André Turpin: Na svetlobo

V letu 1986 je kanadski umetnik André Turpin (1937-2017) postavil bronast kip v naravni velikosti z naslovom Na svetlobo. Kip je postavljen na betonski podstavek, kjer je izpisano Traversée du monde (Prečkanje sveta). Prikazuje slepi mlajši par, prvi ima v rokah palico, drugi stoji rahlo za njim in se ga drži za ramo. Hodita pokončno in odločno in s ponosom. Postavljen je bil ob 125 letnici Inštituta Nazareth et Louis-Braille Institute, edine specializirane rehabilitacijske ustanove v Quebecu. 

Gabriel von Max: Svetloba

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 3 letnika LXXIII iz leta 1991, na str. 32 opisal sliko avstrijskega slikarja Gabriela Maxa (1840-1915) z naslovom Svetloba iz leta 1890 (jo tudi najdete na tem istem Wiki naslovu). 

Torej ob jutrišnjem solsticiju, ko pri nas doma odpremo luči na smreki in uradno dovolimo, da se lahko začnejo jest okraski, začnimo z sliko na temo svetlobe. Kmalu bomo tudi zares občutili, da se dan daljša.

Gabriel Max je okoli leta 1890 naslikal alegorijo svetlobe, kjer je vzel lepo slepo deklico kot objekt slikanja. Le-ta sedi na kamniti klopci v manjšem prostoru in v desni iztegnjeni roki drži oljenko. Pri nogah sta prekrižana dva palmina lista, ki prekrivata njeno dolgo belo krilo in svetlo rumeno pokrivalo. Njen obraz je miren, ima zaprte oči, črni lasje se ji prosto spuščajo po hrbtu do klopi. Okoli vratu ji visi večji križ.

V niši na njeni desni je kontrast njeni lepoti v obliki starejše ženske oblečene v črno. Strmi v sedečo dekle, čakajoč, da njena svetloba preneha svetiti. Njeni sivi lasje so prekriti s kapuco. Roki drži skupaj v naročju. Slepo dekle pa mirno in pokončno sedi, držeč svetlobo da bi premagala temo, vedoč, da so poleg nje še najmanj štiri goreče oljenke.

Simbolika se skriva v svetlobi in senci, črni in beli, mladem in starem, lepoti in grdoti, življenju in smrti. Zakaj potem je nosilka svetlobe slepa? Verjetno, da bi povečal čustveni učinek slike.

...

Osebno (jaz Nina) se sprašujem, zakaj bi bilo dekle sploh slepo? In zakaj bi označili starejšo gospo kot grdo (tako natančno pa spet ne vidim)? Po drugi strani pa so vse oljenke prižgane, torej bodo vse hkrati nehale goreti. Svetloba je sedaj močna. Spomni me na tisto pesem Edne St. Vincent Millay iz leta 1920:

My candle burns at both ends

It will not last the night;

But ah, my foes, and oh, my friends -

It gives a lovely light.

Pa imamo burnt out sindrom.

Slepi harfist

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 2 letnika XXXVI iz leta 1982, na str. 32 razmišlja o gravuri Ernsta Dertingerja (1816-1865), nemškega umetnika, z naslovom Slepi harfist, ki ga je naredil po sliki Ferdinand Rothbarta. Daljše raziskovanje pa je pokazalo, da je teh slepih harfistov še kar nekaj.

Pa začnimo z gravuro. Objavljena je bila leta 1855 v časopisu Družinsko branje (Letture di famiglia) v Trstu. Prikazuje slepega harfista in otroka v zasneženi pokrajini. Moški ima na ramah natovorjeno harfo. Oblečen je v pumparice, nogavice čez kolena, visoke čevlje, debel plašč in klobuk s širokimi kraji, izpod katerega mu pri strani štrlijo svetli lasje. Oči ima zaprte. Roke ima v rokavicah, z desnico drži pohodniško palico, z levico drži dekle za roko. Slepa deklica ima na glavi ruto, ogrnjena je v plet ter gleda nebo. V levi roki drži košaro. Hodita po še neizhojenem snegu mimo kamnov, golih grmov ter znamenja. V daljavi na desni vidimo hiše in cerkev. 

Tudi Ludwig Richter, ki se ga bom dotaknila v kakšni kasnejši objavi, je upodobil slepega harfista.

John Smith, slepi harfist iz Conway, ki ga je upodobil Julius Caesar Ibbetson kot akvarel, svinčnik z akvarelom in kot verjetno olje na platnu. 

Potem pa so tu še pravi slepi harfisti. Turlough Carolan (1670 – 1738), irski skladatelj, ki je umrl 280 let nazaj, je sestavil Carolanove sanje, za katere so menili, da so osnova Led Zeppelinovim Stairway to heaven.

Carolan je oslepel zaradi črnih koz pri 18 letih in glasba je bila edino opravilo, ki ga je lahko opravljal v poznem 17. st. Po treh letih učenja je dobil vodiča in konja, da je lahko potoval in nastopal od mesta do mesta po Irskem.  Z njegovo smrtjo je tudi prenehala tradicija potujočih minstrelov. V 18. st. so bili znani še slepi harfisti John Parry (naslikal ga je njegov sin velški slikar William Parry), Dominick Mongan in Arthur O’Neill (na isti spletni strani). V 19. st. je bila ustanovljena šola za slepe harfiste, kjer se je šolal tudi Patrick Byrne (1794–1863), prvi, ki je bil fotografiran. Na fotografiji sedi na lesenem stolu z izrezljanim naslonjalom. Pokrit je z dekami, da zgleda, kot da bi imel krilo (mogoče pa je oblečen v krilo?). Glavo ima obrnjeno rahlo navzgor in na glavi ima venec listov. Nase ima naslonjeno harfo in roke ima postavljene kot da nanjo igra.

Jacques Callot: Slepi mož in njegov pes

Jacques Callot je francoski grafik, ki je živel med 1592 in 1635 letom. Jedkanica z naslovom Slepi mož in njegov pes je velika cca. 90 x 140 cm in je del serije Berači. Callotove miniaturne grafike prikazujejo življenje zgodnjega 17. st. z vsem bliščem in bedo, veseljem in žalostjo.  Serijo Berači je naredil v letih 1622/23 in vsebuje 25 jedkanic: invalidi, enooki ljudje, slepi, matere z majhnimi otroci in lajnarji. 

Slepi mož je prikazan s nekaj črtami in zavzema celotni list. Na začetku težko prepoznamo, da je slep, ker je njegov klobuk potegnjen nizko čez obrvi. Glava je nagnjena rahlo naprej. V rokah drži palico. Na vrvici ima kosmatega psa, ki nas budno in sumljivo opazuje. Vpadljiva je tudi trdna škatla, saj jo ostali berači nimajo. A slep mož jo potrebuje, saj bi nekdo z lahkoto prevrnil drobiž z z dlani ali klobuka.

Callot je narisal slepega moža brez sentimentalnosti in brez neke socialne obsodbe. 

povzeto po: Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 3 letnika XXXVII iz leta 1982, na str. 32.

Slepi guslar

V Centru IRIS imamo nekaj kipov, nekaj se jih bivši učenci verjetno celo spomnijo, saj so bili velikokrat pretipani. Ne vem pa kako so prišli kipi v ustanovo.

Kip Slepi guslar prikazuje srbskega guslarja Filipa Višnjića s svojimi značilnimi brki. Brki visijo ob ustih navzdol in so daljši kot obraz. Filip je živel v letih od 1767–1834. Oslepel naj bi pri osmih letih zaradi črnih koz. Kmalu je zgubil družino in pri dvajsetih letih začel igrati na gusle, enostrunsko ljudsko godalo. S svojim delom je postal zelo znan in se je tudi dobro poročil. V letu 1815 ga je poslušal tudi Vuk Karadžić, ki je zapisal njegove pesmi.

Skoraj doprsni portret je visok cca. 60 cm in širok 50 cm in je izdelan iz mavca ter pobarvan.

Visual Intelligence | Amy Herman | Talks at Google

Ta video je odličen prikaz, iz česa bi morala audiodeksripcija nastat.

Pieter Bruegel st.: Slepec vodi slepe ali Prilika o slepih

Pieter Bruegel starejši je bil nizozemski renesančni slikar. Sliko Slepec vodi slepe je naslikal ok. leta 1568 v tehniki tempera na platnu. Velika je cca. 90 x 150cm. 

Na sliki vidimo jesensko pokrajino po kateri v ospredju od leve zgoraj proti desno spodaj stopa 6 oseb z različnimi okvarami vida. Držijo se drug drugega za ramena ali za daljše palice. Prvi na skrajni desni strani slike pada vznak. Na sebi ima kitaro ali pa hurdy gurdyja. Drugi je tudi že zgubil ravnotežje in bo verjetno padel za njim ter potegnil vse ostale za sabo. V ozadju vidimo nekaj hiš, dreves in cerkev. Slepi imajo oblečene ohlapne pajkice, čez dolge srajce prevezane s pasom na katerega imajo obešena torbice, krožnik. Čez imajo ogrnjene kute in na glavah imajo različne čepice in čez klobuke. Na nogah nosijo mehka obuvala.

Slikar bi lahko s sliko izrazil nemoč, da je v tistem času Španija želela uveljaviti na Nizozemskem špansko vladavino in zatreti protestantizem. Slepi simbolizirajo ljudi, ki so zašli s prave poti in padajo. Niso krivi ali odgovorni. so le žrtve (pravi Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika XXXV iz leta 1982, na str. 32. 

Bart van der Leck: Slepi

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 4 letnika LXVI iz leta 1989, na str. 32 opisal sliko danskega slikarja, oblikovalca in keramika Barta van der Lecka (1876 - 1958)(ustanovnega člana gibanja De Stijl) z naslovom Slepi (1912). To olje na platnu se nahaja v Kröller-Müller muzeju na Nizozemskem. Slika je velika cca. 85 x 66 cm.

Opazujemo daljšo vaško ulico na hladen, svetel dan. Po cesti hodijo tri osebe, dva slepa možakarja sta v temnih plaščih in čepicah. Levi, manjši rahlo sključen moški drži v močni in veliki desni dlani bel paket, levo ima zahakljano pod pod roko soseda, desni pa za roko drži manjšo deklico v rdeči obleki in modri čez obleki s kratkimi rokavi ter s črnim klobučkom in roza trakcem na njem. Tudi ona ima v svoji levici bel paket. Moška imata velike dlani ter priprte oči, deklica ima oči odprte in se rahlo smeji. 

Jaedicke razmišlja, da je to mogoče nedelja popoldne. Dopoldne so ljudje šli v cerkev, zdaj pa je čas za obiske v teh lepih nedeljskih pražnjih oblekah. 

Egon Schiele: Slepa mati

Egon Schiele (1890-1918) je danes en izmed uglednejših avstrijskih umetnikov 20. st. Slepo mati je naslikal leta 1914. Kdo me je na to sliko opozoril? G. Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 3 letnika LXV iz leta 1989, na str. 32. 

Najbolj opazno je svetlo telo mlade ženske na ozadju iz temnih ploskev in črt. Oblečena je le v kratko majico in zgleda kot da kleči ali čepi s hrbtom obrnjena proti nam. Roke ima dvignjene nad glavo kot da nekaj držijo. Njena slepota je neopazna. Glava je obrnjena proti otroku med bedri. Otrok se je potegnil k materi in sesa pri njeni levi dojki. 

Kaj je spodbudilo Schieleja, da je izbral tako vpadljiv predmet slikanja? Mladi slikar je čutil pokroviteljstvo svoje matere in prijatelj mu je psihoanalitično svetoval, da se osvobodi tega občutka z upodobitvami različnih oblik materinstva. Schiele na sprejel njegov nasvet in od leta 1910 do poroke 1915 naslikal  več slik, akvarelov z naslovi kot Samska mati, Mačeha, Mrtva mati, Doječa mama in smrt z vsako sliko v več verzijah (tudi slepo mati lahko vidimo še na eni sliki.

Slika slepe ženske, matere, je nastala še v času, ko je bila ta tema še tabu. In g. Jaedicke se sprašuje, če je še kdo kdaj naslikal to temo.

Frans Masereel: Mestno življenje in ulice življenja

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 2 letnika LXXVI iz leta 1992, na str. 30 opozori na flamskega slikarja Fransa Masereelija, ki je delal predvsem v Franciji. Naredil je več kot 40 grafičnih novel. Najbolj znan je predvsem po knjigi lesorezov brez besed iz leta 1919 z naslovom Mon livre d'heures (v naših knjižnicah jo lahko najdete kot Knjigo mojih ur : 165 lesorezov, iz leta 1964, ki jo je izdala Mladinska knjiga).

Mestno življenje in ulice življenja je enobarvni (črni) lesorez iz grafične novele v slikah z naslovom Poti človeka (The road of men/Der weg der menschen/Route des hommes), ki je izšla leta 1964. Vsebuje več kot 60 odtisov brez naslovov. Tega našega Mestno življenje in ulice življenja si je zmislil g. Jaedicke. Dr. Martin Jaedicke je v letu objave tega članka, februarja 1992 tudi umrl in tako zaključil svojo dolgoletno sodelovanje z revijo, kjer je z opisi likovnih del poskušal približati svet slik slepim. 

Mestno življenje in ulice življenja prikazuje nočno življenje na ulicah mesta živo in polno gibanja. Trije mimoidoči hodijo v desno smer. Mladi moški, ki drži palico v desni roki, levico pa ima stegnjeno predse, dela velike korake. Njegova spremljevalka hiti za njim držeč se za njegovo roko, z drugo si prekriva usta. Za njima gre oseba brez nog na vozičku. V drugem planu, za temi tremi osebami, vidimo velik salonski avto, ki pelje mimo nas v desno smer. Na zadnjih sedežih vidimo bogatejši par. V ozadju vidimo še nekaj avtomobilov ter osvetljena okna in 4 velike luči, ki svetijo na cesto. 

Vsi ljudje so prisiljeni sodelovati v prometu/življenju. Na kakšen način, pa je drugo vprašanje.

Karl Kluth: Portret Gustava Schieflerja

Jaedicke je v Review of the European Blind št. 1 letnika LXXI iz leta 1991, na str. 32 opisal sliko nemškega slikarja Karla Klutha (1898-1972) z naslovom Portret Gustava Schieflerja iz leta 1932/34, na spletu sem ga našla pod drugim naslovom in zrcalno sliko (dostopano 29. 9. 2021). Po malo daljšem spletnem raziskovanju menim, da se Jaedicke ni zmotil, ko je napisal, da gre za Gustava Schieflerja, nemškega sodnika, zbiratelja, mecena in umetniškega kritika, ki je živel v letih od 1857 do 1935. Gustav je bil pasivni član skupine Die Brücke in pisal kataloge za Emila Nolde, Ernsta Ludwig Kirchnerja, Maxa Liebermanna in Edvarda Muncha. Okoli leta 1920 je postal slep. Tako da upam, da sem vas popeljala na pravo sliko, če nisem, me prosim popravite. V živo je nisem videla.

Slika prikazuje starejšega moškega, ki samostojno hodi po sončnem vrtu. Temnejša očala, (Jaedicke opisuje tudi voz, ki ga pa ne vidim ne na črno-beli reprodukciji v reviji, niti na spletu) palica v rokah nas prepričata, da gre za slepo osebo. Hodi po poti med travo na levi in rožami na desni. Dobimo le bežen vtis na detajli pri njegovi obleki: odprta jakna, svetel telovnik z gumbi, trd ovratnik in večji kravatni vozel, ki je že takrat zgledal malo iz mode. Privlači nas njegov osvetljen obraz, ki je obrnjen proti zahajajočemu soncu in je dokaz fizičnega napora, ki mu je izpostavljen zaradi stalne koncentracije. Gube na čelu, napete oči in usta ter rahlo naprej nagnjena poza odkrivajo njegov trud starega moža, ki zunaj samostojno hodi.

Ta samozavest pri slepemu je nekaj posebnega pri portretu. Pred prvo svetovno vojno bi taki portreti bili zelo presenetljivi, osebe s posebnimi potrebami so bile skrite in se ne bi pod nobenim primerom kazale. A ker je med 1914 in 1918 domov prišlo milijon vojnih invalidov, med katerimi jih veliko niti ni moglo niti želelo skriti svojih invalidnosti, je večina ljudi spremenila svoj pogled na osebe z invalidnostjo in skrivajoče se telesne okvare. Ta sprememba pogleda se še ni do danes (piše leta 191, pa bi lahko rekli tudi zares danes) popolnoma spremenila. Vendar ta portret iz leta 1932/34 že kaže pot kako sebe vidijo invalidi. Slepota ni več defekt, ki bi ga morali zaskrbljeno skrivati, temveč človeški test in izziv kjer lahko blestiš.

Representing Disability in DGPC museums collections - Patricia Roque Martins

Patricia Roque Martins je video pripravila na podlagi svojega postdoktorskega projekta z naslovom Predstavljanje posebnih potreb v DGPC muzejih, za Digital Spring Programme 2021 Evropske fundacije. Projekt se bo zaključil v naslednjem letu in bo poskušal odgovoriti na dva vprašanja: Zakaj je pomembno prikazovanje posebnih potreb in Zakaj bi morali muzeji raziskati prikaze posebnih potreb v svojih zbirkah.

Hans Baluschek: Slepe

Dr. Martin Jaedicke je v Review of the European Blind št. 3 letnika LXI iz leta 1988, na str. 30-32 opisal sliko Slepe Hansa Baluscheka, nemškega realističnega slikarja iz leta 1900. Spodaj sledi povzetek njegovega članka.

Na sliki je širok park doma za slepe. Nekaj slepih žensk in deklet hodi proti nam, druge se bodo k nam še obrnile. V ozadju je uniformirana sestra, ki vodi mlajšega otroka. G. Jaedicke piše, da ubogajo zvonec za večerjo. Oči imajo zaprte, hodijo po tri ali v paru in tudi same. Obleke so večinoma temne. Predpasniki brezmadežni. V sredini je mlado dekle, ki se razlikuje po obleki, saj nosi mornarsko srajco z dvemi črtami na ovratniku, kar je bilo zelo modno v tistem času. Njo so bogatejši starši verjetno poslali sem samo začasno na trening. Ko se vsega nauči bo zapustila ta dom. Ostale so živele pod okriljem doma, si služile nekaj denarja v kultiviranem okolju. Ta privilegij je bilo omogočen le redkim slepim v tistem času. Zakaj so torej tako depresivne, nobena ne govori, kot da bi bile zapornice?

Hans Baluschek je v tistem času živel v bližini Berlin - Steglitz doma za slepe. Slepe ženske je videl kot žrtve brez radosti in upanja na izboljšanje. V institucijah za slepe so okoli leta 1900 poleg branja, pisanja, računanja in ročnih spretnosti učili tudi hvaležnosti in pobožnosti. Slepe osebe niso imele nekega zagotovila da jih bo to še kam pripeljalo. Če ne bi bili v teh inštitucijah, bi bili v breme svojim družinam oz. družbi, ker si ne bi našli službe, ki bi jih preskrbela. In če se je kdo želel poročiti, so mu/ji bile odvzete vse pravice. 

Leto poprej je Jaedicke v Review of the European Blind št. 2 letnika LVI iz leta 1987, na str. 32 opisal sliko V vojni oslepeli berač. Gre za kredo/pastel in akvarel iz leta 1923. Scena prikazuje Nemčijo po prvi svetovni vojni. Slepi berač je v uniformi z zaponkami za medaljo stoji zraven prodajalke cvetja. Dekle je oblečena svetlo in se nagiba naprej in opazuje slikarja. Pomlad je, v rokah drži vijolice, mimoidoči pa so še vedno oblečeni temno. Ta nepravi par ni dovolj oblečen. 

V oči bode v center slike postavljen napis, ki visi na prsih slepega moža: 

SLEP
PARALIZIRAN
LEVA ROKA
IN NOGA

Pod napisom ima obešeno še profesionalno zbirno škatlo.

George Grosz: Somrak

Martin Jaedicke je v Review of the European Blind št. 3 letnika LXIX iz leta 1990, na str. 30 opisal akvarel Georga Grosza iz leta 1922 z naslovom Somrak oz. Mrak (Dämmerung). George Grosz je bil rojen kot Georg Ehrenfried Groß leta 1893. Znan je postal po svojih političnih karikaturah in slikah v letih od 1919-1932. Leta 33 je emigriral v ZDA ter se nato tik pred smrtjo vrnil v Berlin, kjer je leta 1959 umrl.

Akvarel poln različnih barv predstavlja skupino stereotipnih sprehajalcev na ulici. Spodaj levo nam mežika prostitutka z rdečim klobukom s tančico in rjavim puhastim ovratnikom. Z desne hodi kmet v zelenem plašču in kapi ter rdečim "alkoholnim" nosom, s cigaro v ustih in z rokami v žepu. V sredini s hrbtom proti nam obrnjen hodi debel možakar v svetlem plašču. Kaže nam le delček vratu. Zgoraj levo na sceno prihaja manjši gospod z visokim ovratnikom, črnim cilindrom in temnim plaščem. V sredini za debelejšim človekom čisto zgoraj pa se nahaja preprost človek, ki kaže zobe. Vidimo le delček njegove modre srajce in rjav klobuk. Skrajno desno je slep moški, ki prodaja vžigalice. Stoji ob hiši, kjer skozi okno vidimo še dva obraza. Slep moški ima sivo čepico, svetlorjav plašč, rjave hlače. Okoli vratu ima zavezano rjavo pentljo, dol z vratu pa mu visi napis Slep (Blind). V desni roki drži palico, levico drži v pesti. Pred sabo ima čez ramena obešeno odprto škatlo z manjšimi paketki (vžigalic?). G. Jaedicke meni, da je slepi možakar edina pozitivna oseba na sliki. 

Kemija za slepe

V članku, o mestu Marburgu v Nemčiji, ki je prilagojen za slepe ... tam je en študent biokemije...

https://www.bbc.com/future/article/20210916-the-school-that-change-a-city-into-a-place-for-the-blind (30. 9. 2021)

Chemistry remains relatively closed to the blind, due to the hazards of laboratory work, and the ubiquity of images, charts and graphs. But chemistry teacher Tobias Mahnke, who taught Portz at the Blista-associated Carl-Strehl-School in Marburg, argues there is no reason why his subject should be so restricted.

"No human being can see molecules, no human being can see atoms, and yet, chemistry education is so visual. Why? There shouldn't be any disadvantage for blind people, given that sighted people can't see all this, either," he says.

"I don't feel like a pioneer, but I guess I am one," says Portz, who is studying biochemistry and computer science in Düsseldorf. He is the first blind biochemistry student there, and by his own estimate, one of fewer than a handful of blind chemistry students in all of Germany.

Pri nas se s prilagajanjem kemije ukvarja predvsem prof. Damijana Dušak. Na čistem začetku se kemija lahko še prilagodi v brajico, kasneje v linearni matematični zapis (kolikor vem gre za prilagojen LateX) in zraven je še kup tipnih slik. 

Heinrich Zille: Slepa ženska v baru

Heinrich Zille je bil nemški ilustrator, rojen leta 1858. Znan je postal predvsem po svojih včasih tudi smešnih risbah stereotipnih berlinčanov. Bil je litograf in se sam ni imel za pravega umetnika. Portretiral je ponavadi čisto nič smešne resnične življenjske zgodbe invalidov, prostitutk, različnih uslužbencev in njihovih otrok. Umrl je v Berlinu leta 1929.

Članek Martina Jaedicke, ki se nahaja v Review of the European Blind št. 4 letnika XLII, 1983, na str. 32 se je lotil risbe Heinricha Zillea Die Blinde in der Kneipe.

Na risbi iz leta 1905 je narisan kletni bar. Tako gostje kot oprema so zelo enostavni. Vsi razen slepe ženske imajo klobuke. Levo za mizo spi možakar, desno sedi na mizo s komolcem naslonjena gospa z ogromnim klobukom. V centru na klopi ob steni sedi proti nam obrnjen unikaten par. Ženska nosi okoli vratu napis Slep. V naročju ima prodajno škatlo preko katere ima naslonjeno roko. Z drugo roko za roko drži spečega moškega zraven. Iz podnapisa pod sliko vemo, da je moškemu ime Willem. Čepica mu visi globoko čez obraz, noge ima stegnjene naprej. 

Podnapis pod sliko pravi: "Willem, mislim da moraš biti zelo lep."

Risba prikazuje nasprotje med resnico in željo. Hkrati pa prikazuje, kako si je slepa ženska v tistem času služila denar s prodajo vžigalic, igel, buck ali vezalk, ki jih je verjetno imela v škatli.

Otto Nagel: Slepi harmonikar

V starejših revijah z naslovom Review of the European Blind/Revue des aveugles européens/Umschau des europäischen Blindenwesens (ne izhaja več, vsaj ne s tem imenom) se večkrat pojavijo zanimivi članki na temo slepote v umetnosti. Napisal jih je dr. Martin Jaedicke (verjetno je to gospod, ki je bil rojen v Berlinu leta 1926 in umrl leta 1992) iz vzhodne Nemčije. Nekaj jih bom počasi povzela na teh straneh bloga. Revijo je izdajala Deutsche Zentralbücherei für Blinde v Leipzigu (kjer je tudi nekaj časa delal). V tistem času je bil sekretar Zveze slepih in slabovidnih GDR. Toliko, da boste vedeli, da ni vse zrastlo na mojem zelniku.

Prvo likovno delo je oglje z naslovom Slepi harmonikar, ki ga je narisal Otto Nagel (1894-1967) leta 1929. Članek se nahaja v št. 3 letnika XLI, 1983, na str. 32.

Otto Nagel je bil nemški slikar, grafični oblikovalec in dolgoletni vodja berlinske akademije za likovno umetnost. 

Slepi glasbenik sedi na škatli. Vidimo ga od strani, obrnjen v levo stran, rahlo naslonjenega na steno, ki si jo lahko samo predstavljamo. Kolena in stegna ima pokrita s črtasto deko. Nanjo ima naslonjeno harmoniko, katere meh je raztegnjen. Njegova skrajno leva roka, ki je vidna, drži harmoniko. Na nadlahti te roke ima trak s tremi črnimi pikami. Ima brke in je plešast in nosi črna očala. 

Ta risba naj bi bila ena izmed prvih umetniških pričevanj uporabe varnostnih oznak v prometu. Gre namreč za uporabo rumenega traku s tremi pikami, ki so ga v nemško govorečih deželah sprejeli kot Mednarodni varnostni prometni znaki za slepe, težko-slišeče in gluhe, da bi te osebe varovali pred vedno gostejšim prometom na ulicah (Internationales Verkehrsschutzzeichen für Blinde, Schwerhörige und Taubstumme). Zakon ni postal mednaroden, se pa oznaka še vedno uporablja. Samo oznako je predlagal berlinski pisatelj in knjižničar Konrad Plath leta 1919. Le-ta znak si ni sam zmislil, ampak sposodil pri starejšemu prometnem znaku iz leta 1910, s katerim so prepovedali vožnjo motorjem. Predlog je bil hitro sprejet in leta 1920 so zakon sprejeli. Pri nas to nalogo opozarjanja prevzema bela palica, pes vodič.

Wislawa Szymborska

Prebrala sem zbirko pesmi poljske pesnice Wislawe Szymborske v prevodu Jane Unuk in izdane pri Mladinski knjigi, Ljubljana, leta 2019. Dvakrat sem jo začela brat. Prvič mi ni zrasla k srcu, ta drugič pa sem si rekla, hajdi čez te doline in pristala na zelo lepih višavah.

Eno za pokušino pa moram prav tu tudi načeti (str. 397).

Olikanost slepih

Pesnik bere pesmi slepim.
Ni pričakoval, da bo to tako težko.
Drhti mu glas.
Drhtijo mu roke.

... (izpustila, da bi vas premamilo si knjigo kupit oz. izposodit in jo prebrat celo)

Toda velika je olikanost slepih,
velika njihova uvidevnost in velikodušnost.
Poslušajo, smehljajo se in ploskajo.

Eden od njih celo pristopi
z narobe odprto knjigo
in prosi za sebi nevidni avtogram.

Avtorske pravice

Urad RS za lastnino je na Krakovskem nasipu v Ljubljani pripravil zanimiv vpogled v avtorsko pravo. Na eni strani panojev so moški izumitelji, na drugi strani so ženske umetnice, kjer s posameznimi odstavki razlagajo, kaj se sme in kaj ne. Na Minki Skaberne je tako podatek ali lahko knjigo predelamo zato, da slepim omogočimo branje? Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah to omogoča, ne vedno pa tega vsi. Prilagoditev ali pretvorba avtorskega dela se lahko naredi ne le za slep in slabovidne, ampak tudi za osebe z drugimi okvarami vida. Pri tem se ne sme dosegati gospodarska korist (kot da bi se lahko).

Svetloba onkraj podaljšanih senc

V galeriji Družina na Krekovem trgu 1 v Ljubljani, so na začetku julija odprli razstavo fotografa Evgena Bavčarja. Fotografska dela, ki so predstavljena predstavljajo njegove poglede na kraje in svete osebe, ki so že kar režijsko delo. Druga soba prikazuje preplet njegovih misli in projekcija fotografij na črnih tančicah. V fotografijah se zasluti tudi njegov način fotografiranja. Razstava je opremljena z njegovimi mislimi v vidnem tekstu in brajici (to je pa tudi vsa prilagoditev za slepe). Ob razstavi so izdali lep katalog.

Evgena Bavčarja pa sploh ne bom predstavljala. Če ne poznate njegovih del, se hitro pozanimajte! Razstava bo odprta do 5. septembra.

Film o Bocielliju in italijansko šolanje

Na portalu RTV Slovenija si lahko še nekaj časa ogledate film o življenju Andrea Bociellija, znanega italijanskega opernega pevca. Film z naslovom Glasba tišine je tudi zanimiv pogled na šolanje slepih v Italiji. Rojen leta 1958 je obiskoval še Center za slepe, nato pa se je priključil rednemu liceju, saj je Italija omogočila vključevanje otrok s posebnimi potrebami od leta 1970 dalje. Bocielli govori o tipičnih poklicih za slepe, ki so mu dosegljivi in da jih on ne želi (maser, glasbenik). O kakšnem prilagojenem gradivu takrat sploh ni govora. Moram priznati, da me je sam film prijetno presenetil, ker nisem prevelika ljubiteljica njegovega petja.

Več o inkluzivnem izobraževanju v Italiji:

Ianes, D., Demo, H. & Dell’Anna, S. Inclusive education in Italy: Historical steps, positive developments, and challenges. Prospects 49, 249–263 (2020).