Narodna galerija in tema slepih oseb

 

Narodna galerija in prilagajanje za slepe

 

Vodstvo za osebe z okvaro vida v Dublinu

V okviru Open house festival sva si z možem v Dublinu pogledala dva prostora. Prvo vodstvo je bilo namenjeno osebam z okvarami vida v Muzeju literature MOLI. Po hišah številka 85 in 86 nas je vodila jazz umetnica, umetnostna psihoterapevtka Emilie Conway z dvema pomočnicama, prostovoljkama v okviru Open houses festivala (ena je bila iz Slovenije). Ga. Conway je zelo slikovito opisovala prostore, uporabljala je tudi 3D natisnjene modelčke, glasbo ter zvoke tistega časa, ko sta hiši nastali (in živeli). Glasbo je predvajala preko svojega telefona na zunanji zvočnik. 3D tisk je bil sicer po moje premajhen in pregrob. Skoraj ne bi mogla verjet, da se je res dalo iz njega potipat štukature, ki so bile v prostoru po stropu in zidovih. Kamine smo si lahko pa tudi potipali (brez rokavic). Hiši sta lepi predstavnici gregorjanskega razkošja 18. st. Muzejski del (št. 85) je zgradil leta 1738 Richard Castle za Hugh Montgomerieja. Štukature sta naredila brata Lafranchini, originalno iz Švice. Pravijo, da sta pri violinah kar pravo violino zalepila na zid in jo prebarvala z belo, ker naj bi bilo to lažje. Hiša št. 86 je bila zgrajena malo kasneje, leta 1765 za Thomasa Whaleya, močnega anti-katolika. Podatek pomemben predvsem zaradi ironije, da so po njegovi smrti hišo spremenili v katoliško univerzo, ki naj bi jo obiskoval tudi James Joyce (ki je imel tudi neke težave z očmi). Gospod Whaley je bil znan tudi po tem, da je za stavo šel peš do Jeruzalema.

3D natisnjena štukatura in strop prostora

Individualno vodenje po 3D tisku

Škatla s pripomočki za taktilno vodstvo

3D tisk fasade in delčka štukature na fasadi

Stojimo ob kaminu

Pisana družba poslušalcev taktilnega vodstva je bila sestavljena iz dveh oseb z vidno okvaro vida, ostali pa smo svoje PP zamolčali.

Prostovoljki sta nosili brezrokavnik z napisom Irish Architecture Foundation

Drugo vodstvo po Dublinski palači je bilo prilagojene za osebe z avtizmom. Prilagojeno naj bi bilo predvsem za tiste, ki imajo posebne senzorne potrebe. V pedagoški sobi smo si lahko nabrali kakšen poseben pripomoček (glušnike, taktilne stimulanse), da bi morda lažje prebrodili drugače popolnoma običajno vodstvo. Samo vodstvo se mi je zdelo čisto zanimivo, ni mi pa nič novega ponudilo, če bi bila oseba s PP. Z možem sva razmišljala, kako nehote (no, nekateri so me sicer že ocenili, da sem rahlo avtistična) postaneva še bolj pozorna na vse zvoke, zdaj, ko sva imela to možnost, da bi nosila glušnike (pa jih nisva). Kot da se avtomatično prilagodiva vrsti vodstva. Pri vodstvu za okvare vida z veseljem tipam in vonjam. Tu pa so me motili čisto vsi zvoki (v prostoru so bile tudi druge skupine). Po prostorih nas je stalno spremljala gospa z ogromnim napisom (senzorno vodstvo, prosim bodite pozorni). Samo pri eni sliki so nam dali v roke tudi svilo, ki bi jo morda ta gospa nosila, pa ni ravno bil pravi efekt, ker je gospod govoril o težki svili, tisto, kar smo dobili v roke, pa je bilo rahlo kot peresce. 

Napis z usmerjevalnikom kje se zberemo

Glušniki in taktilni pripomočki

Svilnati trakovi v naših rokah

Gospa z napisom Sensory tour Please be mindful

Mogoče bi jaz na začetku ne začela razbijat ledu z prihajajočimi prazniki (noč čarovnic), ker je to lahko strašljivo, pozornost preusmeri tja, kamor ni treba. Prav tako bi pričakovala, da nas na začetku seznanijo s potekom (koliko sob). So pa nas pred vsako novo sobo opozorili na to, da bodo recimo škripala tla, da bo soba večja in se bo glas vodiča zato slabše slišal, naj zato pridemo bližje - to mi je bilo super. Optimalno bi bilo, da bi se nas druge skupine še malo bolj izogibale, a najbrž se to ni dalo. 

Kaj pravite, sem torej malo avtistična tudi?

Zakaj sva šla v Dublin? Ker je Sašo leta 2024 dobil nagrado za fotografijo potovanje zanj v katerokoli mesto, ki sodeluje pri OHF. Meni je dal možnost izbire mesta in izbrala sem Dublin. In zdaj se skoraj strinjam s komadom Dirty old town od The Pouges.

Vir:

https://irishhistorichouses.com/tag/charlemount-house-dublin/ 

Seul, Koreja in prilagoditve

Obiskala sem Seul in poleg običajnih vodilnih poti v rumeni barvi, brajevih napisov na postajah so se mi naslednje prilagoditve zdele tudi zanimive. 
 

Zanimiv se mi je zdel tisk brajice na ta rahlo debelejši "paus" papir.

Na tej razstavi so zbirali opise za različne umetniške izdelke. Predvidevam, da bi na tak način lahko dobili kar dobre namige za opis le-teh izdelkov, ki bi potem ob obdelavi avdiodeskriptorja postali zanimivi opisi likovnih del v muzeju.

Povod za ustanovitev prve šole za slepe

Martin Jaedicke se je v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika XLIII iz leta 1984, na str. 32 spomnil samih vplivov na Valentina Häuya, da je odprl prvo šolo za slepe. 

Leta 1771 je mladi Valentin opazil množico ljudi, ki se smejejo pred stojnico na sejmu sv. Ovida. Na platformi postavljeni višje od miz, v tej odprti kavarni, je deset slepih oseb v pantomimi trgalo strune iz lokov, spuščajoč grozljive zvoke iz violin, čel, kontrabasov in viol. Prazno so strmeli v note, ki so bile obrnjene na glavo na stojalih. Nosili so groteskne obleke s čudnimi pokrivali z oslovskimi ušesi. Vsak dan so dva meseca tako igrali, medtem ko jih je njihova publika zasmehovala. 

Na gravuri iz leta 1771 v spodnjem delu sedijo dame in gospodje okoli dveh miz. Nad njimi na odru, do katerega vodijo ozke stopnice stoji deset oseb s čudnimi klobuki (večino v obliki koničastih stožcev), desno od njih sedi mož z brado, kapo ali čelado z daljšimi krili ali ušesi pri strani. Pred njim je postavljen pav, za njim pa je razprto pavje krilo. 

Leta kasneje se je Häuy spomnil tega dogodka in ustanovil prvo šolo za slepe Institution des jeunes aveugles leta 1785, to je 240 let nazaj.

Ryoan-ji

 

Tempelj Ryoan-ji v Kjotu je znan tudi po elementih zena. Na kamnitem vrtu je v pesek razporejenih 15 kamnov, ki jih vseh skupaj nikoli ne moreš videti. In tako meditiraš in opazuješ kamne. Če bi jih videl 15, bi spadal med razsvetljene. A kaj ko se ti včasih zazdi, da jih vidiš celo 17. Tempelj je bil večkrat porušen/zažgan (nazadnje nekje v 50h letih 20. st.), a kamni so ostali, tempelj pa na novo zgradili in je še v uporabi.

Pred tem si lahko še pogledaš miniaturo vrta z brajevo obrazložitvijo. Tam vidiš iz ptičje perspektive vseh 15 kamnov. Samo ko potipaš pesek, se le-ta premakne. Pesek je namreč na vrtu oblikovan z grabljami in že samo oblikovanje tudi pomeni meditacijo. Seveda se premakne in vzorec se uniči, ko stopiš gor (zato pa ne smeš po tem hodit). A že sam vzorec je zelo lep. Krožne črte peska obkrožajo kamne, le-tega potem povezujejo ravne črte.

Drugače semi zdi Japonska glede prilagoditve okolja za slepe grozljivo pred nami. Grozljivo tudi zato, ker so njihove vodilne linije že tok stare, da so začele razpadati.

Brajica na pločevinki

Japonska, Tokijo. Na vseh alkoholnih pijačah v pločevinkah je brajica. Na vseh isto. Kaj točno, pa ne vem.

Maria Theresia von Paradis (1759-1824)

Maria Theresia von Paradis se je rodila na Dunaju 15. maja 1759 avstrijskemu vladnemu uslužbencu Josefu Antonu von Paradisu. Pri treh letih je izgubila vid a je kljub temu pridobila dobro izobrazbo. Pri sedmih letih so jo opozorili v cerkvi na petje in od takrat je bil njen glasbeni talent vedno bolj viden. Starši so jo poslali v uk k skladatelju Koželuchu. Tu se je učila klavirja in petja. Pri enajstih letih je pela sopran v Avguštinski cerkvi na Dunaju in se spremljala na orglah. Cesarica Maria Tereza naj bi bila njena botra in ji je letno plačala 200 guldnov , s katerimi si je plačala nadaljnje izobraževanje. Poleg glasbe se je učila tudi jezika, zgodovine in geografije. Imela je lastno taktilno mapo, pisala pa je s pisalnim okvirjem. Kasneje ji je dunajski mehanik Wolfgang von Kempelen skonstruiral napravo za pisat. Glasbene note so bile izrezane iz kartona in prilepljene na debelejši papir. Uporabljala je tudi leseno ploščo z dvignjenimi črtami, kamor si lahko pritrdil glasbene znake. 

Bila je zelo elegantna, neodvisna po svojem domu, za kar so jo zelo občudovali. Znala je plesat minuet. Znana pa je postala zaradi svojega igranja klavirja in petja. Leta 1784 je z mamo odšla na umetniško turnejo po Nemčiji in Švici. Njen uspeh jo je spodbudil, da je naslednje leto odšla za 6 mesecev v Pariz. Valentin Haüy, ki je kasneje odprl prvo šolo za slepe, je tudi prisostvoval na enem od njenih koncertov. Nato naj bi se z njo tudi srečal, se z njo pogovoril in pregledal njene pripomočke. Nad njo je bil navdušen tudi Johann Wilhelm Klein, ki je odprl prvo šolo za slepe na Dunaju leta 1804. 

Tudi v Londonu so bili nad njo navdušeni. Bodoči kralj Juri IV jo je spremljal na violončelu. Njeno dvoletno turnejo je končala v Bruslju ter se vrnila domov pomladi leta 1786. Od takrat dalje je bilo njeno življenje bolj privatno. Redko je nastopala a s komponiranjem je nadaljevala. 

Leta 1808 je odprla prvo javno glasbeno šolo na Dunaju, kjer so se dekleta lahko učila igrati klavir, peti. Bila je ravnateljica te šole do svoje smrti 1. februarja, leta 1824. 

Njen grob je neznan, večino njenih skladb pozabljenih. Živi pa kot spomin na njeno moč in voljo, da kot slepa ženska pokaže svoje sposobnosti, svojega duha in šarm.

Povzeto po članku Maria Theresia von Paradis (1759-1824) avtorja Matthias F. Bleier, str. 26-31 v Review of the European Blind, št. 2 XX, 1978

John Milton (1608-1674)

Slepi in osiromašen John Milton (rojen 1608, oslepel naj bi leta 1652, umrl 1674) je Izgubljeni raj napisal v letih od 1658 do 1664 (prva izdaja) in nato s popravki druga izdaja leta 1674. Tako bo zdaj ravno 350 let od druge izdaje. Likovni izdelki s temo kako John Milton narekuje svojim hčerkam (pa tudi drugim tajnikom) so zelo pogoste. 

Primerjamo ga lahko s slepim Homerjem ali prerokom, oz. kot je rekel Descartes: "Duša je tista, ki vidi, ne oko."
Mihaly Munkacsy je bil madžarski slikar znan po svojih žanrskih in bibličnih slikah. Leta 1878 je naslikal Slepi Milton narekuje svojim hčeram Izgubljeni raj. Na podlagi te slike si je pridobil desetletno pogodbo, zaradi česar je postal kar bogat in pomemben član pariškega umetniškega življenja. Zdaj se nahaja v Javni knjižnici New York. 

Miltona je postavil v bogato opremljeno temnejšo sobo. Zatopljeno sedi desno od mize in z desno nogo je zgubal tepih. Njegov je najvišji. Ob mizi so tri dekleta, ki ga napeto opazujejo. Desno od Miltona dekle sedi in nekaj dela, zraven nje dekle stoji, z eno roko se drži stola, z drugo pa trebuha. Skrajno desno dekle je sklonjeno naprej, v rokah ima pisalo in na mizi popisan zvezek. 

ànozognozíja

 "Najzanimivejši primeri anozognozije so povezani z zanikanjem slepote. Nekateri ljudje z možganskimi lezijami, zaradi katerih je njihov vid prizadet, zanikajo izgubo vida in se vedejo, kot da so zmožni videti. Ljudje z vizualno anozognozijo, ki se stežka orientirajo v prostoru in imajo težave pri vsakdanjih opravilih, pogosto ne omenjajo, da ne vidijo – še več, krivdo za svoje težave zvračajo na okolico, češ da svetloba ni dovolj močna ali da je nekaj narobe z njihovimi očali.
Nekateri ljudje z anozognozijo svojo bolezen v celoti zanikajo, nekateri kažejo zgolj ravnodušnost, nekateri pa zdravnikom očitajo, da pretiravajo oziroma se motijo." 

Citat iz knjige Salecl, Renata. Strast do nevednosti : kdaj in zakaj ne želimo vedeti.  Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020 (žal ne vem strani, ker jo elektronsko beremo)

Belizar

Nacionalni muzej na Švedskem, Štokholm. 

Belizar, naslikal ga je leta 1799 Per Krafft. Belizar je bil poveljnik armade Bizantiskega cesarstva in naj bi po nekaterih legendah oslepel.

http://www.diva-portal.org/smash/get/diva2:1423468/FULLTEXT01.pdf

Leo Haas: Slepi v Theresienstadt

Leo Haas je bil avstrijsko-nemško-češki slikar rojen leta 1901 in umrl avgusta leta 1983. Delal je kot slikar, grafik, karakturist. Prihajal je iz židovske družine in v bil leta 1939 zaprt, spuščen, leta 1942 zopet zaprt skupaj z ženo v koncentracijskem taborišču Terezin (Theresienstadt) in nato v Auschwitzu. V taborišču je na skrivaj risal. 

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 2 letnika LII iz leta 1986, na str. 30 opisal Haasovo delo Slepi v Theresienstadt. Terezin je majhno mesto severno od Prage, ki je bil namenjen kot dom za boljše žide med drugo svetovno vojno, a večina tega ni preživela. Med preživelimi je bil tudi Leo Haas, ki je takoj začel risati živeljenje v getu, da bi zagotovil naslednjim generacijam dokumentacijo, saj fotografom ni bilo dovoljeno vstopati. Na podlagi 400 risb, je umetnik naredil cikel 20 grafik. Risbe so preživele, ker jih je umetnik skril.

Na petih grafikah so upodobljeni tudi slepi. Prepoznamo jih po hoji s palico in po traku okoli roke, ki ima tri pike. Vidimo jih glasbeni kavarni, prostoru, ki je bil bolj zato, da je z goljufijo prepričal mednarodne komisije, da je bil ta geto v resnici normalno mesto in ne desetkrat prenaseljeno kot pa je v resnici sprejelo, saj so ljudje čakali, da jih premestijo v Auschwitz. Prikazani so tudi kako brskajo po kupih smeti ter drugih pozah.

Na grafiki z naslovom Dnevna soba, je videti vogal osvetljene stavbe, a vse je bolj sivkasto. Ljudje zgledajo izčrpani. Dva nosača počivata v senci ob razpadajočem oknu, izčrpano človeško bitje v agoniji leži na nosilih ob njima. Skozi razbita izložbena okna se vidi množica ljudi, postelj. Slepi sprehajalec je edina aktivna oseba. Hodi mimo izložbenega okna. 

Zakaj je umetnik posvečal pozornost slepim? Jih je bilo veliko v getu? Administracija v Spominskem parku Theresian je Jaedicku povedala, da je bilo poleti leta 1942 med 75.000 zaprtimi 1000 slepih. To je nekako normalno povprečje, sploh med starejšimi, bi pa ti slepi v tistem času živeli odmaknjeno življenje. V prenapolnjenem getu pa so bili videni in tako nase vlekli pozornost. 

Reprezentacija slepih v umetnosti

Pričujoč prispevek je prevod Blind People's appearance in art, dr. Martin Jaedicke, Nemčija v reviji Review of the European (European Blind Union), letnik LXXII, 1991, št. 2 na strani 26-32. Nekatere članke z naslovom Misli o sliki tega avtorja sem povzemala v preteklih objavah, če mi je bila slika blizu oz. zanimiva.

"Reprezentacija slepih v umetnosti

Povzetek Misli o sliki

Vprašanje

Že leta so lahko bralci brali Misli o sliki na koncu našega časopisa. Našega feltona. Vendar so bile mišljene več kot to. Vse te misli so se vrtele okoli enega samega problema: Kako so na nas gledali in kako bi radi da na nas gledajo? Slike niso bile vedno prijetne, vendar je to mnogo pogledov na zgodovino integracije in nikoli ni bilo možnosti vsiljevanja želje po laskajočem portretu. Upoštevati bi bilo potrebno, če je možno in na kakšen način bi lahko zveze slepih ustvarile in kultivirale kontakte z umetniki.

Slepota kot alegorija

Slepota je v evropski kulturi ovira, ki je neovirano upodobljena vse od Homerjevih dnevov, zato ker je to prepoznajo (v primerjavi z Azijo) kot socialno slabotnost. Vsaka oblika manifestirajoče slepote pa vendar ne pomeni fiziološke napake. V mnogih primerih je bila alegorijsko izkoriščana. V srednjem veku je bilo versko zdravljenje slepih enakovredno zdravljenju vidnih okvar, pomenilo pa je človeško spreobremenjenje v pravo vero. Brueglova znana Slepec vodi slepega iz leta 1568 ne uporablja slepih posameznikov temveč deformirane bebce, ki so alegorija za padec zaslepljenega človeštva. Napačna interpretacija te slike predstavlja problem razreševanja umetniškega kodiranja. V vsakem primeru moramo pregledati, ali gre za resnično slepot ali ne. 

Slepe osebe kot berači

Slepi berači so bi najbolj razširjen predmet do današnjih dni. V manjšini primerov so tudi bili resnične slepe osebe. V zelo redkih primerih je bil njihov namen tudi socialna kritika. V Nemčiji, po koncu vojne leta 1918, je kritiko začel Dix, Baluschek in Nagel. Ti umetniki so prvič gledali na slepe osebe kot na žrtve vojne in kapitalizma. To je bilo veličastno odkritje in v istem trenutku tudi obogatitev našega predmeta. V srednjem veku so bili berači nič drugega kot kanonični atributi za Sv. Martina ali Sv. Elizabeto. Če ne bi bilo teh beračev, se svetnikov ne bi niti prepoznalo. Starost in hude slabosti, kot so slepota, so samo poudarjale lastnosti beračev. V baroku in kasneje so slepe posameznike upodabljali posebej, oblečene v raztrgane obleke in razcapane čevlje. Predstavljali pa niso nič drugega kot slikovite objekte. Med realisti je bilo pri pristopu veliko razlik. Callot (1592-16359 je slepega posameznika upodobil s ponosom in kljubovanjem. On je osebnost, v kateri lahko začutimo da sovraži to da je berač. 200 let kasneje Delpeck (1778-1825) kopira model do najmanjšega detajla. Igra se s tem, da ga naredi bolj grobega, saj zanemari ilustrativno grotesknost. 19. st. je prineslo poplavo slik s slepimi berači skupaj z ženskami, otroci, psi ali inštrumenti ali brez njih. Te poceni reprodukcije so morda poučile lastnike, niso pa bile v korist slepim.

Integracije slepote v umetnost

Samo nekaj slik je bilo upodobljenih pred letom 1914, ki prikazujejo integrirane slepe posameznike, kot so glasnik Mathias WInkler iz Ziller Valley ali prodajalec knjig Jakob Birrer iz Švice, ki je izdal avtobiografijo leta 1840. Knjižna ilustracija ga prikazuje skupaj s psom kako pohajkujeta sama po kantonih, s skrbjo da zbujata prijeten in posloven vtis. Slike znanih slepih oseb nimajo kaj dosti koristi predmetu slepote, saj so se slikarji izogibali prikazovanju slepote. Heinrich Vogeler (1872-1942) je v tem primeru lahko moderen primer. Naslikal je Sovjetsko-Ruskega Nikolaia OStrovskyga (1904-1936) v letu 1936. Takrat je bil Ostrovsky že kakih 10 let slep in paraleliziran, pa tega ne vidimo na tej lirično-herojski sliki. 

Portret Gustava Schieflerja, narejenega 1932/34 je prvi poklic slepote. Karl Kluth (1898-1972) je upodobil slepega moža, ki hodi s palico po svojem vrtu s temnimi očali z veliko koncentracije. Schiefler je celo poudaril, da želi biti upodobljen kot slep posameznik na svoji zemlji in s tem predstavil svetu popolnoma novo ikonografijo te teme. Šele pred kratkim (op. prevajalke, članek je izšel leta 1991) smo izdali lesorez Slep mož na cesti Hermanna Sprauerja (rojenega 1905). TU se vidi utelešenje našega ideala integrirane slepe osebe: mobilnost, neodvisnost, diskreten videz v smislu oblačil in obnašanja, samo palica ter rokav, ki označuje posamezno stanje. Kar je presenetljivo o tem portretu je dejstvo da je bil ta ideal naslikan že v letu 1930! Zadnja slika slepega delavca je bila naslikana v letu 1965. Grof Hans Hubertus Merveldt (1901-1969) je srečal slepega prodajalca srečk v španskem mestu.  Glasno reklamira svoje srečke, bela palica mu vesi čez roko. Slika je verjetno spontan spomin na njegovo popotovanje. Vsaka njegova poteza prikazuje simpatijo. Kluth, Sprauer in Merveldt so predstavljali nepristranski pogled na slepe osebe, ki so prosti tradicije beračev in žrtev. Ustvarjajo moderne slike s katerimi se radi identificiramo. Tako ni niti naključje, da so bili vsi trije preganjani v nacističnem času. Njihov koncept človeka ni bil enak Hitlerjevemu dojemanju človeka. 

Stari in brezmočni slepi

Še ena manifestacija slepote je, saj vsi ne morejo živeti z idealom integracije. Kako so lahko stari, velikokrat nemobilni slepi posamezniki predstavljeni? Posamezniki, ki na koncu koncev, predstavljajo večino te skupine? Tobias predstavlja srečno izjemo starejšega slepega moža, ki živi naročju svoje družine. Rembrandt (1606-1669) je ustvaril avtentični portret moža. Kaj manjka taki humani atmosferi? Leta 1924 je Otto Nagel (1894-1967) natisnil Oseba, ki praznuje svoj jubilej za cikel Lakota. Temna očala so primerna indikacija moževe slepote, ker posameznikova slabost ne pomeni veliko v primeru z človeškim pohabljanjem kot celota po življenju dolgem mučnem delu. Njegovo življenjsko ravnotežje je negativno in obeti so predvidljivi.

Organizacije za slepe in umetniki - kako naprej?

Samo na področju Nemčije, je več modernih portretov slepih posameznikov, ki so spontano nastali zaradi organizacij za slepe. So, seveda, prepričljivi avtoportreti. Naj zato postavimo pod vprašaj ali naj si zveze slepih prizadevajo za sodelovanje z umetniki, v smislu kot navdih, patroni, zbiralci pa tudi kot organizatorji diskusij in razstav. Če začnemo, so naši partnerji lahko akademije, zveze umetnikov, umetniške revije, kjer vzpostavimo kontakte s posamezniki. Zgleda kot da naši odnosi z javnostjo hlepijo po kreativnih kontaktih s posamezniki, ki imajo neko empatijo do umetnosti, ljudje, ki so že združeni v simpatiji do nas."

Se opravičujem za okoren prevod. Smiseln se mi je pa še vedno zdel, čeprav je minilo že več kot 30 let od prve objave.

Pri tem bi vas rada opozorila še na naslednje najdbe:

- sodelovanje fotografinje Nine Rojc na masterclassu (31') s Susan Meiseles v Jakopičevi galeriji s projektom, kjer sodeluje z Zvezo društev slepih in slabovidnih

STEREOTYPES ABOUT BLINDNESS AND PEOPLE WITH VISUAL IMPAIRMNTS

Portrayals of the Blind in Art History: shaping conceptions of blindness

Blindness in South and East Asia:Using History to Inform Development

Pobegle pokrajine

 Miniaturne pokrajine Barryja Hazarda, Ameriškega slikarja, pobegnejo iz okvirjev in z malo dodatka (različnh struktur) bi bile verjetno odlične za osebe z okvaro vida. Kaj pa vi mislite?

Zimska kabina, akril na lesu z okvirjem  3 x 3.5 inches

Sicer so nekatere velike za dlan, a dela tudi večje. Te manjše so odraz koronskega časa. Dela z akrilom (nekateri akrilni mediji so res čisto fenomenalni). Za vse neslikarje, akrilni mediji so brezbarvne barve, ki jih dodamo drugim barvam, da dobimo recimo različne strukture barv.
Povzeto po: https://www.thisiscolossal.com/2023/04/barry-hazard-minis/?utm_source=newsletter&utm_medium=email&utm_term=Mon+Apr+10+2023&utm_campaign=The+Politics+of+Eternity

Akdrilni mediji:

https://www.liquitex.com/us/uncapped/how-are-acrylic-mediums-made/

ali

https://www.amsterdam-acrylics.com/en/discover/mediums/

Popravljanje vida

Znanstvenik iz Harvarda do obnovili vid malim miškam. Raziskava mora biti še ponovljena, zato rezultati še niso 100%. Pozitivni rezultati pa so se pokazali pri regeneraciji optičnega živca in gavkomu. Zdravili so z različicami B3 vitamina (nicotinamid)-

Več pa v angleščini ter tule.

Zvočno-tipna prilagoditev Jakopičeve Zime

Ob slovenskem kulturnem prazniku so v v Novem krilu Narodne galerije predstavili zvočno-tipno prilagoditev slike Riharda Jakopiča Zima, ki sta jo v okviru študijskega programa Inkluzija v vzgoji in izobraževanju na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru pripravili Hana Kovač in Barbara Škrubej pod mentorstvom Aksinje Kermauner. Ob predstavitvi je bila razstavljena tudi Jakopičeva slika Zima iz leta 1904, ki sicer trenutno ni na ogled javnosti.

Žal sem vse zapiske izgubila in ostali so mi le fotografski spomini.

Prilagoditev je zelo izvirna. Original (in prilagoditev) prikazuje zasnežen pogled na vaško veduto. Iz spodnjega desnega kota se v sredino levo vije lesena ograja (ki bi jo moje površno oko zelo hitro zamenjalo za pot, šele natančen ogled prilagoditve mi je razjasnil kaj to je). na vsaki strani ograje je golo drevo. Za desnim drevesom vidimo večjo hišo. Za njo pa v nebo štrli zvonik. V zgornjem delu slike je modro nebo, pod njim nekaj hribovja, ki ga skoraj na sredini preseka zgoraj omenjeni zvonik. 

Slika je prilagojena na tršem materialu (kot kapa line). Je tretjino manjša kot original. Izdelana je s 3D tiskanimi reliefnimi ploščami, lepljenimi na podlago v kombinaciji z drugimi materiali. Tipala za zvočne senzorje so nalepljena na zadnji del slike. Slika želi zvočno predstaviti tudi impresionizem, v katerem je slika naslikana. Tako to ni običajna audiodeskripcija. Za prostor s tako veliko sljudmi je zvok sicer slabše slišen. Deluje pa ob dotiku s površino (ni čisto natančno vezano na samo polje ki ga reprezentira). Torej, ko se dotakneš snega, slišiš škripanje hoje po njem, ko se dotakneš gozda, slišiš lomljenje vej, ptičje petje, zvonika, zvonenje). 

Slika ni namenjena samostojnemu opazovanju, je pa odlično ponazorilo nekega obdobja. Škoda da tudi sama prilagoditev ni v okvirju.

Občutiti Triglav

 V Tedniku na RTv SLO, 17. 10. 2022 je lep prispevek o hoji na Triglav. Poglejte si:

https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174906765?s=mmc&t=176

Slep uči androida slikat

 V 1. sezoni Star Trekov: The next generation, 14 delu z naslovom 11001001, pokažejo podpoveljnika Geordi La Forge, ki uči androida Dato slikati. V čem je tu zanimivost? Podpoveljnik Geordi je bil rojen slep. Pri petih letih naj bi dobil poseben pripomoček/vizir, ki mu je omogočal, da vidi, a malo drugače kot večina. Na vesoljski ladji Enterprise je deloval kot glavni inženir. Data je sintetična življenjska oblika z umetno inteligenco. Je kot računalnik na dveh nogah. Vprašanja, ki se tu pojavijo so, ali lahko računalnik ustvarja (v zadnjih letih to dokazujejo) in ali lahko slepi učijo slikanja - zakaj pa ne, kot dodana vrednost.

Poveljnik William T. Riker komentira: "Slepec uči androida slikati? To mora biti vredno nekaj strani v kakšni knjigi".

Pa še gled La Forga. Raziskave gredo v tej smeri, da bi ne samo popravili čutila za osebe, ki imajo okvare, temveč tudi (jasno je tu verjetno tudi vojska) izboljšali čutila, ki jih imamo. Poslušajte ta podcast.

Hablot Knight Brown: Zapuščena hiša

Martin Jaedicke se je v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika LV iz leta 1987, na str. 32 opiše grafiko z naslovom Zapuščena hiša iz okoli 1850 Hablota Knighta Browna, ki je bil angleški umetnik in ilustrator (ilustriral je tudi Charlesa Dickensa). Prav v tem času bo minilo 140 let od njegove smrti.

Gravura prikazuje slepega moža, ki ima psa na vrvici pred zapuščeno zaraščeno, razpadajočo a včasih bogato hišo. Stoji pred vhodno stopnico s sklonjeno glavo in igra klarinet. Skozi razpadajoče čevlje vidimo že nekaj prstov. Njegov plašč je razcefran, čez ramena je pokrit z mogoče ovčjo kožo in na glavi nosi klobuk z veliko čepico, mogoče neke vrste baretko. Ima daljše svetle lase. Na hrbtni strani mu visi razpadajoča torbica, spredaj pa košara v še hujšem stanju, na katero je pripet napis PITY POOR BLIND (usmiljenje, reven slepec). Tudi na klarinetu se že vidijo razpoke časa.

Na levi strani stopnic je malo manj kot človek visok steber. Na njem je majhen grifon s ščitom. Pes se naslanja na desni steber, ki je že bolj v razvalinah in gleda postrani. Ve kar njegov gospodar ne ve, da je hiša zapuščena. Na desni steber je privezana veja z napisom:

Paradise house
this elegant
family mansion
for let or sold

(Rajska hiša, ta elegantna družinska graščina na voljo za najem ali prodajo). Pa od elegantne hiše ni več kaj dosti ostalo. Vse na tej sliki prikazuje razpad in brezupno bedo. Vendar ne čutimo sočutja. Umetnik je pretiraval s prikazom bede slepega moža, se posmehoval kamniti razpadajoči graščini in obupu psa, da bi pridobil potencialne kupce svojega izdelka. 

Zvezdne steze

Kot skromna ljubiteljica fantastike sem z možem v lanskem letu začela časovno (po času dogajanja in ne po času nastanka filma oz. serije) predelovati vse do sedaj posnete Star treke. Zdaj sva pri 3 sezoni originalne serije iz leta 1969 (čeprav piše pa tudi, da je iz leta 71). To je idealna serija za te z virusi, vojnami, ekološkimi in čudnimi političnimi odločitvami polne čase. Večina humanoidov je pametnih in lepih, slabo se obnašajo samo, če so pod kakšnim čudnim vplivom (nezemljanov oz. lastnih odločitev za doseganje višjih dobrih namenov). Svoja negativna čustva znajo kontrolirati (večino časa) in se prav odločati. Kakšen lep ideal.

Od tu dalje vas opozarjam na KVARNIK (spoiler), za vse, ki bi si radi najprej ogledali samo serijo. Ne berite dalje.

V 5. delu z naslovom Is There in Truth No Beauty? (Ali v resnici ni lepote?) se srečamo z lepo telepatko (Zemljanko) dr. Mirando Jones (ok, priznam, vse ženske v seriji so lepe in pomanjkljivo oblečene), ki spremlja ambasadorja Kollosa. Kollos je pospravljen v škatlo, ker je njegov videz kot predstavnik "Meduzarjev" tako grozljiv, da spravi vsakega človeka v norost. Vulkan Spock (pol Vulkan in pol Zemljan) ga lahko gleda skozi posebna očala. Ko odpre škatlo mi vidimo le odsev migetajočih belo-zelenih lučk. 

Skozi zgodbo ugotovimo, da je Miranda slepa in zato ji Kollos ne more škodovati. Miranda nosi posebno prosojno ogrinjalo polno malih drobnih barvitih biserčkov, ki zaznavajo prostor okoli nje, še bolj natančno kot mi vidimo (od vrat je oddaljena 1m in 4 cm). O svoji slepoti ne govori in to Spock in kapetan Kirk odkrijeta šele ko zdravnik McCoy odkrito zaradi slepote nasprotuje, da bi Miranda vzpostavila stik s Kollosom in nato vozila vesoljsko ladjo po Kollosovih navodilih ter jih rešila iz roba galaksije. Slepota preseneti tudi Spocka, ki njej in njenemu izdelovalcu ogrinjala ob tem čestita a hkrati ne razume, zakaj je želela prikriti slepoto. Kapetan Kirk razloži, da mu je Miranda malo prej razlagala, da ji je najbolj grozno čustvo usmiljenje. Usmiljenje, ki ga verjetno tudi najbolj "izšolani" ljudje nezavedno izražamo vsakič, ko srečamo slepega človeka. 

https://www.imdb.com/title/tt0708433/ 

Mr. Spock: I fail to understand why you apparently try to conceal your blindness, Doctor Jones.

Captain James T. Kirk: I think I understand. You said it. Pity is the worst of all.

Dr. Miranda Jones: Pity... Which I hate. Do you think you can gather more information with your eyes than I can with my sensors? I could play tennis with you, Captain Kirk. I might even beat you. I am standing exactly one meter, four centimeters from the door. Can you judge distance that accurately? I can even tell you how fast your heart is beating.

Captain James T. Kirk: No, that won't be necessary.