petek, 18. september 2015

Diderot: Pismo o slepih tistim, ki vidijo

Že dolgo časa sem imela v planu prebrati Diderotov esej na temo slepote. Danes sem ga našla med čiščenjem in abecediranjem knjižničnega gradiva za odrasle v leta 1951 izdanih Izbranih delih.
Diderot je pismo napisal leta 1749, potem, ko je znanstvenik Réaumur operiral od rojstva slepemu mreno. Okoliščine niso bile ravno zelo znanstvene in so Diderota rahlo razhudile. Na koncu koncev je celo pristal v zaporu za tri leta.
V njem razglablja o tem, da imajo slepi svojo lastno "slepo identiteto" in nič občutka nezmožnosti. "Problem" njihove slepote in želje po ozdravljenju je bolj v tistih ljudeh, ki vidijo.
Opisuje namreč srečanje (nekako mi ni jasno, ali je bilo to srečanje resnično) s slepo osebo, ki jim je dajal zelo zanimive, pametne odgovore na vsakdanja vprašanja: "Kaj je to zrcalo (priprava, ki odseva stvari daleč od njjih, če stoje v primernem odnosu nanjo. Podobno kot moja roka, ki pa mi jo je treba položiti na predmet, da ga čutim), kaj so to oči (je primerjal s palicami)..."
str. 519... Vprašali so ga, če bi imel oči. "Raje bi imel dolge roke: zdi se mi, da bi me roke bolje poučile o vsem, kaj se dogaja na luni, kakor vaše oči ali vaši daljnogledi; razen tega prej nehajo gledati kakor tipati. Zato bi veliko rajše imel, da se mi izpopolni čutilo, ki ga že imam, kakor da bi dobil tisto, ki mi manjka."
str. 521... "Zglajenost predmetov ima zanj prav toliko odtenkov kot zvok glasu in prav nič se ni treba bati, da bi svojo ženo zamenjal za katero drugo, razen če bi bil na boljšem ob zamenjavi."
Tu se spomnim na moj poročni dan, ko so nama prijatelji naredili kviz mladoporočencev, kjer sva morala z možem ugotavljati: mož, kateri komolec je moj in jaz, katero koleno je njegovo (med petimi izbrankami/izbranci). Ni nama uspelo.
Nazaj k eseju. Diderot nato opisuje slepega profesorja matematike in fizike Nicholasa Saundersona in njegov način zapisovanja številk, računanja površin... s pomočjo pozicij majhnih in velikih buck v kvadratu.
Verjetno najbolj znan pa je po razmišjanju, kaj bi se zgodilo, če bi zrel od rojstva slep mož imel pred sabo kocko in kroglo, ki jo je prepoznal s tipom. V nekem hipu bi spregledal in vprašanje je, ali bi ta dva predmeta prepoznal samo z gledanjem. Didero pravi, da ni prvi razmišljal o tem. Gospod Molineux in Locke sta oba skupaj z Diderotom menili, da ju ne bi prepoznal, opat Condillac meni nasprotno oz. drugače.
Pismo zaključi:
str. 568 ... Ne uganem, zakaj se svet ne naveliča brati in se pri tem nič naučiti, razen če ni to iz istega razloga, kakor vam imam čast že dve uri pripovedovati, ne da bi se kaj dolgočasil in ne da bi vam kaj povedal.
Pozdravljam vas v silnem spoštovanju, gospa, vaš najponižnejši in najposlušnejši služabnik.

Nato v Dodatku prejšnjemu pismu, ki je bil napisan 33 ali 34 let kasneje, našteje še nekaj svetlečih "slepcev", njihovih sposobnosti in razmišljanj.

Tudi jaz se sprašujem, zakaj tako rada berem, pa se nič ne naučim. Branje mi je pobeg od realnosti. Verjetno še kar zdrav pobeg. Še kar zdrav pa zato, ker se premalo gibljem. Tako zapisovanje zanimivih misli mi nekako da upata, da mi vsaj malo več ostane v možganih. Učiti druge je eden izmed najboljših načinov učenja, kajne?

Ni komentarjev:

Objavite komentar