The Blind can mould

Knjigo z naslovom A blind can mould (slepi lahko oblikuje) o svojem tridesetletnem delu s slepimi na Japonskem je napisal Shiro Fukurai leta 2003. Knjižnici Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana je podarila Mestna knjižnica Ljubljana. Prikazuje povojni čas in izobraževanje slepih za maserje, takrat edini možni poklic za slepo osebo. Shiro Fukurai je učil akupunkturo in Moxa zdravljenje na umetniškem oddelku šole za slepe. Ko je začel uvajati delo z glino, je bilo veliko kritik. Ni želel učiti tradicionalnega japonskega izdelovanja uporabnih predmetov, želel je, da z oblikovanjem gline izrazijo sebe (čeprav dobri keramiki izražajo sebe tudi skozi uporabne predmete).
Knjiga je polna fotografij izdelkov otrok in obrazložitev, kaj je kaj. Otrokom je predlagal, da se iste stvari ne dotikajo večkrat in ko delajo človeka, ga delajo iz ene mase. In ti glineni portrteti ljudi (mam in otrok) so prav ganljivi. Niso vedno prepoznavni, kar me je potolažilo, da pri cca. 15h urah tridimenzionalnega oblikovanja v sklopu likovne umetnosti ne morem ustvariti že umetnika na razredni stopnji (kasneje še manj). On je temu bistveno več ur posvetil. Žal ne govori o tem, kako otroka prepričat, da se gline sploh dotakne. Govori pa o tem, da imajo nekateri strah pred dotikanjem. A jim je vseeno dal glino (veliko gline) in so delali. Z izdelki so sodelovali na različnih natečajih (namenjenih videčim umetnikom) in tudi prejeli nagrade.

Naslovnica knjige The blind can mould A record of my 30 years blind education on moulding. Ta širok A4 format knjige je sive barve. Na levi strani je prikazana črno-bela fotografija glinenega izdelka človeka, na desni strani je naslov, podnaslov v japonščini in angleščini. Izdelek je naredila 10-letna slepa deklica in je obrazložen na notranji strani knjige.

Ob branju knjige se mi pojavljajo naslednje misli: na Japonskem so imeli slepi možnost se izobrazit za maserja? Pri nas pred 60 leti tudi, zdaj pa samo če v tečjani obliki. Pri nas so ponujali poklice pletarstva, ščetkarstva, kasneje telefonskega tehnika, danes naj bi jim bil na voljo katerikoli poklic. Pa jim je res. Prav tu, pri maserstvu se mi zdi, da se zaustavi.
Oblikovanje v glini za slepe? Axmanova tehnika je tudi zelo enostavna za učenje slepega, vendar narekuje zelo toge izdelke. A najprej je potrebno nameniti zelo veliko ur učenju tipanja in izdelovanju.
Tako kot avtorja je tudi mene presenetil izdelek psa s prikazanimi rebri. Kako lepo je, ko te drug pogled(otip) opozori na nekaj, kar si popolnoma spregledal. Tu pridejo na dan bogastva različnosti.

Listening to the blind

ONCE, Španska nacionalna organizacija za slepe je v kooperaciji z Otroškim komitejem pri Svetovni organizaciji slepih (WBU) in Mednarodnim svetom za izobraževanje leta 2008 gostila mednarodni kongres  ter nato izdala knjigo s pričevanji več kot 60 najstnikov z okvaro vida s celega sveta od Avstralije do Zimbabveja (Slovenije ni).
Knjigo lahko jemljete tudi kot zgodovinski prerez izobraževanja slepih, saj se v nekaterih državah dogaja tisto, kar se je pri nas pred 50 leti in nekje tisto, kar se še bo. Vsi pa občutijo stalne izzive pri komunkaciji, vzpostavljanju stikov z videčo okolico. Nekje gre za popolno nesprejemanje že pri starših, drugje pri učiteljih ali sošolcih. Ena pričevanja so tako žalostna, kažejo odnos ljudi do otrok na splošno, ne le do otrok s posebnimi potrebami, druga so polna patriotizma za katerega se sprašujem ali je resničen. Pričevanja so napisali verjetno ajpametnejši najstniki, tisti, ki imajo željo po pisanju, poročanju, tako da se lahko samo še vprašamo, kaj pa tisti otroci, ki niso najboljši v razredu, niso "pisatelji", kako se pa oni počutijo?
Tako mi je zanimiv vidik Katie iz Avstralije, ki govori o tem, da mora vedno sedeti pri isti mizi, ker ima toliko pripomočkov medtem ko se njeni sošolci lahko presedajo, Niti ni prostora, da bi se kakšen sošolec usedel zraven nje. Pa še pomočnik je zraven, za katerega mislijo sošolci, da ji le suflira.
Raul iz Kube pa je prav hudomušno napisal, da so se nekatere učiteljice celo naučile brajico, kar pa mu ni všeč, ker potem preverjajo njegove teste in pravilen zapis. A učitelji drugače ne berejo brajice?
Da ne rečem koliko otrok se sploh ne hodi v šolo in kako hvaležno potem o tem pišejo (ko bi to razumeli šolarji našega prostora in časa), da so prišli do šole, ker je mama vzela posojilo, da je lahko plačala šolo... pa govorimo o osnovni šoli!
Knjigo vodi prepričanje, da smo vsi prišli na svet z nekim ciljem. Ko bi vsaj več ljudi tako razmišljalo.
Knjiga je na voljo v knjižnici Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Knjiga ima 290 strani, malo razširjen A5 format in ima priložen CD, kjer je audio in pdf dokument. Audio dokumenta mi domači računalnik ne začene in zato ne vem ali je celotna knjiga posneta ali samo uvod, ki se ga sliši.

Naslovnica knjige je v modri barvi. Na sredini zgoraj je narisan svet, kjer stojita dva narisana človečka. Pod svetom je naslov Listening to the children Testimonies from the world's blind and partially sighted teenagers. Pod naslovom je desno znak WBU in levo ONCE.

Najprej se oblikuje za posebne potrebe

Razstava Osebno v ŠKUCu

Samo še do 12. julija je v ŠKUCu na ogled zanimiva razstava z naslovom Osebno. Mladi avtorji so prav poletno osvežilni. Priporočam! Med njimi je tudi Neža Knez, ki je samogenerirala desetdnevno slepoto in v sklopu tega raziskovanja ustvarila dnevnik, risbe, kipe. Portreti so nastali po spominu, po tipu in po opisu. Neža je tista ustvarjalka, ki je prevajala grafite v brajico.

Definitivno me je spomnilo na Aksinjin doktorat. Samo, da gre tu za estetski pogled. Zelo lepo. Kot poezija. Če bi imela več česa, bi vse prebrala, se v to "potopila" in pretipala. ČE bi imela več časa.