ponedeljek, 14. december 2020

Za učenje na daljavo se pošiljajo celi paketi

Korona je način poučevanja pri slepih zelo otežila. Odsotnost fizičnega kontakta je sprožila val izumljanje novih didaktičnih pristopov, pošiljanja gradiv... Snemanje in razlage v živo so postala stalnica a niso optimalna rešitev za osebe z okvaro vida. Na Centru IRIS poleg dodatnih zapisov v brajici pošiljamo tudi druge materiale, odvisno od predmeta poučevanja. 

Filomen M. D’Agostino Greenberg (F.M.D.G.) je glasbena šola specializirana za delo z osebami z okvaravmi vida. Za 5 tedenski projekt dela na daljavo spoznavanje Hrestača z učenci vseh starosti je pripravila poseben paket z baletnimi copati, tilom.

Preberite.

torek, 14. julij 2020

Po sledeh leoparda : Slovenska odprava slepih in slabovidnih na kilimanjaro

Dokumentarni film v arhivu RTVslo.

Prilagajanje digitalnih vsebin

Zadnje čase se srečujem veliko s pravilnim prilagajanjem elektronskih vsebin (za branje z vrstico oz. z bralnikom zaslona). Vsa priporočila izhajajo iz dostopnosti spletnih vsebin za posebne potrebe. Na radiu Prvi so imeli v ponedeljek oddajo Spletna dostopnost. V Centru IRIS izvajajo tudi izobraževanje na to temo. Razlike se pokažejo v tem, kaj prebere bralnik in kaj pokaže vrstica, katere znake pokaže brajeva vrstica (pod vprašajem so tuje črke) in katere črke prebere govorec (če imaš recimo izbrano slovenščino). V mislih pa moramo imeti tudi to, da brajeva vrstica vedno pokaže (tako kot tudi prsti), samo izsek nekega gradiva in zelo počasi prideš do celote. Kako pripraviti tekst, da bo najbolj dosegljiv za osebe z okvaro vida? Toliko še za preštudirat, za preizkusit in vse povsod so le priporočila. Pa še vedno se mi zdi, da so razlike, finese, ki še niso optimalno rešene: kako se naredijo sklici (videč takoj vidi, kako veliko je besedilo sklica, ki je ponavadi spodaj v nogi strani, oseba z okvaro vida tega ne bo mogla oceniti in se že glede dolžine teksta odločiti, ali bo sklic/opombo prebrala ali ne). Za večino prilagoditev pa moraš že kar dosti dobro obvladati Word (označevanje naslovov, podnaslovov, alinej, novih strani).

petek, 29. maj 2020

Vabilo k sodelovanju pri projektu »Začutiti umetnino«

Z razvijanjem pripomočkov, ki omogočajo bolj celostno spoznavanje likovne umetnosti, smo se ukvarjali že preteklo leto v okviru projekta »Kaj vidimo z očmi, kaj »vidimo« s prsti« (več o tem na https://www.dnevnik.si/1042887955). Zaradi pozitivnega odziva sodelujočih in javnosti ter želje po nadgradnji izdelanih pripomočkov s projektom nadaljujemo in tako potrebujemo pomoč več ljudi, tudi oseb s slepoto ali slabovidnostjo.
Več informacij lahko najdete v vabilu v priponki, na sledeči povezavi pa se nahaja tudi video predstavitev našega dosedanjega dela pri projektu:
http://www.mg-lj.si/si/razstave/3013/rihard-jakopic-pod-drobnogledom
Veseli bomo, če nam boste med predvidoma 19. in 25. junijem pomagali v Moderni galeriji v Ljubljani (Windischerjeva ul. 2) oceniti izdelane pripomočke. Po telefonu se bomo dogovorili za točen termin srečanja, pokličite pa tudi, če imate kakršnokoli vprašanje.
Če želite z nami soustvarjati boljše možnosti za razumevanje umetnosti v prihodnosti, pokličite na 031 574 395 ali pišite na andrejakos.psy(pri)gmail.com

Eyeborg

Rob Spence je filmski režiser, slep na eno oko, ki ga je zgubil pri 9 letih. Leta 2008 je oko zamenjal za kamero in od takrat naredil že kar nekaj različic kamere/očesa: realističnega, prozornega, Terminatorskega (ki se sveti rdeče). Na začetku je lahko zaradi pregrevanja posnel le 3 minute, zdaj že več. Oči dela skupaj s Pojskim oftalmologom Marcinom Jaworskim, ki 3D natisne prostetična očesa. Kamere-očesa ne nosi ves čas.
Malo spominja na drugega transčloveka Neil Harbissona.

sreda, 6. maj 2020

Zvoki okolja

Berem John Hull Notes on blindness (knjigo je knjižnici Centra IRIS podaril moj kolega Grega) in se navdušujem nad njegovimi opisi zvokov. Zdi se mi, da v tem vizualnem svetu pozabljam(o) na bogatenje tega dela jezika (onomatopoija). Kako opisati različne zvoke je svojevrstna umetnost. Dokler pa tega ne obvladamo, pa lahko samo poslušamo oz. beremo in se čudimo.
Spodaj je odlomek iz knjige:
“27 April
What is the world of sound? I have been spending some time out of doors trying to respond to the special nature of the acoustic world. I am impressed by the many different aspects of reality, the range and depth of the contact points between myself and something created by sound.
(…)
On Holy Saturday I sat in Cannon Hill Park while the children were playing. I heard the footsteps of passers-by, many different kinds of footsteps. There was the flip-flop of sandals and the sharper, more delicate sound of high-heeled shoes. There were groups of people walking together with different strides creating a sort of patter, being overtaken now by one, firm, long stride, or by the rapid pad of a jogger. There were children, running along in little bursts, and stopping to get on and off squeaky tricycles or scooters. The footsteps came from both sides. They met, mingled, separated again. From the next bench, there was the rustle of a newspaper and the murmur of conversation. Further out, to the right and behind me, there was the car park. Cars were stopping and starting, arriving and departing, doors were being slammed. Far over to the left, there was the main road. I heard the steady, deep roar of the through traffic, the buses and the trucks. In front of me was the lake. It was full of wild fowl. The ducks were quacking, the geese honking, and other birds, which I could not identify, were calling and cranking. There was continual flapping of wings, splashing and squabbling, as birds took off and landed on the surface, or fought over scraps of bread. There was the splash of the paddle boats, the cries of the children, and the bump as two boats collided. Parents on shore called out encouragement or warning. Further away, from the larger expanse of the lake, there was the different sound of the rowing boats as they swished past, and beyond that was the park. People were playing football. I heard the shouting, running feet, the impact of leather upon leather as the ball was kicked. There seemed to be several groups playing different games. Here there were boys; further over in that direction there seemed to be a group of young children playing. Over this whole scene, there was the wind. The trees behind me were murmuring, the shrubs and bushes along the side of the paths rustled, leaves and scraps of paper were blown along the path. I leant back and drank it all in. It was an astonishingly varied and rich panorama of movement, music and information. It was absorbing and fascinating.
The strange thing about it, however, is that it was a world of nothing but action. Every sound was a point of activity. Where nothing was happening, there was silence. That little part of the world then died, disappeared.
(…)
The intermittent nature of the acoustic world is one of its most striking features. In contrast, the perceived world is stable and continuous. The seen world cannot escape from your eyes. Even in the darkness, you can use a torch and force things into visibility, but I have very limited power over the acoustic world.
Here is another feature of the acoustic world: it stays the same whichever way I turn my head. This is not true of the perceptible world. It changes as I turn my head. New things come into view. The view looking that way is quite different from the view looking this way. It is not like that with sound. New noises do not come to my attention as I turn my head around. I may allow my head to hang limply down upon my chest; I may lean right back and face the sky. It makes little difference. Perhaps there is some slight shading of quality, but the acoustic world is mainly independent of my movement. (…) This is a world which I cannot shut out, which goes on all around me, and which gets on with its own life. I can, of course, train myself to pay attention to it; I can learn to distinguish this from that sound, become more practised in judging distance and so on. Nevertheless, my ears remain fixed in a stationary head, while my eyes, if I could see, would be darting here and there with innumerable movements in a head which itself was moving.
Acoustic space is a world of revelation.”

Hull, John M. (2017) Notes on blindness. London: Profile books Ltd (str. 64-68) (tropičje v oklepaju pomeni, da sem izpustila dele besedila)

Poslušanje zvoka v različnih okoljih pa v tem koronačasu, postane zanimivo potovanje brez  pravega potovanja. Ne s prstom po zemljevidu, ampak z ušesom po zvočnem zapisu nekega kraja. Radio 202 je začel 8. aprila 2020 predvajati tedenske desetminutne oddaje z naslovom Izlet doma. To so zvočni posnetki različnih naravnih okolij. Čista uživancija. Včasih se mi zdi kar škoda, da niso daljši.
Če pa bi želeli potovati kam dlje kot po Sloveniji, sem našla tudi zvočne posnetke New Yorka (kjer nisem še nikoli bila). Čisto spodaj na tej spletni strani je povezava tudi do drugih sprehodov po drugih mestih. Nekatera so tudi z govorom.
Zame je sprehod v dežju in z dežnikom zelo pomirjujoč. Imam en CD s klasiko na temo dežja (le kje je seda?), mož pa mi je za prvi porod naredil skupek dežnih zvočnih posnetkov, da me pomiri (tega pa nimam več in glede na to, da je dežja vedno manj, lahko ugibate kakšna sem).
Na Youtubu sem našla potem Nomadic Ambience in Wanna walk kanal, ki imata samo vidne in zvočne sprehode. Toliko o potovanju preko spleta z zvokom.

petek, 1. maj 2020

IMDB anketa o filmih s slepo osebo

    Na IMDBju poteka anketa, kateri je najboljši film, kjer je tudi slep lik uprizorjen: 
    https://www.imdb.com/poll/D-fQ5DKPOXA/?ref_=tt_po_q1
  1. Vote!

    Don't Breathe (2016)

  2. Vote!

    Deadpool (2016)

  3. Vote!

    Rogue One: zgodba Vojne zvezd (2016)

  4. Vote!

    Ubila bom Billa 2 (2004)

  5. Vote!

    Knjiga odresitve (2010)

  6. Vote!

    Sedem dus (2008)

  7. Vote!

    Vonj po ženski (1992)

  8. Vote!

    Ray (2004)

  9. Vote!

    Plesalka v temi (2000)

  10. Vote!

    Wait Until Dark (1967)

  11. Vote!

    The Miracle Worker (1962)

  12. Vote!

    Bilo je nekoč v Mehiki (2003)

  13. Vote!

    Velemestne luči (1931)

  14. Vote!

    Unleashed (2005)

  15. Vote!

    Daredevil (2003)

  16. Vote!

    Hush (2016)

  17. Vote!

    Black (2005)

  18. Vote!

    The Tale of Zatoichi (1962)

  19. Vote!

    Blind Fury (1989)

  20. Vote!

    Slepota (2008)

  21. Vote!

    Nic ne vidim, nic ne slisim (1989)

  22. Vote!

    Špiclji (1992)

  23. Vote!

    The Eye (2008)

  24. Vote!

    A Patch of Blue (1965)

  25. Vote!

    Los ojos de Julia (2010)

  26. Vote!

    Tommy (1975)

  27. Vote!

    Bela grofica (2005)

  28. Vote!

    Happy Times (2000)

  29. Vote!

    Blink (1993)

  30. Vote!

    Proof (1991)

  31. Vote!

    Ljubezenska zgodba na ledu (1978)

  32. Vote!

    All I See Is You (2016)

  33. Vote!

    Jennifer 8 (1992)

  34. Vote!

    Blindman (1971)

  35. Vote!

    Andhadhun (2018)


ponedeljek, 13. april 2020

Mark Avrelij


Zdravo oko mora videti vse, kar se videti da, ne pa, da bi dejalo: Jaz hočem le zeleno. – To velja le za take, ki so na očeh bolni. Tudi sluh in voh morata, ako sta zdrava, dojemati vse, kar je mogoče slišati in duhati. In zdrav želodec mora biti do vseh jedi enak, prav kakor mora mlin sprejemati vse, za kar je namenjen, da melje. Potemtakem mora biti tudi zdrav razum pripravljen na vse, karkoli ga more zadeti. Če pa pravi na primer: Ah, ko bi mi ostali le otročiči živi! ali: Ko bi le vsi hvalili, kar naredim! je kakor oko, ki hoče samo zeleno, ali zobje, ki bi radi samo mehko. 35
Dnevnik Cesarja Marka Avrelija, v prevodu Antona SOvreta, priredil Kajetan Gantar, izdala Slovenska matica, Ljubljana, 2006, str. 136

Oliver Sacks