Slepi guslar

V Centru IRIS imamo nekaj kipov, nekaj se jih bivši učenci verjetno celo spomnijo, saj so bili velikokrat pretipani. Ne vem pa kako so prišli kipi v ustanovo.

Kip Slepi guslar prikazuje srbskega guslarja Filipa Višnjića s svojimi značilnimi brki. Brki visijo ob ustih navzdol in so daljši kot obraz. Filip je živel v letih od 1767–1834. Oslepel naj bi pri osmih letih zaradi črnih koz. Kmalu je zgubil družino in pri dvajsetih letih začel igrati na gusle, enostrunsko ljudsko godalo. S svojim delom je postal zelo znan in se je tudi dobro poročil. V letu 1815 ga je poslušal tudi Vuk Karadžić, ki je zapisal njegove pesmi.

Skoraj doprsni portret je visok cca. 60 cm in širok 50 cm in je izdelan iz mavca ter pobarvan.

Visual Intelligence | Amy Herman | Talks at Google

Ta video je odličen prikaz, iz česa bi morala audiodeksripcija nastat.

Pieter Bruegel st.: Slepec vodi slepe ali Prilika o slepih

Pieter Bruegel starejši je bil nizozemski renesančni slikar. Sliko Slepec vodi slepe je naslikal ok. leta 1568 v tehniki tempera na platnu. Velika je cca. 90 x 150cm. 

Na sliki vidimo jesensko pokrajino po kateri v ospredju od leve zgoraj proti desno spodaj stopa 6 oseb z različnimi okvarami vida. Držijo se drug drugega za ramena ali za daljše palice. Prvi na skrajni desni strani slike pada vznak. Na sebi ima kitaro ali pa hurdy gurdyja. Drugi je tudi že zgubil ravnotežje in bo verjetno padel za njim ter potegnil vse ostale za sabo. V ozadju vidimo nekaj hiš, dreves in cerkev. Slepi imajo oblečene ohlapne pajkice, čez dolge srajce prevezane s pasom na katerega imajo obešena torbice, krožnik. Čez imajo ogrnjene kute in na glavah imajo različne čepice in čez klobuke. Na nogah nosijo mehka obuvala.

Slikar bi lahko s sliko izrazil nemoč, da je v tistem času Španija želela uveljaviti na Nizozemskem špansko vladavino in zatreti protestantizem. Slepi simbolizirajo ljudi, ki so zašli s prave poti in padajo. Niso krivi ali odgovorni. so le žrtve (pravi Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika XXXV iz leta 1982, na str. 32. 

Bart van der Leck: Slepi

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 4 letnika LXVI iz leta 1989, na str. 32 opisal sliko danskega slikarja, oblikovalca in keramika Barta van der Lecka (1876 - 1958)(ustanovnega člana gibanja De Stijl) z naslovom Slepi (1912). To olje na platnu se nahaja v Kröller-Müller muzeju na Nizozemskem. Slika je velika cca. 85 x 66 cm.

Opazujemo daljšo vaško ulico na hladen, svetel dan. Po cesti hodijo tri osebe, dva slepa možakarja sta v temnih plaščih in čepicah. Levi, manjši rahlo sključen moški drži v močni in veliki desni dlani bel paket, levo ima zahakljano pod pod roko soseda, desni pa za roko drži manjšo deklico v rdeči obleki in modri čez obleki s kratkimi rokavi ter s črnim klobučkom in roza trakcem na njem. Tudi ona ima v svoji levici bel paket. Moška imata velike dlani ter priprte oči, deklica ima oči odprte in se rahlo smeji. 

Jaedicke razmišlja, da je to mogoče nedelja popoldne. Dopoldne so ljudje šli v cerkev, zdaj pa je čas za obiske v teh lepih nedeljskih pražnjih oblekah. 

Egon Schiele: Slepa mati

Egon Schiele (1890-1918) je danes en izmed uglednejših avstrijskih umetnikov 20. st. Slepo mati je naslikal leta 1914. Kdo me je na to sliko opozoril? G. Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 3 letnika LXV iz leta 1989, na str. 32. 

Najbolj opazno je svetlo telo mlade ženske na ozadju iz temnih ploskev in črt. Oblečena je le v kratko majico in zgleda kot da kleči ali čepi s hrbtom obrnjena proti nam. Roke ima dvignjene nad glavo kot da nekaj držijo. Njena slepota je neopazna. Glava je obrnjena proti otroku med bedri. Otrok se je potegnil k materi in sesa pri njeni levi dojki. 

Kaj je spodbudilo Schieleja, da je izbral tako vpadljiv predmet slikanja? Mladi slikar je čutil pokroviteljstvo svoje matere in prijatelj mu je psihoanalitično svetoval, da se osvobodi tega občutka z upodobitvami različnih oblik materinstva. Schiele na sprejel njegov nasvet in od leta 1910 do poroke 1915 naslikal  več slik, akvarelov z naslovi kot Samska mati, Mačeha, Mrtva mati, Doječa mama in smrt z vsako sliko v več verzijah (tudi slepo mati lahko vidimo še na eni sliki.

Slika slepe ženske, matere, je nastala še v času, ko je bila ta tema še tabu. In g. Jaedicke se sprašuje, če je še kdo kdaj naslikal to temo.

Frans Masereel: Mestno življenje in ulice življenja

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 2 letnika LXXVI iz leta 1992, na str. 30 opozori na flamskega slikarja Fransa Masereelija, ki je delal predvsem v Franciji. Naredil je več kot 40 grafičnih novel. Najbolj znan je predvsem po knjigi lesorezov brez besed iz leta 1919 z naslovom Mon livre d'heures (v naših knjižnicah jo lahko najdete kot Knjigo mojih ur : 165 lesorezov, iz leta 1964, ki jo je izdala Mladinska knjiga).

Mestno življenje in ulice življenja je enobarvni (črni) lesorez iz grafične novele v slikah z naslovom Poti človeka (The road of men/Der weg der menschen/Route des hommes), ki je izšla leta 1964. Vsebuje več kot 60 odtisov brez naslovov. Tega našega Mestno življenje in ulice življenja si je zmislil g. Jaedicke. Dr. Martin Jaedicke je v letu objave tega članka, februarja 1992 tudi umrl in tako zaključil svojo dolgoletno sodelovanje z revijo, kjer je z opisi likovnih del poskušal približati svet slik slepim. 

Mestno življenje in ulice življenja prikazuje nočno življenje na ulicah mesta živo in polno gibanja. Trije mimoidoči hodijo v desno smer. Mladi moški, ki drži palico v desni roki, levico pa ima stegnjeno predse, dela velike korake. Njegova spremljevalka hiti za njim držeč se za njegovo roko, z drugo si prekriva usta. Za njima gre oseba brez nog na vozičku. V drugem planu, za temi tremi osebami, vidimo velik salonski avto, ki pelje mimo nas v desno smer. Na zadnjih sedežih vidimo bogatejši par. V ozadju vidimo še nekaj avtomobilov ter osvetljena okna in 4 velike luči, ki svetijo na cesto. 

Vsi ljudje so prisiljeni sodelovati v prometu/življenju. Na kakšen način, pa je drugo vprašanje.