Model zvrnjene slike

Sodelovanje z muzeji, bolj točno s Tino Palaić ima obojestranske dobre produkte. Tina je z dijaki Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana pripravila delavnico fotografije. Jeseni je delavnico predstavila tudi osnovnošolcem pod mojim okriljem. Poskušali smo prikazati kaj se zgodi s sliko (v očesu ali v cameri obscuri) in opazila sem, da bi bilo najbolje, da za to pripravim kar kakšen model. In sem ga.

Na eni strani se prikazuje gledani trikotnik. Slika se ob prehodu skozi lečo (luknjo v steni pri cameri obscuri) zvrne (na mrežnici oz. zadnji steni). Koti trikotnika so med gledanim in projiciranim trikotnikom povezani skozi drobno luknjico v vmesni plošči, ki predstavlja lečo. Povezave med posameznimi koti trikotnika so različne (žica, dve različni vrvici), da lahko otrok sledi teksturi in sam ugotavlja, kam se je kateri kot "preslikal".

Knjige ali/in e-knjige

Povzemam članek Books vs. e-books: The science behind the best way to read, ki omenja nekaj zanimivih razlogov, zakaj se odločiti za eno ali drugo.

Razlogi za e-knjigo:

• večja količina, ki potuje s tabo
• raziskave so pokazale, da imajo dijaki raje e-knjige, predvsem pa bi e-knjigo raje imeli fantje, ki ne berejo veliko
• omogočajo menjavo črk, velikost črk, razmaka med vrsticami in od roba, barvo podlage ali črk, kar je primerno za ljudi z okvaro vida in z disleksijo

Razlogi za knjigo:

• nostalgija
• branje na papirju naj bi omogočalo boljše pomnjenje glavnih točk v zgodbi
• papirna knjiga je bolj primerna za ljudi, ki imajo težave s spanjem ali z napenjanjem oči
• dotik, vonj, oblikovanje
• imeti knjigo in jo ne le uporabljati

Diderot: Pismo o slepih tistim, ki vidijo

Že dolgo časa sem imela v planu prebrati Diderotov esej na temo slepote. Danes sem ga našla med čiščenjem in abecediranjem knjižničnega gradiva za odrasle v leta 1951 izdanih Izbranih delih.
Diderot je pismo napisal leta 1749, potem, ko je znanstvenik Réaumur operiral od rojstva slepemu mreno. Okoliščine niso bile ravno zelo znanstvene in so Diderota rahlo razhudile. Na koncu koncev je celo pristal v zaporu za tri leta.
V njem razglablja o tem, da imajo slepi svojo lastno "slepo identiteto" in nič občutka nezmožnosti. "Problem" njihove slepote in želje po ozdravljenju je bolj v tistih ljudeh, ki vidijo.
Opisuje namreč srečanje (nekako mi ni jasno, ali je bilo to srečanje resnično) s slepo osebo, ki jim je dajal zelo zanimive, pametne odgovore na vsakdanja vprašanja: "Kaj je to zrcalo (priprava, ki odseva stvari daleč od njjih, če stoje v primernem odnosu nanjo. Podobno kot moja roka, ki pa mi jo je treba položiti na predmet, da ga čutim), kaj so to oči (je primerjal s palicami)..."
str. 519... Vprašali so ga, če bi imel oči. "Raje bi imel dolge roke: zdi se mi, da bi me roke bolje poučile o vsem, kaj se dogaja na luni, kakor vaše oči ali vaši daljnogledi; razen tega prej nehajo gledati kakor tipati. Zato bi veliko rajše imel, da se mi izpopolni čutilo, ki ga že imam, kakor da bi dobil tisto, ki mi manjka."
str. 521... "Zglajenost predmetov ima zanj prav toliko odtenkov kot zvok glasu in prav nič se ni treba bati, da bi svojo ženo zamenjal za katero drugo, razen če bi bil na boljšem ob zamenjavi."
Tu se spomnim na moj poročni dan, ko so nama prijatelji naredili kviz mladoporočencev, kjer sva morala z možem ugotavljati: mož, kateri komolec je moj in jaz, katero koleno je njegovo (med petimi izbrankami/izbranci). Ni nama uspelo.
Nazaj k eseju. Diderot nato opisuje slepega profesorja matematike in fizike Nicholasa Saundersona in njegov način zapisovanja številk, računanja površin... s pomočjo pozicij majhnih in velikih buck v kvadratu.
Verjetno najbolj znan pa je po razmišjanju, kaj bi se zgodilo, če bi zrel od rojstva slep mož imel pred sabo kocko in kroglo, ki jo je prepoznal s tipom. V nekem hipu bi spregledal in vprašanje je, ali bi ta dva predmeta prepoznal samo z gledanjem. Didero pravi, da ni prvi razmišljal o tem. Gospod Molineux in Locke sta oba skupaj z Diderotom menili, da ju ne bi prepoznal, opat Condillac meni nasprotno oz. drugače.
Pismo zaključi:
str. 568 ... Ne uganem, zakaj se svet ne naveliča brati in se pri tem nič naučiti, razen če ni to iz istega razloga, kakor vam imam čast že dve uri pripovedovati, ne da bi se kaj dolgočasil in ne da bi vam kaj povedal.
Pozdravljam vas v silnem spoštovanju, gospa, vaš najponižnejši in najposlušnejši služabnik.

Nato v Dodatku prejšnjemu pismu, ki je bil napisan 33 ali 34 let kasneje, našteje še nekaj svetlečih "slepcev", njihovih sposobnosti in razmišljanj.

Tudi jaz se sprašujem, zakaj tako rada berem, pa se nič ne naučim. Branje mi je pobeg od realnosti. Verjetno še kar zdrav pobeg. Še kar zdrav pa zato, ker se premalo gibljem. Tako zapisovanje zanimivih misli mi nekako da upata, da mi vsaj malo več ostane v možganih. Učiti druge je eden izmed najboljših načinov učenja, kajne?

O delu

tale izsek o Delu iz Preroka Kahlil Gibrana je tudi nekako povezana z mojim delom...
str. 32
...
Dejali so vam tudi, da je življenje temá, in ko ste utrujeni, ponavljate to za njimi.
In pravim vam, da je življenje resnično tema, razen tam, kjer je zagon.
A vsak zagon je slep, razen tam, kjer je znanje.
In vsako znanje je prazno, razen tam, kjer je delo.
In vsako delo je jalovo, razen tam, kjer je ljubezen.
In ko delate z ljubeznijo, se povezujete sami s seboj, drug z drugim in z Bogom.
...
str. 92
Toda vi ne vidite in ne slišite in dobro je tako.
Tančico, ki prekriva vaše oči, bo odstrla roka, ki o je stkala,
in glino, ki zapira vaša ušesa, bodo zdrobili isti prsti, ko so jo zgnetli.
In videli boste.
In slišali boste.
Vendar ne tožite, ker ste spoznali slepoto in naj vam ne bo žal, da ste bili gluhi.
Kajti ta dan boste spoznali skrite namene vseh stvari in blagoslavljali boste temo, kot bi blagoslavljali luč.

Gibran , K. (1986). Prerok. Maribor: Župnijski urad sv Magdalene.

Tablice, voščene tablice

Že kar nekaj časa je v zraku nevro-znanstveno raziskovanje na temo prehitrega pisanja na računalnik in slabe motorike ter s tem povezanega slabšega razvoja možganov. Mislim, da me ta tema raziskovanja še čaka. Razmišljala sem le o tem, da slepi in slabovidni dokaj hitro presedlajo na elektroniko. Seveda, omogoča jim lažje komuniciranje s svetom. Po eni strani smo kar ponosni, da tako ven štrlijo, medtem ko se ostale šole šele navdušujejo na uporabo računalnikov, tablic in podobno. Vendar imajo v primerjavi s slepimi in slabovidnimi z začetka 20. st. bistveno manj ročnih del (no dobro, takrat tudi računalnikov še ni bilo). Mislim, da so vsa ročna dela nekako izumrla v 70h z uvedbo enotnega učnega načrta, ki je le malo prilagojen zanje (za kogarkoli! Če pogledate v Ameriko, se ukinja telovadba, likovni, glasba in odmori in gre vse le na pomnjenje preko branja). Torej, v Sloveniji smo pristali na dveh urah likovne umetnosti na teden do 5. razreda, kasneje le ena. Hmmm. Je to dovolj ročnih spretnosti za razvoj finomotoričnih spretnosti? Ne. Verjetno bi moral učni načrt za slepe in slabovidne vsebovati bistveno več ročnih spretnosti. Ne zato, da bi našli poklic (kar je lahko stranski učinek) ali pa neko lastno ustvarjanje (spet stranski učinek) temveč predvsem zato, da pomagamo razširjanju možganskih povezav. Če bolje pomislim, to ne velja le za slepe in slabovidne temveč celotno računalniško generacijo.
In tako v svojem prostem času izumljam, pogrevam stare izume... Na plan sem privlekla idejo o antični voščeni tablici.

Risanje na voščeno tablico

In se učimo pravilnega držanja pisala (na fotografiji ni pravilna drža), orientacije na podlagi (zelo pomembna potem, ko res presedlaš na pravo tablico in moraš v zgornjem desnem kotu dvakrat potapkati, da se ti odpre ne vem že kaj vse). Razmišljamo o matematičnih problemih krivih in ravnih črt ter podobno.

Za risanje potrebuješ modelirko ali pa kar kitajsko paličico za jest ter lopatico za hitro brisanje

Leseno deščico, malo večjo kot A5, mi je naredila Zavodska mojstrica Veronika (hvala) z okvirčkom visokim 5mm. Doma pa sem jo zalila s stopljenim voskom. Orodje, ki mi je bilo všeč za risanje so tanke in debele modelirke ter (plastični) noži z žagicami, a za le-te potrebuješ že veliko moč v prstih.
-  Frigelj, J. Branje in pisanje tesno povezana. Šolski razgledi, letnik LXVI, 8. maj 2015, številka 09 
http://www.solski-razgledi.com/clanek.asp?id=5876
- Brierley, D. L. Pisati ali ne pisati. Svitanje, pomlad 2012, letnik VIII, številka 1
http://www.svitanje.si/2012/04/pisati-ali-ne-pisati

Pisane črke

Pri likovni umetnosti v razredu slabovidnih in enega slepega govorimo tudi o tem, kaj se vidi kot črka. Tudi pisane črke. "Pisane?" vpraša slepi učenec. "Imajo veliko barv?"  Joj, moj avtistični način razmišljanja ni znal obrazložiti, zakaj jih imenujemo pisane. Ja, napisane so, a glej ga zlomka, saj tiskane črke tudi lahko napišemo, pa jih ne imenujemo pisane?

Nevidni fant

V Kinodvoru igra mladinski film Nevidni fant Gabriele Salvatoresa. Fanta igra simpatični Ludovico Girardello, ki je prisostvoval njegovi sobotni premieri v Ljubljani. Da gre za dober film, gre zasluga tudi italijanskemu režiserju, ki je  leta 1991 za Mediteraneo prejel nagrado Oskar (če je to merilo za dober film). Omenjam ga zato, ker ima notri eno manjšo a pomembno vlogo tudi slepa oseba. Kdo, ne povem. Je nekako "tipično" prikazana s črnimi očali, slepota kot kazen, uporaba bele palice pa bolj za image. Ne se jezit, film mi je še vedno všeč. Posnet je bil večinoma v Trstu in prinaša v evropski mladinski film nekaj sveže fantastičnosti na sicer že preverjeno skoraj James Bond temo (kdo je negativec in kdo je pozitivec), a še vedno lepo.

Hipoterapija in slepi

Leta nazaj sem vozila naše učence v CIRIUS Kamnik pa tudi h Trnovskemu klubu na terapijo s konji. Takrat to po moje še ni bilo tako razdelano kot sedaj:mislim na razlike med terapijo s konji, hipoterapijo... Slučajno sem zasledila bivšega učenca Roka Mulca na nedeljski (16.8.2015) večerni radijski oddaji (Ne)obvezno v nedeljo na Radio prvi (ki ima tudi odlično tudi iz naftalina vzeto glasbeno opremo, ki jo ne slišiš nikjer). Imel je zanimiv polurni prispevek o hipoterapiji. Dotaknil se je tudi povezave hipoterapije in slepih. Na poslušanje!

Knjižne cvetke

Tale knjižna cvetka je signirana v knjižnici Zavoda za slepo in slabovidno maldino Ljubljana leta 1969. Štular, Vanda: Orientacija slepih

Govori pa o skrajnem primeru držanja slepega otroka v vati.

Ta izsek pa govori verjetno o našem ravnatelju g. Rožancu in njegovi percepciji prostora s proso imenovanim šestim čustom. Danes ko govorimo v hecu o šestem čutu pri slepih, ponavadi razlagamo eholokacijo. Ga. Štular pa omenja še nekaj možnosti za "šesti čut" (veste da na koncu koncev sploh ni 5 čutil, ampak več deset, samo to bi verjetno le zakompliciralo učenje o čutilih v osnovni šoli. Tam naj bi bilo znanje ekzaktno, nespremenjljivo - mogoče ravno zaradi tega zelo suhoparno). Preverjali so namreč zaznavanje objektov tudi pri gluho-slepih (prav tam, str. 13) in razmišljali o zaznavanju zračnega pritiska, magnetizmu, UV žarkih, temperaturi.

Podobe Emone 2015

17. junija so odprli fotografsko razstavo, ki je produkt delavnice spoznavanja Emone in fotografskih postopkov namenje ljudem z okvaro vida. Tudi nekaj sedanjih dijakov se je je udeležilo. Rastava bo na ogled v prostorih Narodnega muzeja Slovenije na Prešernovi le še do 4. septembra 2015.

Barvna slepota

Pogled na svetoč grm v Tivoliju v ČB tehniki

Pogled na cvetoč grm v Tivoliju v barvni fotografiji

Razmišljala sem, kaj vidiš, če si barvno slep (prebrala sem The case of the Colorblind painter Oliverja Sacksa). In preizkušalo to videnje z črno-belo tehniko fotografiranja. Hmmm. Torej, rekla bi, da za to vrsto tehnike moraš imet oko in/ali da naše okolje ni ravno narejeno za barvno slepe.

John Hull: Touching the Rock

John Martin Hull je leta 1935 rojeni profesor teologije (prosti prevod), ki je malo pred rojstvom svojega prvega sina oslepel. V svoji avtobiografiji  Touching the Rock govori o počasnem izgubljanju vida ter tudi vizualnega spomina.
Knjiga je bila tudi pretopljena v film z naslovom Notes on Blidness (12 min film je dobil nagrado, vendar pa zgleda dalša varianta še ni prišla na plano?)

Za inteviju s Hullom sledite tej povezavi.

At First Sight (1999)

Ogledala sem si film z naslovom At First Sight iz leta 1999 z Miro Sorvino in Val Kilmerjem v glavnih vlogah. na IMDB ima upravičeno oceno samo 5,9. Jaz bi mu dala še manj. A glej ga, pod scenarij je napisan tudi Oliver Sacks, britanski neurolog, ki se je tudi sam srečal z izgubo vida zaradi redkega okularnega melanoma pred devetimi leti. Kakor piše so se metastaze pred kratkim razširil na pljuča.

Naslovnica reklame za film

Film je nastal po Sacksovi zgodbi "Videti ali ne videt" iz knjige Antorpolog na Marsu, ki je izšla leta 1995 pri Vintage books. Opisuje primer petdeset letnega Virgila, slepega od zgodnjega otroštva (katarakte), ki malo pred poroko "spregleda" zaradi operacije. Kakšen je pogled slepih, ki se operirajo je vprašanje staro že 2000 let. V Novi zavezi, Marko 8:22-26 je namreč naslednji opis:

Jezus ozdravi slepega v Betsajdi
22 Prispeli so v Betsajdo in pripeljali so mu slepega ter ga prosili, da bi se ga dotaknil. 23 Prijel je slepega za roko in ga povedel iz vasi. Nato mu je s slino omočil oči, položil nanj roke in ga vprašal: »Vidiš kaj?« 24 Ta se je ozrl kvišku in rekel: »Vidim ljudi, kakor da bi okrog hodila drevesa.« 25 Nato mu je ponovno položil roke na oči in slepi je spregledal. Ozdravel je in vse razločno videl. 26 In poslal ga je domov z naročilom: »V vas nikar ne hôdi!«

Kaj vidijo, če ste pozorni, preberete v 24 vrstici: ljudi, kakor da bi okrog hodila drevesa. Šele drugi dotik (v današnjem svetu z drugačnimi čudeži bi temu rekli kar nekaj tednov učenja) nauči gledanja. Film se tega problema dodakne na zelo poetičen način. Po drugi strani pa naj bi Virgil (slabše) videl do svojega 6 leta. Če želite gledati film, potem ne berite več.
Virgil je šel v šolo za slepe, kjer se je naučil uporabljati belo palico in brati brajico. Nato se je zaposlil kot maser pri YMCA, ki so mu omogočili tudi stanovanje čez cesto, v katerm je živel skupaj še z enim zaposlenim. Imel je prijatelje, lahko je skrbel sam zase. Rad je imel baseball. Z Amy se je poznal že več kto 20 let. V njunih dvajsetih letih sta bila partnerja krajši čas, pa sta šla narazen. Amy se je preselila, poročila. Po ločitvi je prišla nazaj in Virgil jo je poklical. Amy se je zdelo, da je Virgil obtičal v svoji rutini: služba, šport in vedno manj prijateljev, služba, šport (rutina je verjetno ena izmed najboljših prijateljic slepih oseb: vedno posavi na isto mesto, da potem najdeš). Zato je Amy navijala za operacijo, Virgilova mama pa je bila proti. 
Operirajo eno oko in po 24h urah preveze Virgil šele ko se zdravnik oglasi ugotovi, da res nekaj vidi. Njegov prvi pogled je vidil svetlobo, barvo, premikanje, vse povezano in brez pomena. Oftalmolog ni pričakoval takih zapletov. Virgil bi potreboval psohološko pomoč. Sacks ga je takrat opisal, z njim delal različne teste, se pogovarjal tudi z zaročenko Amy, mamo in vse to opisal v zgoraj omenjeni zgodbi. Virigil je bil navdušen nad barvami avtomobilov (njunega avta pa ni prepoznal med ostalimi), prebral je večje črke, ni pa zmogel prebrati besede (s prsti pa jo je lahko prebral, ker se je učil tudi vidne pisave v šoli)... Za več pa kar sami preberite.
Sacks, O. (1996). An Antropologist on Mars. New York: Vintage Books a division of Random House, inc. str. 108-152

George Berkley: A New Theory of Vision

Berkeley je leta 1709 raziskoval odnos med vidom in tipom in postavil tezo, da ni povezave med taktilnim svetom in svetom vida. Povezava se lahko naredi šele na podlagi izkušenj.
Sacks, O. (1996). An Antropologist on Mars. New York: Vintage Books a division of Random House, inc. str. 110

John Locke: An Essey Concerning Human Understanding

William Molyneux, ki je imel slepo ženo, je postavil vprašanje prijatelju Locku: "Če se človek rodi slep in razume razliko med kocko in kroglo skozi dotik, ali bi lahko potem, ko spregleda vedel za razliko preden bi se ju dotaknil?"
Sacks, O. (1996). An Antropologist on Mars. New York: Vintage Books a division of Random House, inc. str. 110

Čebelica

Vabilo na okroglo mizo Branje za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami

VABLJENI

na

okroglo mizo Sekcije za mladinsko književnost

Društva slovenskih pisateljev

8. 4. 2015 ob 17. uri

Cankarjev dom, dvorana Lili Novy

Branje za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami

Vodi: dr. Aksinja Kermauner,

tiflopedagoginja, pisateljica; na Pedagoški fakulteti Koper predava predmet Metode dela s slepimi in slabovidnimi na smeri Inkluzivna pedagogika. Je avtorica prve slovenske tipne slikanice Snežna roža.

Kakšne knjige zmorejo brati otroci s posebnimi potrebami?

Katere teme jih zanimajo?

Kako in koliko se knjižni trg sploh zanima za otroke s posebnimi potrebami?

SODELUJEJO:

Saša Fužir, Tatjana Knapp – skupinski habilitatorki, zaposleni v Centru za usposabljanje, delo in varstvo uporabnikov z motnjo v duševnem razvoju v Črni na Koroškem. Leta 2011 sta ustanovili zasebni Zavod RISA, ki se je prvi v Sloveniji pričel organizirano in sistematično ukvarjati z lahkim branjem.

Lahko branje  ni enako čtivu za otroke in mladostnike. Lahko branje je namenjeno predvsem odraslim, ki imajo različne težave na področju branja in razumevanja prebranega. Jezik je res enostaven in jasen, a vsebine so drugačne, primerne odraslim.  Prirejena literatura pa pride prav tudi vsaj bralcem zadnje triade osnovne šole in srednješolcem s posebnostmi pri branju in razumevanju.

dr. Milena Košak Babuder, profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelku za specialno in rehabilitacijsko predagogiko, na področju prepoznavanja in strategij dela z otroki, mladostniki in odraslimi s specifičnimi učnimi težavami, recenzentka leposlovnih knjig in šolskih učbenikov, primernih za otroke z disleksijo.

»Ker je disleksija vseživljenjski problem, je pomembno, kako že v samem procesu opismenjevanja razvijamo ključne komponente branja ter z različnimi oblikovnimi in jezikovnimi prilagoditvami približamo bralno gradivo otroku in mladostniku. Da bi osebe z disleksijo rade brale in posegle po bralnem gradivu, jim je potrebno zagotoviti bralno gradivo, ki z vsebinskimi in tipografskimi prilagoditvami omogoča, da jim je pisna informacija dostopnejša, da jo lažje spremljajo in razumejo.«

Nina Schmidt - profesorica likovne umetnosti in knjižničarka na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani (ZSSM).

Na okrogli mizi bo predstavila gradivo, primerno za slepe ali slabovidne (povečan tisk, brajico, Latex, tipanke, zvočne knjige, avdiodeskripcijo) ter nekaj osnovnih navodil, kako se nekatere izmed njih izdela oz. prilagodi. Skozi predstavitev se bo dotaknila tudi izdajanja prilagojenih knjig oz. težav, ki se pri tem pojavljajo, ter knjižnično dejavnost za slepe in slabovidne.

Matjaž Juhart - profesor defektologije, otrok gluhih staršev, tolmač za slovenski znakovni jezik, habilitirani visokošolski sodelavec-predavatelj na Pedagoški fakulteti v Kopru za predmet Znakovni jezik, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, sodelavec v Centru za razvoj Slovenskega znakovnega jezika.

»Za gluhe je slovenski jezik tuj jezik. Žal se prvega, znakovnega jezika, gluhi učenci in odrasli ne učijo sistematično, pač pa večinoma od vrstnikov. Najobčutljivejše obdobje učenja jezika in opismenjevanja poteka v tujem jeziku, kar ne omogoča optimalnega razvoja. Razviti je potrebno programe sistematičnega učenja svojega jezika – znakovnega jezika gluhih. Pravljice, prirejene v znakovnem jeziku, podprte s slovensko besedo, slikami kretenj in video zapisom besedila v znakovnem jeziku, so prvi temelji sistematičnega učenja znakovnega jezika.«

Sabina Hribar - vzgojiteljica v vrtcu in zunanja sodelavka na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Študira na PeF Ljubljana, smer Pomoč z umetnostjo.

Na okrogli mizi bo izpostavila, s katerimi temami v pravljicah se poslušalci na Psihiatrični kliniki identificirajo. Predstavila bo kriterije za izbor pravljic. Dodala bo primere ter potek in pomen terapevtskega branja pravljic na oddelku ter publiki predstavila, kako se posamezniki odzivajo na pravljice.

Irena Miš Svoljšak - soustanoviteljica in odgovorna urednica Miš založbe, ki izdaja visoko kakovostne knjige za otroke in mladino.

»Miš založba je med prvimi pri nas prepoznala nujo po izdajanju knjig za otroke s posebnimi potrebami. Kot odgovorna urednica se pri oblikovanju knjižnega programa založbe že dolga leta srečuje s problematiko izdajanja tovrstnih knjig na tako majhnem trgu, kot je slovenski, in razmišljanja o tem bo delila z udeleženci okrogle mize.«

Leto po oslepitvi je začel slikati

John Bramblitt je zaradi posledic epileptičnih napadov popolnoma oslepel. In nato je začel slikati. Pomaga si z reliefnimi črtami ter različnimi teksturami v bavah, ki jih uporablja oz. tudi dodaja barvam. Pri mešanju si tako pomaga že z zgoraj omenjenimi tipnimi značilnostmi barv, pravi pa, da jih tudi meri, kot v receptih.


In ja, poraja se mi vprašanje, če je res slep. Zakaj nosi črna očala? Da mogoče kamera ne vidi, kako obrača oči, ko res gleda? V današnjem času lahko vsak naredi internetno stran, umetno zgodovino ter srce parajočo zgodbo, ki bi prodajala idejo.
A tale črni sarkazem na stran. Ima dobre ideje, kako se lotiti slikanja in jasno, lažje je, če si prej videl, slikati tako, da je razumljivo videčim. Slikanje uporablja kot neke vrsto umetnostno terapijo, kar kar dobro poznam.
Več o njegovih pogledih na njegovo življenje, pa si preberite na njegovi internetni strani.

Tactile Graphics with a Voice

Izobraževanje v sklopu projekta Dostopnost

Projekt Dostopnost ima po novem ?! tudi e-obveščanje na njihove dogodke, na katere se lahko tudi naročite. Opozorila bi vas predvsem na izobraževanje Avdio deskripcija: Dostopnost vizualnih podob slepim in slabovidnim, ki bo v ponedeljek, 16.marca. Predaval bo svetovno priznani ameriški strokovnjak s področja avdio deskripcije, dr. Joel Snyder.

Nezaznaven vzgib

Vabijo nas na tridnevni dogodek v Moderni galeriji od 5. do 7. marca z naslovom Nezaznaven vzgib. Če jih pogooglate boste ugotovili, da je tak performance že nastal v Rieki s slepimi in slabovidnimi.

Foto: Dražen Šokčević Nezaznaven vzgib je tridnevni dogodek, ki se začne in konča s praznim prostorom. Prazen prostor je belo platno za koreografijo, polnost možnosti, odprtost in pripravljenost na začetni trenutek. Koreografija vznika iz kompozicije figur v prostoru, iz spreminjajočih se oblik praznega prostora med figurami, iz odnosov med figurami in prostorom. Ustvarja se z vsemi figurami v prostoru, z nami in z vami. Vzpostavi se prostor, poln oblik, ki se drugi dan prevedejo v druge medije, tretji dan pa so uporabljene v enourni razstavi Neavtorizirano*. Vse tri dni je Moderna galerija mesto srečanj različnih skupin, mesto, kjer je mogoče uživati prostor in čas. Format srečanj kombinira več oblik umetniškega delovanja – predstavo, razstavo, delavnico, pogovor. Dogodek in njegov format se vsak dan ravnata po več partiturah, izvedba pa je z vnaprej dogovorjeno skupino. Začnemo s performativnim delom, ki traja v razstavnem času, in končamo z razstavo, ki traja v performativnem času. A nikoli zares ne ujamemo začetne točke, saj se ta ves čas izmika v polje pred. Vsi trije dnevi so odprti tudi za obiskovalce. * Neavtorizirano je eden od kolektivnih projektov kolektiva Federacija. Zasnovna tega projekta, vendar v drugi izpeljavi, se je razvila v drugem in tretjem dnevu projekta Nezaznaven vzgib. Razstava, ki se zgodi tretji dan, nosi ime po kolektivnem projektu – Neavtorizirano. --- Koncept in umetniško vodstvo: Andreja Podrzavnik So-avtorstvo: Andreja Podrzavnik in kolektiv Federacija Soustvarjanje: Andreja Podrzavnik, Rok Vevar, Ivan Samsa, Ivana Peranić Likovno svetovanje: Samo Prostorsko svetovanje: Jaka Šimenc Oblikovanje zvoka: Josip Maršić in Christopher Benstead Izvedba: Andreja Podrzavnik, Ivan Samsa, Rok Vevar, Kate Foley, Kristina Rozman, Samo, Josip Maršić in gosti Fotografija: Nada Žgank Grafično oblikovanje: Andrea Kustić Pomoč pri urejanju besedila: Suzana Koncut Izvršna produkcija: Ksenija Kaučič Produkcija: Zavod Federacija Ljubljana, Kreativni laboratorij suvremenog kazališta Krila, Rijeka V sodelovanjem z: Moderno galerijo Ljubljana in Muzejem moderne i suvremene umjetnosti, Rijeka Ko-produkcija: Lokomotiva - Centre for New Initiatives in Arts and Culture in Nomad Dance Academy v sklopu Life Long Burning Project Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Rijeka, Ministarstvo kulture RH, EU - Program Kultura --- www.federacija.net www.lifelongburning.eu www.krila.org

Razvoj vida

Naslovnica knjige Eye: How vision kick-started the big bang of evolution

Skoraj kriminalka, ki predstavlja, kaj je sprožilo razvoj živali v kambrijskem obdobju. Je to bila svetloba? Razvoj vida?
Predstavljajte si samo, kako smo se začeli zadnje čase martinčkat. Potem nam je popolnoma razmljivo, da se tudi naši živci lahko prilagajajo svetlobnim stimulansom iz okolja. Prav tako se tudi del možganov "preobrazi" iz dotika v vid - zgodovinsko gledano, jasno.
Koliko generacij je potrebno, da se je modificiralo oko? Mislim, da samo eno vprašanje ni bilo odgovorjeno: Zakaj je bilo več svetlobe v tistem času? Tu je malo več možnih odgovorov. Vulkani in večni oblaki v ozračju so se začeli tanjšati? Ledena doba - ta je sicer malo bolj časovno v ozadju? Minerali v morju so se začeli razgrajevati in so dovolili več svetlobe? Pot našega osončja je tzajadrala ven iz kakšnega zgoščenega spiralnega traka,meteorjev...?
Knjiga  Eye: How vision kick-started the big bang of evolution, Andrewa Parkerja je izšla leta 2003 pri Free Press v Veliki Britaniji in je na voljo v knjižnici Zavoda za slepo in slabovidno mladino.

Tako pišejo v Dnevniku

...da je vedno več taktilnih pripomočkov v galerijah in muzejih...
preberite
Ne piše pa, da bo projekta Dostopnost, v sklopu katerega je večina prilagoditev nastala kmalu konec. Če uporabniki takih in podobnih prilagoditev ne bodo hodili na razstave bo pa tudi lastnega interesa muzejev in galerij po prilagajanju konec.

Vabilo h ogledu filma

V soboto,  dne 28.2. 2015, vas vljudno vabimo k ogledu kratkega  igranega filma z naslovom Trst je naš!, opremljenega z zvočnim opisom za slepe in slabovidne. Film bo na sporedu ob 21.30 na TVSLO 2.

Kratka vsebina:

Trst je naš! je 27-minutni igrani film, diplomsko delo režiserja Žige Virca, ki je nastalo kot projekt AGRFT v koprodukciji z RTV Slovenija. Zgodba je postavljena v leto 2009 in govori o Francu, zagrenjenemu Primorcu srednjih let (Gojmir Lešnjak), ki je razočaran nad odnosom mladine ter celotne družbe do dogodkov med 2. sv. vojno. V prostem času se ukvarja z uprizarjanjem zgodovinskih bitk, pri čemer naleti na nerazumevanje žene Marije (Silve Čušin), opraviti pa mora tudi s policijo, ki ne dovoljuje uprizarjanja bitk.

Več informacij o filmu lahko najdete na spletni strani Dostopno.si, povezava: 

http://www.rtvslo.si/dostopno/clanki/107

The art that breaks silence: David Schwartz at TEDxUIUC

Mi smo levi (We are lions)!

Performativno vodstvo Razsuti tovor – Alenka Pirman

V četrtek, 19. februarja, ob 17. uri, (vstop prost) nas MGLC vabi na performativno vodstvo Razsuti tovor – Alenka Pirman 

Skupina Ustvarjalne Pisarne SOdelujem (vodja Katja Sudec, Katrin Modic, Neža Knez, Boštjan Vogrinčič) ter Lili Šturm (MGLC) bo izvedla performativno-ironično vodstvo po razstavi Alenke Pirman. Vodstvo je zasnovano na način, da obiskovalci ob spoznavanju umetniških del in pri dojemanju razstavnih eksponatov uporabijo več čutil, metodo pogovora in razne praktične postopke. Namenjeno je družinam in širšemu občinstvu. 

Ker je zaradi zagotavljanja kvalitetne izvedbe število udeležencev omejeno, vas vljudno prosimo, da svojo udeležbo na dogodku sporočite na ksudec@gmail.com ali lili.sturm@mglc-lj.si.

Philippe Claudet - Les Doigts Qui Rêvent : Programme Impact Handicap 2014

Gallery unveils specially created versions of classic paintings that blind people can 'see' by touching them

http://www.dailymail.co.uk/news/article-2948306/I-feel-art-Gallery-unveils-specially-created-versions-classic-paintings-blind-people-touching-them.html

Sveže in dobro iz mladega gledališkega muzeja

Po šestih letih bo v prihodnem mesecu na ulicah Škofje Loke ponovno zaživel Škofjeloški pasijon. Da bi pomen, vsebino in podobo tega edinstvenega kulturnega dogodka približali tudi senzorno oviranim osebam, je Slovenski gledališki inštitut v sodelovanju s Pasijonsko pisarno pripravil veččutno delavnico »Doživetje Škofjeloškega pasijona«.

V ponedeljek, 23. februarja 2015, ob 11. uri vas lepo vabimo na prvo izvedbo delavnice in predstavitev taktilne makete Škofjeloškega pasijona v razstavnih prostorih v drugem nadstropju Slovenskega gledališkega inštituta na Mestnem trgu 17.

Naslednje javne izvedbe delavnice so predvidene 25. februarja in 5. marca ob 16.30. Lahko pa se dogovorimo tudi za individualen termin.

Program izvaja mag. Sandra Jenko v okviru projekta »Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam«. Udeležba je brezplačna. Informacije in prijave: sandra.jenko@slogi.si

Vabilo na razstavo

Vabimo vas k ogledu razstave Radovedni prstki - igrače, knjige in učila za slepe in slabovidne otroke.
Nastala je v sodelovanju Univerze na Primorskem - Pedagoške fakultete Koper, Združenja prijateljev slepih Slovenije, Muzeja novejše zgodovine Celje in Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica.

Na ogled je do 20. februarja 2015 na mladinskem oddelku.

Could a blind eye regenerate? - David Davila

film na TVSLO 2 z zvočnim opisom

V nedeljo,  dne 25.1. 2015, vas vljudno vabimo k ogledu igranega filma z naslovom Kandidatka in šofer, opremljenega z zvočnim opisom za slepe in slabovidne. Film bo na sporedu ob 21.00 na TVSLO 2.

Kratka vsebina:

Pisatelj, komediograf in nekdanji poslanec Tone Partljič se je v Kandidatki in šoferju lotil predvolilnih političnih preigravanj v majhnem slovenskem kraju. V filmsko obliko je zgodbo v produkciji TV Slovenija pretvoril režiser Vinko Möderndorfer in nastala je satirična komedija, ki je bila premierno predvajana leta 2009. Tokrat na naše zaslone prihaja z zvočnim opisom za slepe in slabovidne gledalke in gledalce.

Prilagajanje umetnosti posebnim potrebam - ameriški prispevek