Jaedicke je v Review of the European Blind št. 1 letnika LXXI iz leta 1991, na str. 32 opisal sliko nemškega slikarja Karla Klutha (1898-1972) z naslovom Portret Gustava Schieflerja iz leta 1932/34, na spletu sem ga našla pod drugim naslovom in zrcalno sliko (dostopano 29. 9. 2021). Po malo daljšem spletnem raziskovanju menim, da se Jaedicke ni zmotil, ko je napisal, da gre za Gustava Schieflerja, nemškega sodnika, zbiratelja, mecena in umetniškega kritika, ki je živel v letih od 1857 do 1935. Gustav je bil pasivni član skupine Die Brücke in pisal kataloge za Emila Nolde, Ernsta Ludwig Kirchnerja, Maxa Liebermanna in Edvarda Muncha. Okoli leta 1920 je postal slep. Tako da upam, da sem vas popeljala na pravo sliko, če nisem, me prosim popravite. V živo je nisem videla.
Slika prikazuje starejšega moškega, ki samostojno hodi po sončnem vrtu. Temnejša očala, (Jaedicke opisuje tudi voz, ki ga pa ne vidim ne na črno-beli reprodukciji v reviji, niti na spletu) palica v rokah nas prepričata, da gre za slepo osebo. Hodi po poti med travo na levi in rožami na desni. Dobimo le bežen vtis na detajli pri njegovi obleki: odprta jakna, svetel telovnik z gumbi, trd ovratnik in večji kravatni vozel, ki je že takrat zgledal malo iz mode. Privlači nas njegov osvetljen obraz, ki je obrnjen proti zahajajočemu soncu in je dokaz fizičnega napora, ki mu je izpostavljen zaradi stalne koncentracije. Gube na čelu, napete oči in usta ter rahlo naprej nagnjena poza odkrivajo njegov trud starega moža, ki zunaj samostojno hodi.
Ta samozavest pri slepemu je nekaj posebnega pri portretu. Pred prvo svetovno vojno bi taki portreti bili zelo presenetljivi, osebe s posebnimi potrebami so bile skrite in se ne bi pod nobenim primerom kazale. A ker je med 1914 in 1918 domov prišlo milijon vojnih invalidov, med katerimi jih veliko niti ni moglo niti želelo skriti svojih invalidnosti, je večina ljudi spremenila svoj pogled na osebe z invalidnostjo in skrivajoče se telesne okvare. Ta sprememba pogleda se še ni do danes (piše leta 191, pa bi lahko rekli tudi zares danes) popolnoma spremenila. Vendar ta portret iz leta 1932/34 že kaže pot kako sebe vidijo invalidi. Slepota ni več defekt, ki bi ga morali zaskrbljeno skrivati, temveč človeški test in izziv kjer lahko blestiš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar