Takrat so bili predvajani naslednji filmi:
- dokumentarec o Tadeju Grumu, ki ga je pod naslovom Adagio leta 2013 posnel Blaž Završnik,
- animirani film Boles Špele Čadež,
- animatorska interpretacija Dušana Kastelica pesmi Iztoka Mlakarja Čikorja an' kafe,
- igrani film Ljubezen na strehi sveta, ki ga je režiral Jan Cvitkovič,
- ter eksperimentalni film Sotto Ine Furlan.
Zame je bil zmagovalec Boles. Odkrito sem se nasmejala razstopljenim prstom "pisarja" Filipa ter še marsikaterim drugim dogodivščinam.
Filma o slepem dečku z naslovom Adagio sem se kar malo bala. Sem mislila, da bo preveč romantično prikazano. Vsaj reklamni stavki so mi dajali tak vtis. Pa je bil kar realen. Ne vem pa, če so tudi ostali, ki nimajo stika s slepoto to enako doživeli.
Predvsem sem se pa veselila ogleda plesnega filma gluhe plesalke z naslovom Sotto. Maša Kagao Knez je koreografirala ples. Všeč so mi bili tudi zapuščeni prostori ter izmenjavanje hrupa ceste, čistilnice, a AD je tukaj bila zelo skromna. Tu bi pa moral narediti audiodeskripcijo nekdo, ki obvlada slovenski jezik in množico pridevnikov, samostalnikov in glagolov. Plesalka se ne more samo "odbijat od zidu" (če jaz namreč vidim, da ni le to). Film, brez AD, je na voljo:
AD, gledano kot celota je bila povprečna, nekje je povzela preveč (recimo, da sama tega z vidom nisem razbrala, AD pa je sugerirala, kar ni potrebno). A drugače je bila zanimiva izkušnja. Žal pa nisem nikjer videla napisa, kdo je delal AD.
Ni komentarjev:
Objavite komentar