sreda, 25. april, 11.00-13.00, Ustvarjalni center Švicarija

predavanje in delavnica, izvaja dr. Aksinja Kermauner

Kako vidijo ljudje z okvaro vida? Kdo so? Kako jim omogočiti čim prijaznejše bivanje v okolju, ki ni prilagojeno za njih?  Predavanje in delavnica bosta poskus premagovanja stereotipov, predsodkov, strahov ..., saj se bodo udeleženci s črnimi prevezami čez oči in simulacijskimi očali skušali dotakniti sveta slepih in slabovidnih, hkrati pa na lastni koži opazili, kaj bi se dalo izboljšati. 

Pisateljica in tiflopedagoginja dr. Aksinja Kermauner je na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani  (današnji Center IRIS) poučevala slovenščino in likovni pouk do leta 2013, od leta 2011 pa predava kot docentka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem (predmet Metode dela s slepimi in slabovidnimi na smeri Inkluzivna pedagogika). Piše znanstvene in strokovne članke ter leposlovje za otroke, mladino in odrasle (izdanih 24 knjig), je avtorica prve slovenske tipne slikanice za slepe Snežna roža. Vodi projekte za senzibilizacijo okolja in inkluzijo otrok s posebnimi potrebami. Je podpredsednica Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije, predsednica Upravnega odbora Bralnega društva ter predsednica Mladinske sekcije Društva slovenskih pisateljev.

Javno predavanje z delavnico je uvod v proces izdelave tipanke (tipne knjige) Ustvarjalnega centra Švicarija.

Za sodelovanje v delavnici, ki bo potekala v drugem delu srečanja, so zaradi omejenega prostora obvezne predhodne najave na lili.sturm@mglc-lj.si.

Vidna pisava in brajica skupaj

Združevanje brajice in videče pisave je tudi meni pomagalo, da sem se brajice hitreje naučila. Zdaj imamo tu japonskega oblikovalca Kosuke Takahashija, ki si je zmislil (zame ne tako berljivo) vidno pisavo v kombinaciji z brajico z imenom Braille Neue. Več pa na TEJ povezavi.
Gospodič ima po moje malo romantično predstavo o slepih. Seveda, slep bo bral brajico, ne glede na velikost. A to, da bi jo bral na javnih površinah (kjer ljudje urinirajo, puščajo čigumije) in da bo vedel, kje se brajica sploh začne na neki steni (to je bila tudi ena izmed njegovih zamisli, da bi postavil velike napise na steno z brajico vred).
Nikakor pa niti on ni prvi... poglejte TO povezavo za več.

Proti svetlobi

V Kinodvoru začenjajo z novim programskim sklopom imenovanim Zgodnja ptica: Festival ob petih, ki prinaša festivalske filme, ki (še) niso bili v redni distribuciji. Na sporedu bo vsak torek ob 17. uri, razen med festivali, prazniki in poletnimi počitnicami.

Kot tretji bo v tem sklopu, 17.4. ob 17:00, bo predvajan film Proti svetlobi (Hikari), na katerega nas želijo posebej opozoriti.

Dekle, ki piše zvočne opise filmov za slepe in slabovidne, sreča fotografa, ki počasi izgublja vid. Deveti igrani celovečerec priznane japonske režiserke Naomi Kawase (Kresnica, Okus življenja) je poetična zgodba o dveh izgubljenih dušah, ki ju združi čarobni svet filma.

Marie Heurtin

Na RTV Slovenija so okoli velike noči (gledala sem ga za nazaj) predvajali odličen biografski film z naslovom Marie Heurtin v režiji Jean-Pierre Améris. Govori o gluho slepi francoski deklici Marie, rojeni leta 1885 (Hellen Keller je bila rojena 1880).
 
Zelo problematično (v filmu jo prikazujejo kot, da ne komunicira s svetom na noben način, se ne želi obuti, oprati, počesati in se bori z vsemi štirimi za svoj prav) deklico so starši pripeljali v Larnay inštitut v centralni Franciji, kjer so nune vodile šolo za gluha dekleta. Marie se je naučila kretat, a umrla je mlada, pri 36 letih, leta 1921.
Igra je odlična, zgodba napeta in slikovita in kamera, barve mazilo za moje oči. Francoske kretnje, delno enake slovenskim, so večino časa lepo vidne, zato bi verjetno film lahko gledala tudi kaka gluha oseba brez branja podnapisov. 
Zelo priporočam!