Kako nastane tipanka

Toliko časa že predavam o gradivu za slepe, pa tako malo tipank sama uspela narediti. Čas, čas. Berem in se izobražujem na temo sestavljanja zgodb in me je tako zmotiviralo, da imam kup listkov z zapisanimi idejami. A ob listkih se že slabo počutim. Teorija mi kar puhti ven skozi ušesa. Pa dajmo to teorijo malo v prakso spet spravit, da jo preverimo. 
Ne, sem si rekla, kar na delo se bom spravila. Drugače bom čez nekaj let lahko žalostno rekla: O to sem pa tudi jaz mislila narest!

Končno bodo gumbi, ki si jih spravljam že leta, prišli do izraza.V Müllerju sem si kupila rahlo oguljen foto album. Vmesni lističi na žalost ne gredo tako lepo ven, pa tudi cena na ovitku je potegnila barvo dol (ene študentke so sledi rešile s črnim lepilnim trakom). Toliko o mojem varčevanju. Ideja o zgodbi pa se je v glavi še naprej razvijala. Preštela sem liste v albumu, jih v mislih združevala, da so postali trši in ugotovila koliko enakih gumbov potrebujem za istega akterja. 

In borbo za glavno vlogo akterja z imenom Mala je dobil modri gumb!

To je bila nepravična tekma. Zmagal je le zaradi številčnosti. Obljubim drugim gumbom, da bodo tudi oni dobil zgodbo. Torej vzela sem vse ostale gumbe in jih vrgla na mizo, pa šivanke, sinove škarje in niti za vezenje.

Na računalnik sem napisala ogrodje in ga poslala dragemu, da mi ga pogleda. 

Zgodbo sem razdelila na ilustracije ter napisala kdo se v njih pojavi. Šele ko sem zapisala mi je začelo v glavi razbijati opozorilo, da prozorna barva ne bo dobra v kombinaciji s črno na temni podlagi .

Ob sestavljanju družine sem kmalu zelo načrtno začela razmišljati s katero barvo jih bom šivala in na kakšen način. Ob ilustraciji se lahko tako pogovoriš (in ta vprašanja sem tudi zabeležila) komu je Mala podobna in po čem ter komu so podobni njeni starši? In potem sem začela šivati, lepiti...

Predstavitev družine

Šivala in vozlala sem gumb po gumb.

Zalepila strani skupaj, da se vozli skrijejo in da list postane trši.

Trak sem kar požgala po robovih, da se ne para naprej.

Ali najdeš Malo? Čutiš razliko v temperaturi posameznih gumbov?

Najprej sem gumbe postavila na papir in uredila kompozicijo.

In potem našla enostavnejše šivanje gumbov - kar vse skupaj povežeš.

Temni in rdeči gumbi, katerih je več? In kje je Mala?

 So vse rdeče barve enake? Kaj pa temne, razločiš odtenke? Hude vaje vida. Pa nič politike prosim.

Koga je srečala?

itd... razčistit moram zgodbo, lepila mi bo zmanjkalo in je že naslednji dan, po mojem grem lahko spat.
Tekst moramo še skombinirat z vidnim tekstom (v povečanem tisku). To pomeni kar nekaj zafrnkacij na računalniku, tiskalniku in prob tiskanj na navadnem papirju, preden se  stvar zares natisne. Na tak način tudi ugotoviš, ali pride ves tekst na eno stran. Vidni tekst nad brajevim in ne čez.Ali gre v tiskalnik 160g, več? Kje dobiti pravo kremno barvo papirja?
Rezultat je simpatična unikatna knjiga, ki jo je lepilo in šivanje rahlo zmečkalo.

Predpriprava za inkluzijo - zgodovinski pogled

Osnove za inkluzijo v družbi naj bi se začele z Univerzalno deklaracijo človeških pravic iz leta 1948. Dokument so začeli sestavljati že leta 1946 pod vplivom grozot druge svetovne vojne.
Nato so na Svetovni konferenci o posebnih potrebah leta 1994, organizirani v Salamanci, Španiji ponovno potrdili, kar so že leta 1948 zapisali ter obnovili obljubo, ki je bila zapisana leta 1990 na Svetovni konferenci Izobraževanje za vse. Novosti, ki si jih lahko preberete v pdf formatu Salamanške izjave in okviru za akcijo pri izobraževanju posebnih potreb so predvsem da običajne šole sprejmejo vse otroke, ne glede na fizične, intelektualne, socialne, emocionalne ali jezikovne sposobnosti (stanja).
Nato je tu Dokument Izobraževanje za vse iz leta 2000.
Lizbonska strategija 2002
Konvencija o pravicah oseb s posebnimi potrebami, OZN, 2006

Pri nas pa
Bela knjiga o izobraževanju 1995
Zakon o OŠ iz leta 1996, 2004
Zakon o usmerjanju iz 2007, 2010, 2012, 2013

Nov pravilnik o pripomočkih

P R A V I L N I K o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila
objavljen v Uradnem listu št. 71/2014 z dne 03.10.2014
II. TEHNIČNI PRIPOMOČKI

2. člen

(upravičenci do tehničnih pripomočkov)

(1) Do tehničnih pripomočkov so upravičene senzorno ovirane osebe, to so slepe, slabovidne, gluhe, naglušne in gluhoslepe osebe, ki lahko uveljavljajo pravice po predpisih, ki urejajo invalidsko ter zdravstveno varstvo in zavarovanje in te pripomočke potrebujejo v življenju za premostitev komunikacijskih ovir za omogočanje varnega in samostojnega življenja (v nadaljnjem besedilu: upravičenec do tehničnih pripomočkov).

(2) Upravičenci do tehničnih pripomočkov lahko uveljavljajo pravico do posameznega tehničnega pripomočka, če izpolnjujejo pogoje, določene v tem pravilniku, in je tehnični pripomoček naveden na listi tehničnih pripomočkov, ki je kot priloga 1 sestavni del tega pravilnika.

v listi so našteti naslednji naši pripomočki (prepisano): govoreči kalkulator, indikator svetlobe, prenosna elektronska lupa, sinteza slovenskega
govora, ura za slepe osebe, ura za slabovidne osebe, govoreči diktafon, govoreča osebna tehtnica, govoreča kuhinjska tehtnica, programski vmesnik za uporabo osebnega računalnika za slepe osebe, programski vmesnik za uporabo osebnega računalnika za slepe osebe, programski vmesnik za osebni računalnik za povečavo in branje, programski vmesnik za osebni računalnik za povečavo in branje, mobilni telefon, tablični računalnik, prenosni osebni računalnik.
http://www.uradni-list.si/1/content?id=118993#!/Pravilnik-o-tehnicnih-pripomockih-in-prilagoditvi-vozila

Lonodon - multisenzorno

Za otroke do 5 let so v Geffrye muzeju pripravljene (sicer na koncu 19. st.) različne animacije. Mladostniki imajo opcijo izbrati svoj avdio vodič preko telefona. 

Izbrani predmeti iz razstave za potipat (lahko tudi pokukaš) ter nato informacija o njem.

Piknik košare z šalčkami, čajnikom, igrami, pliškoti, prtički)

Ves Tate ima touch tours. 

Hands on delavnica

Predvsem pa smo bili navdušeni nad Hands on delavnicami v British museum, kjer prostovoljci vodijo delavnice v posameznih sobanah, na temo le-teh. Imajo po pet originalnih objektov (starih tudi do 4000 let!). Vprašajo obiskovalca, kaj ga najbolj zanima od objektov in nato jih obrazložijo, ti jih dajo v roke (brez rokavic!)... jasno da potem ostaneš tam in poslušaš obrazložitev za vseh pet objektov (recimo pri Afriški zbirki so bile na izbiro: svilena ruta, obesek za osla, ovratna verižica za žensko, uteži. Za prvotno zbirko pa: arabska keramična ploščica, kamen sekire, dve posodici). Gre za neke vrste individualen razgovor ob objektu interesa. Ali te pritegne je odvisno tudi od tega, koliko je sam predstavitelj pri stvari.

London - avdiodeskripcija

V Geffrye muzeju (stanovanja srednjega razreda) sem brezplačno dobila avdio vodič za slepe (drugače stane 3funte). Opisi posameznih sob so bili odlični. Opozorili so na marsikaj, na kar ne bi drugače bila pozorna. Na začetku predstavijo samega vodiča, napravo in dva človeka, ki bosta govorila. Prehode v druge prostore nazorno opišeta (za vami je to in to in greste naravnost, tla ne bodo več lesena temveč tapicirana). Že na začetku pove, koliko časa traja celotno vodstvo, če poslušaš prav vse. Na začetku poda le osnovne informacije, nato ti da izbiro, kaj želiš še podrobno poslušati: opis sobe, opis neke posebnosti v tej sobi, kaj se je v tej sobi dogajalo, pričevanja iz tega obdobja). Priporočam.
V National history museum pa lahko preko svojega pametnega telefona poslušaš enostavno vodljivega avdio vodiča.
Tate Modern ima na voljo i-map avdio vodiče za nekatere njihove slike kar on-line. Tam sem (na podlagi priporočila predavateljice iz spomladanske AKTIV konference) vzela avdioopis za razstavo. Zelo prijazno so mi ga iskali 10 min, pa potem polnili še nadaljnjih 10 min a je delal le za dva objekta, potem je pa crknil (tok o tem koliko so pripravljeni na obisk vizualno hendikepiranih). No, vendar že ta dva opisa, za Richarda Serra (sicer en manjši kip meni ljubega kiparja) in Nikki de saint Falle (kipe bolj poznam, tu je bila razstavljena slika) -  sta bila fenomenalna, nabita s čustvi. Oba z možem sva z zanimanjem poslušala in zvedela, oz. opazila marsikaj, kar drugače ne bi. Če pa bi res prišel kak slaboviden na ogled razstave, bi pa kar malo težko prebral majhne številke ob umetniških izdelkih, saj sva jih komaj videla. Ta problem se je pojavil še v naslednjem vodiču, ko sem še enkrat odšla v Portrait gallery, kjer sem preizkusila avdio vodiča, ki ga dobiš brezplačno. Tu (zdaj ko sem ga drugič doživljala, sem ugotovila, da je vse le en velik časopis Sun, čisti trač, kar naenkrat ti ni več pomembno, kako je kaj naslikano, samo še kdo je naslikan), jim niti en avdio vodič za slabovidne ni delal in so mi potem ponudili navadnega avdiovodiča. Navaden vodič, sicer zelo fancy pa me je popolnoma razočaral. Sploh me ni zanimalo to kar so govorili. Možnost je tudi, da sem bila že zelo utrujena od razstav. Prijazno pa so mi predstavili tudi kaj imajo pripravljeno za slepe (tipne slike, brajica), za slabovidne pa je že kar v samem prostoru. Za slepe je celoten napisan vodič tako obsežen, da predlagajo, da vsako posamezno nadstropje obdelaš on prideš do recepcije po drug zvezek.

Hmmm, mislim, da bomo kaj takega pripravili tudi v Zavodu. Predvsem se pa pripravljam na oktobrski seminar, ki bo vključeval tudi avdiodeskripcijo.

RNIB

Strokovna knjižnica v RNIB

Access by Design revija

Revija Insight

Revija NB

revija Special Children

Del strokovne knjižnice na temo slepote/slabovidnosti

Del strokovne knjižnice na temo bibliografij slepih in slabovidnih

London

Če je to S v brajici, naj me koklja brcne

Na avtobusih imajo rezerviran prostor za ljudi na vozičkih, katerim morajo običajni vozičkarji dat prednost. Plošča, da se lažje gor pripelješ, se lepo spusti do pločnika.

Prehodi za pešce z bunkicami

Kamorkoli greš, ne glede na ugled okolice se mi zdi, so prehodi za pešce urejeni z oznakami za slepe. Se trudijo. Tile semaforji občasno tudi piskajo.