Pričujoč prispevek je prevod Blind People's appearance in art, dr. Martin Jaedicke, Nemčija v reviji Review of the European (European Blind Union), letnik LXXII, 1991, št. 2 na strani 26-32. Nekatere članke z naslovom Misli o sliki tega avtorja sem povzemala v preteklih objavah, če mi je bila slika blizu oz. zanimiva.
"Reprezentacija slepih v umetnosti
Povzetek Misli o sliki
Vprašanje
Že leta so lahko bralci brali Misli o sliki na koncu našega časopisa. Našega feltona. Vendar so bile mišljene več kot to. Vse te misli so se vrtele okoli enega samega problema: Kako so na nas gledali in kako bi radi da na nas gledajo? Slike niso bile vedno prijetne, vendar je to mnogo pogledov na zgodovino integracije in nikoli ni bilo možnosti vsiljevanja želje po laskajočem portretu. Upoštevati bi bilo potrebno, če je možno in na kakšen način bi lahko zveze slepih ustvarile in kultivirale kontakte z umetniki.
Slepota kot alegorija
Slepota je v evropski kulturi ovira, ki je neovirano upodobljena vse od Homerjevih dnevov, zato ker je to prepoznajo (v primerjavi z Azijo) kot socialno slabotnost. Vsaka oblika manifestirajoče slepote pa vendar ne pomeni fiziološke napake. V mnogih primerih je bila alegorijsko izkoriščana. V srednjem veku je bilo versko zdravljenje slepih enakovredno zdravljenju vidnih okvar, pomenilo pa je človeško spreobremenjenje v pravo vero. Brueglova znana Slepec vodi slepega iz leta 1568 ne uporablja slepih posameznikov temveč deformirane bebce, ki so alegorija za padec zaslepljenega človeštva. Napačna interpretacija te slike predstavlja problem razreševanja umetniškega kodiranja. V vsakem primeru moramo pregledati, ali gre za resnično slepot ali ne.
Slepe osebe kot berači
Slepi berači so bi najbolj razširjen predmet do današnjih dni. V manjšini primerov so tudi bili resnične slepe osebe. V zelo redkih primerih je bil njihov namen tudi socialna kritika. V Nemčiji, po koncu vojne leta 1918, je kritiko začel Dix, Baluschek in Nagel. Ti umetniki so prvič gledali na slepe osebe kot na žrtve vojne in kapitalizma. To je bilo veličastno odkritje in v istem trenutku tudi obogatitev našega predmeta. V srednjem veku so bili berači nič drugega kot kanonični atributi za Sv. Martina ali Sv. Elizabeto. Če ne bi bilo teh beračev, se svetnikov ne bi niti prepoznalo. Starost in hude slabosti, kot so slepota, so samo poudarjale lastnosti beračev. V baroku in kasneje so slepe posameznike upodabljali posebej, oblečene v raztrgane obleke in razcapane čevlje. Predstavljali pa niso nič drugega kot slikovite objekte. Med realisti je bilo pri pristopu veliko razlik. Callot (1592-16359 je slepega posameznika upodobil s ponosom in kljubovanjem. On je osebnost, v kateri lahko začutimo da sovraži to da je berač. 200 let kasneje Delpeck (1778-1825) kopira model do najmanjšega detajla. Igra se s tem, da ga naredi bolj grobega, saj zanemari ilustrativno grotesknost. 19. st. je prineslo poplavo slik s slepimi berači skupaj z ženskami, otroci, psi ali inštrumenti ali brez njih. Te poceni reprodukcije so morda poučile lastnike, niso pa bile v korist slepim.
Integracije slepote v umetnost
Samo nekaj slik je bilo upodobljenih pred letom 1914, ki prikazujejo integrirane slepe posameznike, kot so glasnik Mathias WInkler iz Ziller Valley ali prodajalec knjig Jakob Birrer iz Švice, ki je izdal avtobiografijo leta 1840. Knjižna ilustracija ga prikazuje skupaj s psom kako pohajkujeta sama po kantonih, s skrbjo da zbujata prijeten in posloven vtis. Slike znanih slepih oseb nimajo kaj dosti koristi predmetu slepote, saj so se slikarji izogibali prikazovanju slepote. Heinrich Vogeler (1872-1942) je v tem primeru lahko moderen primer. Naslikal je Sovjetsko-Ruskega Nikolaia OStrovskyga (1904-1936) v letu 1936. Takrat je bil Ostrovsky že kakih 10 let slep in paraleliziran, pa tega ne vidimo na tej lirično-herojski sliki.
Portret Gustava Schieflerja, narejenega 1932/34 je prvi poklic slepote. Karl Kluth (1898-1972) je upodobil slepega moža, ki hodi s palico po svojem vrtu s temnimi očali z veliko koncentracije. Schiefler je celo poudaril, da želi biti upodobljen kot slep posameznik na svoji zemlji in s tem predstavil svetu popolnoma novo ikonografijo te teme. Šele pred kratkim (op. prevajalke, članek je izšel leta 1991) smo izdali lesorez Slep mož na cesti Hermanna Sprauerja (rojenega 1905). TU se vidi utelešenje našega ideala integrirane slepe osebe: mobilnost, neodvisnost, diskreten videz v smislu oblačil in obnašanja, samo palica ter rokav, ki označuje posamezno stanje. Kar je presenetljivo o tem portretu je dejstvo da je bil ta ideal naslikan že v letu 1930! Zadnja slika slepega delavca je bila naslikana v letu 1965. Grof Hans Hubertus Merveldt (1901-1969) je srečal slepega prodajalca srečk v španskem mestu. Glasno reklamira svoje srečke, bela palica mu vesi čez roko. Slika je verjetno spontan spomin na njegovo popotovanje. Vsaka njegova poteza prikazuje simpatijo. Kluth, Sprauer in Merveldt so predstavljali nepristranski pogled na slepe osebe, ki so prosti tradicije beračev in žrtev. Ustvarjajo moderne slike s katerimi se radi identificiramo. Tako ni niti naključje, da so bili vsi trije preganjani v nacističnem času. Njihov koncept človeka ni bil enak Hitlerjevemu dojemanju človeka.
Stari in brezmočni slepi
Še ena manifestacija slepote je, saj vsi ne morejo živeti z idealom integracije. Kako so lahko stari, velikokrat nemobilni slepi posamezniki predstavljeni? Posamezniki, ki na koncu koncev, predstavljajo večino te skupine? Tobias predstavlja srečno izjemo starejšega slepega moža, ki živi naročju svoje družine. Rembrandt (1606-1669) je ustvaril avtentični portret moža. Kaj manjka taki humani atmosferi? Leta 1924 je Otto Nagel (1894-1967) natisnil Oseba, ki praznuje svoj jubilej za cikel Lakota. Temna očala so primerna indikacija moževe slepote, ker posameznikova slabost ne pomeni veliko v primeru z človeškim pohabljanjem kot celota po življenju dolgem mučnem delu. Njegovo življenjsko ravnotežje je negativno in obeti so predvidljivi.
Organizacije za slepe in umetniki - kako naprej?
Samo na področju Nemčije, je več modernih portretov slepih posameznikov, ki so spontano nastali zaradi organizacij za slepe. So, seveda, prepričljivi avtoportreti. Naj zato postavimo pod vprašaj ali naj si zveze slepih prizadevajo za sodelovanje z umetniki, v smislu kot navdih, patroni, zbiralci pa tudi kot organizatorji diskusij in razstav. Če začnemo, so naši partnerji lahko akademije, zveze umetnikov, umetniške revije, kjer vzpostavimo kontakte s posamezniki. Zgleda kot da naši odnosi z javnostjo hlepijo po kreativnih kontaktih s posamezniki, ki imajo neko empatijo do umetnosti, ljudje, ki so že združeni v simpatiji do nas."
Se opravičujem za okoren prevod. Smiseln se mi je pa še vedno zdel, čeprav je minilo že več kot 30 let od prve objave.
Pri tem bi vas rada opozorila še na naslednje najdbe:
- sodelovanje fotografinje Nine Rojc na masterclassu (31') s Susan Meiseles v Jakopičevi galeriji s projektom, kjer sodeluje z Zvezo društev slepih in slabovidnih
STEREOTYPES ABOUT BLINDNESS AND PEOPLE WITH VISUAL IMPAIRMNTS
Portrayals of the Blind in Art History: shaping conceptions of blindness
Blindness in South and East Asia:Using History to Inform Development
Ni komentarjev:
Objavite komentar