John Milton (1608-1674)

Slepi in osiromašen John Milton (rojen 1608, oslepel naj bi leta 1652, umrl 1674) je Izgubljeni raj napisal v letih od 1658 do 1664 (prva izdaja) in nato s popravki druga izdaja leta 1674. Tako bo zdaj ravno 350 let od druge izdaje. Likovni izdelki s temo kako John Milton narekuje svojim hčerkam (pa tudi drugim tajnikom) so zelo pogoste. 

Primerjamo ga lahko s slepim Homerjem ali prerokom, oz. kot je rekel Descartes: "Duša je tista, ki vidi, ne oko."
Mihaly Munkacsy je bil madžarski slikar znan po svojih žanrskih in bibličnih slikah. Leta 1878 je naslikal Slepi Milton narekuje svojim hčeram Izgubljeni raj. Na podlagi te slike si je pridobil desetletno pogodbo, zaradi česar je postal kar bogat in pomemben član pariškega umetniškega življenja. Zdaj se nahaja v Javni knjižnici New York. 

Miltona je postavil v bogato opremljeno temnejšo sobo. Zatopljeno sedi desno od mize in z desno nogo je zgubal tepih. Njegov je najvišji. Ob mizi so tri dekleta, ki ga napeto opazujejo. Desno od Miltona dekle sedi in nekaj dela, zraven nje dekle stoji, z eno roko se drži stola, z drugo pa trebuha. Skrajno desno dekle je sklonjeno naprej, v rokah ima pisalo in na mizi popisan zvezek. 

ànozognozíja

 "Najzanimivejši primeri anozognozije so povezani z zanikanjem slepote. Nekateri ljudje z možganskimi lezijami, zaradi katerih je njihov vid prizadet, zanikajo izgubo vida in se vedejo, kot da so zmožni videti. Ljudje z vizualno anozognozijo, ki se stežka orientirajo v prostoru in imajo težave pri vsakdanjih opravilih, pogosto ne omenjajo, da ne vidijo – še več, krivdo za svoje težave zvračajo na okolico, češ da svetloba ni dovolj močna ali da je nekaj narobe z njihovimi očali.
Nekateri ljudje z anozognozijo svojo bolezen v celoti zanikajo, nekateri kažejo zgolj ravnodušnost, nekateri pa zdravnikom očitajo, da pretiravajo oziroma se motijo." 

Citat iz knjige Salecl, Renata. Strast do nevednosti : kdaj in zakaj ne želimo vedeti.  Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020 (žal ne vem strani, ker jo elektronsko beremo)

Belizar

Nacionalni muzej na Švedskem, Štokholm. 

Belizar, naslikal ga je leta 1799 Per Krafft. Belizar je bil poveljnik armade Bizantiskega cesarstva in naj bi po nekaterih legendah oslepel.

http://www.diva-portal.org/smash/get/diva2:1423468/FULLTEXT01.pdf

Leo Haas: Slepi v Theresienstadt

Leo Haas je bil avstrijsko-nemško-češki slikar rojen leta 1901 in umrl avgusta leta 1983. Delal je kot slikar, grafik, karakturist. Prihajal je iz židovske družine in v bil leta 1939 zaprt, spuščen, leta 1942 zopet zaprt skupaj z ženo v koncentracijskem taborišču Terezin (Theresienstadt) in nato v Auschwitzu. V taborišču je na skrivaj risal. 

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 2 letnika LII iz leta 1986, na str. 30 opisal Haasovo delo Slepi v Theresienstadt. Terezin je majhno mesto severno od Prage, ki je bil namenjen kot dom za boljše žide med drugo svetovno vojno, a večina tega ni preživela. Med preživelimi je bil tudi Leo Haas, ki je takoj začel risati živeljenje v getu, da bi zagotovil naslednjim generacijam dokumentacijo, saj fotografom ni bilo dovoljeno vstopati. Na podlagi 400 risb, je umetnik naredil cikel 20 grafik. Risbe so preživele, ker jih je umetnik skril.

Na petih grafikah so upodobljeni tudi slepi. Prepoznamo jih po hoji s palico in po traku okoli roke, ki ima tri pike. Vidimo jih glasbeni kavarni, prostoru, ki je bil bolj zato, da je z goljufijo prepričal mednarodne komisije, da je bil ta geto v resnici normalno mesto in ne desetkrat prenaseljeno kot pa je v resnici sprejelo, saj so ljudje čakali, da jih premestijo v Auschwitz. Prikazani so tudi kako brskajo po kupih smeti ter drugih pozah.

Na grafiki z naslovom Dnevna soba, je videti vogal osvetljene stavbe, a vse je bolj sivkasto. Ljudje zgledajo izčrpani. Dva nosača počivata v senci ob razpadajočem oknu, izčrpano človeško bitje v agoniji leži na nosilih ob njima. Skozi razbita izložbena okna se vidi množica ljudi, postelj. Slepi sprehajalec je edina aktivna oseba. Hodi mimo izložbenega okna. 

Zakaj je umetnik posvečal pozornost slepim? Jih je bilo veliko v getu? Administracija v Spominskem parku Theresian je Jaedicku povedala, da je bilo poleti leta 1942 med 75.000 zaprtimi 1000 slepih. To je nekako normalno povprečje, sploh med starejšimi, bi pa ti slepi v tistem času živeli odmaknjeno življenje. V prenapolnjenem getu pa so bili videni in tako nase vlekli pozornost. 

Reprezentacija slepih v umetnosti

Pričujoč prispevek je prevod Blind People's appearance in art, dr. Martin Jaedicke, Nemčija v reviji Review of the European (European Blind Union), letnik LXXII, 1991, št. 2 na strani 26-32. Nekatere članke z naslovom Misli o sliki tega avtorja sem povzemala v preteklih objavah, če mi je bila slika blizu oz. zanimiva.

"Reprezentacija slepih v umetnosti

Povzetek Misli o sliki

Vprašanje

Že leta so lahko bralci brali Misli o sliki na koncu našega časopisa. Našega feltona. Vendar so bile mišljene več kot to. Vse te misli so se vrtele okoli enega samega problema: Kako so na nas gledali in kako bi radi da na nas gledajo? Slike niso bile vedno prijetne, vendar je to mnogo pogledov na zgodovino integracije in nikoli ni bilo možnosti vsiljevanja želje po laskajočem portretu. Upoštevati bi bilo potrebno, če je možno in na kakšen način bi lahko zveze slepih ustvarile in kultivirale kontakte z umetniki.

Slepota kot alegorija

Slepota je v evropski kulturi ovira, ki je neovirano upodobljena vse od Homerjevih dnevov, zato ker je to prepoznajo (v primerjavi z Azijo) kot socialno slabotnost. Vsaka oblika manifestirajoče slepote pa vendar ne pomeni fiziološke napake. V mnogih primerih je bila alegorijsko izkoriščana. V srednjem veku je bilo versko zdravljenje slepih enakovredno zdravljenju vidnih okvar, pomenilo pa je človeško spreobremenjenje v pravo vero. Brueglova znana Slepec vodi slepega iz leta 1568 ne uporablja slepih posameznikov temveč deformirane bebce, ki so alegorija za padec zaslepljenega človeštva. Napačna interpretacija te slike predstavlja problem razreševanja umetniškega kodiranja. V vsakem primeru moramo pregledati, ali gre za resnično slepot ali ne. 

Slepe osebe kot berači

Slepi berači so bi najbolj razširjen predmet do današnjih dni. V manjšini primerov so tudi bili resnične slepe osebe. V zelo redkih primerih je bil njihov namen tudi socialna kritika. V Nemčiji, po koncu vojne leta 1918, je kritiko začel Dix, Baluschek in Nagel. Ti umetniki so prvič gledali na slepe osebe kot na žrtve vojne in kapitalizma. To je bilo veličastno odkritje in v istem trenutku tudi obogatitev našega predmeta. V srednjem veku so bili berači nič drugega kot kanonični atributi za Sv. Martina ali Sv. Elizabeto. Če ne bi bilo teh beračev, se svetnikov ne bi niti prepoznalo. Starost in hude slabosti, kot so slepota, so samo poudarjale lastnosti beračev. V baroku in kasneje so slepe posameznike upodabljali posebej, oblečene v raztrgane obleke in razcapane čevlje. Predstavljali pa niso nič drugega kot slikovite objekte. Med realisti je bilo pri pristopu veliko razlik. Callot (1592-16359 je slepega posameznika upodobil s ponosom in kljubovanjem. On je osebnost, v kateri lahko začutimo da sovraži to da je berač. 200 let kasneje Delpeck (1778-1825) kopira model do najmanjšega detajla. Igra se s tem, da ga naredi bolj grobega, saj zanemari ilustrativno grotesknost. 19. st. je prineslo poplavo slik s slepimi berači skupaj z ženskami, otroci, psi ali inštrumenti ali brez njih. Te poceni reprodukcije so morda poučile lastnike, niso pa bile v korist slepim.

Integracije slepote v umetnost

Samo nekaj slik je bilo upodobljenih pred letom 1914, ki prikazujejo integrirane slepe posameznike, kot so glasnik Mathias WInkler iz Ziller Valley ali prodajalec knjig Jakob Birrer iz Švice, ki je izdal avtobiografijo leta 1840. Knjižna ilustracija ga prikazuje skupaj s psom kako pohajkujeta sama po kantonih, s skrbjo da zbujata prijeten in posloven vtis. Slike znanih slepih oseb nimajo kaj dosti koristi predmetu slepote, saj so se slikarji izogibali prikazovanju slepote. Heinrich Vogeler (1872-1942) je v tem primeru lahko moderen primer. Naslikal je Sovjetsko-Ruskega Nikolaia OStrovskyga (1904-1936) v letu 1936. Takrat je bil Ostrovsky že kakih 10 let slep in paraleliziran, pa tega ne vidimo na tej lirično-herojski sliki. 

Portret Gustava Schieflerja, narejenega 1932/34 je prvi poklic slepote. Karl Kluth (1898-1972) je upodobil slepega moža, ki hodi s palico po svojem vrtu s temnimi očali z veliko koncentracije. Schiefler je celo poudaril, da želi biti upodobljen kot slep posameznik na svoji zemlji in s tem predstavil svetu popolnoma novo ikonografijo te teme. Šele pred kratkim (op. prevajalke, članek je izšel leta 1991) smo izdali lesorez Slep mož na cesti Hermanna Sprauerja (rojenega 1905). TU se vidi utelešenje našega ideala integrirane slepe osebe: mobilnost, neodvisnost, diskreten videz v smislu oblačil in obnašanja, samo palica ter rokav, ki označuje posamezno stanje. Kar je presenetljivo o tem portretu je dejstvo da je bil ta ideal naslikan že v letu 1930! Zadnja slika slepega delavca je bila naslikana v letu 1965. Grof Hans Hubertus Merveldt (1901-1969) je srečal slepega prodajalca srečk v španskem mestu.  Glasno reklamira svoje srečke, bela palica mu vesi čez roko. Slika je verjetno spontan spomin na njegovo popotovanje. Vsaka njegova poteza prikazuje simpatijo. Kluth, Sprauer in Merveldt so predstavljali nepristranski pogled na slepe osebe, ki so prosti tradicije beračev in žrtev. Ustvarjajo moderne slike s katerimi se radi identificiramo. Tako ni niti naključje, da so bili vsi trije preganjani v nacističnem času. Njihov koncept človeka ni bil enak Hitlerjevemu dojemanju človeka. 

Stari in brezmočni slepi

Še ena manifestacija slepote je, saj vsi ne morejo živeti z idealom integracije. Kako so lahko stari, velikokrat nemobilni slepi posamezniki predstavljeni? Posamezniki, ki na koncu koncev, predstavljajo večino te skupine? Tobias predstavlja srečno izjemo starejšega slepega moža, ki živi naročju svoje družine. Rembrandt (1606-1669) je ustvaril avtentični portret moža. Kaj manjka taki humani atmosferi? Leta 1924 je Otto Nagel (1894-1967) natisnil Oseba, ki praznuje svoj jubilej za cikel Lakota. Temna očala so primerna indikacija moževe slepote, ker posameznikova slabost ne pomeni veliko v primeru z človeškim pohabljanjem kot celota po življenju dolgem mučnem delu. Njegovo življenjsko ravnotežje je negativno in obeti so predvidljivi.

Organizacije za slepe in umetniki - kako naprej?

Samo na področju Nemčije, je več modernih portretov slepih posameznikov, ki so spontano nastali zaradi organizacij za slepe. So, seveda, prepričljivi avtoportreti. Naj zato postavimo pod vprašaj ali naj si zveze slepih prizadevajo za sodelovanje z umetniki, v smislu kot navdih, patroni, zbiralci pa tudi kot organizatorji diskusij in razstav. Če začnemo, so naši partnerji lahko akademije, zveze umetnikov, umetniške revije, kjer vzpostavimo kontakte s posamezniki. Zgleda kot da naši odnosi z javnostjo hlepijo po kreativnih kontaktih s posamezniki, ki imajo neko empatijo do umetnosti, ljudje, ki so že združeni v simpatiji do nas."

Se opravičujem za okoren prevod. Smiseln se mi je pa še vedno zdel, čeprav je minilo že več kot 30 let od prve objave.

Pri tem bi vas rada opozorila še na naslednje najdbe:

- sodelovanje fotografinje Nine Rojc na masterclassu (31') s Susan Meiseles v Jakopičevi galeriji s projektom, kjer sodeluje z Zvezo društev slepih in slabovidnih

STEREOTYPES ABOUT BLINDNESS AND PEOPLE WITH VISUAL IMPAIRMNTS

Portrayals of the Blind in Art History: shaping conceptions of blindness

Blindness in South and East Asia:Using History to Inform Development

Pobegle pokrajine

 Miniaturne pokrajine Barryja Hazarda, Ameriškega slikarja, pobegnejo iz okvirjev in z malo dodatka (različnh struktur) bi bile verjetno odlične za osebe z okvaro vida. Kaj pa vi mislite?

Zimska kabina, akril na lesu z okvirjem  3 x 3.5 inches

Sicer so nekatere velike za dlan, a dela tudi večje. Te manjše so odraz koronskega časa. Dela z akrilom (nekateri akrilni mediji so res čisto fenomenalni). Za vse neslikarje, akrilni mediji so brezbarvne barve, ki jih dodamo drugim barvam, da dobimo recimo različne strukture barv.
Povzeto po: https://www.thisiscolossal.com/2023/04/barry-hazard-minis/?utm_source=newsletter&utm_medium=email&utm_term=Mon+Apr+10+2023&utm_campaign=The+Politics+of+Eternity

Akdrilni mediji:

https://www.liquitex.com/us/uncapped/how-are-acrylic-mediums-made/

ali

https://www.amsterdam-acrylics.com/en/discover/mediums/

Popravljanje vida

Znanstvenik iz Harvarda do obnovili vid malim miškam. Raziskava mora biti še ponovljena, zato rezultati še niso 100%. Pozitivni rezultati pa so se pokazali pri regeneraciji optičnega živca in gavkomu. Zdravili so z različicami B3 vitamina (nicotinamid)-

Več pa v angleščini ter tule.

Zvočno-tipna prilagoditev Jakopičeve Zime

Ob slovenskem kulturnem prazniku so v v Novem krilu Narodne galerije predstavili zvočno-tipno prilagoditev slike Riharda Jakopiča Zima, ki sta jo v okviru študijskega programa Inkluzija v vzgoji in izobraževanju na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru pripravili Hana Kovač in Barbara Škrubej pod mentorstvom Aksinje Kermauner. Ob predstavitvi je bila razstavljena tudi Jakopičeva slika Zima iz leta 1904, ki sicer trenutno ni na ogled javnosti.

Žal sem vse zapiske izgubila in ostali so mi le fotografski spomini.

Prilagoditev je zelo izvirna. Original (in prilagoditev) prikazuje zasnežen pogled na vaško veduto. Iz spodnjega desnega kota se v sredino levo vije lesena ograja (ki bi jo moje površno oko zelo hitro zamenjalo za pot, šele natančen ogled prilagoditve mi je razjasnil kaj to je). na vsaki strani ograje je golo drevo. Za desnim drevesom vidimo večjo hišo. Za njo pa v nebo štrli zvonik. V zgornjem delu slike je modro nebo, pod njim nekaj hribovja, ki ga skoraj na sredini preseka zgoraj omenjeni zvonik. 

Slika je prilagojena na tršem materialu (kot kapa line). Je tretjino manjša kot original. Izdelana je s 3D tiskanimi reliefnimi ploščami, lepljenimi na podlago v kombinaciji z drugimi materiali. Tipala za zvočne senzorje so nalepljena na zadnji del slike. Slika želi zvočno predstaviti tudi impresionizem, v katerem je slika naslikana. Tako to ni običajna audiodeskripcija. Za prostor s tako veliko sljudmi je zvok sicer slabše slišen. Deluje pa ob dotiku s površino (ni čisto natančno vezano na samo polje ki ga reprezentira). Torej, ko se dotakneš snega, slišiš škripanje hoje po njem, ko se dotakneš gozda, slišiš lomljenje vej, ptičje petje, zvonika, zvonenje). 

Slika ni namenjena samostojnemu opazovanju, je pa odlično ponazorilo nekega obdobja. Škoda da tudi sama prilagoditev ni v okvirju.