V soboto, 26. 11. je Društvo bibliotekarjev Ljubljana organiziralo brezplačno a zelo strokovno srečanje na temo e-knjig. Srečanje je potekalo v Knjižnici Otona Župančiča.
Ker se drugače pripravljam na svojo predstavitev Vzpodbujanja branja pri slepih in slabovidnih (prosojnice s predavanja še pridejo), sem z zanimanjem poslušala in si zapisovala svoje opombe. Povzetek, ki ga lahko spodaj preberete, je že skupek mojih dodatnih razmišljanj in raziskovanj, ki se tičejo predvsem uporabnosti za slepe in slabovidne.
Začnimo z osnovami. Darko Majcenovič nam je najprej predstavil e-bralnike.
Barvne LCD zaslone imajo:
- Amazonov Fire, ki predvaja svoj Amazonov tip datoteke
- Barnsov Nook Color in
- Kobotov Vox
- IPad
Črno-bele E ink zaslone pa:
- Amazonov Kindle, ki predvaja svoj Amazonov tip datoteke
- Kobotov Touch in Wi Fi
- Barnsov Nook Simple Touch
- BeBook…
Razlikujejo se tudi po aplikacijah, vzdržnosti baterije, velikosti pomnilnika, tipa datoteke, ki ga lahko predvajajo… Tipa datoteke, ki ju predvajajo vsi sta: pdf, ki omogoča sledenje stranem v tiskani knjigi (pomembno pri recimo citiranju) in EPUB, ki je mišljen kot univerzalen tip. Le-ta omogoča prilagajanje teksta na napravo, ki ga predvaja (pdf ostane vedno sken knjižnega lista, večja povečava otežuje premikanje po tekstu). EPUB je odprt in brezplačen. Prav tako omogoča vstavljanje metapodatkov, omogoča DRM (digital rights management), CSS (Cascading Style Sheets) omogoča prenos v brajico ali v zvok. V tem primeru se sprašujem, v čem se razlikuje od Daisy knjige z vsemi obogatitvami (.dtb je le zvočna knjiga). Le-ta ima namreč tudi CSS in DRM. Gre za dve podobni stvari, dveh smeri proizvajalcev?
Za IPad je Mladinska knjiga pripravila prvo slovensko interaktivno e-slikanico
Lile Prap. Naročnikom Geje in Plusa omogočajo ogled obogatenih pdfjev preko IPada. Povečava je pametna, ki izostri črke. Stolpec v ležečem formati bralnika, ima črke velike tudi že okoli 18 pik. Seveda pa se pri pdfju ne more spreminjati črk. EPUB, odvisno od bralnika, omogoča spreminjanje velikosti in pisave. Prav na IPadu pa program
Read2go (20€) prilagodi tekst specifičnim potrebam (poslušaš in gledaš/bereš besede, kontroliraš velikost in barvo črk, barve ozadja, se preko Blue tootha povežeš z brajevo vrstico). Zgleda pa, da le-ta programček omogoča branje z vsemi temi možnostmi, le Daisy knjig. !Torej je neka razlika?! JOJ… naj vam pojasnim, NISEM računalničarka.
Brez DRMja dobite knjige pri
O'Reillyju. DRM onemogoča izdelavo varnostnih kopij, izposojo, dostop do javnih del, uporabo avtorskega gradiva za raziskave in izobraževanje, nekaj kar ti tiskana kupljena izdaja avtomatično omogoča. Ta trgovina prodaja med drugim tudi Daisy knjige.
Kasneje nam je
Miha Kovač razložil socilano-kulturno-ekonomske aspekte e-knjig.
- Zanimiv mi je bil podatek, da ima en knjižni naslov v vsakem formatu svoj ISBN (kar pomeni, da se podatki o e-naslovih knjig vsaj v ZDA v resnici vsaj prepolovijo).
- Knjige z več metapodatki se bolje prodajajo.
- V Sloveniji imamo 2 MIO prebivalcev in 100 MIO knjig v primerjavi z Romunija, ki ima 20 MIO prebivalcev in 80 MIO knjig.
- Tiskana knjiga omogoča skoncentrirano, linearno branje, medtem ko e-knjiga vse bolj spominja na brskanje po internetu. Verjetno bom to lahko preverila v priporočeni knjigi Plitvine, ravnokar izdani pri Cankarjevi založbi.
- Postavlja se tudi vprašanje, ali je e-branje zasebno. Edino Kobo ti odkrito pove, da zbira vašo statistiko bralnih navad in vam jo na željo tudi pošlje. Ostali posredniki, čeprav te podatke zbirajo, vam tega ne povedo. Nekako v stilu velikega brata bi radi nadzorovali kaj točno si podčrtaš, katere knjige bereš in ti na podlagi teh podatkov pošiljali reklame za nove, podobne, produkte pa tudi servise (recimo, da za njihove pojme preveč počasi bereš, ti pošljejo reklamo za vitaminske dodatke, vaje za hitro branje… ;-). Z možem ravno nisva istega mnenja, on pravi, da je ta statistika dobra, meni pa se zdi, da bo le pripomogla k boljši prodaji in posredno k popularizaciji in nepravični demokratizaciji izdanega (zmaga večina, manjšine ne obstajajo).
- Barns and Nobel sta ugotavljala, da so se ljudje, ki so kupili bralnik, po 6 mesecih zopet prikazali v knjigarni in jo enako redno obiskujejo kot pred nakupom. Ljudje kupujemo kar vidimo, zato bi trendi lahko bili taki, da greš najprej v knjigarno, prelistaš knjigo, nato pa si jo kupiš za e-bralnik. Gospod Kovač je celo videl, da je nekdo prišel z bralnikom po podpis znanega pisatelja (alkoholni flomaster), ha, ha.
Delno lahko preverite uporabnost bralnikov v Bežigrajski knjižnici.
Projekt Slovenske avtorje berem napredno, listam e-papir!, ki ga tam vodijo, nam je predstavil Igor Andrin. Ugotavljajo, da je ¼ uporabnikov upokojencev (posledično so tudi dali na razpolago en bralnik v dom upokojencev). Imajo 50 naslovov, ki so že izven avtorskih pravic in jih je prilagodila založba Grlica, berete pa lahko na BeBook in Kolibriju.
Na okrogli mizi, ki jo je moderiral Janez Kanič so sodelovali še Mario Pušič, ki je predstavil Fotospring Archive Center, organizacijo, ki se ukvarja z pretvarjanjem v EPUB datoteke. Rok Gregorin, ki je predstavil metapodatke, Tilen Mandelj, ki je govoril o podatkovnih bazah e-knjig in revij ter Srečko Bončina (po pravici povedano, se slednjega trenutno ne spomnim, črna luknja v spominu, žal).
Za domačo rabo pretvarjanja v EPUB datoteko sem preizkusila programček
Calibre. Neko, celo zaklenjeno pdf datoteko, sem pretvorila v EPUB. Naslovnica in kazalo sta bila rahlo spačena, a tekst je lepo berljiv in se je prilagajal velikosti okna. Maksimalna povečava pa je bila 40 pik. Fonte lahko spremeniš v brezserifne (brez zastavic/okraskov, tako kot jih ima recimo
Times). Tekst se je dal tudi skopirati. Če knjigo zapreš nekje na sredini, si to zapomni in ti jo tam naslednjič tudi odpre.
V Zavodu z denarjem MŠ in izborom učbenikov, ki ga naredimo tudi s pomočjo inkluzije, slepim in slabovidnim učencem prilagodimo redne učbenike, ki jih uporabljajo sošolci brez okvare vida. To so lepo natisnjeni in strokovno prilagojeni učbeniki. Prav za slabovidne smo po moje nekako edinstveni v prilagajanju. EPUB se mi zdi lep korak naprej od pdf formata, ki ga tudi imamo na razpolago, recimo preden se bo tudi v Sloveniji začel projekt Daisy (ZDSSS se že dogovarja). Učbeniki so striktno namenjeni le slepim in slabovidnim učencem, čeprav so se zanje zanimale tudi učiteljice in slepi starši, učenci z motnjami branja, gibalno ovirani učenci, pa jim nismo smeli sposoditi. Pravilnik ter avtorske pravice (te se bom enkrat še lotila) nas omejujejo. Opazila sem, da v ZDA imenujejo uporabnike specialnih e-knjig
print disabled. Definitivno gledamo na svet preveč ozko. Vse te majhne finese, ki bogatijo svet, v ekonomskem svetu ne obstajajo. Ni slepih staršev, ki bi brali
vidne in brajeve knjige svojim otrokom, ki vidijo, ni slepih in slabovidnih otrok, ki bi brali svoje slikanice, ni slabovidnih odraslih potreb po branju in ni slepih in slabovidnih študentov. Posplošujem? Se mi zdi e-knjiga rešitev za vse?
Decembra bo v Ljubljani spet g.Leo Angart, ki je očala nosil 26 let ( na koncu je imel dioptrijo -5.5 ), dokler ni odkril način, kako si povrniti vid. S preprostimi vajami si je v treh mesecih povrnil normalni vid in po dvajsetih letih še zmeraj odlično vidi pri starosti 68 let. Vaje, ki jih je uporabil, so drugačne od dr.Batesovih (ki je pred 100-timi leti začel z vajami za oči).