Karl Kluth: Portret Gustava Schieflerja

Jaedicke je v Review of the European Blind št. 1 letnika LXXI iz leta 1991, na str. 32 opisal sliko nemškega slikarja Karla Klutha (1898-1972) z naslovom Portret Gustava Schieflerja iz leta 1932/34, na spletu sem ga našla pod drugim naslovom in zrcalno sliko (dostopano 29. 9. 2021). Po malo daljšem spletnem raziskovanju menim, da se Jaedicke ni zmotil, ko je napisal, da gre za Gustava Schieflerja, nemškega sodnika, zbiratelja, mecena in umetniškega kritika, ki je živel v letih od 1857 do 1935. Gustav je bil pasivni član skupine Die Brücke in pisal kataloge za Emila Nolde, Ernsta Ludwig Kirchnerja, Maxa Liebermanna in Edvarda Muncha. Okoli leta 1920 je postal slep. Tako da upam, da sem vas popeljala na pravo sliko, če nisem, me prosim popravite. V živo je nisem videla.

Slika prikazuje starejšega moškega, ki samostojno hodi po sončnem vrtu. Temnejša očala, (Jaedicke opisuje tudi voz, ki ga pa ne vidim ne na črno-beli reprodukciji v reviji, niti na spletu) palica v rokah nas prepričata, da gre za slepo osebo. Hodi po poti med travo na levi in rožami na desni. Dobimo le bežen vtis na detajli pri njegovi obleki: odprta jakna, svetel telovnik z gumbi, trd ovratnik in večji kravatni vozel, ki je že takrat zgledal malo iz mode. Privlači nas njegov osvetljen obraz, ki je obrnjen proti zahajajočemu soncu in je dokaz fizičnega napora, ki mu je izpostavljen zaradi stalne koncentracije. Gube na čelu, napete oči in usta ter rahlo naprej nagnjena poza odkrivajo njegov trud starega moža, ki zunaj samostojno hodi.

Ta samozavest pri slepemu je nekaj posebnega pri portretu. Pred prvo svetovno vojno bi taki portreti bili zelo presenetljivi, osebe s posebnimi potrebami so bile skrite in se ne bi pod nobenim primerom kazale. A ker je med 1914 in 1918 domov prišlo milijon vojnih invalidov, med katerimi jih veliko niti ni moglo niti želelo skriti svojih invalidnosti, je večina ljudi spremenila svoj pogled na osebe z invalidnostjo in skrivajoče se telesne okvare. Ta sprememba pogleda se še ni do danes (piše leta 191, pa bi lahko rekli tudi zares danes) popolnoma spremenila. Vendar ta portret iz leta 1932/34 že kaže pot kako sebe vidijo invalidi. Slepota ni več defekt, ki bi ga morali zaskrbljeno skrivati, temveč človeški test in izziv kjer lahko blestiš.

Representing Disability in DGPC museums collections - Patricia Roque Martins

Patricia Roque Martins je video pripravila na podlagi svojega postdoktorskega projekta z naslovom Predstavljanje posebnih potreb v DGPC muzejih, za Digital Spring Programme 2021 Evropske fundacije. Projekt se bo zaključil v naslednjem letu in bo poskušal odgovoriti na dva vprašanja: Zakaj je pomembno prikazovanje posebnih potreb in Zakaj bi morali muzeji raziskati prikaze posebnih potreb v svojih zbirkah.

Hans Baluschek: Slepe

Dr. Martin Jaedicke je v Review of the European Blind št. 3 letnika LXI iz leta 1988, na str. 30-32 opisal sliko Slepe Hansa Baluscheka, nemškega realističnega slikarja iz leta 1900. Spodaj sledi povzetek njegovega članka.

Na sliki je širok park doma za slepe. Nekaj slepih žensk in deklet hodi proti nam, druge se bodo k nam še obrnile. V ozadju je uniformirana sestra, ki vodi mlajšega otroka. G. Jaedicke piše, da ubogajo zvonec za večerjo. Oči imajo zaprte, hodijo po tri ali v paru in tudi same. Obleke so večinoma temne. Predpasniki brezmadežni. V sredini je mlado dekle, ki se razlikuje po obleki, saj nosi mornarsko srajco z dvemi črtami na ovratniku, kar je bilo zelo modno v tistem času. Njo so bogatejši starši verjetno poslali sem samo začasno na trening. Ko se vsega nauči bo zapustila ta dom. Ostale so živele pod okriljem doma, si služile nekaj denarja v kultiviranem okolju. Ta privilegij je bilo omogočen le redkim slepim v tistem času. Zakaj so torej tako depresivne, nobena ne govori, kot da bi bile zapornice?

Hans Baluschek je v tistem času živel v bližini Berlin - Steglitz doma za slepe. Slepe ženske je videl kot žrtve brez radosti in upanja na izboljšanje. V institucijah za slepe so okoli leta 1900 poleg branja, pisanja, računanja in ročnih spretnosti učili tudi hvaležnosti in pobožnosti. Slepe osebe niso imele nekega zagotovila da jih bo to še kam pripeljalo. Če ne bi bili v teh inštitucijah, bi bili v breme svojim družinam oz. družbi, ker si ne bi našli službe, ki bi jih preskrbela. In če se je kdo želel poročiti, so mu/ji bile odvzete vse pravice. 

Leto poprej je Jaedicke v Review of the European Blind št. 2 letnika LVI iz leta 1987, na str. 32 opisal sliko V vojni oslepeli berač. Gre za kredo/pastel in akvarel iz leta 1923. Scena prikazuje Nemčijo po prvi svetovni vojni. Slepi berač je v uniformi z zaponkami za medaljo stoji zraven prodajalke cvetja. Dekle je oblečena svetlo in se nagiba naprej in opazuje slikarja. Pomlad je, v rokah drži vijolice, mimoidoči pa so še vedno oblečeni temno. Ta nepravi par ni dovolj oblečen. 

V oči bode v center slike postavljen napis, ki visi na prsih slepega moža: 

SLEP
PARALIZIRAN
LEVA ROKA
IN NOGA

Pod napisom ima obešeno še profesionalno zbirno škatlo.

George Grosz: Somrak

Martin Jaedicke je v Review of the European Blind št. 3 letnika LXIX iz leta 1990, na str. 30 opisal akvarel Georga Grosza iz leta 1922 z naslovom Somrak oz. Mrak (Dämmerung). George Grosz je bil rojen kot Georg Ehrenfried Groß leta 1893. Znan je postal po svojih političnih karikaturah in slikah v letih od 1919-1932. Leta 33 je emigriral v ZDA ter se nato tik pred smrtjo vrnil v Berlin, kjer je leta 1959 umrl.

Akvarel poln različnih barv predstavlja skupino stereotipnih sprehajalcev na ulici. Spodaj levo nam mežika prostitutka z rdečim klobukom s tančico in rjavim puhastim ovratnikom. Z desne hodi kmet v zelenem plašču in kapi ter rdečim "alkoholnim" nosom, s cigaro v ustih in z rokami v žepu. V sredini s hrbtom proti nam obrnjen hodi debel možakar v svetlem plašču. Kaže nam le delček vratu. Zgoraj levo na sceno prihaja manjši gospod z visokim ovratnikom, črnim cilindrom in temnim plaščem. V sredini za debelejšim človekom čisto zgoraj pa se nahaja preprost človek, ki kaže zobe. Vidimo le delček njegove modre srajce in rjav klobuk. Skrajno desno je slep moški, ki prodaja vžigalice. Stoji ob hiši, kjer skozi okno vidimo še dva obraza. Slep moški ima sivo čepico, svetlorjav plašč, rjave hlače. Okoli vratu ima zavezano rjavo pentljo, dol z vratu pa mu visi napis Slep (Blind). V desni roki drži palico, levico drži v pesti. Pred sabo ima čez ramena obešeno odprto škatlo z manjšimi paketki (vžigalic?). G. Jaedicke meni, da je slepi možakar edina pozitivna oseba na sliki. 

Kemija za slepe

V članku, o mestu Marburgu v Nemčiji, ki je prilagojen za slepe ... tam je en študent biokemije...

https://www.bbc.com/future/article/20210916-the-school-that-change-a-city-into-a-place-for-the-blind (30. 9. 2021)

Chemistry remains relatively closed to the blind, due to the hazards of laboratory work, and the ubiquity of images, charts and graphs. But chemistry teacher Tobias Mahnke, who taught Portz at the Blista-associated Carl-Strehl-School in Marburg, argues there is no reason why his subject should be so restricted.

"No human being can see molecules, no human being can see atoms, and yet, chemistry education is so visual. Why? There shouldn't be any disadvantage for blind people, given that sighted people can't see all this, either," he says.

"I don't feel like a pioneer, but I guess I am one," says Portz, who is studying biochemistry and computer science in Düsseldorf. He is the first blind biochemistry student there, and by his own estimate, one of fewer than a handful of blind chemistry students in all of Germany.

Pri nas se s prilagajanjem kemije ukvarja predvsem prof. Damijana Dušak. Na čistem začetku se kemija lahko še prilagodi v brajico, kasneje v linearni matematični zapis (kolikor vem gre za prilagojen LateX) in zraven je še kup tipnih slik. 

Heinrich Zille: Slepa ženska v baru

Heinrich Zille je bil nemški ilustrator, rojen leta 1858. Znan je postal predvsem po svojih včasih tudi smešnih risbah stereotipnih berlinčanov. Bil je litograf in se sam ni imel za pravega umetnika. Portretiral je ponavadi čisto nič smešne resnične življenjske zgodbe invalidov, prostitutk, različnih uslužbencev in njihovih otrok. Umrl je v Berlinu leta 1929.

Članek Martina Jaedicke, ki se nahaja v Review of the European Blind št. 4 letnika XLII, 1983, na str. 32 se je lotil risbe Heinricha Zillea Die Blinde in der Kneipe.

Na risbi iz leta 1905 je narisan kletni bar. Tako gostje kot oprema so zelo enostavni. Vsi razen slepe ženske imajo klobuke. Levo za mizo spi možakar, desno sedi na mizo s komolcem naslonjena gospa z ogromnim klobukom. V centru na klopi ob steni sedi proti nam obrnjen unikaten par. Ženska nosi okoli vratu napis Slep. V naročju ima prodajno škatlo preko katere ima naslonjeno roko. Z drugo roko za roko drži spečega moškega zraven. Iz podnapisa pod sliko vemo, da je moškemu ime Willem. Čepica mu visi globoko čez obraz, noge ima stegnjene naprej. 

Podnapis pod sliko pravi: "Willem, mislim da moraš biti zelo lep."

Risba prikazuje nasprotje med resnico in željo. Hkrati pa prikazuje, kako si je slepa ženska v tistem času služila denar s prodajo vžigalic, igel, buck ali vezalk, ki jih je verjetno imela v škatli.

Otto Nagel: Slepi harmonikar

V starejših revijah z naslovom Review of the European Blind/Revue des aveugles européens/Umschau des europäischen Blindenwesens (ne izhaja več, vsaj ne s tem imenom) se večkrat pojavijo zanimivi članki na temo slepote v umetnosti. Napisal jih je dr. Martin Jaedicke (verjetno je to gospod, ki je bil rojen v Berlinu leta 1926 in umrl leta 1992) iz vzhodne Nemčije. Nekaj jih bom počasi povzela na teh straneh bloga. Revijo je izdajala Deutsche Zentralbücherei für Blinde v Leipzigu (kjer je tudi nekaj časa delal). V tistem času je bil sekretar Zveze slepih in slabovidnih GDR. Toliko, da boste vedeli, da ni vse zrastlo na mojem zelniku.

Prvo likovno delo je oglje z naslovom Slepi harmonikar, ki ga je narisal Otto Nagel (1894-1967) leta 1929. Članek se nahaja v št. 3 letnika XLI, 1983, na str. 32.

Otto Nagel je bil nemški slikar, grafični oblikovalec in dolgoletni vodja berlinske akademije za likovno umetnost. 

Slepi glasbenik sedi na škatli. Vidimo ga od strani, obrnjen v levo stran, rahlo naslonjenega na steno, ki si jo lahko samo predstavljamo. Kolena in stegna ima pokrita s črtasto deko. Nanjo ima naslonjeno harmoniko, katere meh je raztegnjen. Njegova skrajno leva roka, ki je vidna, drži harmoniko. Na nadlahti te roke ima trak s tremi črnimi pikami. Ima brke in je plešast in nosi črna očala. 

Ta risba naj bi bila ena izmed prvih umetniških pričevanj uporabe varnostnih oznak v prometu. Gre namreč za uporabo rumenega traku s tremi pikami, ki so ga v nemško govorečih deželah sprejeli kot Mednarodni varnostni prometni znaki za slepe, težko-slišeče in gluhe, da bi te osebe varovali pred vedno gostejšim prometom na ulicah (Internationales Verkehrsschutzzeichen für Blinde, Schwerhörige und Taubstumme). Zakon ni postal mednaroden, se pa oznaka še vedno uporablja. Samo oznako je predlagal berlinski pisatelj in knjižničar Konrad Plath leta 1919. Le-ta znak si ni sam zmislil, ampak sposodil pri starejšemu prometnem znaku iz leta 1910, s katerim so prepovedali vožnjo motorjem. Predlog je bil hitro sprejet in leta 1920 so zakon sprejeli. Pri nas to nalogo opozarjanja prevzema bela palica, pes vodič.