sreda, 05. junij 2019

Nasmeh in Zmenki

Gledališče Nasmeh Vas vabi, da se jim pridružite v nedeljo, 16. junija 2019, ob 20.00 v Cankarjevem domu na Vrhniki, kjer gostujejo z gledališko predstavo Zmenki.

Dialog in the dark

V Hamburgu je poseben kulturni objekt. Najbrž si ga Hamburg lahko privošči, ker je miljonsko mesto. A ta način razmišljanja me prav navdušuje. Torej v enem prostoru spoznaš temo, neverbalno komunikacijo in staranje. Večina stvari, ki se jim običajen človek želi izogniti.
https://dialog-in-hamburg.de/en/

ponedeljek, 03. junij 2019

AGT


Kodi Lee je slep in avtističen. Na America's got talent je pokazal svoje talente.

look & roll

Že drugič bo v Ljubljani v gosteh švicarski filmski festival look&roll iz Basla, ki bo tukajšnjemu občinstvu v Kino Šiška predstavil nov izbor najboljših kratkih filmov o življenju oseb z različnimi omejitvami in potrebami.
Kratki filmi so opremljeni s podnapisi za gluhe in zvočnim opisom za slepe osebe v slovenščini (skupaj 82 min). Vstop je prost.

petek, 24. maj 2019

Plani prilagajanja učbenikov omenjeni na MIZŠ

Minister Pikalo o proračunu za prilagojene učbenike, učbeniških skladov...

Kaj vidimo z očmi, kaj 'vidimo' s prsti?

V četrtek, 23. maja, je bila predstavitev projekta Kaj vidimo z očmi, kaj 'vidimo' s prsti? Študenti in mentorice sodelujočih ustanov (ALUO, psiholofi FF, NTF, PeF) ter seveda MG-MSUM, so predstavili projekt ŠIPK. V okviru tega projekta so prilagodili za slepe tri slike na tri načine ter preverili čas, ceno in končno uporabnost prilagoditev. Sodelovali so tudi z g. Bavčarjem. Prilagoditve so bile sledeče: izsek slike študentke slikarstva, slike Gojmira Antona Kosa ter izsek slike Gabriela Stupice, ki sta že sama po sebi reliefna so prilagodili z isto tehniko kot original (na cca.25 x 25 cm velik podokvir), nato z današnjimi zmožnostmi ter v tehniki 3D tiska in barvnega printa. Sodelovali so tudi s kolonijo v Naklem, se spoznali s slabovidno slikarko, ki jim je tudi svetovala. Manjšo skupino slepih ter videčih s prevezami so nato spraševali, kaj jim je ljubše in prišli do naslednjih ugotovitev:
- to je šele začetek, moja ugotovitev s pomočjo pogovorov kasneje pa je: projekt verjetno ne bo dovolil nadaljevanja, prav tako pa MG-MSUM nima dovolj zaposlenih konservatorjev (niti ne vem kako se temu poklicu reče) - skratka imajo le enega zaposlenega za prilagajanje, popravljanje... v primerjavi z drugimi javnimi ustanovami (NG cca. 4, NM pa cca.10, če ne celo več).
- za slepe je pomemben relief, zato akril ni bil optimalna rešitev, ker se splošči, ko se posuši, olje je bil v Kosovem primeru zelo dober nadomestek, dišal je prav, relief se je ohranil, 3D tisk je bil pri Stupici najboljši relief, gladko je tekel pod prsti
- najdražja izvedba je bila prilagoditev tako kot v originalu, če ne štejemo seveda nakupa orto dobrega 3D tiskalnika, ki se z našim Centraškim lahko primerja za eno dodano nulo pri vrednosti... če me razumete. Njihov 3D tisk je odličen. Naš tisk je hrapav, njihov dobi gladko površino.
- časovno zahtevajo vse kopije veliko, saj študentje niso zverzirani (kdo pa bi bil) v potezi posameznega avtorja, zato so naredili ogromno slik, da so dobili najboljšo (in pri tej nato računali ure), NTF
- pri barvah so pa malo pozabili, da večina slepih tudi še kaj vidi ter da je pomembno večjo površino včasih vsaj z rastrom obdelat, da dobimo razliko med pahljačo in ozadjem. Tu jih je Bavčar tudi opozoril, da bi lahko dodali šrafuro. Jaz bi dodala tudi še samo pahljačo. G. Bavčar bi dodal tudi kredo, da se pokaže kako je narejen grund (če sem prav razumela). Pri Kosu je bil barvni print tisk slab, pri Stupici dober.
- Ugovotili so, da je pomemben opis slike,
- ugotovili, da je pomembno medresorsko sodelovanje,
- ugotovili so, da so pomembni različni prikazi...

Prilagoditve se mi zdijo dober pokazatelj, v katero smer je potrebno it. Menim, da imajo nekateri še vedno zelo romantičen odnos do slepote. Ena prilagoditev je bila popolnoma bela, ena popolnoma črna. Prikaz izseka slike v originalnem načinu slikanja se mi zdi dobra rešitev, da se osebam z okvaro vida prikaže način kakšnoje platno, kako je napeto, s čim je naslikano, ali diši (da se vsa čutila uproabi). Se pa mora ta način nujno kombinirati tudi z drugimi, nekim reliefnim prikazom, ki upošteva barve in jih celo malo poudari, šrafira (kar pomeni, da potem to vizualno ni enako sliki, ki jo gledamo). Verjetno bi bilo potrebno sodelovat s kustosi, umetnostnimi zgodovinarji, ki bi povedali kaj so značilnosti slikarja, njegovega dela, ozadje slike, kar potem naredi delo zanimivo in iz tega lahko izhajamo pri iskanju predmetov, ki so nam v pomoč pri opisovanju slike.
Pomembno se mi zdi tudi, da pri takih projektih predvidijo nekakšno denarno nagradivo za vse, ki testirajo.