6. januarja bo minilo 170 let od smrti Louisa Brailla (1809-1852), ki je v najstniških letih priredil, poenostavil, posodobil točkasto pisavo za vojake Charlesa Barbierja v pisavo za slepe.
Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika XXXI iz leta 1981, na str. 32 opisal lesorez, ki je bil objavljen v londonskem časopisu leta 1871. Lesorez z naslovom Slepi bralec na mostu v Londonu prikazuje ljudi, ki se sprehajajo mimo slepega bralca na Waterloo mostu.
Slepi mož sedi na kamnitem podstavku, naslanjajoč se na ograjo v sredini grafike, levo od njega po pločniku v desno stopajo tri različno stare ženske osebe, desno od njega v levo hodi mož. Pred njim je še ena deklica, ki hodi v desno in nas opazuje. Eno žensko na levi spremlja deklica s kovancem v roki. Gospa je vzela roko ven iz mufa in drži denarnico ter gleda deklico in ji z roko nakazuje, naj da slepemu možu desno od nje kovanec. Za njo je še ena ženska, ki gleda slepega.
Jaedicke pravi, da je bil slepi bralec verjetno fenomen v mestu leta 1870. Nekaj literature v reliefni pisavi je že bilo na razpolago, vendar ni bila standardizirana. Knjiga, ki jo bere pa je bila verjetno Biblija, ena izmed redkih prepisanih knjig. Slepi bralec je ponujal nekaj posebnega okolici, novo umetnost s katero je pridobival pozornost. Z branjem na glas je lahko beračil.
Leta 1868 je Thomas Armitage, slepi zdravnik, postavili temeljni kamen za British and Foreign Society for Improving the Embossed Literature, ki je zagovarjala sprejetje brajevega sistema kot glavnega standarda reliefne pisave za slepe. Kasneje se je preimenovala v Royal National Institute for the Blind.
Ni komentarjev:
Objavite komentar