Kemija za slepe

V članku, o mestu Marburgu v Nemčiji, ki je prilagojen za slepe ... tam je en študent biokemije...

https://www.bbc.com/future/article/20210916-the-school-that-change-a-city-into-a-place-for-the-blind (30. 9. 2021)

Chemistry remains relatively closed to the blind, due to the hazards of laboratory work, and the ubiquity of images, charts and graphs. But chemistry teacher Tobias Mahnke, who taught Portz at the Blista-associated Carl-Strehl-School in Marburg, argues there is no reason why his subject should be so restricted.

"No human being can see molecules, no human being can see atoms, and yet, chemistry education is so visual. Why? There shouldn't be any disadvantage for blind people, given that sighted people can't see all this, either," he says.

"I don't feel like a pioneer, but I guess I am one," says Portz, who is studying biochemistry and computer science in Düsseldorf. He is the first blind biochemistry student there, and by his own estimate, one of fewer than a handful of blind chemistry students in all of Germany.

Pri nas se s prilagajanjem kemije ukvarja predvsem prof. Damijana Dušak. Na čistem začetku se kemija lahko še prilagodi v brajico, kasneje v linearni matematični zapis (kolikor vem gre za prilagojen LateX) in zraven je še kup tipnih slik. 

Heinrich Zille: Slepa ženska v baru

Heinrich Zille je bil nemški ilustrator, rojen leta 1858. Znan je postal predvsem po svojih včasih tudi smešnih risbah stereotipnih berlinčanov. Bil je litograf in se sam ni imel za pravega umetnika. Portretiral je ponavadi čisto nič smešne resnične življenjske zgodbe invalidov, prostitutk, različnih uslužbencev in njihovih otrok. Umrl je v Berlinu leta 1929.

Članek Martina Jaedicke, ki se nahaja v Review of the European Blind št. 4 letnika XLII, 1983, na str. 32 se je lotil risbe Heinricha Zillea Die Blinde in der Kneipe.

Na risbi iz leta 1905 je narisan kletni bar. Tako gostje kot oprema so zelo enostavni. Vsi razen slepe ženske imajo klobuke. Levo za mizo spi možakar, desno sedi na mizo s komolcem naslonjena gospa z ogromnim klobukom. V centru na klopi ob steni sedi proti nam obrnjen unikaten par. Ženska nosi okoli vratu napis Slep. V naročju ima prodajno škatlo preko katere ima naslonjeno roko. Z drugo roko za roko drži spečega moškega zraven. Iz podnapisa pod sliko vemo, da je moškemu ime Willem. Čepica mu visi globoko čez obraz, noge ima stegnjene naprej. 

Podnapis pod sliko pravi: "Willem, mislim da moraš biti zelo lep."

Risba prikazuje nasprotje med resnico in željo. Hkrati pa prikazuje, kako si je slepa ženska v tistem času služila denar s prodajo vžigalic, igel, buck ali vezalk, ki jih je verjetno imela v škatli.

Otto Nagel: Slepi harmonikar

V starejših revijah z naslovom Review of the European Blind/Revue des aveugles européens/Umschau des europäischen Blindenwesens (ne izhaja več, vsaj ne s tem imenom) se večkrat pojavijo zanimivi članki na temo slepote v umetnosti. Napisal jih je dr. Martin Jaedicke (verjetno je to gospod, ki je bil rojen v Berlinu leta 1926 in umrl leta 1992) iz vzhodne Nemčije. Nekaj jih bom počasi povzela na teh straneh bloga. Revijo je izdajala Deutsche Zentralbücherei für Blinde v Leipzigu (kjer je tudi nekaj časa delal). V tistem času je bil sekretar Zveze slepih in slabovidnih GDR. Toliko, da boste vedeli, da ni vse zrastlo na mojem zelniku.

Prvo likovno delo je oglje z naslovom Slepi harmonikar, ki ga je narisal Otto Nagel (1894-1967) leta 1929. Članek se nahaja v št. 3 letnika XLI, 1983, na str. 32.

Otto Nagel je bil nemški slikar, grafični oblikovalec in dolgoletni vodja berlinske akademije za likovno umetnost. 

Slepi glasbenik sedi na škatli. Vidimo ga od strani, obrnjen v levo stran, rahlo naslonjenega na steno, ki si jo lahko samo predstavljamo. Kolena in stegna ima pokrita s črtasto deko. Nanjo ima naslonjeno harmoniko, katere meh je raztegnjen. Njegova skrajno leva roka, ki je vidna, drži harmoniko. Na nadlahti te roke ima trak s tremi črnimi pikami. Ima brke in je plešast in nosi črna očala. 

Ta risba naj bi bila ena izmed prvih umetniških pričevanj uporabe varnostnih oznak v prometu. Gre namreč za uporabo rumenega traku s tremi pikami, ki so ga v nemško govorečih deželah sprejeli kot Mednarodni varnostni prometni znaki za slepe, težko-slišeče in gluhe, da bi te osebe varovali pred vedno gostejšim prometom na ulicah (Internationales Verkehrsschutzzeichen für Blinde, Schwerhörige und Taubstumme). Zakon ni postal mednaroden, se pa oznaka še vedno uporablja. Samo oznako je predlagal berlinski pisatelj in knjižničar Konrad Plath leta 1919. Le-ta znak si ni sam zmislil, ampak sposodil pri starejšemu prometnem znaku iz leta 1910, s katerim so prepovedali vožnjo motorjem. Predlog je bil hitro sprejet in leta 1920 so zakon sprejeli. Pri nas to nalogo opozarjanja prevzema bela palica, pes vodič.