Občutiti Triglav

 V Tedniku na RTv SLO, 17. 10. 2022 je lep prispevek o hoji na Triglav. Poglejte si:

https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174906765?s=mmc&t=176

Slep uči androida slikat

 V 1. sezoni Star Trekov: The next generation, 14 delu z naslovom 11001001, pokažejo podpoveljnika Geordi La Forge, ki uči androida Dato slikati. V čem je tu zanimivost? Podpoveljnik Geordi je bil rojen slep. Pri petih letih naj bi dobil poseben pripomoček/vizir, ki mu je omogočal, da vidi, a malo drugače kot večina. Na vesoljski ladji Enterprise je deloval kot glavni inženir. Data je sintetična življenjska oblika z umetno inteligenco. Je kot računalnik na dveh nogah. Vprašanja, ki se tu pojavijo so, ali lahko računalnik ustvarja (v zadnjih letih to dokazujejo) in ali lahko slepi učijo slikanja - zakaj pa ne, kot dodana vrednost.

Poveljnik William T. Riker komentira: "Slepec uči androida slikati? To mora biti vredno nekaj strani v kakšni knjigi".

Pa še gled La Forga. Raziskave gredo v tej smeri, da bi ne samo popravili čutila za osebe, ki imajo okvare, temveč tudi (jasno je tu verjetno tudi vojska) izboljšali čutila, ki jih imamo. Poslušajte ta podcast.

Hablot Knight Brown: Zapuščena hiša

Martin Jaedicke se je v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika LV iz leta 1987, na str. 32 opiše grafiko z naslovom Zapuščena hiša iz okoli 1850 Hablota Knighta Browna, ki je bil angleški umetnik in ilustrator (ilustriral je tudi Charlesa Dickensa). Prav v tem času bo minilo 140 let od njegove smrti.

Gravura prikazuje slepega moža, ki ima psa na vrvici pred zapuščeno zaraščeno, razpadajočo a včasih bogato hišo. Stoji pred vhodno stopnico s sklonjeno glavo in igra klarinet. Skozi razpadajoče čevlje vidimo že nekaj prstov. Njegov plašč je razcefran, čez ramena je pokrit z mogoče ovčjo kožo in na glavi nosi klobuk z veliko čepico, mogoče neke vrste baretko. Ima daljše svetle lase. Na hrbtni strani mu visi razpadajoča torbica, spredaj pa košara v še hujšem stanju, na katero je pripet napis PITY POOR BLIND (usmiljenje, reven slepec). Tudi na klarinetu se že vidijo razpoke časa.

Na levi strani stopnic je malo manj kot človek visok steber. Na njem je majhen grifon s ščitom. Pes se naslanja na desni steber, ki je že bolj v razvalinah in gleda postrani. Ve kar njegov gospodar ne ve, da je hiša zapuščena. Na desni steber je privezana veja z napisom:

Paradise house
this elegant
family mansion
for let or sold

(Rajska hiša, ta elegantna družinska graščina na voljo za najem ali prodajo). Pa od elegantne hiše ni več kaj dosti ostalo. Vse na tej sliki prikazuje razpad in brezupno bedo. Vendar ne čutimo sočutja. Umetnik je pretiraval s prikazom bede slepega moža, se posmehoval kamniti razpadajoči graščini in obupu psa, da bi pridobil potencialne kupce svojega izdelka. 

Zvezdne steze

Kot skromna ljubiteljica fantastike sem z možem v lanskem letu začela časovno (po času dogajanja in ne po času nastanka filma oz. serije) predelovati vse do sedaj posnete Star treke. Zdaj sva pri 3 sezoni originalne serije iz leta 1969 (čeprav piše pa tudi, da je iz leta 71). To je idealna serija za te z virusi, vojnami, ekološkimi in čudnimi političnimi odločitvami polne čase. Večina humanoidov je pametnih in lepih, slabo se obnašajo samo, če so pod kakšnim čudnim vplivom (nezemljanov oz. lastnih odločitev za doseganje višjih dobrih namenov). Svoja negativna čustva znajo kontrolirati (večino časa) in se prav odločati. Kakšen lep ideal.

Od tu dalje vas opozarjam na KVARNIK (spoiler), za vse, ki bi si radi najprej ogledali samo serijo. Ne berite dalje.

V 5. delu z naslovom Is There in Truth No Beauty? (Ali v resnici ni lepote?) se srečamo z lepo telepatko (Zemljanko) dr. Mirando Jones (ok, priznam, vse ženske v seriji so lepe in pomanjkljivo oblečene), ki spremlja ambasadorja Kollosa. Kollos je pospravljen v škatlo, ker je njegov videz kot predstavnik "Meduzarjev" tako grozljiv, da spravi vsakega človeka v norost. Vulkan Spock (pol Vulkan in pol Zemljan) ga lahko gleda skozi posebna očala. Ko odpre škatlo mi vidimo le odsev migetajočih belo-zelenih lučk. 

Skozi zgodbo ugotovimo, da je Miranda slepa in zato ji Kollos ne more škodovati. Miranda nosi posebno prosojno ogrinjalo polno malih drobnih barvitih biserčkov, ki zaznavajo prostor okoli nje, še bolj natančno kot mi vidimo (od vrat je oddaljena 1m in 4 cm). O svoji slepoti ne govori in to Spock in kapetan Kirk odkrijeta šele ko zdravnik McCoy odkrito zaradi slepote nasprotuje, da bi Miranda vzpostavila stik s Kollosom in nato vozila vesoljsko ladjo po Kollosovih navodilih ter jih rešila iz roba galaksije. Slepota preseneti tudi Spocka, ki njej in njenemu izdelovalcu ogrinjala ob tem čestita a hkrati ne razume, zakaj je želela prikriti slepoto. Kapetan Kirk razloži, da mu je Miranda malo prej razlagala, da ji je najbolj grozno čustvo usmiljenje. Usmiljenje, ki ga verjetno tudi najbolj "izšolani" ljudje nezavedno izražamo vsakič, ko srečamo slepega človeka. 

https://www.imdb.com/title/tt0708433/ 

Mr. Spock: I fail to understand why you apparently try to conceal your blindness, Doctor Jones.

Captain James T. Kirk: I think I understand. You said it. Pity is the worst of all.

Dr. Miranda Jones: Pity... Which I hate. Do you think you can gather more information with your eyes than I can with my sensors? I could play tennis with you, Captain Kirk. I might even beat you. I am standing exactly one meter, four centimeters from the door. Can you judge distance that accurately? I can even tell you how fast your heart is beating.

Captain James T. Kirk: No, that won't be necessary.

Linhartova pot za slepe Radovljica

V soboto smo se odpravili na gorenjsko. Najprej smo si ogledali Grad Kamen, nato pa naredili sprehod po Radovljici tudi v sklopu čokoladnega sejma. Ker smo pri čokoladi zelo zbirčni, smo sejem prav hitro obdelali in obšli še preostali del stare Radovljice, ki nas je prijetno presenetil. Šivčeva hiša, Lekarniški muzej, cerkev, stavba Čebelarskega muzeja. Vse povsod se je kaj dogajalo, nekaj stvari smo videli že prej, pa smo jih zdaj samo z novimi očmi videli. 

Potem pa me otroci opozorijo na tole (spodaj) spominsko ploščo, pritrjeno na hišo. Postavljena je bila leta 2009. Z rahlo povečano brajico je napisano, da gre za rojstno hišo Antona Tomaža Linharta, rojenega hmmm, brajica tu malo zamoči, 11. 12. 1856. Tablo so skupaj še z dvema postavili Lions klub Bled in občina Radovljica. 

Zdi se mi, da sam naslov Linhartova pot za slepe in slabovidne obljublja mnogo več, kot ponuja. Prvič, tri table so verjetno samo za slepe (drugih dveh nisem videla). Slabovidni tu nimajo kaj iskati. Drugič, ne vem, če je pot povezana in če omogoča tudi še kaj drugega kot samo dotikanje kipov. Kako vedeti, kje se ustaviti (mogoče sem prezrla bunkice na tleh?), da bi prebral napis? Kje dobiti dodatne informacije, kaj vse se da v okviru Linhartove poti za slepe videti. Se pa strinjam da predvsem videče opozarjajo, da med njimi živijo tudi slepi. Vendar bi take pobude morali nehati ustvarjati zaradi tega drugega razloga. Ko bomo prišli do stanja, kjer se bodo pobude izvrševale samo zaradi oseb s PP, bom vedela, da inkluzija obstaja - takrat bomo mi brez deklerativnih PP že osveščeni, da PP obstajajo. 

Oseba s slepoto ne bi imela kaj od tega sprehoda, ki smo ga mi naredili v Radovljici. Gužva in hrup na festivalu čokolade bi vsakega odvrnila od preizkušanj čokolade (in v istem času se je v Ljubljani odvijal festival Čili in čokolada - se tega ne bi mogli kako drugače zmeniti?) Kako se brez vida postaviti v vrsto, ki ni vrsta, za nakup vstopnice in bonov za preizkušanje (in vedeti, da moraš bone tudi kupiti), kako potem zbežati ven iz vrst in v katero smer, ko si vstopnico enkrat že kupil, kako pristopiti k štantu, izbrati čokolado, ki bi jo preizkusil? Pa bi si človek mislil, da bo sejem čokolade lahko tudi primeren za slepe. 

Radovljica obeta, lahko diši, lahko se tipa, posluša, a kako do teh informacij, še ne vem.

Ludwig Richter: Slepi pomladi

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 2 letnika XXXII iz leta 1981, na str. 30 opisal delo nemškega slikarja in grafika Ludwiga Richterja (1803–1884). Richter je bil en izmed bolj popularnih grafikov tistega časa. Njegove grafike so bile uporabljene v pravljicah, časopisih, na karticah, čestitkah. Težke izkušnje odraslih ljudi niso bile zaželene v njegovih grafikah. Lesorez, velik približno 11 x 16 cm iz leta 1859, z naslovom Slepi pomladi prikazuje slepega moškega.  

Slepi starejši glasbenik sedi na kamniti klopi obrnjen proti poti, na kateri v daljavi vidimo še nekaj oseb. Iz torbe na klopi mu štrli flavta. Z levo drži klobuk na kolenih, z desno palico. Ob njegovi desni kleči dekle, ki mu nekaj kaže s prstom usmerjenim v levo, na njegovi levi je majhen pes. Klopca je postavljena ob plot, kjer je nekaj grmičevja in eno drevo, vse v brstih in cvetu. Majhni svetni lističi padajo v njegov klobuk. Glavo ima sklonjeno naprej in na glavi šilt. Oči ima zaprte. Videti je utrujen. 

Tempelj očes

V starodavnem mestu Tell Braku v Sirij, naseljenem v letih od 3000 do 2200 p. n. š. je eno izmed bolj zanimivih odkritji tempelj očes. Tako je imenovan, ker so v njem našli tisoč majhnih očesnih idolov. Ti so ponavadi pokončno pravokotni in ploščati. Na vrhu se stisnejo kot v majhen vrat na katerem je večja zopet ploščata glava, v kateri je prostora samo za dvoje (ali celo več) velikih vrezljanih oči.

Fotografija povzeta po Ancientarchives 18. 1. 2021

Revije za slepe v brajici

Revije za slepe še preden so izumili elektroniko in pretvarjanje v zvok, so bile v brajici. In zelo malo jih je bilo verjetno takih, ki so bile narejene za večinsko populacijo in potem pretvorjene v brajico. Med njimi je bil v 60. in 70. letih 20. st. tudi Playboy (GOLA brajica in na naslovnici črni tisk zajčka ter naslova v originalni tipografiji - nič slik, tudi tipnih ne).

Revijo Playboy je brez reklam izdajala National Library Service for the Blind and Physically Handicapped skupaj s 35 drugimi popularnimi revijami kot so Good Housekeeping in National Geographic (na katero se še vedno lahko naročiš). Organizacija deluje in tiska že od leta 1931 naprej. 

Leta 1981 so začeli gonjo proti reviji v brajici, a je niso mogli prepovedati, so pa za kazen zmanjšali denarne prilive organizaciji in zato so leta 85 prenehali s tiskanjem Playboy revije. Seveda se je postavilo vprašanje, zakaj videči lahko berejo revijo, slepi pa ne. Playboy revija v brajici se je zopet pojavila leta 1986 in od takrat naj ne bi bilo več cenzure.

Moj mož je na turneji po ZDA v Clevelandu odkril tudi Rolling Stone revijo v brajci na razstavi v Rock & Roll Hall of Fame, Cleveland, Ohio. Ne vem, če to še imajo na razstavi, niti če še prodajajo, prodajajo pa 2 zvezek edicije iz leta 1991.

Revija ima v črnem tisku enak naslov ter napis kateri zvezek od katerega, datum, vse ostalo pa je v brajici.

Gérard: Belizar

Dr. Martin Jaedicke je v Review of the European Blind št. 3 letnika LIII iz leta 1986, na str. 32 opisal sliko Belizar, ki jo je naslikal  romantični francoski slikar François-Pascal-Simon Gérard leta 1797. Gre za olje na platnu, v merah približno višina 90 in širina 70 cm.

Belizar je bil poveljnik armade Bizantinskega cesarstva pod Justinjanom I. Živel je v času od 500 do 565 in igral pomembno vlogo pri pridobitvi večine mediteranskega ozemlja, ki ga je zahodno cesarstvo izgubilo. Leta 562 so ga obtožili zarote proti Justinjanu in bil je kratek čas zaprt. Tu se začenjajo legende srednjega veka, saj naj bi ga Justinjan za kazen oslepel. Kot slikarski motiv pa je postal popularen v 18. st., ko so Justinjana primerjali s takratnimi vladarji. Belizar na Gérardovi sliki je brez sledu šibkosti in podrejenosti. Vesel veteran odločno koraka mimo gledalca. V desni toki drži palico in v levi nosi odraščajočega otroka, svojega spremljevalca. Otroka je ugriznila kača, ki je še vedno ovita okoli njegove noge in zdaj slepi Belizar hiti, da bi ga rešil. Veterana lahko prepoznamo po čeladi, ki je še vedno pripeta na njegov pas, noge in roke so mišičaste. Lahko smo brez dvoma, da bo ta slepa oseba uspela pri nameri. 

Otto Dix: Ozdravljenje slepega moža

Martin Jaedicke se je v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika LIX iz leta 1988, na str. 32 opiše sliko nemškega slikarja Otta Dixa. Tokrat se je lotil biblične zgodbe ko Jezus ozdravi slepega. Oljna slika prikazuje Jezusa, ki fizično ozdravi slepega moža. Njegova glava, sklonjena nad slepega moža, zavzema večino slike. Svetniški sij je videti kot svetel ogenj in tako poudarja Jezusovo glavo in lase. Slepi mož je pristopil k Jezusu iz temnega zelenega ozadja. Nižji je od Jezusa, verjetno je padel na kolena in gleda gor proti Jezusu. Svetniški sij sije tudi nanj. 

Ta tema ima že daljšo tradicijo slikanja. Že Otto Dix je isto temo uporabil tudi v litografiji. Temo so uporabljali pri okraševanju katakomb, do Rembrandta. Po tem je tema izginila iz evropskega slikarstva, ker ljudje niso več verjeli v čudeže. 

Zakaj je Otto Dix se lotil te teme? Dix je bil v prvi svetovni vojni vojak in nato postal odločen vojni nasprotnik. Zato so ga v času fašizma preganjali. Tolažbo je našel v neke vrste krščanstvu. Kot ujetnik v francoskem koncentracijskem taborišču Colmar je tik pred koncem vojne za "hišnega" zdravnika, ki je bil sam neurejen, včasih slep in je po čudežu spregledal, naslikal na papir to moderno upodobitev čudeža. Neugodne razmere v taborišču niso zmanjšale njegove hvaležnosti, da se je osvobodil psihične in fizične grožnje fašizma. 

Bruce Horak

Poslušam podcast (za nazaj) Accessing Art with Amy in v prvi oddaji ima intervju z slepim umetnikom Bruce Horakom, ki ima zanimivo serijo portretov The way I see. Priporočam! Portret pa lahko tudi odsedite preko ZOOMa. Vidite kako so nekateri sodobni.

John Everett Millais: Slepo dekle

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika LI iz leta 1986, na str. 32 opisal delo Slepo dekle sira Johna Everetta Millaisa (1829 - 1896), angleškega slikarja. Če kliknete na povezavo za Slepo dekle in nato na sliko, dobite lep opis slike v angleščini. Priporočam.

Drugače pa g. Jaedicke pravi nekako (včasih kaj dopolnim, včasih kaj izpustim) takole: Dež, ki je ujel dve mladi dekleti na odprtem travniku, se je ustavil. Še vedno ju vidimo kako sedita na bregu ob robu poti, tokrat že na soncu. Starejše dekle je potegnilo rahlo nazaj do polovice glave debelo rjavo ogrinjalo, da se vidijo njeni oranžno-zlati lasje počesani na prečo. Pod ogrinjalom sta verjetno obe iskali zaščite pred dežjem. Svoj obraz z zaprtimi očmi nastavlja soncu. Na njeni levi sedi mlajše dekle z do ramen dolgimi blond lasmi, mogoče sestra v modrem obrabljenem krilu. Pazljivo dviguje ogrinjalo in kuka stran od nas v daljavo, kjer se vidita dve mavrici, ki se začneta bočiti v nebo pri manjšem naselju ob koncu travnika. Njen obraz vidimo le v profilu. 

Starejše dekle posluša mogoče potok takoj za njunima hrbtoma ali pa ptice in domače živali, ki jih vidimo na svetlozelenem travniku v daljavi. Z desno roko drži stebelce drobne cvetke. V naročju na krilu ji leži majhna harmonika/koncertina. Krilo je rjave barve do gležnjev dolgo, vendar že rahlo raztrgano, da se vidi podkrilo. Na ogrinjalu sedi metulj. Na ovratnik ima pripet napis Usmili se slepih, ki se čisto rahlo vidi.

Frans Masereel: Slepa ženska

 

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 4 letnika XXX iz leta 1980, na str. 30 opozori na flamskega slikarja, grafika Fransa Masereelija. Njegov lesorez z naslovom Slepa ženska iz leta 1957 prikazuje mlado žensko v nadnaravni velikosti, ki se naslanja na poličko. Tako piše: "Z desno roko podpira glavo, oči so prazne, usta nasmejana, obraz osvetljen s svetlobo od zgoraj. Kot da bi bila v popolnem miru poglobljena sama vase, ne meneč se za svet pri njenih nogah.

Vendar je ta svet poln tegob in nasprotovanj. V ospredju en nekaj prišepetava debelejšemu možakarju. Okoli je poplava ljudi, dobrih in slabih, lačnih ljubezni, gola ženska se dviga iz množice z dvignjeno baklo, druga ženska je vsa vesela, ker je dobila šopek rož, otrok drži mamo za roko, ena ženska pada z glavo navzdol... Za množico ljudi so različne stavbe, tena, na levi strani je ognjemet, na desni ena zvezda na temnem nebu. 

Vendar te slepe ženske vse to nič ne moti, odstranjena je od vseh človeških zadev. Kakšno nasprotje. V svetu, kjer je vse privlačno ali odbijajoče, kjer ljudje potiskajo v to ali ono smer, kjer ni nihče sam, ali je slepa ženska lahko tista, ki je srečna? Mogoče zato, ker ne vidi? Kaj pa ali čuti vibracije, sliši hrup? Mogoče pa ne želi videti?

V umetnosti slepota večkrat nosi simbolični pomen. Mogoče Masereel ni želel prikazati prave slepe osebe; verjetno je želel pokazati nekoga, ki je duševno slep in ki išče srečo zunaj človeških izkušenj, daleč proč od stvari, ki se dotaknejo ljudi: lakota, ljubezen, družbeni boj, sreča, nesreča.

...

Ali večina človeške sreče se skriva v naključjih, ki jih stalno ogroža vojna, depresija, beda in obup? Masereel odgovori z lesorezom: Ne pomaga, da zapreš oči okoliščinam. Pridružiti se moraš boju, če želiš narediti ta svet bolj human."

Pogovor s Katjušo Koprivnikar

Sella Hasse: V vojni oslepljena oseba pri aparatu

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 3 letnika XXIX iz leta 1980, na str. 32 opisal delo nemške umetnice Selle Hasse (1878 - 1963). Gre za črno-bel lesorez iz leta 1919, čeprav splet pravi pa da je lesorez iz leta 1935. Jaedicke pravi, da je to verjetno ena izmed prvih bolj znanih umetnic, ki so upodobili slepega delavca pri delu na nekem aparatu. Na ta način je pokazala svojo sočutje do vojnih žrtev. Končno se poklažejo prve možnosti enakopravnega zaposlovanja, služenja denarja na dostojanstven način.

Slepa oseba je na desni strani grafike. najprej vidimo njegov miren skoncentriran obraz, ki ne kaže trpljenja. Slepota se kaže samo skozi njegove zaprte oči. S svojo levo roko postavlja nek manjši delec na rezkalni stroj, ki zavzema levo stran grafike. Njegova desna roka je nekakšna kljuka, na katero je pritrjena vrv, ki je povezana z vzvodom stroja. Poleg slepega moža v desnem kotu grafike je pes. V ozadju med strojem in slepim moškim se nahaja še en delavec. 

Otto Dix: Prodajalec vžigalic

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 4 letnika XXXIV iz leta 1981, na str. 32 opisal delo nemškega slikarja in grafika Otta Dixa (1891–1969) z naslovom Prodajalec vžigalic slika in jedkanica. 

Bivši vojak s črnimi očali, brez nog, rok, zob sedi na ulici. Na glavi ima majhno vojaško kapo, edini ostanek preteklosti. Pladenj z vžigalicami visi v njegovem naročju. Tisti, ki želijo kupiti, si morajo vžigalice sami vzeti in pustiti denar na pladnju. Invalid nekaj govori (napis je viden v "zraku" izpisan z belo na sliki) a ljudje hodijo mimo, ne da bi ga opazili. V levem kotu vidimo eno nogo v hlačah človeka, ki gre mimo proti levi, na desni pa vidimo noge para, ki hiti mimo v desno. Zgornjih delov mimoidočih se ne vidi. Manjši kratkodlaki pes (jazbečar) se je ravnokar polulal na štrcelj invalidove leve noge.

Slepi Tobit

To zgodbo je naslikalo več slikarjev. Čisto, čisto na kratko gre za zgodbo iz stare zaveze o Tobitu, ki je oslepel in njegovemu sinu Tobiji, ki ga na koncu s pomočjo angela Rafaela ozdravi.

Naslikal jo je Valerio Castello (1624–1659). Tu prikazuje skupino šestih. Skrajni desni je angela. Majhni deček, tretji z leve, se dotika  obraza starejšega moža z zaprtimi očmi. Skrajno levo stoji ob stebru črno-bel pes.

Kar nekaj risb, grafik iz te zgodbe je upodobil Rembrandt Harmenszoon van Rijn. V jedkanici iz leta 1651 vidimo slepega moža v dolgi halji, ki stopa k zidu zraven vrat z iztegnjeno desnico. Pod nogami se mu smuka majhen pes, za njim na tleh vidimo prevrnjen kolovrat.

Slepi bralec na mostu v Londonu

6. januarja bo minilo 170 let od smrti Louisa Brailla (1809-1852), ki je v najstniških letih priredil, poenostavil, posodobil točkasto pisavo za vojake Charlesa Barbierja v pisavo za slepe. 

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika XXXI iz leta 1981, na str. 32 opisal lesorez, ki je bil objavljen v londonskem časopisu leta 1871. Lesorez z naslovom Slepi bralec na mostu v Londonu prikazuje ljudi, ki se sprehajajo mimo slepega bralca na Waterloo mostu. 

Slepi mož sedi na kamnitem podstavku, naslanjajoč se na ograjo v sredini grafike, levo od njega po pločniku v desno stopajo tri različno stare ženske osebe, desno od njega v levo hodi mož. Pred njim je še ena deklica, ki hodi v desno in nas opazuje. Eno žensko na levi spremlja deklica s kovancem v roki. Gospa je vzela roko ven iz mufa in drži denarnico ter gleda deklico in ji z roko nakazuje, naj da slepemu možu desno od nje kovanec. Za njo je še ena ženska, ki gleda slepega. 

Jaedicke pravi, da je bil slepi bralec verjetno fenomen v mestu leta 1870. Nekaj literature v reliefni pisavi je že bilo na razpolago, vendar ni bila standardizirana. Knjiga, ki jo bere pa je bila verjetno Biblija, ena izmed redkih prepisanih knjig. Slepi bralec je ponujal nekaj posebnega okolici, novo umetnost s katero je pridobival pozornost. Z branjem na glas je lahko beračil.

Leta 1868 je Thomas Armitage, slepi zdravnik, postavili temeljni kamen za British and Foreign Society for Improving the Embossed Literature, ki je zagovarjala sprejetje brajevega sistema kot glavnega standarda reliefne pisave za slepe. Kasneje se je preimenovala v Royal National Institute for the Blind.