Biblos

Bila sem na individualnih učnih urah v Mestni knjižnici Ljubljana, kako prenesti izposojeno e-knjigo iz sistema Biblos. Nekako nisem znala tega sama naredit.

Uporabno je za androide (tablice, telefone). Predvsem pa uporabno za slabovidne. Žal nismo pogruntali ali se lahko spreminja pisava (sem nastavila vprašanje na Biblos).

Gre pa vse nekako takole:

1. Za branje morate imeti geslo za vstop v Mojo knjižnico na spletu preko COBISSa, dobite ga preko svoje knjižnice. Shranite geslo!

2. Za branje se morate prijaviti v Adobe accounts:

https://accounts.adobe.com/

shranite si geslo!

3. Naložite si preko Google playa programček za branje Aldiko

4. Na spustnem seznamu zgoraj levo pod ABOUT (čisto spodaj) - DRM Accounts vnesete Adobe ID in se vpišete (vse se shrani)

5. Na spustnem seznamu pod GET BOOKS - My catalogs dodajte novega: ime Biblos, url: biblos.si

6. Na isti povezavi se povežete na to spletno stran. V zgornjem levem kotu si izberete knjižnico (tudi Knjižnica slepih in slabovidnih je notri), vnesete svojo člansko številko in geslo. Po vpisu se vam spodaj pojavijo knjige za kupit in za izposodit. Če si izposodiš, potrdiš izposojo, čisto na vrhu se vam pojavi izpis kaj imate sposojeno in za koliko časa. Pritisnite tipko prenesi. Knjiga se vam pojavi po končanem prenosu na spustnem seznamu Books. Pritisnete nanjo in začnete brati. 
Izposoja je možna za 14 dni. Mislim, da imaš lahko le tri različne naslove izposojene hkrati. Isto knjigo imate lahko naloženo pod vašim imenom na več aparaturah. Lahko se vam zgodi, da si knjige ne morete izposoditi, ker je recimo knjižnica zakupila le 3 e-knjigi. 
Tekst lahko poljubno povečate in spremenite ozadje na temno in črke svetle. Je pa to odvisno od formata v katerem je knjiga naložena. Sem dobila en pdf, kjer se en tekst ne prilagaja velikosti ekrana s povečavo, pa tudi povečava je manjša, potem enega v Times črkah in jih ne moreš zamenjati ter enega v Arielu, a lahko pa si oba zelo povečaš. Žal ne moreš spreminjati razmika med vrsticami.

Če kdo najde boljši bralnik, naj prosim poskuša najti kam se vpiše Adobe ID (settings?) pa smo na konju - skoraj, izbira knjig še vedno ni maksimalna. Mi smo se že v knjižnici zafrkavali z bralniki Moon reader in s Prestigio, pa nekako ni dojel Adobe IDja. Glede vsebine? Super bi bilo, če bi imeli vsaj nabor kanonskega branja za domače branje.

U svetlu škole i knjige

Davnega leta 1984 je Zveza slepih Srbije izdala knjigo U svetlu škole i knjige, ki govori o izobraževanju slepih od 1784 dalje. Napisal jo je Vojislav Minić.
Knjiga v prvem poglavju govori o delu Valentina Haüya. Zanimiv se mi je zdel predvsem prikaz, kako se je Haüy lotil reklamiranja svojega zavoda (str. 32), ugibajo, da verjetno niso vsi učenci brali, ker je vedno en in isti učenec bral (in je tudi kasneje oslepel). Pisali pa so tako (str.37), da so sestavljali vlite črke v vrstice.
Naslednje poglavje je posvečeno Louisu Braillu in "brajici" in njenemu razvoju. Tako zvemo, da je že leta 1670 italijanski izumitelj Francesco Lana (str. 69) predstavil primer točkaste pisave. Charles Barbier je točkasto pisavo na novo izumljal (kako, zveste na str. 70). Leta 1827 (str.75) je natisnjena prva knjiga z Barbierovim točkovnim zapisom z naslovom Zbirka moralnih anekdot. Knjiga je bila napisana fonetično. V istem letu je izšla tudi knjiga Osnove gramatike napisana po Braillovih pravilih zapisa. Braille je nato leta 1829 izdal navodila Metoda pisanja besed in glasbe s pikami, ki pa je bila napisana v metodi linearnega zapisa.
Na str. 105 je prikaz zapisa not v brajici.
Zadnje poglavje pa je posvečeno Veljku Ramadanoviću, utemeljitelju prve šole za slepe v Srbiji. No, ne ravno v Srbiji, prva šola za slepe je bila ustanovljena v Bizerti leta 1917 v Severni Afriki. V Zemun naj bi bil preseljen v letu 1919. To je skoraj, kot bi trdili, da je sestra Klara ustanovila prvi šolo za slepe Slovence v Gratzu (imela je svoj razred). Kaj vse naredi PR. Mogoče tudi to, da je g. Ramadanović bil moški - in policaj, šef. Če so se ženske česa lotile, je bil PR na zadnjem mestu, pa tudi preveč nežno smo bile. A, stvari se spreminjajo, vsi se učimo.
Zanimiva mi je ta ugotovitev: slepa oseba je bil državljan drugega razreda (str. 141). Menili so, da ne more biti odvisen le od svojega dela. Iz tega stališča zraste jo različna dobrodelna društva, da bi ublažila slepim bolečino. In osebnost slepega je tako degradirana na najnižji nivo družbenega ugleda. Buržoazna filantropija.
Poleg Vinko Beka v Zagrebu je omenjen tudi Zavod za slepe in slabovidne v Sloveniji (str. 162). Nastali smo 22. novembra 1918 a kakor piršejo, bi morali za naš zavod imeti malo več prostora za prikaz zgodovine. Še malo pa bo 100-letnica.

Naslovnica A5 formata knjige je temno modra z belim napisom v belem večjem okviru. Pod napisom je rdeč obris glave brez oči in nad njo sonca

Universal learning design

Knjiga predstavlja prispevke mednarodne konference v Linzu, ki se je odvijala od 11 do 13 julija 2012. Naša Mateja Jenčič v njej predstavlja LaTeX.
Kar je meni padlo v oči je bil že prvi prispevek na temo dostopnosti. Če govorimo o javnem sektorju, nam je takoj jasno, da ne gre za privatnega in da mora biti javno dostopno. Na začetku so uporabljali word dokumente, zdaj pa vedno več pdf obliko, ki ponovno vzpostavlja vprašanje dostopnosti v ospredje.
Dostopnost (str. 11) je sposobnost uporabnikov, da s pomočjo tehnologije spremenijo slog...
(the ability of consumers to realise an authorial intention through the use of technologies to alter the style of an authorial production.)
kar naj bi bila optimalna prilagoditev (cenovno ugodno razmerje med zagotavljanjem prilagoditev in uporabnostjo le-teh):

• podatkovnih značilnosti
• oblikovanih značilnosti (velikost, font, razdalja med vrsticami, črkami, poravnava)
• barve (ozadje in ospredje, osvetljenost) (str. 12)

kar naj bi bila seveda odgovornost avtorja in ne uporabnika, ki to izvaja v post-produkciji. Poraja se mi tudi vprašanje e-inkluzije. Kje smo tu? O učenju internetne dostopnosti piše članek na str. 183, kjer opisujejo platformo za učenje (str. 185). Ponujajo pa tudi (str. 2018) učenje v okolju Second Life. je to sploh še popularno? O merjenju realne dostopnosti govori članek na str. 191.:
https://www.w3.org/WAI/intro/wcag
Mislim, da bi morali na Zvezi ali pa na Zavodu ponuditi testno skupino ljudi (glej str. 193), ki bi preverjali koliko je kaj prilagojeno. Po moje bi to lahko delali tudi proti plačilu?
Na str. 89 se pojavlja hibridna knjiga, kot digitalni dokument z sinhronizirano multimedijsko vsebino. Tekmuje z Daisy. A ima še videoposnetke in je osnovana kot internetna knjiga.
Ker je to na koncu koncev le knjiga, ki govori o tehnologiji, žal tudi nekateri linki več ne delujejo - jih je tehnologija že povozila? Ali pa druge modne ideje?
Zanimiv se mi zdi prikaz prilagajanja gradiv v Belgiji v e obliko. Od založbe zahtrevajo pdf format in ga v roku petih ur prilagodijo. Uau, če je kdo to kdaj delal, bo vedel, da je to hudo hitro in mi ni jasno, kako jim to uspe. Če mi dobimo pdf se le za glavo držimo. Najlažje je delati le s tekstom. Če dobimo pdf, poznam le en plačljiv software OmniPage, kjer lahko vneseš pdf dokument in ga pretvori v tekst, ki pa ga je potrebno (tako kot vsak drug tekst - je to mogoče bolj povezano s tem, da delamo s slovenščino?) še zelo pregledati, kje je naredil odstavke, ali je mogoče spregledal e, č...?
Tu je še povezava na predstavitev iz AEGIS konference leta 2011:
http://www.slideshare.net/aegisproject/20-adibib-aegis-paper
V članku Tactile images for inclusive teaching in primary education nature and science (str. 111) pa potrjujejo naše mnenje, da je potrebno pri oblikovanju taktilnih slik (na napihljivem papirju) izhajati iz ciljev in ne iz slike! Pomembni podatki so tudi, ali naj učenci delajo sami, razumejo vsebino, sodelujejo z videčimi.
Oblikovanje tipnih slik pa zahteva svoj čas. Mi slike gledamo, tipne se tipajo in to razliko morajo vsi vpleteni razumeti (učitelji, oblikovalci, uporabniki). Prav zaradi tega učitelji ne izberejo slike sami (povejo pa cilj). Ugotavljajo tudi, da tipna slika omogoča več vprašanj ob dobri obrazložitvi in boljše razumevanje.
In s tem znanjem vam potem lahko ponudim dva programčka za pretvarjanje sličic v brajico:
http://www.pentronics.com.au/index_files/PictureBraille.htm
http://robobraille.org/
Na str. 135 V članku Tactile Applications in Development of the Multimodal Learning Environment for the BLind Students naštejejo nekaj softwareov, ki jih pri nas še ne uporabljamo: Daxbury, MegaDots, Braille 2000 (mi imamo WinBraill). Samo v opombo, Daxbury uporabljajo tudi na Hrvaškem, licenca pa je 500€ za enega uporabnika. WinBraill se že nekaj let ne posodablja, te meče ven iz programa brez shranjevanja... razumete zakaj sem nehala delati brajico?
V članku Communicative Images na str. 159 predstavijo idejo, kako dodati fotografiji še GPS koordinate, detektor obrazov.
Članek A guide system for people with handicap at publiv facilities na str. 180 me spomne, pa upam da bo še koga, na to, da bi morali ljudi s posebnimi potrebami vključiti v pripravo Načrta evakuacije v sili.
Vsi ki bi radi študirali:

Johannes Kepler Universität Linz
Institut Integriert Studieren
Altenberger Straße 69
4040 Linz, Österreich
Na strani 224 pravijo tudi, da je velik osip študentov s posebnimi potrebami zaradi "pomanjkanja?" socialnih veščin in slabših komunikacijskih veščin.

Naslovnica knjige

Šolstvo za vse ne glede na spol, posebne potrebe ali socialni status

Zanimalo me je, če je res bila šola za slepe iz leta 1774 prva šola na sploh (namenjena vsem, ne le bogatim). In najdem članek o zgodovini izobraževanja in notri nekaj, kar me je podžgalo, da ljudje tako ali tako o učiteljih stalno mislijo eno in isto, že 300 let!
...

European elementary schools in the 19th century were much like those of the 16th, 17th, and 18th centuries. They were attended by children of the lower classes until, at the latest, age 10 or 11, when schooling terminated for all but a few of the "brightest" among them. The usual subjects were reading, writing, religion, and, if the teacher had mastered it himself, arithmetic. The teacher was often poorly informed; frequently, he taught because he was unable to get any other kind of work. 

...

vzeto iz: 

https://www.scribd.com/doc/299045834/The-History-of-Education-History-world-org (2.9.2016)

Dobila sem namreč občutek, da ljudje še vedno mislijo, da je učitelj tisti, ki ni za nič drugega dober. Hmmm, mogoče bi to lahko trdili tudi za vzgojitelje, frizerje, ploščičarje, slikarje, računovodje... Pogled na svet kot, nič drugega ne zmoreš je tako negativen na prvo žogo. Pa ni res! Na koncu koncev saj si si zbral poklic, ki ga zmoreš. Redki so, ki zmorejo več poklicev hkrati (recimo moj mož), a verjemite, je zelooo težko. 

Po drugi strani pa se mi zdi zelo ne fer (do uporabnikov, ki jih "serviraš"), da se za nek poklic odločiš zato, ker prinese več denarja? Kje pa je tu poklicanost?

Do odgovora pa še vedno nisem prišla. Je bila šola za slepe namenjena le slepim fantom vseh statusov? Dekletom pa ne? Šole tistega časa pa so bile zgleda res namenjene le bogatim fantom... a nisem še popolnoma sigurna.