Igrišče z zemljevidom v brajici

Novo super igrišče na Šmartinski cesti, vkleščen med Petrol in pokopališče Žale ima tipni zemljevid. Če je dovolj reliefen, bodo morali povedati slepi. Tudi, če se bodo potem znašli po zemljevidu, bodo morali oni povedati. A igrišče je super, verjetno bo sredi poletja gužva ob vodnem delu. Pozimi pa je tudi super, če ni sence in se lahko malo otopliš na soncu. Za senco v poletju, pa bomo morali še malo čakati.

Koliko zares vidimo?

Kako citirati izjavo iz zvočne knjige? Mogoče po času? Torej na 7h 25min
knjige Creativity, Inc.: Overcoming the Unseen Forces That Stand in the Way of True Inspiration Edija Catmulla in Amy Wallace. Nevroznanstveniki so ugotavljali, da le približno 40% kar mi mislimo, da vidimo, pride skozi naše oči, vse ostalo je narejeno iz spomina, vzorcev, izkušenj. Mislim, da je tudi Oliver Sacks ko je govoril o svojem tumorju, pravil, da luknje v vidu zapolnijo vzorci iz okolja. Da se naši možgani čutijo dolžne narediti red.

Mislim, da bi moji možgani v prihodnje zelo radi videli mir (najhujša kitajsko prekletstvo naj bi bilo, da nam zaželijo zanimivo življenje, torej v tem trenutku bi vam zaželela dolgočasno življenje). Želim vam miru, zdravja in zadovoljstva!

Faster Than the Speed of Vision

Faster Than the Speed of Vision

Human Fish

V Ljubljanski trgovini Pivoljub sem odkrila pivo z brajico. Gre za slovensko pivo pivovarne Human Fish vrste stout. Nisem ravno ljubitelj piva. Sploh ne v teh zimskih časih. Sem bolj za tisti prvi požirek in konec. A če je brajica, potem sem nahecala moža, da mi ga kupi. Fotografije ne prikažejo dobri brajice. A tudi tipa se jo zelo težko. Nekaj piše v angleščini.

Črno pivo

brajica na steklenici

Vsi za enega, eden za vse

Prikupna knjiga z naslovom Vsi za enega, eden za vse je izšla leta 2007 pri založbi Kres avtorice Brigitte Weninger. Govori o prijateljih s posebnostmi in razumevanju le-teh. Ni sicer prilagojena za slabovidne. Je pa luštna za pogovor o posameznikovih dobrih lastnostih. Priporočam!

Naslovnica knjige Vsi za enega, eden za vse

Tactile Graphics with a Voice

Mayku FormBox - A Desktop Vacuum Former that Makes Beautiful Things

Magic Eye: The optical illusion, explained

Optimizem

V knjižnici Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana imamo cvetko:

Helen Keller je v zgonjih letih, takoj po študiju napisala droben sestavek o optimizmu.
"... Ako ste slijepi od rođenja - tražite bogastva u tmini! Ona su skupocjenija od zlata i dragog kamenja, ona su ljubav i dobrota, istina i nada, a njihova je cijena veća od cijene rubina i safira." str. 40

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah

Invalidne osebe

48.a člen

V korist invalidnih oseb je prosto reproduciranje in distribuiranje dela ter javno recitiranje, če to delo ni na voljo v zahtevani obliki in je uporaba neposredno povezana z invalidnostjo teh oseb, omejena na njen obseg ter ni namenjena doseganju neposredne ali posredne gospodarske koristi.

...

Ni več nadomestila! Zakaj me ni kdo o tem obvestil?

TRETJA MOJZESOVA KNJIGA (LEVITIK) (1,1-27,34)

​14 Ne preklinjaj gluhega in slepemu ne nastavljaj spotike; boj se svojega Boga; jaz sem GOSPOD.

Zgodovina pedagogike slepih

Ottokar Wanecek je davnega leta 1969 napisal knjigo Geschichte der Blindenpädegogik, ki je bila leta 1973 prevedena v srbščino z naslovom Povijest pedagogije slijepih.
Zanimivo je gledat, kako se ene stvari ponavljajo.In zopet sem si obljubila, da bom prebrala še kakšno zgodovinsko in pedagoško knjigo.

Naslovnica knjige ima bel okvir in svetlo moder pravokotnik, na katerem je naslov

Kakšen čas je bil to, ko se je ustanovila prva šola za slepe. V Franciji se je pripravljala revolucija, Avstrija je zgubila vojno. In izobraževanje slepih in gluhoslepih se je začelo preden se pojavi splošna šola (str.34), Ljudje, ki so ustanavljali šole za slepe in gluhoslepe so bili razumniki, s pogledom naprej, idelaisti a poznavalci trpljenj.
Opisujejo posebna pisala, ki puščajo gosto sled, ki se hitro strdi. Freisauff von Neudegg (str. 47) je na Dunaju leta 1836 izumil postopek - ektipografijo, ki so jo uporabljali tako za pisanje kot za risanje zemljevidov. Vsi ti načini pa so bolj omogočali branje, kot pa da bi slepi lahko tudi pisali.
Na str. 50 je narisana tabela, kako je Barbier postavil abecedo in določil s točkami pozicijo, črke v tej tabeli (prvo število točk pokaže vrstico, drugo število pa kolono). Vsega skupaj je lahko črka imela do 12 pik.
Knie (str. 52) je že leta 1837 napisal, da je potrebno učiti slepe s sredstvi, ki jih oni sami izumljajo. Tako kot sedaj rečemo: Niče za/o slepih brez slepih.
V letu 1833 (str. 55) piše Howe, da je preveč dobrodelnosti in izolacije slepih in premalo poskusov, da bi se usposobili za delo in vključili v družbo. Priporoča, da bi slepi otroci prihajali v stik z videčimi.
Govorijo tudi (str. 59) o predšoli kot o šoli, kjer se 4 leta preizkuša otroke, za kaj so sposobni (obrt, znanost, glasba). Prav tako govorijo o tem, da je cilj te predšole, da se nadoknadi pogosto zanemarjen fizični razvoj slepih otrok. Ferchen (str.68) govori o posebnih komisijah, ki so pripravljale poučne predmete in tako pripravile kar 150 predmetov iz zoologije.
Starost učencev, ki so prihajali v te zavode se je vedno bolj zmanjševala: prej z 10 ali 12 leti, potem pa prihajajo predlogi Mecker (str. 69) predlaga starost 6 let v letu 1888. A razvojne napake se niso mogle popolnoma preprečiti in tako se začnejo pojavljati vrtci, ki so se združevali s predšolami. Prav tako pa so se začeli pojavljati tudi vzgojno-poučevalni obiski staršem slepih otrok.
Lietz (str.80) je postavil eksperiment z vzgojnim domom v naravi, kjer se slepim nudi doživetja, ki jih internat nikoli ne bi mogel.
Na str. 83 so napisana merila za izdelavo pripomočkov.
V začetku 20. stoletja se začenjajo raziskave branja brajice (Bürklen, Grasemann, Wanecek, Kremer - str. 88).
Steinberg (str. 92) leta 1927 govori o permanentnem doživljanju različnosti, ki ga doživljajo slepi. Na str. 96 govorijo o tem, da se v praksi neprenehoma srečujemo s slepimi otroci, ki kažejo reaktivne motnje osebnosti,vzburjenost pri odnosu z ljudmi, slabo komunikacijo in samostojnost.
Perkinsov inštitut (str. 96) je tam nekje v 50ih razvil prakso svetovanja staršem z imenom "One-Week-Baby-School". Vabili so družine z dojenčki, da se jim pridružijo za en teden bivajo pri njih in z lastnim opazovanjem prepoznajo in popravijo postopke. ne vem pa če to še delajo. Veliko zavodov je ustanovilo svetovalnice za starše. Starši lahko pridejo k njim, ali gredo oni k staršem ter da se prirpavijo prisna navodila.
Broek govori o treh svobodah, ki se morajo nuditi slepemu otroku:
1. svoboda manipulacije s predmetom,
2. svoboda da se čim več giblje
Proti koncu knjige (str.108) se dotakne tudi zaposlovanja slepih. Predvsem ugotavljajo, da se v industrijskih državah vedno manj slepih uči za delo v kmetijstvu, čeprav so različni raziskovalni centri dokazovali, da slepi še vedno zmorejo opravljati dela v kmetijstvu - predvsem ker so raziskovali v svojem okolju in na podlagi lastnih kulturnih predpostavk.
In potem čisto na koncu (str. 111) imate še hitri kurs iz izobraževanja gluhoslepih.

Biblos

Bila sem na individualnih učnih urah v Mestni knjižnici Ljubljana, kako prenesti izposojeno e-knjigo iz sistema Biblos. Nekako nisem znala tega sama naredit.

Uporabno je za androide (tablice, telefone). Predvsem pa uporabno za slabovidne. Žal nismo pogruntali ali se lahko spreminja pisava (sem nastavila vprašanje na Biblos).

Gre pa vse nekako takole:

1. Za branje morate imeti geslo za vstop v Mojo knjižnico na spletu preko COBISSa, dobite ga preko svoje knjižnice. Shranite geslo!

2. Za branje se morate prijaviti v Adobe accounts:

https://accounts.adobe.com/

shranite si geslo!

3. Naložite si preko Google playa programček za branje Aldiko

4. Na spustnem seznamu zgoraj levo pod ABOUT (čisto spodaj) - DRM Accounts vnesete Adobe ID in se vpišete (vse se shrani)

5. Na spustnem seznamu pod GET BOOKS - My catalogs dodajte novega: ime Biblos, url: biblos.si

6. Na isti povezavi se povežete na to spletno stran. V zgornjem levem kotu si izberete knjižnico (tudi Knjižnica slepih in slabovidnih je notri), vnesete svojo člansko številko in geslo. Po vpisu se vam spodaj pojavijo knjige za kupit in za izposodit. Če si izposodiš, potrdiš izposojo, čisto na vrhu se vam pojavi izpis kaj imate sposojeno in za koliko časa. Pritisnite tipko prenesi. Knjiga se vam pojavi po končanem prenosu na spustnem seznamu Books. Pritisnete nanjo in začnete brati. 
Izposoja je možna za 14 dni. Mislim, da imaš lahko le tri različne naslove izposojene hkrati. Isto knjigo imate lahko naloženo pod vašim imenom na več aparaturah. Lahko se vam zgodi, da si knjige ne morete izposoditi, ker je recimo knjižnica zakupila le 3 e-knjigi. 
Tekst lahko poljubno povečate in spremenite ozadje na temno in črke svetle. Je pa to odvisno od formata v katerem je knjiga naložena. Sem dobila en pdf, kjer se en tekst ne prilagaja velikosti ekrana s povečavo, pa tudi povečava je manjša, potem enega v Times črkah in jih ne moreš zamenjati ter enega v Arielu, a lahko pa si oba zelo povečaš. Žal ne moreš spreminjati razmika med vrsticami.

Če kdo najde boljši bralnik, naj prosim poskuša najti kam se vpiše Adobe ID (settings?) pa smo na konju - skoraj, izbira knjig še vedno ni maksimalna. Mi smo se že v knjižnici zafrkavali z bralniki Moon reader in s Prestigio, pa nekako ni dojel Adobe IDja. Glede vsebine? Super bi bilo, če bi imeli vsaj nabor kanonskega branja za domače branje.

U svetlu škole i knjige

Davnega leta 1984 je Zveza slepih Srbije izdala knjigo U svetlu škole i knjige, ki govori o izobraževanju slepih od 1784 dalje. Napisal jo je Vojislav Minić.
Knjiga v prvem poglavju govori o delu Valentina Haüya. Zanimiv se mi je zdel predvsem prikaz, kako se je Haüy lotil reklamiranja svojega zavoda (str. 32), ugibajo, da verjetno niso vsi učenci brali, ker je vedno en in isti učenec bral (in je tudi kasneje oslepel). Pisali pa so tako (str.37), da so sestavljali vlite črke v vrstice.
Naslednje poglavje je posvečeno Louisu Braillu in "brajici" in njenemu razvoju. Tako zvemo, da je že leta 1670 italijanski izumitelj Francesco Lana (str. 69) predstavil primer točkaste pisave. Charles Barbier je točkasto pisavo na novo izumljal (kako, zveste na str. 70). Leta 1827 (str.75) je natisnjena prva knjiga z Barbierovim točkovnim zapisom z naslovom Zbirka moralnih anekdot. Knjiga je bila napisana fonetično. V istem letu je izšla tudi knjiga Osnove gramatike napisana po Braillovih pravilih zapisa. Braille je nato leta 1829 izdal navodila Metoda pisanja besed in glasbe s pikami, ki pa je bila napisana v metodi linearnega zapisa.
Na str. 105 je prikaz zapisa not v brajici.
Zadnje poglavje pa je posvečeno Veljku Ramadanoviću, utemeljitelju prve šole za slepe v Srbiji. No, ne ravno v Srbiji, prva šola za slepe je bila ustanovljena v Bizerti leta 1917 v Severni Afriki. V Zemun naj bi bil preseljen v letu 1919. To je skoraj, kot bi trdili, da je sestra Klara ustanovila prvi šolo za slepe Slovence v Gratzu (imela je svoj razred). Kaj vse naredi PR. Mogoče tudi to, da je g. Ramadanović bil moški - in policaj, šef. Če so se ženske česa lotile, je bil PR na zadnjem mestu, pa tudi preveč nežno smo bile. A, stvari se spreminjajo, vsi se učimo.
Zanimiva mi je ta ugotovitev: slepa oseba je bil državljan drugega razreda (str. 141). Menili so, da ne more biti odvisen le od svojega dela. Iz tega stališča zraste jo različna dobrodelna društva, da bi ublažila slepim bolečino. In osebnost slepega je tako degradirana na najnižji nivo družbenega ugleda. Buržoazna filantropija.
Poleg Vinko Beka v Zagrebu je omenjen tudi Zavod za slepe in slabovidne v Sloveniji (str. 162). Nastali smo 22. novembra 1918 a kakor piršejo, bi morali za naš zavod imeti malo več prostora za prikaz zgodovine. Še malo pa bo 100-letnica.

Naslovnica A5 formata knjige je temno modra z belim napisom v belem večjem okviru. Pod napisom je rdeč obris glave brez oči in nad njo sonca

Universal learning design

Knjiga predstavlja prispevke mednarodne konference v Linzu, ki se je odvijala od 11 do 13 julija 2012. Naša Mateja Jenčič v njej predstavlja LaTeX.
Kar je meni padlo v oči je bil že prvi prispevek na temo dostopnosti. Če govorimo o javnem sektorju, nam je takoj jasno, da ne gre za privatnega in da mora biti javno dostopno. Na začetku so uporabljali word dokumente, zdaj pa vedno več pdf obliko, ki ponovno vzpostavlja vprašanje dostopnosti v ospredje.
Dostopnost (str. 11) je sposobnost uporabnikov, da s pomočjo tehnologije spremenijo slog...
(the ability of consumers to realise an authorial intention through the use of technologies to alter the style of an authorial production.)
kar naj bi bila optimalna prilagoditev (cenovno ugodno razmerje med zagotavljanjem prilagoditev in uporabnostjo le-teh):

• podatkovnih značilnosti
• oblikovanih značilnosti (velikost, font, razdalja med vrsticami, črkami, poravnava)
• barve (ozadje in ospredje, osvetljenost) (str. 12)

kar naj bi bila seveda odgovornost avtorja in ne uporabnika, ki to izvaja v post-produkciji. Poraja se mi tudi vprašanje e-inkluzije. Kje smo tu? O učenju internetne dostopnosti piše članek na str. 183, kjer opisujejo platformo za učenje (str. 185). Ponujajo pa tudi (str. 2018) učenje v okolju Second Life. je to sploh še popularno? O merjenju realne dostopnosti govori članek na str. 191.:
https://www.w3.org/WAI/intro/wcag
Mislim, da bi morali na Zvezi ali pa na Zavodu ponuditi testno skupino ljudi (glej str. 193), ki bi preverjali koliko je kaj prilagojeno. Po moje bi to lahko delali tudi proti plačilu?
Na str. 89 se pojavlja hibridna knjiga, kot digitalni dokument z sinhronizirano multimedijsko vsebino. Tekmuje z Daisy. A ima še videoposnetke in je osnovana kot internetna knjiga.
Ker je to na koncu koncev le knjiga, ki govori o tehnologiji, žal tudi nekateri linki več ne delujejo - jih je tehnologija že povozila? Ali pa druge modne ideje?
Zanimiv se mi zdi prikaz prilagajanja gradiv v Belgiji v e obliko. Od založbe zahtrevajo pdf format in ga v roku petih ur prilagodijo. Uau, če je kdo to kdaj delal, bo vedel, da je to hudo hitro in mi ni jasno, kako jim to uspe. Če mi dobimo pdf se le za glavo držimo. Najlažje je delati le s tekstom. Če dobimo pdf, poznam le en plačljiv software OmniPage, kjer lahko vneseš pdf dokument in ga pretvori v tekst, ki pa ga je potrebno (tako kot vsak drug tekst - je to mogoče bolj povezano s tem, da delamo s slovenščino?) še zelo pregledati, kje je naredil odstavke, ali je mogoče spregledal e, č...?
Tu je še povezava na predstavitev iz AEGIS konference leta 2011:
http://www.slideshare.net/aegisproject/20-adibib-aegis-paper
V članku Tactile images for inclusive teaching in primary education nature and science (str. 111) pa potrjujejo naše mnenje, da je potrebno pri oblikovanju taktilnih slik (na napihljivem papirju) izhajati iz ciljev in ne iz slike! Pomembni podatki so tudi, ali naj učenci delajo sami, razumejo vsebino, sodelujejo z videčimi.
Oblikovanje tipnih slik pa zahteva svoj čas. Mi slike gledamo, tipne se tipajo in to razliko morajo vsi vpleteni razumeti (učitelji, oblikovalci, uporabniki). Prav zaradi tega učitelji ne izberejo slike sami (povejo pa cilj). Ugotavljajo tudi, da tipna slika omogoča več vprašanj ob dobri obrazložitvi in boljše razumevanje.
In s tem znanjem vam potem lahko ponudim dva programčka za pretvarjanje sličic v brajico:
http://www.pentronics.com.au/index_files/PictureBraille.htm
http://robobraille.org/
Na str. 135 V članku Tactile Applications in Development of the Multimodal Learning Environment for the BLind Students naštejejo nekaj softwareov, ki jih pri nas še ne uporabljamo: Daxbury, MegaDots, Braille 2000 (mi imamo WinBraill). Samo v opombo, Daxbury uporabljajo tudi na Hrvaškem, licenca pa je 500€ za enega uporabnika. WinBraill se že nekaj let ne posodablja, te meče ven iz programa brez shranjevanja... razumete zakaj sem nehala delati brajico?
V članku Communicative Images na str. 159 predstavijo idejo, kako dodati fotografiji še GPS koordinate, detektor obrazov.
Članek A guide system for people with handicap at publiv facilities na str. 180 me spomne, pa upam da bo še koga, na to, da bi morali ljudi s posebnimi potrebami vključiti v pripravo Načrta evakuacije v sili.
Vsi ki bi radi študirali:

Johannes Kepler Universität Linz
Institut Integriert Studieren
Altenberger Straße 69
4040 Linz, Österreich
Na strani 224 pravijo tudi, da je velik osip študentov s posebnimi potrebami zaradi "pomanjkanja?" socialnih veščin in slabših komunikacijskih veščin.

Naslovnica knjige

Šolstvo za vse ne glede na spol, posebne potrebe ali socialni status

Zanimalo me je, če je res bila šola za slepe iz leta 1774 prva šola na sploh (namenjena vsem, ne le bogatim). In najdem članek o zgodovini izobraževanja in notri nekaj, kar me je podžgalo, da ljudje tako ali tako o učiteljih stalno mislijo eno in isto, že 300 let!
...

European elementary schools in the 19th century were much like those of the 16th, 17th, and 18th centuries. They were attended by children of the lower classes until, at the latest, age 10 or 11, when schooling terminated for all but a few of the "brightest" among them. The usual subjects were reading, writing, religion, and, if the teacher had mastered it himself, arithmetic. The teacher was often poorly informed; frequently, he taught because he was unable to get any other kind of work. 

...

vzeto iz: 

https://www.scribd.com/doc/299045834/The-History-of-Education-History-world-org (2.9.2016)

Dobila sem namreč občutek, da ljudje še vedno mislijo, da je učitelj tisti, ki ni za nič drugega dober. Hmmm, mogoče bi to lahko trdili tudi za vzgojitelje, frizerje, ploščičarje, slikarje, računovodje... Pogled na svet kot, nič drugega ne zmoreš je tako negativen na prvo žogo. Pa ni res! Na koncu koncev saj si si zbral poklic, ki ga zmoreš. Redki so, ki zmorejo več poklicev hkrati (recimo moj mož), a verjemite, je zelooo težko. 

Po drugi strani pa se mi zdi zelo ne fer (do uporabnikov, ki jih "serviraš"), da se za nek poklic odločiš zato, ker prinese več denarja? Kje pa je tu poklicanost?

Do odgovora pa še vedno nisem prišla. Je bila šola za slepe namenjena le slepim fantom vseh statusov? Dekletom pa ne? Šole tistega časa pa so bile zgleda res namenjene le bogatim fantom... a nisem še popolnoma sigurna.

Vodič za učitelje slepih in slabovidnih

Knjiga A teachers' guide to the special educational needs of blind and visually handicapped children, katere Sally S. Mangold je urednica, je izšla davnega leta 1982 pri American Foundation for the Blind v New Yorksu, a ima kar nekaj zanimih poglavij. In čeprav imam že kar nekaj prakse, priznam, da je bilo nekaj še vedno svežih predlogov.

• Prva poglavja govorita o opismenjevanju v brajici: izkusiti dogodke, ki so opisani v knjigi, prve bralne vaje - nežen dotik, komolci višji kot brajica
• Učenje specifičnih konceptov (telesnega zavedanja kot je nasmeh, zavedanja okolja - vključene so tabele - povezave s Slovenščino, okoljem, ORM)
• 4 poglavje je za MDVI
• 5 poglavje govori o potrebah slabovidnih učencev z idejami za vaje vida
• 6 funkcionalni vid s kontrolnim seznamom kaj zmore učenec (motorične veščine, življenjske veščine​...​)
• Potem so tu poglavja za ORM in VOS (karierna orientacija, socializacija, neakademsje veščine, Spolna vzgoja - od navodil staršem dalje - razlike v oblačilih, skrb zase, šminkanje)...
• "Znanost" za slepe (max 4 učenci na učitelja, ni pasivnega opazovanja, učenje mora biti aktivno​...)
• Samopodoba (z listo kaj zna opraviti doma, povezava z VOS)​, VOS na SŠ stopnji
• ​Umetnost - kreativnost v vseh poklicih, zmožnost, da si dejaven na edinstven način
• Poslušanje (identificiranje, lokaliziranje zvokov, fokusiranje na zvok, auditivno deskriminiranje...)​
• ​Učne priprave/ideje za predstavitev VI v razredu

The Blind can mould

Knjigo z naslovom A blind can mould (slepi lahko oblikuje) o svojem tridesetletnem delu s slepimi na Japonskem je napisal Shiro Fukurai leta 2003. Knjižnici Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana je podarila Mestna knjižnica Ljubljana. Prikazuje povojni čas in izobraževanje slepih za maserje, takrat edini možni poklic za slepo osebo. Shiro Fukurai je učil akupunkturo in Moxa zdravljenje na umetniškem oddelku šole za slepe. Ko je začel uvajati delo z glino, je bilo veliko kritik. Ni želel učiti tradicionalnega japonskega izdelovanja uporabnih predmetov, želel je, da z oblikovanjem gline izrazijo sebe (čeprav dobri keramiki izražajo sebe tudi skozi uporabne predmete).
Knjiga je polna fotografij izdelkov otrok in obrazložitev, kaj je kaj. Otrokom je predlagal, da se iste stvari ne dotikajo večkrat in ko delajo človeka, ga delajo iz ene mase. In ti glineni portrteti ljudi (mam in otrok) so prav ganljivi. Niso vedno prepoznavni, kar me je potolažilo, da pri cca. 15h urah tridimenzionalnega oblikovanja v sklopu likovne umetnosti ne morem ustvariti že umetnika na razredni stopnji (kasneje še manj). On je temu bistveno več ur posvetil. Žal ne govori o tem, kako otroka prepričat, da se gline sploh dotakne. Govori pa o tem, da imajo nekateri strah pred dotikanjem. A jim je vseeno dal glino (veliko gline) in so delali. Z izdelki so sodelovali na različnih natečajih (namenjenih videčim umetnikom) in tudi prejeli nagrade.

Naslovnica knjige The blind can mould A record of my 30 years blind education on moulding. Ta širok A4 format knjige je sive barve. Na levi strani je prikazana črno-bela fotografija glinenega izdelka človeka, na desni strani je naslov, podnaslov v japonščini in angleščini. Izdelek je naredila 10-letna slepa deklica in je obrazložen na notranji strani knjige.

Ob branju knjige se mi pojavljajo naslednje misli: na Japonskem so imeli slepi možnost se izobrazit za maserja? Pri nas pred 60 leti tudi, zdaj pa samo če v tečjani obliki. Pri nas so ponujali poklice pletarstva, ščetkarstva, kasneje telefonskega tehnika, danes naj bi jim bil na voljo katerikoli poklic. Pa jim je res. Prav tu, pri maserstvu se mi zdi, da se zaustavi.
Oblikovanje v glini za slepe? Axmanova tehnika je tudi zelo enostavna za učenje slepega, vendar narekuje zelo toge izdelke. A najprej je potrebno nameniti zelo veliko ur učenju tipanja in izdelovanju.
Tako kot avtorja je tudi mene presenetil izdelek psa s prikazanimi rebri. Kako lepo je, ko te drug pogled(otip) opozori na nekaj, kar si popolnoma spregledal. Tu pridejo na dan bogastva različnosti.

Listening to the blind

ONCE, Španska nacionalna organizacija za slepe je v kooperaciji z Otroškim komitejem pri Svetovni organizaciji slepih (WBU) in Mednarodnim svetom za izobraževanje leta 2008 gostila mednarodni kongres  ter nato izdala knjigo s pričevanji več kot 60 najstnikov z okvaro vida s celega sveta od Avstralije do Zimbabveja (Slovenije ni).
Knjigo lahko jemljete tudi kot zgodovinski prerez izobraževanja slepih, saj se v nekaterih državah dogaja tisto, kar se je pri nas pred 50 leti in nekje tisto, kar se še bo. Vsi pa občutijo stalne izzive pri komunkaciji, vzpostavljanju stikov z videčo okolico. Nekje gre za popolno nesprejemanje že pri starših, drugje pri učiteljih ali sošolcih. Ena pričevanja so tako žalostna, kažejo odnos ljudi do otrok na splošno, ne le do otrok s posebnimi potrebami, druga so polna patriotizma za katerega se sprašujem ali je resničen. Pričevanja so napisali verjetno ajpametnejši najstniki, tisti, ki imajo željo po pisanju, poročanju, tako da se lahko samo še vprašamo, kaj pa tisti otroci, ki niso najboljši v razredu, niso "pisatelji", kako se pa oni počutijo?
Tako mi je zanimiv vidik Katie iz Avstralije, ki govori o tem, da mora vedno sedeti pri isti mizi, ker ima toliko pripomočkov medtem ko se njeni sošolci lahko presedajo, Niti ni prostora, da bi se kakšen sošolec usedel zraven nje. Pa še pomočnik je zraven, za katerega mislijo sošolci, da ji le suflira.
Raul iz Kube pa je prav hudomušno napisal, da so se nekatere učiteljice celo naučile brajico, kar pa mu ni všeč, ker potem preverjajo njegove teste in pravilen zapis. A učitelji drugače ne berejo brajice?
Da ne rečem koliko otrok se sploh ne hodi v šolo in kako hvaležno potem o tem pišejo (ko bi to razumeli šolarji našega prostora in časa), da so prišli do šole, ker je mama vzela posojilo, da je lahko plačala šolo... pa govorimo o osnovni šoli!
Knjigo vodi prepričanje, da smo vsi prišli na svet z nekim ciljem. Ko bi vsaj več ljudi tako razmišljalo.
Knjiga je na voljo v knjižnici Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Knjiga ima 290 strani, malo razširjen A5 format in ima priložen CD, kjer je audio in pdf dokument. Audio dokumenta mi domači računalnik ne začene in zato ne vem ali je celotna knjiga posneta ali samo uvod, ki se ga sliši.

Naslovnica knjige je v modri barvi. Na sredini zgoraj je narisan svet, kjer stojita dva narisana človečka. Pod svetom je naslov Listening to the children Testimonies from the world's blind and partially sighted teenagers. Pod naslovom je desno znak WBU in levo ONCE.

Najprej se oblikuje za posebne potrebe

Razstava Osebno v ŠKUCu

Samo še do 12. julija je v ŠKUCu na ogled zanimiva razstava z naslovom Osebno. Mladi avtorji so prav poletno osvežilni. Priporočam! Med njimi je tudi Neža Knez, ki je samogenerirala desetdnevno slepoto in v sklopu tega raziskovanja ustvarila dnevnik, risbe, kipe. Portreti so nastali po spominu, po tipu in po opisu. Neža je tista ustvarjalka, ki je prevajala grafite v brajico.

Definitivno me je spomnilo na Aksinjin doktorat. Samo, da gre tu za estetski pogled. Zelo lepo. Kot poezija. Če bi imela več česa, bi vse prebrala, se v to "potopila" in pretipala. ČE bi imela več časa.

Blindsight

Ogledala sem si dokumentarni film Blindsight, ki govori o - saj ne vem kje naj začnem? Mogoče z ozadjem zgodbe.
Tibet, budizem, vera v reinkarnacijo. Veste kaj si mislijo o slepih? Slepota je kazen. In to mišljenje kar sprejmejo. Vmes zaslutiš, da starši slepih otrok najraje ne bi imeli... to je sramota, naj gredo prosjačit, kdo bo pa zanje skrbel ko bodo odrasli, ni služb... In potem pride "odrešiteljica" iz Nemčije in ustanovi šolo za slepe. Seznanijo se z zgodbo, da je Erik Weihenmayer bil prva slepa oseba, ki je prišla na Mont Everest. In beseda da besedo, naredi se odprava z Erikom, njegovimi strokovnjaki, opremo in šestimi slepimi otroki iz te šole ter vodjo šole. Ne gredo na Mont Everest, samo malo nižje pa levo do njega. Se sliši bistveno bolj enostavno, kajne? Lahko rečem le nepojemljivo. Prestavite se za hip s podobno idejo v Slovenijo. Bi kdo šel v naše večinske šole, pograbil šest otrok in jih peljal na kakšnega osemtisočaka? Ha, ha. Zdajle vam zapakiram hitri kurs iz hoje in preživetja na mrazu, pomanjkanju kisika, plazu. To bo trajalo en mesec, bi še kaj?
Ah, nazaj k filmu. Zelo odkrit dokumentarec, kjer presenečen ugotoviš, da so tudi nesporazumi, to le ni novodoba romantika. Na trenutnke se mi zdi malo ponesrečeno zmontirana zgodba, ki skače sem in tja med sedanjostjo in preteklostjo. Pokrajina je grozljivo prazna, obširna, kamnita, tako da dejstvo, da občasno kadri niso "poetični", čisto nič ne zmoti, pa saj najbrž si to pri dokumentacu kar težko privoščiš. Saj nisem ekspert, zato me ne jemat najbolj resno. In potem se vse zelo hitro konča. Preveč hitro. Mogoče pa je le bilo malo preveč kreganja? Čeprav ponudijo pa ravno novodobno romantiko. Mogoče preveč na silo.

Prva očala

Pri sinu smo ravno pred nakupom prvih očal. Doživeli smo najprej veliki odpor (moj in sinov), nato počasno prilagajanje na idejo, zdaj pa sine že razmišlja o nekih fenci šmenci očalih in smo zanj še preveč počasni z nakupom.
Imeti stalno nekaj na nosu? Kdo bi si to želel? Verjetno tisti, ki so vid kasneje popolnoma izgubili. Najbolj kompliciram pri očalih pri plavanju: ne teh ne, jih je škoda, te pa lahko, plavalna imam tudi z dioptrijo, samo so nekako namenjena samo bazenu. Ne me vprašat zakaj. Moja muha.
Torej, smo pri prvih očalih. Ste kdaj razmišljali kdo jih je prvi imel, so se mu smejali (tako kot tistemu, ki naj bi prvi uporabil sončnik kot dežnik)? Pa tudi to me bega, če se nam ne ohranijo očala, kako naj bi se tem našim prednikom? No mogoče so takrat stvari dalj časa držale (pravijo da so vse stvari bile kupljene za zmeraj še kakšnih 100 let nazaj, zdaj pa potrošnja tega ne dovoljuje). Predvsem pa, ker so bile tako redke, so nanje pazili kot na punčico svojega očesa. Pa še res je.
Za izum očal se grebe kar nekaj narodov: švedski vikingi, Italijani, Egipčani... A še pred očali so bile leče, tu pa prednjačijo Mezopotamci, stari Egipčani... Prva ohranjena leča je iz leta 750 pnš!
O očalih pa je znanstveno prvič pisal angleški frančiškanski pater Roger Bacon, stacioniran v Parizu, v delu z naslovom Opus Majus iz leta 1266. Opus Majus so neke vrste teze, ki so bile poslane papežu Clementu IV in tega velikega dela zgleda ni nikoli končal (hm, kako me to na nekoga spomne?). Roger Bacon je bil alkimist, znan tudi kot "Doctor Mirabilis"
V umetnosti se besede očala (occhiali) pojavijo v delu Franca Sacchetija leta 1358. Nekaj let prej 1352 pa je Tommaso de Mondena v škofovskem semenišču pri San Nicolu v Trstu naredil freske treh mož, ki uporabljajo vsak različna očala. Kardinal, ki nosi samostoječa očala naj jih ne bi nikoli nosil. A pomenila so, da so ljudje literati, izobraženci. Le kaj danes pomenijo?

Kardinal s samostoječimi naočniki

Želite še več? Malo drugače?
http://crazy-mystery.blogspot.si/2013/06/roger-bacon-1214-1294-inventor.html
http://io9.gizmodo.com/strange-and-wonderful-moments-in-the-history-of-eyeglas-507302709

Lepota, denar, ženske in posebne potrebe

Razmišljala sem, da dokler nam stvari prodajajo lepe ženske, ljudje s posebnimi potrebami žal ne bodo imeli šans pri zaposlitvi. OK, poznam jih kar nekaj, ki so čisto simpatični, lepi. A vseeno, dokler imamo merilo lepota in denar inkluzija ne bo uspešna.
Povejte mi, ste zaposleni? Opravljate milijon dodatnih del? Časovno omejeni? Si predstavljate nekoga s posebnimi potrebami, da bo kos temu? Kdo bo, drugi spet ne. Službe v glavnem zaposlujejo ljudi s posebnimi potrebami (oprostite, da posplošujem, jezna sem), da dosegajo kvote, dobijo finančno pomoč. Ali katera zaposluje zaradi ljudi samih? Njihovih kvalitet?
In da se vrnem na lepoto. Mogoče bom kot huda feministka začela udrihati po nepravičnosti pri reklamiranju, pa bodo potem nekateri moški na položajih ugotovili, da je to res nepravično in se bo stvar vsaj tu začela spreminjati.
Naj začnem? Poglejte plakat neke nadaljevanke Da, draga, da dragi. Priznam, ne gledam TVja, a reklame me obkrožajo.

Na fotografiji sta moški in ženska v svetlih oblačilih slikana do prsi. Ženska na levi je suha, ima daljše svetle lase, ramena ima rahlo naprej potisnjena, močno odprte oči. Za njo stoji za čelo višji moški, debelušen, s krajšimi lasmi. Podbradek, slabše pobrit in z nagubanim čelom.
Kaj mi sporočata? Da za vsako lepo žensko stoji en grd moški? Kako pa ponavadi govorimo o debelejših moških. Jaz sem ponavadi slišala izraz medvedek. Mislite, da je kdo meni rekel medvedka? S prijetnim glasom? Ha! Ali pa šarmantno sivi? Neobrit moški? Ha, si predstavljate tako žensko? Ne zmorem naštet lepih igralcev. Mogoče dva. Lepih igralk? Milijon. Debelejše in stare igrajo tako ali tako samo babice. Že tu lahko vidite, da če niste po nekih čudnih pravilih zgrajene, nimate šans v službi.
Zato pravim: lepo prosim, nehajte mi prodajat na reklamah grde moške. Če bi za vse reklame začeli uporabljat same lepe ljudi (retuširane), bi se mogoče začel svet hitreje spreminjati? Ker bi namreč udaril po fantovskih egih? Mogoče. Gre za sprejemanje naših različnosti. Pa da vidim, če bo potem še dolgo časa tako malo ljudi s posebnimi potrebami zaposlenih.
Ah, saj bi z veseljem preskočila obdobje lepih moških na reklamah. Naj kar začnejo takoj danes sprejemati drugačnost.

Čudo

Po nekem prijetnem slučaju je Zavodska knjižnica pridobila svetovno mladinsko uspešnico avtorice Palacio z naslovom Čudo. Knjiga ima kratka poglavja (črke žal niso povečane) a obstaja tudi v elektronski izdaji in je dostopna preko Biblos in e-Emka. V pripravi je tudi avdio knjiga. Dobili smo tudi priročnik, ki je nastal v OŠ Ledina za pogovore v razredu s pomočjo poglavij iz te knjige. 

Naslovnica knjige je svetlo modra. Z velikim s črnim debelim pisalom je obrisan bel obrazom z enim očesom, nad katerim je napisan naslov Čudo.

Knjiga govori o desetletnemu Avgustu, ki prvič stopi v šolo. Avgust se je rodil z redko gensko okvaro, ki mu je pustila, kljub množičnim operacijam, hudo deformacijo obraza. 

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=23003

Zakaj jo priporočam? Pretresla me je! Prebrala sem jo v dveh dneh! Naj vam natresem samo nekaj ocvirkov:

Pretreslo me je recimo to, da notri en bogat starš reče, mi nismo inkluizivna šola in ji ravnatelj nazaj odgovori, pa saj fant nima posebnih potreb... uf, a res lahko tako daleč pridemo, da starši zahtevajo neinkluzivne šole? Sem preveč naivna? Jaz stremim za inkluzivnim svetom, tu pa se gredo neinkliuzivne šole. Obup. 

Priporočajte jo vsem, mladim, starim, knjižnicam, delavcem iz inkluzivnih šol (pa neinkluzivnih tudi).

Kar nekaj dobrih idej za šolo lahko da knjiga. Mesečne maksime pri učitelju angleščine so že nekaj takega ter priprava šole na vstop otroke. Opaziš tudi, kaj vse bi še lahko naredili...

Pa še tale izrek: Poskušaj biti vedno malo bolj prijazen kot bi moral bit. 

Nekako se mi je zdelo, da tematika za naše otroke z okvaro vida ne bo tako zanimiva. Kako sem se zmotila! Tudi oni slišijo slabe opazke: "lej tega slepega..." Ne gre le za videz, gre za nesprejemanje drugačnosti. Kje se začne odkrit in nežaljiv pogovor na temo, "kaj je s tabo/mano drugače"? Na koncu koncev se mi je vedno zdelo, da znanje odpira meje, odstranjuje strahove in ruši tabuje. 

V knjigi se mogoče rahlo pravljično prikaže razvoj tega sprejemanja drugačnosti - najprej pod mus, ko ti nekdo reče, da moraš sprejeti, potem mogoče to celo sprejmeš na osebni ravni, navzven pa ne, pri večini pa se to sprejemanje po moje ustavi pri pokroviteljstvu, zaščitništvu, kar pa je še daleč od sprejemanja. 

Mogoče... v nekem normalnem procesu verjetno sprejmemo in ne vidimo/čutimo več različnost.

Prva srečanja z okvarami vida

Slepota in slabovidnost

Definicijo slepote in slabovidnosti iz katere izhajajo vse določila za dodatno pomoč, pripomočke,naj bi določil Razširjeni strokovni kolegij za oftalmologijo leta 1997, Zdravstveni svet pa jo je potrdil leta 1998. Definicijo danes najdemo v Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami.

Definicija je bila včasih enaka definiciji Svetovne zdravstvene organizacije.

Le-ta jih opredeljuje tako:

• ·         Slaboviden otrok je tisti, ki ima ostrino vida od 5 do 30% ali zoženo vidno polje od 10 do 20° okrog fiksacijske točke ne glede na ostrino vida.
• ·         Slep otrok ima ostrino vida manj kot 5% ali zoženo polje na 10°ali manj.
• ·         Otrok z okvaro vidne funkcije

Glede na stopnjo ostanka vida (ne glede na starost) vam nato pripadajo nekateri pripomočki, ki so dosegljivi preko Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (trenutno brajev pisalni stroj, predvajalnik zvočnih zapisov, ultrazvočna palica za slepe, bela palica za slepe, brajeva vrstica, različna očala). Pravico do medicinskih pripomočkov določata Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Stopnjo ostanka vida vam pove izvid oz. vam ga pomaga raztolmačiti okulist/oftalmolog, ki ga je napisal. Z izvidom se lahko včlanite v Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije ter uporabljate storitve Knjižnice slepih in slabovidnih. Ker trenutno Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah še ne dovoli prostega prilagajanja osebam s posebnimi potrebami, gradiva še ni veliko.

Otroci (do 18 oz. 26 leta) imajo z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami še nekaj dodatnih pravic, ki jim olajšajo delo v šoli, prosto gibanje. Do pravic pa se pride preko zahteve za začetek postopka usmerjanja. Komisija poda mnenje, določi pravice, nato se preveri izpolnjevanje pogojev na izbrani šoli in na Zavodu/centru razpoložljivost pripomočkov in ur specialnih znanj.

Slepa pregledovalka dojk

Že nekaj let v Nemčiji organizirajo pregled dojk, ki ga opravijo slepe osebe. Predvidevajo, vendar ni še nič dokazano, da lahko slepe sebe zaznajo tumor v velikosti 6-8 mm (zdravnik 1-2cm). Dr. Frank Hoffmann je ustanovil organizacijo Discovering Hands ter tečaj, s katerim izobražuje slepe za pregled. V Nemčiji naj bi bilo leta 2015 17 takih oseb, ki so izvajale te preglede.

Knjige v povečanem tisku na tržišču (knjigarne in knjižnice)

Pripravljam priporočilni seznam (vsebinska in oblikovna kvaliteta po mojem izboru) leposlovja v povečanem tisku. Kar nekaj cvetk se najde me literaturo za prvo triado. Prvih nekaj najdenčkov omenjam spodaj. Mogoče pa bo otrok z okvaro vida med njimi našel katero, ki jo bo lahko bral brez pripomočkov in mu bo tudi vsebinsko všeč.

• serija štirih knjižic Regec in Kvakec pisatelja Arnolda Lobela je bila izdana pri Mladinski knjigi. So simpatične, humoristične krajše zgodbice natisnjene v večji pisavi (s serifi) o dveh žabcih.

• serija knjig o Anici pisateljice Dese Muck, so zgodbice, ki bi se lahko zgodile komurkoli. Natisnjene so v večji brezserifni pisavi.
• Christine Nöstlinger je napisala serijo zgodbic o Mini (izšle so pri Slovenski knjigi). Natisnjene so v večji brezserifni pisavi. Pozorni moramo biti le na to, da je nekaj  dialogov napisanih v sklopu ilustracij (a se bo razumelo tudi brez teh ilustracij).
• Ista pisateljca je napisala tudi serijo humorističnih zgodb o Francu. Večina jih je natisnjenih pri Mohorjevi založbi v večji brezserifni pisavi.
• Pri založbi KMŠ Hiša knjig so v sklopu zbirke Knjigoljub izšle knjige za 1. (velike tiskane) in 2. bralno stopnjo (male tiskane) s kar velikimi črkami. Občasno tekst prekrije ilustracijo, a jih preizkusite in sporočite, če so vam všeč.