Marie Heurtin

Na RTV Slovenija so okoli velike noči (gledala sem ga za nazaj) predvajali odličen biografski film z naslovom Marie Heurtin v režiji Jean-Pierre Améris. Govori o gluho slepi francoski deklici Marie, rojeni leta 1885 (Hellen Keller je bila rojena 1880).
 
Zelo problematično (v filmu jo prikazujejo kot, da ne komunicira s svetom na noben način, se ne želi obuti, oprati, počesati in se bori z vsemi štirimi za svoj prav) deklico so starši pripeljali v Larnay inštitut v centralni Franciji, kjer so nune vodile šolo za gluha dekleta. Marie se je naučila kretat, a umrla je mlada, pri 36 letih, leta 1921.
Igra je odlična, zgodba napeta in slikovita in kamera, barve mazilo za moje oči. Francoske kretnje, delno enake slovenskim, so večino časa lepo vidne, zato bi verjetno film lahko gledala tudi kaka gluha oseba brez branja podnapisov. 
Zelo priporočam!

Optimizem

V knjižnici Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana imamo cvetko:

Helen Keller je v zgonjih letih, takoj po študiju napisala droben sestavek o optimizmu.
"... Ako ste slijepi od rođenja - tražite bogastva u tmini! Ona su skupocjenija od zlata i dragog kamenja, ona su ljubav i dobrota, istina i nada, a njihova je cijena veća od cijene rubina i safira." str. 40

V deželi tišine in teme

Werner Herzog Stipetić, rojen leta 1942, znan nemški režiser, producent, je leta 1971 posnel dokumentarec Land des Schweigens und der Dunkelheit. To je zgodba o gluho-slepi Fini Straubinger. Na YouTube sem našla samo njen opis gluhote, ki ni popolnoma brez zvokov ter slepote, ki ni popolnoma temna.  Fini je oslepela pri (se mi zdi) 14 letih in oglušela pri 18 letih.





Če pa najdete kje cel film, pa bodite pozorni na naslednje minute (prevod Vanja Živković in je prepisan iz prevoda iz SLO1):
27min 49' Fini govori: Če bi bila nadarjena slikarka, bi usodo gluhonemih prikazala približno takole: slepoto bi prikazala kot temačno reko, ki se melodično, počasi, a neustavljivo vali proti slapu. Levo in desno bi bila lepa drevesa, rože in ptice, ki bi prelepo žvrgolele. Druga reka, ki bi prihajala z druge strani, bi morala biti čisto jasna in prosojna. Tudi ta bi morala teči počasi, tiho daleč navzdol, kjer bi bilo povsem temno, globoko jezero. Na obeh straneh, kjer so tokova - svetli in temni - zlivata, bi stale skale, ob kaere se voda silno zaganja, peni in vrtinči, potem pa se zelo počasi, v vendar zelo zelo postopoma zliva v to temno korito. Voda bi bila mirna in bi od časa do časa pršela. Ta slika bi predstavljala duševno stisko gluhonemih. ... Zaganjanje in pršenje vode ob skale predtavljata duševne depresije, ki jih imata slepa in glha oseba. 


38min 20' kjer predsednik (drušva?) med drugim reče: Družba, ki starejših ljudi, bolnikov, prizadetih vseh vrst ne spotuje in ne obravnava kot naraven del samih sebe, si sama piše obsodbo.


40min govori o sporazumevanju gluho-slepih.