Frans Masereel: Slepa ženska

 

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 4 letnika XXX iz leta 1980, na str. 30 opozori na flamskega slikarja, grafika Fransa Masereelija. Njegov lesorez z naslovom Slepa ženska iz leta 1957 prikazuje mlado žensko v nadnaravni velikosti, ki se naslanja na poličko. Tako piše: "Z desno roko podpira glavo, oči so prazne, usta nasmejana, obraz osvetljen s svetlobo od zgoraj. Kot da bi bila v popolnem miru poglobljena sama vase, ne meneč se za svet pri njenih nogah.

Vendar je ta svet poln tegob in nasprotovanj. V ospredju en nekaj prišepetava debelejšemu možakarju. Okoli je poplava ljudi, dobrih in slabih, lačnih ljubezni, gola ženska se dviga iz množice z dvignjeno baklo, druga ženska je vsa vesela, ker je dobila šopek rož, otrok drži mamo za roko, ena ženska pada z glavo navzdol... Za množico ljudi so različne stavbe, tena, na levi strani je ognjemet, na desni ena zvezda na temnem nebu. 

Vendar te slepe ženske vse to nič ne moti, odstranjena je od vseh človeških zadev. Kakšno nasprotje. V svetu, kjer je vse privlačno ali odbijajoče, kjer ljudje potiskajo v to ali ono smer, kjer ni nihče sam, ali je slepa ženska lahko tista, ki je srečna? Mogoče zato, ker ne vidi? Kaj pa ali čuti vibracije, sliši hrup? Mogoče pa ne želi videti?

V umetnosti slepota večkrat nosi simbolični pomen. Mogoče Masereel ni želel prikazati prave slepe osebe; verjetno je želel pokazati nekoga, ki je duševno slep in ki išče srečo zunaj človeških izkušenj, daleč proč od stvari, ki se dotaknejo ljudi: lakota, ljubezen, družbeni boj, sreča, nesreča.

...

Ali večina človeške sreče se skriva v naključjih, ki jih stalno ogroža vojna, depresija, beda in obup? Masereel odgovori z lesorezom: Ne pomaga, da zapreš oči okoliščinam. Pridružiti se moraš boju, če želiš narediti ta svet bolj human."

Pogovor s Katjušo Koprivnikar

Sella Hasse: V vojni oslepljena oseba pri aparatu

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 3 letnika XXIX iz leta 1980, na str. 32 opisal delo nemške umetnice Selle Hasse (1878 - 1963). Gre za črno-bel lesorez iz leta 1919, čeprav splet pravi pa da je lesorez iz leta 1935. Jaedicke pravi, da je to verjetno ena izmed prvih bolj znanih umetnic, ki so upodobili slepega delavca pri delu na nekem aparatu. Na ta način je pokazala svojo sočutje do vojnih žrtev. Končno se poklažejo prve možnosti enakopravnega zaposlovanja, služenja denarja na dostojanstven način.

Slepa oseba je na desni strani grafike. najprej vidimo njegov miren skoncentriran obraz, ki ne kaže trpljenja. Slepota se kaže samo skozi njegove zaprte oči. S svojo levo roko postavlja nek manjši delec na rezkalni stroj, ki zavzema levo stran grafike. Njegova desna roka je nekakšna kljuka, na katero je pritrjena vrv, ki je povezana z vzvodom stroja. Poleg slepega moža v desnem kotu grafike je pes. V ozadju med strojem in slepim moškim se nahaja še en delavec. 

Otto Dix: Prodajalec vžigalic

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 4 letnika XXXIV iz leta 1981, na str. 32 opisal delo nemškega slikarja in grafika Otta Dixa (1891–1969) z naslovom Prodajalec vžigalic slika in jedkanica. 

Bivši vojak s črnimi očali, brez nog, rok, zob sedi na ulici. Na glavi ima majhno vojaško kapo, edini ostanek preteklosti. Pladenj z vžigalicami visi v njegovem naročju. Tisti, ki želijo kupiti, si morajo vžigalice sami vzeti in pustiti denar na pladnju. Invalid nekaj govori (napis je viden v "zraku" izpisan z belo na sliki) a ljudje hodijo mimo, ne da bi ga opazili. V levem kotu vidimo eno nogo v hlačah človeka, ki gre mimo proti levi, na desni pa vidimo noge para, ki hiti mimo v desno. Zgornjih delov mimoidočih se ne vidi. Manjši kratkodlaki pes (jazbečar) se je ravnokar polulal na štrcelj invalidove leve noge.

Slepi Tobit

To zgodbo je naslikalo več slikarjev. Čisto, čisto na kratko gre za zgodbo iz stare zaveze o Tobitu, ki je oslepel in njegovemu sinu Tobiji, ki ga na koncu s pomočjo angela Rafaela ozdravi.

Naslikal jo je Valerio Castello (1624–1659). Tu prikazuje skupino šestih. Skrajni desni je angela. Majhni deček, tretji z leve, se dotika  obraza starejšega moža z zaprtimi očmi. Skrajno levo stoji ob stebru črno-bel pes.

Kar nekaj risb, grafik iz te zgodbe je upodobil Rembrandt Harmenszoon van Rijn. V jedkanici iz leta 1651 vidimo slepega moža v dolgi halji, ki stopa k zidu zraven vrat z iztegnjeno desnico. Pod nogami se mu smuka majhen pes, za njim na tleh vidimo prevrnjen kolovrat.

Slepi bralec na mostu v Londonu

6. januarja bo minilo 170 let od smrti Louisa Brailla (1809-1852), ki je v najstniških letih priredil, poenostavil, posodobil točkasto pisavo za vojake Charlesa Barbierja v pisavo za slepe. 

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 1 letnika XXXI iz leta 1981, na str. 32 opisal lesorez, ki je bil objavljen v londonskem časopisu leta 1871. Lesorez z naslovom Slepi bralec na mostu v Londonu prikazuje ljudi, ki se sprehajajo mimo slepega bralca na Waterloo mostu. 

Slepi mož sedi na kamnitem podstavku, naslanjajoč se na ograjo v sredini grafike, levo od njega po pločniku v desno stopajo tri različno stare ženske osebe, desno od njega v levo hodi mož. Pred njim je še ena deklica, ki hodi v desno in nas opazuje. Eno žensko na levi spremlja deklica s kovancem v roki. Gospa je vzela roko ven iz mufa in drži denarnico ter gleda deklico in ji z roko nakazuje, naj da slepemu možu desno od nje kovanec. Za njo je še ena ženska, ki gleda slepega. 

Jaedicke pravi, da je bil slepi bralec verjetno fenomen v mestu leta 1870. Nekaj literature v reliefni pisavi je že bilo na razpolago, vendar ni bila standardizirana. Knjiga, ki jo bere pa je bila verjetno Biblija, ena izmed redkih prepisanih knjig. Slepi bralec je ponujal nekaj posebnega okolici, novo umetnost s katero je pridobival pozornost. Z branjem na glas je lahko beračil.

Leta 1868 je Thomas Armitage, slepi zdravnik, postavili temeljni kamen za British and Foreign Society for Improving the Embossed Literature, ki je zagovarjala sprejetje brajevega sistema kot glavnega standarda reliefne pisave za slepe. Kasneje se je preimenovala v Royal National Institute for the Blind.